Osmi in zadnji del BBCjeve serije o zgodovini tehnologije z naslovom »White Heat – Future: Perfect?« so prvič predvajali 31. oktobra 1994. V tem delu se sprašujejo zakaj verjamemo, da ima tehnologija moč, da na Zemlji ustvari pekel ali nebesa. Na začetku 20. stoletja se je z »čudežem« elektrifikacije rodila vera v tehnologijo. Do konca stoletja je utelešenje te vere postala futuristična fantazija Disneyjevega »Epcot« centra. Toda ali je ta vera v našo predstavo prihodnosti na mestu? V oddaji, ki jo je povezoval Tim Pigott-Smith, so s svojimi prispevki sodelovali strokovnjaki s področja zgodovine znanosti Kevin Robins, Michael Smith, Joseph Corn in Christopher Wagstaff.
Pravo eksplozijo tehnološkega idealizma, ki bo prinesla svetlo in boljšo prihodnost, so po drugi svetovni vojni uspešno širili novi množični mediji, kot sta bila televizija in radio. V medijih se je v obdobju rastočega potrošniškega optimizma idejo tehnologije prikazovalo kot neustavljivo. Tehnološki optimizem o prihodnost se je počasi oblikoval v dveh vrstah zgodb, utopiji in distopiji. Ob optimizmu, ki smo mu priča v utopijah, se pojavi tudi pomislek o negativnih plateh tega kaj lahko prinese tehnologija. Čeprav gre za dva ekstrema, sta to vendarle povezana pogleda na prihodnost. V zgodbah o tehnologiji sta tako ali drugače vedno prisotna oba. Recimo zgodbe o umetni inteligenci (robotih), v popularni kulturi vedno vzbujajo veliko strahov, predvsem tistih v stilu biblične zgodbe o stvaritvi, ki se upre svojem stvarniku. Gre za strah zaradi izgube nadzora in tega kaj lahko kdo s tehnologijo (nenadzorovano) počne. Izguba nadzora pogosto pomeni tudi izgubo razumevanja. Naši domovi so danes polni »mehaničnih sužnjev«, ki pa jih sicer ne zaznavamo kot robote, ker ne ustrezajo naši predstavi o njih. Težava s prikazovanjem ene ali druge zgodbe prihodnosti je v tem, da vidimo samo eno plat te zgodbe. Oceniti katera je bolj prepričljiva, nima veliko skupnega z informacijami in predstavami, ki so nam o tej tehnologiji na voljo. Podoba je stopila na mesto funkcije, kar kaže na to, kako smo postali ločeni od tehnologije in s temi podobami tehnologije v prihodnosti smo danes obkroženi. Večina nas recimo ne ve kako letalo leti. V letalo se samo usedemo in uživamo. Svoje življenje zaupamo tehnologiji. Zato ni čudno, da je danes toliko tehnologije, ki ima potencial za spremembo sveta, ki je ni imela nobena prejšnja religija, odvisno od vere in zaupanja. Ta vera je dobila zagon na samem začetku 20. stoletja.
Poleteti je skozi zgodovino vedno veljalo za čudež. Vsaka mitologija je polna zgodb o letenju, ki je prikazano kot božanska moč. Po pionirskem poletu bratov Wright, decembra 1903, se je letenje ponujalo tudi kot orodje boja za enakopravnost – žensk, temnopoltih –, ki so si z letenjem ubirali pot do enakopravnosti. Na ta način smo bili soočeni s tehnologijo kot socialnim reformatorjem, kot božansko silo, ki prinaša svobodo v vse sfere življenja.
Vzporedno s tem se je v začetku stoletja v Italiji pojavila umetniška smer »futurízem«. Leta 1909 je Filippo Tommaso Marinetti v Parizu izdal »Futuristični manifest«. V njem je radikalno zanikal tradicijo, zavzemal se je za moč, hitrost, gibanje, nasilje, vojno, industrializirano civilizacijo ter tehniko. Futuristi so se navduševali nad tehnologijo in jo dojemali kot sublimno in avtonomno moč. Sublimno je tisto, kar je izven našega nadzora, kar nas preseneti in to kako so futuristi častili tehnologijo, je v sferi sublimnega -, da si fasciniran nad nečem, kar je večje in močnejše od tebe. V desetletjih, ki so sledila, se je ta tehnološki utopizem širil v vse kotičke naših življenj. Napredek se je zdel neustavljiv. V 1920-ih in 1930-ih je ob elektrifikaciji in gradnji avtocest, radiu ljudi preveval občutek, da sta napredek in tehnologija medsebojno zavezana. Čeprav so te ideje obstajale že prej, pa v tem času pridejo skupaj. Kar se v industrijskih družbah kot so ZDA rodi v tem obdobju, je sorodnost ciljev med industrijo, trgovci, korporacijami in domnevami o tem, kaj določena kultura potrebuje. Korporacije postanejo kanali skozi katere teče ta sublimna moč tehnologije. Razvijejo produkcijo in prodajne tehnike, ki vsakomur omogočajo dostop do izdelkov. Kot lahko vidimo v filmih iz sredine 1930-ih, ti pogosto prikazujejo kako tehnologija dela »čudeže« in spreminja naša življenja. Rešitev za vse težave vsakodnevna se tako pokaže v nakupu potrošniškega izdelka, ki te težave rešuje. Ljudje lahko te rešitve čutijo zelo neposredno in od blizu. Na svoji koži občutijo tudi vse večjo povezanost. Kulturi je tehnologija predstavljena v obliki čudežev, ki so drugače domena religioznega verjetja. Sposobnost oblikovanja okolja, ki ga ima tehnologija, se je zdela na dosegu roke navadnega potrošnika, kar je bilo generacijam pred tem nezamisljivo. Moderni potrošnik tako predstavlja novo obliko državljana, ki bo pri napredku sodeloval ne tako, da ga bo pomagal oblikovati, ampak tako, da ga bo izbral. Kot je to danes znano vsakemu potrošniku, lahko na trgovski polici izberemo kar potrebujemo, a odločitev o tem kaj pride na trgovske police, katere tehnologije razvijamo, ni skrb potrošnika. Ni treba razumeti kako nekaj deluje, samo kupite izdelek, pritisnite na gumb in ste že del prihodnosti.
V poznih 1920-ih je bilo letenje še vedno precej tvegano in drago početje ter predvsem v domeni avanturistov. Prihodnost, ko bodo lahko leteli običajni ljudje, se je zdela še zelo daleč. 20. maja 1927 je Charles Lindbergh s samostojnim čezoceanskim preletom od New Yorka do Pariza presegel vsa pričakovanja. Spodbudil je romantično vizijo prihodnosti, v kateri bi posamezniki lahko svobodno leteli kamor bi želeli. Pojavila se je popularna ideja o osebnem letalu – družinskem letečem avtomobilu. Prvi tovrstni izdelki so se začeli pojavljati celo v ameriških popularnih veleblagovnicah kot je »Macy«. Toda tehnična zahtevnost letenja in cena sta to idejo hitro ustavila. Resničnost se je uveljavila drugače, potovanje z letalom je postalo še en potrošniški izdelek, storitev. Po svoje čudež, a z omejeno izbiro destilacij in zgolj kot »kavarna na nebu«. Za potnika je to preprosto potovanje, a ne brez kompromisov. Množična potovanja se vršijo v vse večjih letalih, ki izgledajo kot »leteče konzerve« na nebu. Moderni potnik skoraj ne zazna prehoda od doma, do letala in do cilja, ker je ves čas »znotraj« (letališča ali letala). Celotna izkušnja letenja je minimalizirana. Danes tako letenje kot letala prepuščamo strokovnjakom. To je dobra metafora za naš splošen odnos do tehnologije. Polet nas popelje nad tla in tudi stran od nečesa – nismo vpleteni v oblikovanje tehnologij, ki jih uporabljamo. Tuje so nam in zdi se nam, da ima tehnologija svoj lasten pogon in da nimamo možnosti biti vpleteni. Do tega nas je pripeljal naš »odklopljen« odnos do tehnologij.
»Disney World« je »Meka« za tiste, ki želijo zaupati in verjeti. V srcu parka je največji tehnološki tematski park na svetu, »Epcot«. Tema je prihodnost. Je ideja največjega čarovnika, ki je kdaj živel, Walta Disneyja. Obiskovalcem kot izdelek ponuja zbirko vtisov o poenostavljeni preteklosti in prav takšni prihodnosti. Vidimo zabavne pretekle verzije prihodnosti in se jim smejimo. Potem pa pridemo do trenutne različice verzij prihodnosti in ta nenadoma naj ne bi bila več smešna. To bi naj vzeli zares. Vidimo kaj se bo zgodilo, to pa so kolonije, v katerih ljudje ne bodo imeli nekih novih tehnologij. Ednina razlika je ta, da ljudje naseljujejo danes nezamisljive prostore. Z avtomatizirano opremo recimo kmetujejo v puščavi ali na dnu oceana kopljejo rudo ali živijo v vesolju. Prihodnost je torej neskončno širjenje tega, kar že imamo, kar smo dosegli. To se prilega tudi aktualni ekonomski ideji rastočih trgov. To lahko vzamemo kot idejo enega človeka ali kot idejo, ki preveva različne kulture, toda s tem dobimo ideologijo, ki nam zatrjuje, da je tehnologija vedno več potrošniških izdelkov, ki bodo vedno boljši. V odločitvah o tem, katere izdelke potrebujemo, ljudje ne sodelujemo, prikazuje nas le kot srečne prejemnike dobrin. Ideologija, ki jo slavi, ni ne nova, ne pravilna. Te vizije prihodnosti bodo prihodnosti ravno tako smešne, kot so bile pretekle nam. Poglejmo samo svetovne razstave, ki so najpogostejši kraji tovrstne propagande. Če pogledamo vizije prihodnosti v 20. stoletju, recimo svetovno razstavo v New Yorku leta 1939 in to primerjamo s svetovno razstavo leta 1964 in to z temi v 1980-ih in 1990-ih, se te le malo spreminjajo. Vse gojijo zelo tradicionalen pogled na prihodnost, ki je skoraj ločen od resničnosti aktualnega časa. To je nostalgičen pogled na prihodnost. Težava je, da je zgodovina pokazala, da učinki tehnologij nikakor niso enostavni, vendar nas je naša preprosta vera v tehnologijo pustila brez moči, nesposobne, da bi kaj spremenili. Eden od aspektov tehnologij v zahodnem svetu je, da ne glede kolikokrat gre kaj narobe, nam vedno uspe povrniti vero, da bo naslednjič bolje. Naslednja tehnologija bo naredila svet boljši. Tovrstne fantazije so skrbno oblikovane, zapakirane in nam dobesedno prodane kot čudovita prihodnost. Ljudje bomo postali boljši, živeli bomo boljša življenja, če bomo tehnologijo, ki je na voljo, kupili in uporabili. To je slepa vera. Je pa priložnost tudi za drugačne, druge oblike vere, ki ni nujno v tehnologiji, ampak v človeški sposobnosti, da tehnologijo uporabljamo dobro. Takšna vera pa zahteva težko delo in trud. Zahteva, da se soočimo s protislovji in problemi. To ni preprosta potrošniška vera 1960-ih, ki nas je oddaljila od tega, kar res lahko naredimo z tehnologijo.
Odkar smo oblikovali svoja prva orodja, tehnologija oblikuje naše človeške potrebe in želje. A tehnologija nas tudi ločuje od vseh drugih bitij. Jezik, moč in potencial so človeški. Morda nismo inženirji, strokovnjaki za tehnologijo, a smo strokovnjaki zase, sami najbolje vemo kakšni ljudje bi radi bili, v kakšni družbi in kakšnem svetu bi radi živeli. To je strokovnost, ki jo potrebujemo, da bi tehnologijo lahko in znali uporabiti na konstruktiven in pozitiven način.
Več o seriji na: http://genome.ch.bbc.co.uk/