“Potreba po potrjevanju realnosti in okrepitvi doživetja s fotografi­jami je estetsko porabništvo, ki je danes zasvojilo prav vse. Industrijske družbe sprevračajo svoje državljane v odvisnike od podob [image junkies], kar je najbolj nezadržna oblika umskega onesnaževanja. Presunljivo hrepenenje po lepoti, po prenehanju vrtanja pod površje, po odrešitvi in čaščenju telesa sveta – vse te prvine erotičnega čutenja se uveljavljajo v človekovem užitku ob fotografijah. Vendar se izražajo tudi drugi, manj osvobajajoči občut­ki. Ne bi bilo zmotno trditi, da ljudje čutijo psihično prisilo, da fotografirajo – da sprevržejo doživetje samo v način videnja. Nazadnje postane doživetje istovetno s fotografiranjem tega doživet­ja, udeležba pri javnem dogodku pa čedalje bolj enakovredna ogledu tega dogodka v fotografski obliki. Mallarme, najbolj logični um med esteti 19. stoletja, je dejal, da vse na svetu obstaja zato, da bi končalo v knjigi. Danes vse obstaja zato, da bi končalo na fotografiji.”

»Na vse načine si prizadevajmo ustaviti oboroževalno tekmo in skrb vzbujajoče širjenje orožja tako pri posa­meznikih kot pri državah, pa če gre za vojna območja ali za naša mesta. Še po­sebej to velja za gospodarsko najrazvi­tejše države, kjer si politiki z orožarsko agendo pridobivajo minljiv politični konsenz ali varljivi občutek varnosti. S prepričanjem, da bomo zlo premagali z zlom, bomo neizogibno oblikovali naj­slabši možni svet.«