25. 3. 2012 Zofijina modrost

Filozofija Duha Nikolaja Berdjajeva

»Svet se nagiba k zanikovanju resničnosti duha. Edino, o čemer ne dvomi, je resničnost vidnih stvari« (N. Berdjajev)

Nikolaj Aleksandrovič Berdjajev (1874-1948) je predstavnik ruske religiozne filozofije. V duhu verskega eksistencializma in personalizma, ki je do določene mere konceptualno podoben filozofiji Leva Šestova, čeprav gre za dve popolnoma različni filozofiji, Berdjajev išče izhod iz breztalnosti (беспочвенность). V tekstu O človekovi zasužnjenosti in svobodi Berdjajev razvija koncept svojstvenega personalizma, neke vrste dualistične filozofije objektivnega in subjektivnega, katere ključni pojem je pojem osebe, ki je onkraj te razklanosti.

Oseba je individualna in predpostavlja obstoj nad-osebnih vrednot. Osebe ni, če ni nad njo stoječega bitja, h kateremu se mora vzpenjati. Da je bog mrtev, nam je povedal že Nietzsche, ki se je izognil bogoiskateljstvu s prevrednotenjem vrednot in s poskusom izstopa iz metafizike, onkraj dualizma dobrega in zlega. Na mesto Boga je postavil čutnega polboga Dioniza in razvil koncept nadčloveka kot utelešene volje do moči. Berdjajev se zaveda breztalnosti, na katero opozori Nietzsche, vendar ubere nasprotno pot, vrača se nazaj h krščanstvu. V delu O človekovi zasužnjenosti in svobodi zapiše, da je Bog Persona, je Oseba in je združitev enega in mnogega, simbol te združitve je Kristus, univerzalni človek v prostoru in času.

Berdjajev predpostavlja univerzalno, ki pa ni nekaj zunanjega in abstraktnega kot so to mislili Grki, temveč je človeku imanentno in je konkretno-univerzalno. Nahaja se v individualnem, v osebi. Berdjajev eksplicitno zavrača Platonovo metafiziko sveta idej kot objektivnega sveta, pravi, da tak svet ne obstoji, ampak je zgolj objektivacija duha, gola abstrakcija. Tudi ideje o Bogu so nastale z objektivacijo, ki pa je vedno antipersonalistična, sovražna osebi in pomeni odtujitev osebi. Bog ni abstraktna ideja, ni abstraktna bit.

Oseba je strogo nasprotje abstraktnemu. Za osebo je značilna sobornost, notranji konkretni univerzalizem osebe, ki se uresničuje po poti Ljubezni z vzpenjanjem in spuščanjem. Po poti erosa, vzpenjajoče se ljubezni, se oseba preko ideje lepega dvigne do ideje Dobrega, od mnogoterosti čutnega sveta do enosti sveta idej. Eros je ljubezen do lepote, do vrhovne dobrine, do božanske popolnosti (tako Platon). Po poti spuščajoče se ljubezni agape, vezane predvsem na sočutje, ki ima svoj prvi in poslednji vzor v Jezusu Kristusu, najde Berdjajev ključ za umevanje odnosa med duhom in resničnostjo, t.j. »v živi človeški duhovnosti, katerega jedro je prav darovanjska ljubezen (agape)« (268).

V tem kontekstu je pomembno omeniti tridelno pojmovanje človeka, ki ga Berdjajev ohranja. Človek je duhovno, duševno in telesno bitje. Kartezijeva delitev na dve substanci: telo in dušo, se Berdjajevu kaže kot nesmisel, namreč človek je zanj celovito duhovno-duševno-telesno bitje. Komponenta duha vnaša celovitost, enotnost in smiselno povezavo v duševno-telesno življenje človeka. »Sleherni človek ima dušo, duhovnost pa je lahko v njem zastrta ali potlačena. Duh je najvišja kakovost duše, njena osvoboditev izpod oblasti »sveta«. Duh je resnica, smisel duše« (Duh in realnost, 68).

Grki označujejo duha z dvema besedama: pneuma in nous. Pneuma je povezana s pihanjem in ognjem (predvsem pri Perzijcih) in ima snoven pomen še pri Aristotelu in stoikih. Plotin je duha imenoval nous, kar je bolj filozofski izraz za duha.

Filon je eden prvih, ki duha začne opredeljevati. Pneuma je pri njem še najbolj poduhovljena: duh je moder, božanski, nedeljiv, vseobči in je kozmična prvina. Duh je ločen od Boga in je samostojno počelo, ki daje življenje. Človek je že ustvarjen po Božji podobi, v njem je božanski duh, ki ga enači z Logosom in Sofijo. Božanski duh je logos, pneuma pa je v človeka vlita od Boga in jo povzdigne na nous.

Grki so za poimenovanje duha uporabljali večinoma besedo nous, ki pomeni tudi razum ali logos. Pri Platonu in Aristotelu je duh najvišja in miselna moč duše (tako Berdjajev), pri Plotinu je to emanacija Enega. Za Platona je Duhovni svet – svet idej, ki je resnično bivajoče, nous pa postavlja nad pneumo, ki je tako kot pri Aristotelu, nekaj nižjega.

Evangelij si prisvoji izraz pneuma, ki je duhovno stanje, katerega vzpostavlja božanski navdih. Biblijsko, apostolsko in evangelijsko pojmovanje Duha stoji nasproti Grškemu: prvo pojmovanje Duh opredeli kot milostno dejavnost, ki se prebija iz božanskega sveta v sakralnega, pri Grkih pa je Duh idealni temelj sveta, je logos, ki se dviga nad čutnim svetom.

Berdjajev se pri izpeljavi svoje filozofije Duha eksplicitno naveže na Heglovo Fenomenologiju duha. Glavno znamenje duha pri Heglu je svoboda, objektivna bit, ki jo dojema kot univerzalno misel. Duh ni objekt za subjekt, temveč je na sebi in za sebe, kar Heglu pomeni svobodo.

Berdjajev očita Heglu, da je obtičal v območju abstraktne vseobčosti, saj ni bil sposoben doumeti osebnega odnosa med človekom in Bogom. Občost pa ni univerzalnost, ampak je seštevek objektivacij, je kvantiteta, medtem ko je univerzalno kvalitativnega značaja. Nemški idealizem je (tako Berdjajev) žrtvoval človeško dušo v imenu absolutnega duha, absolutni duh pa za Berdjajeva ni oseba, ampak je abstrakcija in prazna forma brez bitnostnega temelja. Kantov kategorični imperativ je primer takega zanikovanja duše, ali pa Heglov absolutni Duh, ki se udejanja v zgodovini. Tudi Šestov je sovražen do duha, namreč njemu duh pomeni moralno nujnost, svoboda pa ne dopušča nujnosti.

Filozofska misel je duha pogosto naturalizirala in ga uvajala kot višjo stopnjo v hierarhiji objektivnega sveta, duha razume kot objekt višjega reda. Berdjajev takega pojmovanja ne sprejema, svojo filozofijo v delu O človekovi zasužnjenosti in svobodi eksplicitno poimenuje kar antihierarhični personalizem. Duh ni objekt in ne stoji nasproti življenju ali nad njim, je subjekt, je življenje samo, je dejanje. Na tem mestu je viden vpliv Fichtejeve filozofije, ki duha opredeli kot ustvarjalno dejavnost.

Po Berdjajevu Duh ni bivajoče, ne moremo ga racionalno opredeliti in o njem razmišljati kot o objektu, ker je subjekt, je svoboda in je ustvarjalna dejavnost in je revolucionaren. Tudi ustvarjalna dejavnost ima dve plati: vzpon in spust. V ustvarjalnem dejanju se duh dviga nad svet, vendar se tudi spušča v svet, saj ga le-ta priteguje k sebi, v svojih stvaritvah pa se prilagaja stanju v svetu. »Duh se objektivira v sadovih svojega ustvarjanja in v tej objektivaciji stopa v odnos z danim stanjem mnoštvenega sveta /…/ Duh je ogenj, objektivacija pa je že ohladitev ustvarjalnega ognja duha« (ibidem). Čista duhovnost je onkraj racionalnega razmerja objekta in subjekta.

V Duhu in realnosti Berdjajev zapiše, da je vsako dejanje razuma objektivacija, zato duha ni mogoče racionalno opredeliti, namreč s tem duha »ubijemo« (47), razvrednotimo oz. razčaramo ga njegove svetosti. Duha ni mogoče zajeti niti v pojem, lahko pa ga opišemo z atributi svoboda, smisel, ustvarjalna dejavnost, celovitost, ljubezen, vrednota, obračanje k najvišjemu božanskemu svetu in zedinjenje z njim. Ta niz znamenj duha združuje svetopisemsko pneumo in nous grške filozofije. Duh je notrišnje, označimo pa ga lahko tudi s prostorskimi simboli globine in višine. »Duh je brezdanja globina in nebesna višina, je svoboda, /…/ kajti duh je ustvarjalnost, duh ustvarja novo bit« (47). Duha torej ne smemo razumeti kot sinonim za dokončno, saj ga ni mogoče izreči. Berdjajev ve, da se »misel mora neizogibno izreči, vendar je v nekem smislu še vedno res, da je ‘mysl’ izrečionnaja est’ lož’1« (prav tam: 68).

Razumevanje razmerja subjektivnega in objektivnega nam Berdjajev najbolj opiše s primerom sonca kot simbola duha. Eksistencialno je sonce v središču človekove osebe in sije navzven, zunaj sebe je samo v padlem človekovem stanju. Padlo človekovo stanje pomeni podrejanje objektivnemu in racionalnim stvaritvam Duha, ki so brez bitnostnega temelja. Duh torej ni bit v strogem ontološkem smislu kot je to na primer Platonova ideja Dobrega, ni niti nasebstvo, kakor se nam kaže v filozofiji Heglovega monizma.

Kategorijo biti po Berdjajevu ne moremo pripisati duhu, ne Bogu. Duh se objektivira v biti za drugega in se izraža družbeno, z vstopom v zgodovino pa se spreminja, torej ni niti nič statičnega. Je tisto notrišnje in je prostorni simbol, ki se povnanja z objektivacijo oz. prehajanjem od biti-na-sebi v bit-za-drugega. S tem se oddaljuje od samega sebe, kar Berdjajev razume kot tragedijo duha.

»V določenem smislu je mogoče reči, da je ves vidni objektivni svet samo simbolika duhovnega sveta. Vendar tudi najbolj črnoglede misli o zgodovinski objektivaciji duha ne morejo omajati vere v človeka in njegovo ustvarjalno poklicanost. Človek gre skozi objektivacijo duha v kulturi, državi, v narodnem in gospodarskem življenju. /…/ To je samo pot razdvojenosti, po kateri hodi človek, preživljanje usode, v kateri se odtujuje od sebe, da bi se po tem spet vrnil k sebi. Ustvarjalni subjektivni duh se ne more prepoznati v svojih zgodovinskih objektivacijah. V tem se kaže tragedija duha.« (78-81).

Objektivni svet nima lastnega bivanja, nima lastne biti »temveč je samo povezan z bivanjem subjektivnega duha, ki je zanj skrit« (Duh in realnost, 69). Duh je, tako Berdjajev, subjekt in v subjektu se tudi razodeva. Subjektivni duh je neskončen, to kar imenujemo objektivni duh, pa je končno in tudi bit je končna.

V ontološkem smislu je bit ‘resnica’, resnica pa je, kakor opozarja Berdjajev, eksistencialnega izkustva, ki jo lahko izražamo le v simbolih, ne pa s pojmi. Resnica kot objekt je neločljivo vezana na subjekt, namreč objekt nima biti, kakor so to mislili Grki, zato ga v bistvu ni. Vse kar se nam kaže kot objekt, je zgolj objektivacija subjekta, ki je neskončen in svoboden. Subjekt je vedno pred objektom, je tisto pristno, saj je objekt vedno za subjekt, je simbolna forma, lažni bog, idol, varka itd.

»Racionalizem, humanizem, pravni formalizem, liberalizem, demokratizem – vse to so oblike mišljenja in življenja, ki izhajajo iz predpostavke, da ne vemo, kaj je Resnica, da Resnica morda sploh ne obstaja /…/ Človek je ustvaril brezpredmetno družbo, brezpredmetno kulturo, ki ne ve, v čigavem imenu obstaja /…/ Če nima resničnega Boga, si ustvari lažne Bogove« (Novi srednji vek, 31-32).

Kot opozori Berdjajev, filozofija Duha ne sme biti filozofija biti, ki je ontološka karakteristika, temveč filozofija bivanja, filozofija zgolj-biti, tistega da-zgolj-je, ne pa ideje biti. Eksistenco tako postavi pred esenco, kar opredeli filozofijo Berdjajeva kot eksistencialistično, Berdjajeva pa kot eksistencialističnega misleca.

Show 1 footnote

  1. Misel izrečena je laž (verz iz pesmi Tjutčeva: Silentium!)

Viri:

Berdjajev, A. O človekovi zasužnjenosti in svobodi: personalistični pogled na človeka. Celje: Mohorjeva družba, 1998.

Berdjajev, A.  Novi srednji vek : razmišljanje o usodi Rusije in Evrope. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1999.

Berdjajev, A. Duh in resničnost: temelji bogočloveške duhovnosti. Ljubljana : Cankarjeva založba, 2000.