27. 1. 2003 Kotiček

Čisti seks

Avtor:

goldmanDr. Alan Goldman je študiral na univerzah Yale in Columbia. Od leta 1977 predava na oddelku za filozofijo univerze Miami, med tem časom je v različnih vlogah gostoval tudi na univerzah Michigan, Colorado, in Auckland. Oddelku je predsedoval v času med leti 1988 do 1998. Je avtor knjig Justice and Reverse Discrimination (Princeton, 1979), The Moral Foundations of Professional Ethics (Rowman & Littlefield, 1980), Empirical Knowledge (University of California, 1988), Moral Knowledge (Routledge, 1988), Aesthetic Value (Westview, 1995), in neštetih člankov iz področij etike, estetike, epistemologije in filozofije prava. Leta 1997 je prejel prestižno nagrado za izjemno univerzitetno delo. Leta 2001 je izdal aktualno knjigo Practical Rules: When we need them and when we don’t, will be (Cambridge University Press).

12438

Alan H. Goldman

Čisti seks

(Plain Sex)

V sledečem članku, ki ga bomo po razdelkih objavljali na naši on-line strani, Alan Goldman brani liberalno pozicijo v razpravi o spolnosti. V središču njegovega argumenta je zavrnitev analiz, tega čemur pravi “namen s ciljem” (“means-ends”), ki terjajo spolnost kot namen nekega cilja, kot so ljubezen, reprodukcija ali komunikacija. Zanj je spolna želja samo poželenje po kontaktu z telesom drugega bitja in cilj spolnosti kot take, le ugodje, ki ga tak stik nudi. Zaveda se, da je spolnost prav tako lahko sredstvo za reprodukcijo ali za izražanje ljubezni, ampak so to nebistveni, postranski nameni akta same spolnosti.

Skozi analizo spolnosti zaključi, da spolno vedenje ne more biti moralno vrednoteno po nobeni drugi normi kot po tisti, po kateri vrednotimo tudi druge oblike obnašanja – na primer Kantov princip spoštovanja do ljudi. Sicer lahko razlikujemo perverzno od normalne spolnosti, ampak perverznost je v tem primeru samo statističen pojem, ki ne nosi nikakršnega moralnega pomena.

1

Kar nekaj sodobnih tekstov o spolnosti razglaša svojo temo, kot legitimno sprejemljivo za analitične filozofe (četudi je to tema v filozofiji že vse od Platona). Mogoče je kdo utegnil pomisliti, da je, navkljub razvpitim bojem sodnikov in zakonodajalcev, da bi definirali primernost pornografije, konceptualna analiza na tem področju nepotrebna. Od nas se pričakuje, da vemo kaj je to spolnost in da smo brez težav sposobni identificirati idejo spolnega poželenja in aktivnosti, če ne že zaradi kakšnega drugega razloga, je filozofija na tem mestu relevantna zato, ker koncept spolnosti ostaja v centru moralne in socialne zavesti, v naši, kot verjetno tudi vsaki drugi družbi. Preden dobimo razumen vpogled na odnos spolnosti do morale, perverzije, družbenih regulacij in poroke, želimo podati analizo samega koncepta, ki znotraj teorije ali sistema vrednot ne podcenjuje svoje animalične želje niti precenjuje svoje pomembnosti. Čeprav sem dejal “preden”, vrstni red obravnavanja vprašanj v tem sklopu ni tako jasno določen, kot tudi drugje v moralni filozofiji, so vprašanja tako konceptualna kot tudi normativna hkrati. Naš koncept spolnosti bo delno determiniral naš moralni pogled nanj, ampak kot filozofi moramo formulirati koncept, ki bo v sozvočju z njegovim moralnim statusom. Kar na tem mestu želimo, je “refleksivno ravnotežje”, cilj, ki ga tradicionalne in nedavne analize skupaj z njihovimi moralnimi implikacijami, niso dosegle. Ker je spolna dejavnost, kot tudi druge naravne funkcije, kot so hranjenje ali gibanje, postala globoko vtkane v plasti kulture, morale in superstrukture praznoverja, jo je težko dojeti z njej lastno preprosto terminologijo. Delno tudi zaradi tega razloga, je mogoče to konceptualno ravnovesje doseči samo skozi mišljenje o čistem seksu.

Vztrajal bom, da je, vsaj kar zadeva filozofske tekste, spolnost še vedno napačno predstavljena, prav tako bom kritiziral prevladujočo formo analize, ki jo označujem kot “analizo namena s ciljem” (“means-end analysis”). Takšni koncepti, spolni aktivnosti nujno pripisujejo nek zunanji cilj ali namen, pa naj bo ta reprodukcija, izražanje ljubezni ali preprosta komunikacija. Ti koncepti analizirajo spolno aktivnost kot namen enega od naštetih ciljev, namigujoč, da je spolno poželenje zgolj želja po reprodukciji, po ljubiti ali biti ljubljen ali preprosto komunikacija z drugim. Vse definicije tega tipa, s tem, da spolnost, ki ne sovpada z enim od teh modelov ali ne zapolnjuje ene od teh funkcij, razglašajo razmerje spolnosti do perverznosti in morale za nepravilno ali nepopolno.

Alternativna analiza, s katero bom začel, je ta, da je spolno poželenje, poželenje po stiku z telesom druge osebe, z razlogom, ki ga nudi ugodje, kot posledica takšnega stika. Spolna aktivnost je potem takem aktivnost, ki si takšno poželenje prizadeva zapolniti. Medtem, ko imata Aristotel in Butler nedvomno prav, ko trdita, da je ugodje prej stranski učinek kot pa nameren cilj nekega dejanja, pa v primeru spolnosti to ni več tako jasno. Poželenje po telesu drugega je v principu med drugim, želja po užitku, ki ga tak fizični stik prinaša. Po drugi strani pa to ni želja po določenem občutku, ki bi bil ločen od svojega vzročnega konteksta, občutku, ki bi ga bilo mogoče pridobiti na kak drugačen način. Ta definicija, ki ubeseduje splošen cilj spolnega poželenja, se pojavi prednostno poskusu eksplicitnega seznama definicij specifičnih spolnih aktivnosti, za aktivnosti, kot so poljubljanje, objemanje, masaža ali držanje za roke, ki so lahko ali pa tudi niso seksualne, pač odvisno od konteksta, še bolj pa določujoče glede na namen, potrebe ali želje. Splošnost definicije predstavlja odklon od pretiranega (tako značilnega za psihološke tekste) poudarjanja orgazma, ki kot cilj spolne želje ali genitalne spolnosti, osredinja, kot edino pravilo spolne aktivnosti.

Osnovno za definicijo je, da je cilj spolnega želenja in dejavnosti v fizičnem stiku samem, in ne v čem drugem, kar bi tak stik tudi utegnil izražati. V nasprotju z tem, analiza “namen s ciljem” “meansend analyses” predstavlja zaključek, ki ga za čisto spolnost razumem kot nebistvenega, saj spolnost vidi kot sredstvo za doseganje nekakšnih ciljev. Napaka takšnih analiz ni toliko v tem, da definirajo spolnost v duhu splošnega cilja, kot v tem, da vidijo čisto spolnost samo kot sredstvo za doseganje drugače povsem ločenih ciljev. Zaradi prikladnosti uporabljam pojem “namen s ciljem” “means-end analyses”, četudi bi “namen z ločenim ciljem” “means-separable-end analyses,” utegnil biti veliko bolj pojasnjevalen, a je vse preveč okoren. Želja po fizičnem stiku z drugo osebo je minimalni kriterij za (normalno) spolno željo, a je hkrati tudi nujen in zadosten, da takšno normalno poželenje kvalificiramo kot seksualno. Seveda lahko v različnih kontekstih želimo skozi seksualno dejanje izražati tudi druge občutke, tak stik, brez želje po fizičnem stiku ali ko je fizični stik iskan zaradi kakšnega od drugih razlogov, ni nujno vedno seksualen. Po drugi strani, je želja po fizičnem stiku, brez da skozenj izražamo naklonjenost ali druge občutke, zadostna, da jo označimo kot seksualno. Različne dejavnosti, kot so poljubljanje in ljubkovanje, se v določenem kontekstu kvalificirajo kot seksualne, četudi brez prisotnosti genitalnih simptomov seksualnega vzburjenja, kar potem takem ni nujen kriterij za spolno aktivnost.

Ta začetna analiza se utegne komu zazdeti ali preveč ali premalo zajemajoča. V tem, ko nas vodi v interpretacijo fizičnega stika kot spolne želje, se utegne zdeti vse preveč vključujoča dejavnosti kot so recimo nogomet in drugi športi, ki temeljijo na fizičnem stiku. V teh primerih želja po stiku z drugo osebo sam na sebi ni usmerjena napram določeni osebi in tudi ni cilj aktivnosti, cilj je v teh primerih zmagovanje, gibanje ali se pokazati kot junak. Če pa je želja po stiku z telesom druge osebe prisotna, potem nikakor ne pretiravamo, če ji rečemo, da je seksualna. Nekoliko težji primer je z otrokovo željo po ljubkovanju in z našim naravnim odzivom, želje po ljubkovanju. V tem primeru je za otroka želja po fizičnem stiku, želja po ugodju ljubkovanja. Če je tako, potem lahko to željo okarakteriziramo, še posebej če vztrajamo pri Freudu, kot seksualno ali primarno seksualno. Vsekakor pa se ta želja od popolne seksualne želje razlikuje v tem, da je bolj arhaična, ne neposredno usmerjena napram telesu določene osebe. Prav tako je lahko to, kar si dete podzavestno želi, ne toliko fizični stik sam na sebi, ampak znamenje naklonjenosti, nežnosti ali varnosti, v tem primeru imamo samo še en razlog več, da omahujemo pri karakterizaciji njegove želje kot povsem seksualne. Namen našega odziva na otrokovo željo je pogosto kazanje naklonjenosti, ne pa čisti fizični stik, tako, da naša definicija dejanj, ki zapolnjujejo spolno željo, tovrstnih primerov ne vključuje. (Tudi, če je intuitivno okarakterizirati naš odziv kot seksualen, to za mojo analizo, na tem mestu, ne more predstavljati nobenega problema). Isto lahko rečemo za določene znake naklonjenosti (ali v nekaterih kulturah za vljudni pozdrav) med moškimi ali ženskami: ti prav gotovo niso nujno homoseksualni, če je namen samo izkazovanje prijateljstva. Sicer je za čisto spolnost to nekaj povsem postranskega, čeprav dragoceno, v kolikor ji je dodano.

Naša definicija spolnosti v pojmovanju želje po fizičnem stiku se lahko zdi omejena tudi v toliko, ker se lahko zdi spolno privlačno, ne samo njeno ali njegovo telo, ampak tudi človekova osebnost, in da je lahko v danem kontekstu na določen način seksualen tudi pogled ali pogovor, brez stika teles. Vseeno pa ni vsebina neke misli na sebi tista, ki je spolno privlačna, ampak osebnost, ki jo uteleša določen način obnašanja. Še več, če je osebnost tista, ki je osebi spolno privlačna, potem ta ne bo želela samo nadaljnjega pogovora, pač pa tudi spolni stik. Če lahko pogled ali pogovor interpretiramo kot seksualen le v danem kontekstu, pa v primeru, ko sta pogled ali pogovor v funkciji spolnega interesa, o tem ne more biti dvoma. Vojerizem ali gledanje pornografskega filma se kvalificira kot spolna aktivnost, ampak samo kot domišljijski nadomestek za pravo stvar (drugače je to odstop od normalnega, kot je izraženo v naši definiciji). Isto velja za masturbacijo kot spolno aktivnost brez partnerja.

Uvodna definicija prikazuje sestavino spolne želje in aktivnosti, ki je vse preveč očitna, da bi ji oporekali. Vsaj v primerih, ki so jasni, vsi vemo kaj je to spolnost, in v ta namen ne potrebujemo filozofov, da nam to povejo. Moja uvodna analiza ima namen služiti kot kontrast temu, kar spolnost ni. Osredotočam se na fizično manifestacijo želje po drugem telesu in za osnovo vzamem poglobitev fizičnega aspekta eksistence posameznika in njegovo pozornost do fizičnega utelešenja drugega. Nekdo bi lahko poskušal izpeljati užitek v spolnem aktu iz izražanja določenih občutkov do partnerja ali iz zavesti o njegovem vedenju, ampak spolno poželenje je v bistvu želja po fizičnem dotiku samem: to je telesna želja po telesu drugega, ki dominira našemu mentalnemu življenju za bolj ali manj kratka obdobja. Tradicionalni teksti imajo prav, ko poudarjajo golo fizičnost oziroma animaličnost spolnosti, motijo se edino v tem, da to čisto obliko obsojajo. Nekomu se lahko zazdi, da karakterizacija spolnosti kot intenzivne prijetne fizične aktivnosti in ostre fizične želje, vključuje samo njeno najbolj razgaljeno stran, vendar jo je vredno razlikovati in osredotočati na ta najmanj običajen imenovalec, da se tako lahko izognemo napačnim pogledom na spolno moralo in perverznost, ki se pojavi kot posledica mišljenja, da je spolnost v bistvu nekaj drugega.

Se nadaljuje