Avizo
Z današnjo oddajo vas pričenjamo pripravljati na 1. maj, praznik dela, ki bo letos posebej v Mariboru, minil v pričakovanju EuroMaydaya. V nadaljnih oddajah v tem mesecu lahko tako med drugim pričakujete prispevke o študentskih in civilnih organizacijah, ki so vzele svoja utopična pričakovanja napram življenja v svoje roke in jih radikalno zastopala na ulicah, v mislih in dejanjih. Neizbežno si bomo na koncu tega mini ciklusa zastavili vprašanje, kdaj in zakaj se je tovrstni boj za človekovo dostojanstvo strnil v besedo terorizem.
Današnjo pozornost bomo kot uvod v tovrstno premišljevanje namenili dvema velikima teoretikoma sodobnosti. Leta 1995 umrlemu romunskemu teoretiku in filozofu Emilu Cioranu in ameriškemu sodobnemu sociologu Scottu Lashu.
Začeli bomo z vprašanjem o nastanku življenja skozi perspektivo, ki je slednjič pripeljala do znanstvenega pogleda na življenje. Misel, ki jo bomo nadgradili z Lashevim pogledom na sociologijo postmodernizma in Cioranovim utopizmom. Vabljeni ste ostati v naši družbi.
GLASBA: HD 8404 WU-TANG CLAN GRAVEL PIT
Nastanek življenja
Vprašanje o nastanku življenja muči človeka že dolga stoletja. Odgovorov na to skrivnost je bilo veliko. Znanstveniki, ki so raziskovali ta problem, so izdelali številne hipoteze. Pri tem so se pogosto zatekali k razlagi o nadnaravnih silah, ki naj bi urejale vse dogajanje v naravi. Posebno pomembni so bili nekateri stari grški misleci, ki so razvili zanimive misli o razvoju življenja, čeprav jih še niso mogli in znali dokazati.
Pred več kot 2000 leti je grški filozof Aristotel razmišljal o tem, kako je nastalo življenje. Prepričan je bil, da življenje lahko nastane spontano, torej samo od sebe, iz nežive snovi. To je hipoteza o spontanem nastanku življenja. Kaj pomeni, da življenje nastane spontano? Spontani vžig pomeni nenaden pojav ognja v gorljivi snovi brez uporabe vžigalice ali česa podobnega za prižiganje. Podobno pomeni spontani nastanek življenja to, da neživa snov lahko sama od sebe postane živa.
Aristotelova hipoteza o spontanem nastanku življenja trdi, da v nekaterih delih snovi, kot je na primer oplojeno jajčece, obstaja nekakšen »aktivni princip«. Ta »aktivni princip« lahko v ugodnih razmerah iz te snovi ustvari živo bitje. Ta aktivni princip po Aristotelovem mnenju ni neka posebna snov, temveč sposobnost ustvarjanja. Aristotelov koncept aktivnega principa je razložil, zakaj se oplojeno jajčece lahko razvije v živo bitje. Aktivni princip lahko usmerja in organizira vrsto dogodkov, ki potem ustvarijo življenje. Aristotel je bil prepričan, da aktivni princip v kokošjem jajcu povzroči, da se to razvije v piščanca. Ribje jajčece pa vsebuje princip, ki pripelje do razvoja ribe, in tako dalje. Mislil je, da imajo tudi sončna svetloba, razpadajoče meso ali celo blato lahko aktivni princip, ki ustvarja žive organizme. Prepričanje o spontanem nastanku življenja je vladalo še veliko let po Aristotelu.
Aristotel je bil tudi največji naravoslovec starega veka, saj je opisal za tedanje čase zelo veliko število živali in jih skušal uvrstiti v sistem po podobnostih, pri tem pa mu je bila rdeča kri najvažnejši znak.
Po Anaksimandrovem nauku je svet nastal iz neke enotne pramaterije. Zagovarjal je idejo, da smo živa bitja potomci manj razvitih skupnih prednikov.
Empedokles je bil predhodnik hipoteze o evoluciji organskega sveta na osnovi naravnega izbora. V filozofski pesnitvi »O naravi« je učil, da vse na svetu nastaja z mešanjem štirih korenin stvari: zraka, vode, zemlje in ognja. Živi svet je nastal postopoma: najprej rastline, nato živali, in sicer z združevanjem samostojno nastalih delov. Empedoklov nauk o koreninah stvari se je pod imenom »nauk o štirih elementih« ohranil vse do novega veka.
Heraklit iz Ezefa je učil, da svet niso ustvarili ne bogovi ne ljudje, temveč da je bil in da vedno bo živ ogenj, ki se zakonito enakomerno prižiga in ugaša. Ogenj je pravzrok in temelj vseh pojavov in je v večnem kroženju (prehaja v zemljo, vodo in zrak). Vse teče, vse se spreminja v nepretrganem nastajanju in izginjanju. Kasnejši filozofi so njegov nauk označili kot še naiven, a v bistvu prvi znanstveni svetovni nazor.
Mnogo stoletij je minilo, de je znanost lahko dokazala, kar so ti veliki misleci bolj slutili kot vedeli. Šele v 18. stoletju so začeli podatke o fosilih povezovati v prve hipoteze o zgodovinskem razvoju živih bitij.
GLASBA: HD 8830 SLON IN SADEZ POT V F(X)
Scott Lash: Sociologija postmodernizma
Družbena teorija kot želja
Scott Lash v svoji Sociologiji postmodernizma ugotavlja, da nam neoničejanci niso ponudili samo estetiko ampak tudi etiko postmoderne. Cela postmoderna teorija pa je zgodba, ki je v nasprotju z diskurzom, skratka nasprotje strukturalizma, ki proučuje predvsem jezikovno strukturo in njene komponente.
Estetika prekrška
Prostor je razdeljen na dva dela: prostor istega in prostor drugega. Prostor istega označuje svetlobo, saj je to prostor diskurza. V prostor drugega je tisto, kar ni v diskurzu: norost, spolnost, želje in smrt. Svet drugega močno spominja na Freudov nezavedni del zavesti. Diskurzivni prostor pospešuje človekovo sposobnost za nadzorovanje, besede izgubljajo globino, to pa omogoči transsubstanciacija norosti iz neprosojnosti v temo. Prostor med obema je kot oko: s prekrškom gleda navznoter in navzven, povezuje smrt in jezik, ter navznoter razsvetljuje temo, zbira svetlobo in jo sije navznoter.
Posledica človekovega prizadevanja po spoznavanju so številni diskurzi. Diskurzi so v bistvu neke vrste razprave, poskusi pojasnitve določenih stvari. Kot posledica uveljavljanja postmodernizma Foucault v 60ih letih prejšnjega stoletja razvije pojem nediskurzivnega jezika, ki naj bi bil nasprotje diskurza. Jezik v nediskurzivnem prostoru vztraja v boju zoper smrt. Jezik je sredstvo za uravnoteženje s smrtjo, to pa na ta način, da je jezik samorefleksiven, odpira prostor na meji s smrtjo in si prizadeva za neskončnost.
Kantova estetika in DeSadova realizacija utemeljita nov »navpični« prostor na meji, kjer svetloba sreča temo. To je prostor nediskurzivne literature. Da pa bi se literatura rodila, morajo ljudje postati ateisti in jezik mora vztrajati v kršitvi meje diskurza in preiti na področje drugega. V klasični filozofiji je bila kraljica retorika, literatura pa se začne tam, kjer se retorika konča. Prek tega jezika podobe prekoračijo mejo in pridejo v diskurz.
Foucault je kritiziral diskurz z nediskurzivnim jezikom, se pravi nasprotjem diskurza, ki pa črpa vzpodbudo iz želje, želja pa je kot vemo v svetu drugega.
Llyotard pa je bolj metafizik želje, ukvarja se predvsem s tipi kulturnih praks. Umetnina ima tako moč kolikšno transmutira gledalcu, energija pa se po estetiki postmodernosti nenehno spreminja, ostali označevalci pa so izključeni.
Glasba je po njegovem diskurz, obstaja pa tudi izjema, to je aleatorična glasba, iz prepariranih instrumentov, ki pa naj bi bil neke vrste neskončni zvočni stroj. To je bolj površinska glasba, brez posebne globine, in izključuje reprezentacijo.
Slikarstvo in literaturo si razlaga kot vpisovanje, kjer energija prek roke označuje platno, s tem, da ta energija izvira iz medija in se preko slike pokaže v javnosti. V renesansi je bilo preveč energije. Postmodernost pa je ravno tok, energija, želja v svoji nepopustljivosti, obstajajo pa še ostanki kodifikacije, se pravi zakonitosti ali drugače sistematičnega urejanja. Llyotardu ni všeč omejenost, pravi da je treba zbrisat mejo, poslikat gore, stene, pesek,…itn
GLASBA: HD 8759 THE CHEMICAL BROTHERS SHAKE BREAK BOUNCE
V zgodnjem 20. stoletju je znanost bazirala na velikih odkritjih, ki so bili univerzalni zakoni. Postmoderna znanost pa ima svoje zakonitosti, uzakonjene pa so prek invencije (razumov in iznajdb). Nova znanost naj bi prekinila z metazgodbami, začeli naj bi z umišljanjem, domišljijo, iznajdljivostjo in iskanjem paradoksov. Sicer pa vsa vednost bazira na jezikovnih igrah, katere najpomembnejša lastnost so stavki, stavki pa so poteze v igri.
Mislite da govorimo o diskurzu? Niti ne. Znanstveno odkritje »je«, vednost na splošno pa ne. Razlika med vednostjo in znanstvenim odkritjem je v tem, da ima znanstveno odkritje forme znanstvene skupnosti, vednost na splošno pa etične, estetske, tehniške; te forme pa konstruirajo udeleženi sogovorniki.
Kaj je znanstvena pragmatika: to, da govorec nekoga prepriča o nečem. Potem je treba še vse uzakoniti (legitimirati), za to pa obstajata dva sistema: prvi je performativnost, ki se prilagaja potrebam informacijske družbe – obramba legitimiranja z dialogom razumnih ljudi. Drugi pa je Luhmann-Hobessovski Etos, ki pa zagovarja reprodukcijo države. Uzakonjanje naj bi potekalo z vsesplošnim konsenzom, s tem pa bi morali regulirati besedne igre, kar pa bi bila grožnja avtonomiji znanosti, saj v znanosti ne bi smelo biti omejenosti besednih iger.
Kaj bi se zgodilo če bi vse to prenesli na družbo: pomenilo bi pravičnost, sistem razglasja nad soglasjem, pri čemer bi bil izključen najmanjši teror. Da bi se to uresničilo, bi bilo treba upoštevati sklepni napotek tega poglavja: BODIMO POGANI! AMPAK BLAGI POGANI!
GLASBA: HD 8842 EINSTURZENDE NEUBAUTEN ENDE NEU (PANACEA MIX)
Od označevanja k senzaciji
Deleuze se je ukvarjal s politično tematiko postmoderne, lotil pa se je tudi njene estetike. Ta naj bi temeljila na pojmih telesa in sil. Senzacija nastane, ko sile delujejo na telo. To se dogaja tako, da skozi telo teče val, ki sledi ravnem in pragovom v skladu z zgradbo telesa. Senzacija je srečanje sil s temi valovi.
Druga stran senzacije pa je optimistična, to pa je boj vidnega telesa zoper nevidno, pri čemer telo naredi silo vidno. Sploh naj bi slika osvobodila energijo, deregulirala čutila na ta način, da bi ustvarjala histerijo, dosegla naj bi intenzivnost in senzacijo.
Glasba naj bi odvzemala vztrajnost telesu, glasba naj bi raztelešala telo in presegala telo, vendar bi svojo konsistentnost našla drugod. Telo ubeži samemu sebi ampak odkrije materialnost, iz katere je narejeno.
Postmodernost je kritika družbenega znanstvenega diskurza, pa tudi reprezentacijskih in formalističnih prizadevanj v umetnosti. Običajne kulturne kritike pa jo dopolnjujejo, so suplementarne. Ne obstaja več klasična estetika reprezentacije in formalizem, ki sta predvsem značilnost moderne. Forma in vsebina umetnosti pa sta bolj ali manj nezavedni.
Naravoslovne znanosti nasprotujejo performativnosti, ki odloča v informacijski družbi, performativnost (predstavljanje, izvedba) pa nastane zaradi jezikovnih iger znotraj znanosti, kar pa zavira invencijo in povzroča razglasje. Iz libida nastaja umetnost, pri čemer umetniške forme služijo za potrošnjo humanističnih znanosti. Tokovi utelešenega libida pa ustvarjajo sile, ki slednjič zbujajo senzacijo.
GLASBA: HD 8788 ARCADE FIRE HAITI
Argumentacijski kotiček
Ipse dixit
Med izjemno pogostimi argumentativnimi zmotami, s katerimi nas prepričujejo politiki, domači in prijatelji, je tudi tista, ki se pri sklicevanju na pravilnost svojih ugotovitev ali trditev opira na priznano avtoriteto. Takšna avtoriteta je ponavadi nekdo, ki po naši predpostavki ve (recimo izkušeni znanstvenik, še bolje nobelovec, Sveto pismo, ali še bolje – papež) in se nanj ponavadi precej banalno sklicujemo: »Poglejte, X trdi, da je to res, torej je res«. Med klasičnimi zgledi je recimo sklicevanje na nezmotljivo avtoriteto Svetega pisma (»To piše v njem, torej drži kot pribito!«), ali na našega učitelja v šoli (»Tega nas je naučič profesor Janez!«), kar potem jemljemo za nevprašljivi vir našega znanja ali za dober razlog za neko prepričanje.
V vrsti presenetljivih medijskih informacij, ki so se zgodile ob koncu preteklega leta, smemo v prvi vrsti našteti tudi domnevno teoretsko spreobrnitev znamenitega filozofa religije Antonyja Flewa, sicer dolgoletnega prepričanega zagovornika ateizma. V starosti čez 82 let naj bi Flew zdaj domnevno zamenjal svoje stališče in začel verjeti v »neke vrste« Boga. Filozofova spreobrnitev je hipoma preplavila spletne strani, posvečene teološkim, filozofskim in religijskim vprašanjem o obstoju Boga ter začela učinkovati kot čisto določen dokaz: če dolgoletni ateist in poznavalec trdi, da Bog obstaja, potem imamo tudi mi dobre razloge, da vanj verjamemo! Ali drugače: če celo prepričan ateist prihaja do spoznanja, da biva »neke vrste« Bog, potem bi moralo to prepričati tudi vas, velike omahljivce!
Omenimo, da zaenkrat sploh ni čisto jasno, ali je ta res spremenil svoje stališče. Toda predpostavimo, da ga je – kaj njegova spreobrnitev dokazuje glede razlogov za našo vero ali celo obstoja Boga? Popolnoma nič, ali vsaj nič več kot poprej! Kot rečeno, argument iz avtoritete (argumentum ad auctoritatem, argumentum ad verecundiam) prepoznamo po enostavni obliki: »A pravi, da je x takšen, torej je x res takšen.« Primer s Flewjem kaže, da lahko storimo korak naprej: »Celo A pravi, da je x takšen, torej je x res takšen.« Resničnost neke trditve pa se s tem ne spremeni in zato ni nič večja. Včasih nam lahko celo služi kot zaslomba za naša lastna (zgrešena) prepričanja in jih prevzamemo le zato, ker nam ustrezajo! Žal so to zmoto zgodovinsko izumili prav filozofi: pitagorejci so se na svojega čislanega učitelja vedno sklicevali z besedami »Sam (on) je to rekel«. V latinščini kasneje torej z »ipse dixit«.
GLASBA: HD 8850 QUEENS OF THE STONE AGE LITTLE SISTERS
MEHANIZEM UTOPIJE
“Bolj ko nas želja po spoznanju, napolnjena s perverznostjo in pokvarjenostjo obvladuje, bolj smo nezmožni obstati znotraj katere si že bodi realnosti. Kdor je bil obseden od te želje, deluje kot skrunitelj, izdajalec, uničevalec; vedno je ob stvareh ali zunaj njih, ko pa se vtakne vanje, deluje kot črv v sadežu.”
»V katerokoli veliko mesto me zanese naključje, vedno se čudim, da v njem vsak dan ne izbruhnejo vstaje, pokoli, klanje, nered konca sveta. Kako lahko na tako omejenem prostoru ljudje bivajo drug ob drugem, ne da bi se uničili, se na smrt sovražili? V resnici se sovražijo, a temu sovraštvu niso kos.«
Emil Cioran
S tem Cioran začne svoje razmišljanje z naslovom »Mehanizem utopije«. Nadaljuje z opisom svojih dognanj ob prebiranju knjig s ključno idejo Utopije. Pravi, da delujemo le zaradi očaranosti nad nemogočim, kar naj bi seveda pomenilo, da družbi, ki ni zmožna poroditi utopije in se ji posvetiti, pretita skleroza in uničenje. Ideja utopije naj bi bila koristna le kot perspektiva novega prihoda, vročica bistvenega pričakovanja, degradiranega, moderniziranega prihoda, iz katerega nastajajo ti sistemi, ki so tako ljubi nesrečnikom. Beda naj bi bila utopistu v veliko pomoč in snov za obdelovanje – neke vrste substanca, s katero napaja svoje misli – ga zaposluje, privlači ali moti – brez nje bi namreč bil nemočen. Hujše je pomanjkanje in revščina, več časa in energije človek porabi, da bi vse reformiral v mislih, brez koristi. Kadar nimamo v žepu prebite pare, se vznemirjamo, bledemo, sanjamo, da imamo vse, dokler traja ta vročičnost, tudi dejansko imamo, enaki smo Bogu, a tega nihče ne opazi, tudi Bog ne, tudi mi ne. Siromaki so kot spodbujevalec dogodkov in izvor zgodovine: razgreta truma, ki hoče drug svet, tukaj in zdaj. So navdih utopije. A kaj sploh pomeni utopija? Utopija je NEOBSTOJEČI KRAJ.
Države v utopičnih idejah so nedotakljive zlu, delo je blagoslovljeno, nihče se ne boji smrti; v njih smo omejeni na srečo, predpisane ekstaze ter tisoč ganljivih čudežev. Če hočemo zastaviti resnično utopijo ter prepričljivo zarisati sliko idealne družbe, mora imeti poslušalec določeno mero naivnosti in neumnosti, ki ne sme biti preočitna. Vprašanje pa se glasi: JE LAŽJE SKVAČKATI UTOPIJO ALI APOKALIPSO?
UTOPIJA: Njena banalnost se bolje ujema z našimi temeljnimi nagoni. Ne zanaša se vsak na vesoljno katastrofo, nima vsak rad jezika in načina, s katerim jo napovedujejo in razglašajo. Ta slutnja nezaslišanega, velikega dogodka, to krucialno pričakovanje se lahko sprevrže v iluzijo – v upanje na raj na zemlji ali kje drugje, ali pa v strah – vizija idealnega Slabega, KATAKLIZME, ki smo se je bali. Resnično namreč bivamo le zunaj našega delovanja in onstran naših dejanj – tisto, kar v utopičnih delih najbolj preseneča, je pomanjkanje psihološkega čuta – instinkta. Ljudje v teh delih so avtomati, izmišljotine ali simboli – celo otrok ni mogoče prepoznati. V Fourierovi »falansterski državi« so tako čisti, da ne poznajo niti skušnjave kraje (npr. rabutanja jabolk). Kakšen smisel ima kovati DRUŽBO MARIONET?
GLASBA: HD 8531 YO LA TENGO LITTLE EYES
Utopljeni smo v zlu. To ne pomeni, da so vsa naša dejanja slaba; toda kadar se nam primeri, da naredimo kaj dobrega, trpimo, ker smo križali pot svojim spontanim vzgibom: praksa kreposti se zvaja na vajo v kaznovanju, na vajeništvo v trpičenju.
RAJ je sedaj zaklenjen in bo tak še dolgo. Redki privilegiranci, ki v njem uživajo, so se vanj zaprli – opazujejo čudeže, ki se dogajajo na Zemlji. Ta raj se zdi resničen, v trenutku najhujše pobitosti mislimo nanj. Radi bi v enem samem trenutku dobili nazaj vse, kar smo v davnini izgubili, in nenadoma popravili napako, DA SMO SE RODILI.
NOSTALGIJO sestavlja nezmožnost, da bi sovpadala s katerimkoli trenutkom časa; išče tolažbo v oddaljeni, davni preteklosti, odporni proti stoletjem. Bolečina ji onemogoča projekcijo zlate dobe v bodočnost, ta, ki si jo predstavlja je nekdanja, prvotna – po njej hrepeni. Vrača se k izvoru časa.
Dokler je krščanstvo zapolnjevalo duhove, jih utopija ni mogla zavesti; takoj ko so se začela razočaranja, jih je skušala osvojiti in se vanje pogrezniti. Poskus v renesansi je pomenil uspeh v dobi »razsvetljenih« vraževerij. Rojena je bila Prihodnost – SREČA, RAJ brez naključij – ta opis je le podoba nepredstavljivega.
Potem, ko je bil človek izgnan iz raja, je za vračilo, da nanj ne bi več mislil dobil ŽELJO, nagnjenje do dejavnosti, v kateri se navdušeno in z izredno nadarjenostjo uničuje. Velik korak je bil storjen tistega dne, ko so ljudje dojeli, da se morajo, če se hočejo med seboj bolje TRPINČITI, zbrati in organizirati v družbo. In potem natopijo utopije – v katerih jim to uspe le napol. Ponujajo namreč pomoč, dajejo ustrezen okvir za doseganje POPOLNE SREČE, v zameno od ljudi zahtevajo odrekanje svobodi. Takšen se zdi smisel peklenske pozornosti, ki jo utopije posvečajo ljudem.
ALKIMIJA in UTOPIJA sta si po svojih pozitivnih straneh podobni: sanje o sorodni, skoraj istovetni pretvorbi, ena se spopada z neizvedljivim v naravi, druga v zgodovini. IN TAKO IZVIRATA ELIKSIR ŽIVLJENJA IN IDEALNA DRŽAVA IZ ISTE PREGREHE DUHA – IZ ISTEGA UPANJA.
Utopija igra v življenju skupnosti enako vlogo kot ideja o poslanstvu v življenju ljudstev.
Utopij ni mogoče prehvaliti, ker so razgalile pogubnost lastnine, grozo, ki jo predstavlja in stiske, ki jih povzroča. LASTNIK je umazan, pokvarjen v bistvu – njegova pokvarjenost se širi na vsak predmet, ki se ga dotakne ali si ga prisvoji. Če ogrozimo njegovo imetje, bo doživel OZAVEDENJE, ki ga običajno ni zmožen. Da bi spet prevzel človeško podobo, da bi dobil nazaj svojo »dušo«, mora biti UNIČEN in na to uničenje PRISTATI. Revolucija mu bo pri tem pomagala. Utopija je torej koristna kot DEJAVNIK UNIČENJA, kajti šteti karkoli za svojo posest, pomeni sodelovati v splošni ničvrednosti. Če je bila UTOPIJA upredmetena iluzija, bo sistem, ki vlada, predpisana, vsiljena iluzija – izziv za vseprisotnost zla, OBVEZNI optimizem.
Danes, ko smo dosegli spravo z groznim, smo priča okuženosti UTOPIJE z APOKALIPSO, »novi svet«, ki nam ga napovedujejo, kaže vse več potez NOVEGA PEKLA. Toda ta pekel pričakujemo, zdi se nam celo, da moramo pospešiti njegov prihod. Dva žanra, UTOPIJA in APOKALIPSA, ki se nam zdita tako različna, vplivata drug na drugega in tako oblikujta tretjega, izjemno primernega za odražanje vrste realnosti, ki nam grozi, a ji bomo kljub temu rekli »da«, korekten »da« brez iluzij. To bo naš način, da bomo ob neizbežnem NEOPOREČNI.
GLASBA: HD 8412 TORRINI, EMILIANA HONEYMOON CHILD
Za danes smo zaključili. Ponovno vas vabimo v našo družbo ob tednu osorej, do takrat pa se od vas poslavljamo….