Demokracija, tista liberalna, ki naj bi temeljila na zaščiti individualnih pravic in svoboščin, na svobodnih in poštenih volitvah in demokratični vladavini prava, je konec leta 2024 v prekleto slabi formi. Zmanjkuje ji sape. Pa ne, da bi se ji stanje poslabšalo čez noč. Upehana je kot dolgoletni verižni kadilec. Pljuča…
“Ne pozabite, demokracija nikoli ne traja dolgo. Kmalu se izprazni, upeha in ubije samo sebe. Še nikoli ni bilo demokracije, ki ne bi naredila samomora.” Besede Johna Adamsa, enega od avtorjev ameriške deklaracije o neodvisnosti, so se mi vedno zdele pretirano črnoglede. Verjel sem, da gre za pesimizem iz nekih…
Za internetne pionirje je bil svetovni splet po svoji naravi dober. Seveda je njegovo temeljno dobroto včasih zlorabila kaka kriminalna združba ali avtoritarna oblast. Svetovalna podjetja, kot je Cambridge Analytica, so izkoristila uporabniške podatke za manipulacijo z volivci in spodbujanje desnega populizma. Številni zasebni zaslužkarji so širili neresnice o virusu…
Peticija za trajno končanje izraelskih napadov na Gazo, Zahodni breg in Vzhodni Jeruzalem in za zagotovitev spoštovanja in uresničevanja mednarodnega prava ter človekovih pravic. Gazo je Izrael v zadnjih treh mesecih tako uničil, da po mnenju predstavnikov Združenih narodov ni več primerna za življenje ljudi in preživetje. Izrael že več…
Zadnje ankete javnega mnenja so pokazale, da se med Slovence vrača optimizem. To je lepo in pomembno, čeprav morda nekoliko nepričakovano. Resnici na ljubo je bil v anketi prag optimizma postavljen precej nizko. Za status nekoga, ki vedro gleda v prihodnost, je bilo dovolj izraziti prepričanje, da se življenje ne…
Hibridni napadi, dezinformacije in tuje vmešavanje v demokratične procese so postali stalnica sodobne politike. Na nedavnem zasedanju Evropske politične skupnosti v Köbenhavnu je romunski predsednik Klaus Iohannis izjavil, da so bile predsedniške volitve decembra v Romuniji tarča “agresivnih hibridnih ruskih napadov”, ki so vključevali širjenje dezinformacij, proruske vsebine na družbenih…
Proti koncu šolskega leta sem bil povabljen v Evropsko šolo v Strasbourgu na razgovor na temo Prehodi v demokracijo, ki so ga za učence zadnjega letnika srednje šole pripravili učitelji zgodovine. Skupaj s tremi kolegicami iz Albanije, Romunije in Ukrajine sem bil povabljen, da z učenci in učitelji delim svoje…
Izhajanje revije Dialogi se s koncem letošnjega leta končuje, s tem pa je to tudi moj zadnji uvodnik zanjo. Ko sem razmišljal, kateri dogodek ali trend je najbolj zaznamoval 15-letno obdobje med letoma 2010 in 2025, ko sem opravljal delo urednika za film, sem se zavedel, da sem kot prišlek…
“Kaj misliš, delat pejd!” je zame eden od najbolj zoprnih in primitivnih slovenskih idiomov. Vzbuja mi spomine na bulije v osnovni šoli, najstniške mozolje in uležan švic. Insinuacija, če lahko uporabim tako zapleten izraz za nekaj tako butastega, da med razmišljanjem in delom obstaja konflikt, se mi je zdela primitivna takrat…
“Potreba po potrjevanju realnosti in okrepitvi doživetja s fotografijami je estetsko porabništvo, ki je danes zasvojilo prav vse. Industrijske družbe sprevračajo svoje državljane v odvisnike od podob [image junkies], kar je najbolj nezadržna oblika umskega onesnaževanja. Presunljivo hrepenenje po lepoti, po prenehanju vrtanja pod površje, po odrešitvi in čaščenju telesa sveta – vse te prvine erotičnega čutenja se uveljavljajo v človekovem užitku ob fotografijah. Vendar se izražajo tudi drugi, manj osvobajajoči občutki. Ne bi bilo zmotno trditi, da ljudje čutijo psihično prisilo, da fotografirajo – da sprevržejo doživetje samo v način videnja. Nazadnje postane doživetje istovetno s fotografiranjem tega doživetja, udeležba pri javnem dogodku pa čedalje bolj enakovredna ogledu tega dogodka v fotografski obliki. Mallarme, najbolj logični um med esteti 19. stoletja, je dejal, da vse na svetu obstaja zato, da bi končalo v knjigi. Danes vse obstaja zato, da bi končalo na fotografiji.”
»Na vse načine si prizadevajmo ustaviti oboroževalno tekmo in skrb vzbujajoče širjenje orožja tako pri posameznikih kot pri državah, pa če gre za vojna območja ali za naša mesta. Še posebej to velja za gospodarsko najrazvitejše države, kjer si politiki z orožarsko agendo pridobivajo minljiv politični konsenz ali varljivi občutek varnosti. S prepričanjem, da bomo zlo premagali z zlom, bomo neizogibno oblikovali najslabši možni svet.«