We. Featuring the words of Arundhati Roy (2006)
»We« je zanimiv dokumentarni eksperiment neznanega avtorja, ki skozi besede svetovno znane pisateljice indijskega rodu, Arundhati Roy in glasbo izbranih sodobnih izvajalcev, predstavlja svet politike moči, vojne, korupcije, prevar in izkoriščanja. To je preprosta in učinkovita vizualizacija govora Arundhati Roy, ki ga je predstavila na posebni priložnosti 18. septembra 2002 v Santa Feju v ZDA ob boku pogovora z Howardom Zinnom. To je svojevrstno poučna, vznemirljiva in mestoma tudi zabavna lekcija iz moderne zgodovine.
Transkript:
Leta 1997 je Arundhati Roy prejela nagrado Booker, za roman »Bog majhnih stvari«.
Leta 2004 je prejela nagrado za mir, mesta Sydney.
Ta film ne govori o njej, ampak o njenih besedah.
Fikcija in ne-fikcija sta samo različni tehniki pripovedovanja zgodb. Zaradi razlogov, ki jih ne razumem povsem, mi gre fikcija zlahka z jezika, ne-fikcijo pa na plano potegne boleč zlomljen svet, v katerega se zbujam vsako jutro. Vsebina večine tega o čemer pišem, tako fikcije kot ne-fikcije, je odnos med močjo in nemočjo ter neskončen krožen konflikt, v katerega sta vpletena. »Nikoli več ne bo zgodba povedana, kot da je edina.« Nikoli ne more biti samo ene zgodbe, so samo načini gledanja. Ko torej pripovedujem zgodbo, je ne pripovedujem kot ideolog, ki želi zoperstaviti eno absolutno ideologijo proti drugi, ampak kot pripovedovalec, ki želi deliti svoj način gledanja. Čeprav bi se morda lahko zdelo drugače, moje pisanje ne govori o narodih in zgodovinah. Govori o moči. O paranoji in neusmiljenosti moči. O fiziki moči. Verjamem, da kopičenje široke in neovirane moči v rokah neke države, korporacije ali institucije, ali celo posameznika, zakonca, prijatelja, družinskega člana ne glede na ideologijo, rezultira v ekscesih, ki jih bom predstavila tukaj.
Ko živimo, kot živim sama, kot nas živi milijone ljudi, v senci nuklearnega holokavsta, ki ga vladi Indije in Pakistana obljubljata svojim »opranim« državljanom; in v globalni soseščini vojne proti terorizmu, kar predsednik Bush biblično imenuje »naloga, ki se ne bo nikoli končala«, veliko premišljujem o odnosu med državljanom in državo. V Indiji smo tisti, ki izražamo svoje poglede glede jedrskih bomb, velikih jezov, korporativne globalizacije – poglede, ki se razlikujejo od pogledov indijske vlade, označeni za »anti-nacionaliste«. Čeprav zaradi te obtožbe nisem ravno ogorčena, ni povsem točen opis tega kar počnem ali kako mislim. Ker anti-nacionalist je človek, ki je proti svojemu narodu in po tem sklepanju, za neko drugo. Vendar ni treba biti anti-nacionalen, da bi bil globoko skeptičen do vseh nacionalizmov, da bi bil proti nacionalizmu. Takšen ali drugačen nacionalizem je bil vzrok večine genocidov v 20. stoletju. Zastave so kosi pobarvane tkanine, ki jo vlade uporabljajo najprej, da skrčijo možgane ljudi, potem pa kot obreden mrtvaški prt ob pokopu mrtvih. Ko se neodvisno razmišljujoči ljudje – in pri tem ne vključujem korporativnih medijev -, začnejo zbirati pod zastavami, ko se pisatelji, slikarji, glasbeniki, filmarji odpovejo svoji presoji in slepo podjarmijo svojo umetnost služenju »narodu«, je čas za vse nas, da se vzravnamo in postanemo zaskrbljeni. V Indiji smo lahko to videli kmalu po jedrskem poskusu leta 1998 in med Kargilsko vojno proti Pakistanu leta 1999. V ZDA smo lahko to videli med zalivsko vojno in vidimo lahko tudi zdaj, med »vojno proti terorizmu«. Ta vihar »Made in China« ameriških zastav. Nedavno so bili ti, ki so kritizirali dejanja vlade ZDA, vključno z menoj, označeni za »anti-ameriške«. Anti-amerikanizem je v procesu posvetitve v ideologijo. Termin »anti-ameriški« je običajno uporabljen s strani ameriškega establišmenta, da bi diskreditiral in ne napačno, ampak nenatančno definiral svoje kritike. Ko je nekdo označen za »anti-ameriškega« je verjetno, da ga bodo sodili preden mu bodo prisluhnili. Argument pa bo izgubljen v hrušču ranjenega nacionalnega ponosa. Toda kaj termin »anti-ameriški« pomeni? Pomeni, da si proti jazzu? Ali da nasprotuješ svobodi govora? Ali pomeni, da ne občuduješ stotisočev Američanov, ki so protestirali proti jedrskem orožju. Ali tisoče nasprotnikov vojne, ki so vlado prisili, da se je umaknila iz Vietnama? Absurdno bi bilo misliti, da so tisti, ki kritizirajo indijsko vlado »anti-indijski«, čeprav vlada sama nikoli ne okleva zavzeti tega stališča. Nevarno je prepustiti indijski ali ameriški vladi ali komurkoli drugemu, pravico, da definira kaj bi Indija ali kaj Amerika je ali bi morala biti. Nekoga imenovati za »anti-ameriškega« ali biti »anti-ameriški« oziroma »anti-indijski« ali »anti-timbuktuaan«, ni samo rasistično, pomeni tudi pomanjkanje domišljije. Nesposobnost, da bi videli svet drugače kot ga je za vas vzpostavil establišment. Če nisi pristaš Busha, si Taliban. Če nas ne maraš, nas sovražiš. Če nisi dober, si zloben. Če nisi z nami, si s teroristi. Vsak dan sem presenečena, koliko ljudi verjame, da nasprotovati vojni v Afganistanu pomeni podpirati terorizem ali voliti za Talibane. Kot številni drugi, sem tudi sama naredila napako, da sem se posmehovala retoriki po 11. septembru 2001 in jo zavrnila kot neumno in arogantno. Toda ugotovila sem, da sploh ni neumna. V resnici gre za prebrisano rekrutiranje za zlagano, nevarno vojno.
Zdaj ko je prvotni namen vojne – zajetje Osame bin Ladena, živega ali mrtvega, zašel v težave, se je cilj spremenil. Skoraj 3000 civilistov je izgubilo življenje v tistem smrtonosnem napadu. Žalost je še vedno globoka. Jeza še vedno ostra. Solze se še niso posušile. In čudna, smrtonosna vojna divja po svetu. Vsak, ki je kdaj koga izgubil, gotovo ve, na skrivaj, globoko v sebi, da nobena vojna, nobeno maščevanje, nobene bombe, ki jih odvržemo na bližnje nekoga drugega ali otroke nekoga drugega, ne bodo otopile njihove bolečine ali jim vrnile ljubljenih. Vojna ne more maščevati tistih, ki so umrli. Vojna je samo brutalno skrunjenje njihovega spomina. Spodbujanje še ene vojne – tokrat proti Iraku, tako da cinično manipulirajo žalovanje ljudi, da jo prepakirajo v posebne televizijske prispevke, sponzorirane s strani korporacij, ki prodajajo detergente in tekaške čevlje, je način kako žalovanju znižati vrednost in pomen. Kar vidimo je vulgarni prikaz biznisa žalosti, trgovine z žalostjo, ropanje najbolj zasebnih človeških čustev v politične namene. To je strašno, nasilno dejanje, ki ga država počne svojim ljudem.
Ni najbolj modro v javnosti govoriti o tej temi, vendar bi vam res rada govorila o izgubi. O izgubi in izgubljanju. Žalosti, neuspehu, zlomljenosti, otopelosti, negotovosti, strahu, o smrti čutenja, o smrti sanjanja. Absolutno neusmiljena, neskončna, banalna nepravičnost sveta. Kaj izguba pomeni za posameznika? Kaj pomeni za kulture, za ljudi, ki so se naučili živeti z njo kot stalno spremljevalko? Ker govorimo o 11. septembru je mogoče dobro, da se spomnimo, kaj ta datum pomeni. Ne samo za tiste, ki so svoje ljubljene izgubili v ZDA, ampak za tiste v drugih delih sveta, za katere ta datum že dolgo nosi pomen. Ta zgodovinski pretres ni ponujen kot obtožba ali provokacija, ampak kot način kako deliti žalost zgodovine. Da nekoliko stanjšamo meglico. Da državljanom ZDA na najbolj nežen in human način povemo: »Dobrodošli v svet«.
V Čilu je 11. septembra 1973 general Pinochet v državnem udaru, ki ga je podprla CIA, strmoglavil demokratično izvoljeno vlado Salvadorja Allendea. V nasilju, ki je utrdilo novo oblast, je umrlo na tisoče ljudi. Številni so enostavno izginili. Strelski vodi so izvajali javne usmrtitve. Po vsej deželi so bila vzpostavljena koncentracijska taborišča in mučilnice. Mrtve so pokopavali v rudniške jaške in neoznačene grobove. Sedemnajst let so Čilenci živeli v strahu pred nočnim trkanjem, rutinskim izginotjem, nenadno aretacijo in mučenjem. Leta 1999, po aretaciji generala Pinocheta v Veliki Britaniji, je ameriška vlada objavila tisoče skrivnih dokumentov. Vsebujejo nedvoumen dokaz o vpletenosti CIE v državni udar, kot tudi dejstvo, da je imela vlada ZDA med vladavino generala Pinocheta natančne informacije o situaciji v Čilu. Kljub temu je Kissinger generalu zagotovil svojo podporo:
»V ZDA smo, kot veste, solidarni s tem kar pokušate narediti. Vaši vladi želimo vse najboljše.«
Tisti, ki poznamo samo življenje v demokraciji, kakorkoli pomanjkljivi, si težko predstavljamo kaj pomeni živeti v diktaturi in prenašati popolno izgubo svobode. Ne gre samo za tiste, ki jih je Pinochet umoril, ampak za življenja, ki jih je ukradel živim, za katera mora prav tako odgovarjati. Na žalost Čile ni bila edina država v Južni Ameriki, ki je bila deležna pozornosti vlade ZDA. Gvatemala, Kostarika, Ekvador, Brazilija, Peru, Dominikanska republika, Bolivija, Nikaragva, Honduras, Panama, Salvador, Mehika in Kolumbija so bile igrišče prikritih in neprikritih operacij CIE. Stotine tisočev Latino-Američanov je bilo umorjenih, mučenih ali so preprosto izginili pod despotskimi režimi, ki so bili vzpostavljeni v njihovih državah. Kot da to ne bi bilo dovolj veliko ponižanje, so morali Latino-Američani nositi breme obtožbe, da niso sposobni demokracije, kot da so državni udari in pokoli nekako vgrajeni v njihove gene. Ta seznam seveda ne vključuje držav v Afriki ali Aziji, ki so pretrpele vojaško intervencijo ZDA: Vietnam, Koreja, Indonezija, Laos in Kambodža. Koliko septembrov, več desetletij skupaj, je bilo milijone Azijcev bombardiranih, požganih in pobitih.
11. september ima tragičen odmev tudi na Bližnjem vzhodu. 11. septembra 1922 je navkljub arabskemu nasprotovanju britanska vlada razglasila mandat v Palestini. Sledil je Balfourski deklaraciji iz leta 1917, ki jo je imperialna Britanija izdala vpričo svoje vojske pred zidovi Gaze. Balfourska deklaracija je evropskim sionistom obljubila nacionalni dom za judovsko ljudstvo. V tem času je bil imperij, v katerem sonce nikoli ne zaide, svoboden, da zasega in po svoji volji predaja dežele, kot kakšen šolski nasilnež distribuira frnikole. Kako nemarno je imperialna moč secirala starodavna ljudstva. Palestina in Kašmir sta gnijoči, krvaveči darili imperialne Britanije zahodnemu svetu. Obe sta razpoki v divjih mednarodnih konfliktih današnjega sveta. Leta 1937 je Winston Churchill o Palestincih dejal:
»Ne strinjam se, da ima pes v jaslih pravico do jasli, četudi je v njih dolgo ležal. Ne priznam te pravice. Ne priznam na primer, da je bila velika krivica storjena rdečim ameriškim Indijancem ali črnim ljudem Avstralije. Ne priznam, da se je tem ljudem zgodila krivica, zato, ker je močnejša, boljša rasa, bolj svetovljansko modra rasa, če lahko tako rečemo, prišla in prevzela njihovo mesto.«
To je postavilo standard za odnos izraelske države do Palestincev. Leta 1947 so ZN formalno razdelili Palestino in dodelili 55 procentov palestinske zemlje sionistom. V enem letu so osvojili 76 procentov zemlje. 14. maja 1948 je bila razglašena država Izrael. Le nekaj minut po razglasitvi so ZDA priznale Izrael. Zahodni breg je bil priključen Jordaniji, Gaza je prešla pod vojaški nadzor Egipta in uradno je Palestina prenehala obstajati, razen v glavah in srcih stotisočev Palestincev, ki so postali begunci. Leta 1967 je Izrael okupiral Zahodni breg in Gazo. Skozi desetletja je bilo veliko vstaj, vojn, intifad. Deset tisoči so izgubili svoja življenja. Podpisani so bili sporazumi in pogodbe. Razglašena so bila premirja in spet kršena. Toda prelivanje krvi se ne konča. Palestina še vedno ostaja nelegalno okupirana. Njeni ljudje živijo v nečloveških razmerah, v pravih rezervatih, kjer so podvrženi kolektivnim kaznim, 24 urnim policijskim uram, kjer so vsakodnevno poniževani in trpinčeni. Nikoli ne vedo, kdaj bodo porušeni njihovi domovi, kdaj bodo ustreljeni njihovi otroci, kdaj bodo posekana njihova dragocena drevesa, kdaj bodo zaprte njihove ceste. Kdaj jim bo dovoljeno, da bodo lahko šli na tržnico po hrano in zdravila in kdaj ne. Živijo brez dostojanstva, brez veliko upanja na vidiku. Nad svojo zemljo, varnostjo, gibanjem, komunikacijo, preskrbo z vodo nimajo nadzora. Ko se ob podpisovanju sporazumov pojavijo besede kot je »avtonomija« in celo »državotvornost«, se je vedno vredno vprašati: kakšna avtonomija? Kakšna država? Kakšne pravice bodo imeli njeni državljani? Mladi Palestinci, ki ne morejo nadzirati svoje jeze se spreminjajo v žive bombe in strašijo izraelske ulice in javne prostore, na katerih se razstreljujejo in ubijajo običajne ljudi. V vsakodnevno življenje vnesejo teror in slednjič povečujejo sum obeh družb in medsebojno sovraštvo. Vsako bombardiranje privabi neusmiljene povračilne ukrepe in še več tegob za Palestince. Toda samomorilski napadi so dejanja posameznikovega obupa, niso revolucionarna strategija. Čeprav palestinski napadi sejejo teror med izraelskim prebivalstvom, za izraelsko vlado ponujajo popoln izgovor za njihove dnevne vpade na palestinska območja. Popoln izgovor za staromoden kolonializem 19. stoletja preoblečen kot moderna vojna 21. stoletja. Vdana izraelska politična in vojaška zaveznica so in so vedno bile ZDA. Vlada ZDA je skupaj z Izraelom zaustavila skoraj vse resolucije ZN, ki so iskale miroljubno in pravično rešitev konflikta. Podprle so skoraj vse vojne, ki jih je bojeval Izrael. Ko Izrael napade Palestino, so ameriške rakete tiste, ki rušijo palestinske domove. Vsako leto Izrael od ZDA prejme nekaj milijard davkoplačevalskega denarja. Kakšen nauk lahko potegnemo iz tega tragičnega konflikta? Je res nemogoče Judom, ki so sami tako trpeli – mogoče bolj kot katerokoli drugo ljudstvo v zgodovini -, razumeti ranljivost in hrepenenje teh, ki so jih razselili? Ali ekstremno trpljenje vedno poraja krutost? Kakšno upanje potem to pušča človeštvu? Kaj se bo zgodilo s Palestinci v primeru zmage? Ko narod brez države končno razglasi državo, kakšna bo ta država? Kakšna grozodejstva bodo zagrešena pod njeno zastavo? Bi se morali boriti za ločeno državo ali za pravice do svobodnega življenja in dostojanstva za vse, ne glede na njihovo etnično pripadnost ali religijo? Svet je poklican k obsodbi samomorilskih napadov. Toda ali lahko zanemarimo dolgo pot, ki so jo prepotovali preden so prispeli do te točke? Od 11. septembra 1922, osemdeset let je veliko časa za vojno. Obstaja kak nasvet, ki ga svet lahko da Palestincem?
V drugem delu Bližnjega vzhoda je 11. september bolj aktualen. 11. septembra 1990 je imel George W. Bush, Sr., takratni predsednik ZDA, govor Kongresu, v katerem je naznanil odločitev vlade, da gre v vojno proti Iraku. Vlada ZDA trdi, da je Sadam Hussein vojni zločinec, krut militantni despot, ki je zagrešil genocid proti svojemu lastnemu ljudstvu. To je precej točen opis tega človeka. Leta 1988 je Sadam Hussein izbrisal stotine vasi v severnem Iraku in uporabil kemično orožje in strojnice za poboj tisoče Kurdov. Danes vemo, da mu je tega istega leta vlada ZDA priskrbela 500 milijonov dolarjev subvencij za nakup ameriških kmetijskih proizvodov. Naslednje leto, potem ko je uspešno zaključil svojo genocidno kampanjo, je ameriška vlada subvencijo podvojila na milijardo dolarjev. Prav tako mu je priskrbela visoko kakovostno seme za vranični prisad in helikopterje ter material, ki ga je mogoče uporabiti za proizvodnjo kemičnega in biološkega orožja. Izkazalo se je, da sta bili vladi ZDA in Velike Britanije, ko je Sadam Hussein izvajal svoja najhujša grozodejstva, njegova tesna zaveznika. Kaj se je torej spremenilo? Leta 1990 je Sadam Hussein napadel Kuvajt. Njegov greh ni bil toliko v tem, da je sprožil vojno, ampak, da je deloval neodvisno, brez ukazov svojega gospodarja. Ta izkaz neodvisnosti je bil dovolj, da je postavil na glavo enačbo moči v Zalivu. Zato je bilo odločeno, da je treba Sadama Husseina pokončati, kot hišnega ljubljenčka, ki je izživel naklonjenost svojega lastnika. Prvi napad zaveznikov na Irak se je zgodil januarja 1991. Svet je gledal vojno v osrednjem terminu, kot se je odvijala na televizijskih zaslonih. V Indiji si takrat moral v preddverje hotela s petimi zvezdicami, da si lahko gledal CNN. Desettisoče ljudi je bilo ubitih v mesecu uničujočega bombardiranja. Mnogi ne vedo, da se vojna takrat ni končala. Začetni bes se je umiril v najdaljši niz nenehnih zračnih napadov na državo vse od vietnamske vojne. V zadnjem desetletju so ameriške in britanske sile na Irak izstrelile na tisoče raket in bomb.
Vsekakor pa ni nobene zmede o obsegu ameriških zalog jedrskega in kemičnega orožja. Bi vlada ZDA pozdravila prihod inšpektorjev orožja? Bi Velika Britanija ali Izrael? ZDA imajo največjo zalogo jedrskega orožja na svetu in je edina država na svetu, ki ga je dejansko tudi uporabila na civilnem prebivalstvu. Če ZDA opravičujejo preventiven napad na Irak, zakaj potem katerakoli druga jedrska država ne upravičuje preventivnega napada na drugo. Indija bi tako lahko napadla Pakistan ali obratno. Če vladi ZDA nenadoma ne bi bil več všeč, na primer indijski premier, ga lahko kar odstrani s preventivnim napadom? Nedavno so ZDA igrale pomembno vlogo, ko so prisilile Indijo in Pakistan za pogajalsko mizo. Je tako težko upoštevati lasten nasvet? Kdo je kriv pridiganja o miru medtem ko vodi vojno? ZDA, ki jih je George Bush imenoval »najmiroljubnejši narod na svetu«, so bile v vojni z eno ali drugo državo vsako leto zadnjih 50 let. Vojne nikoli ne potekajo zaradi altruističnih razlogov. Običajno jih vodijo za hegemonijo, za posel. In potem je tu seveda tudi posel vojne. Ohranjanje nadzora nad svetovno nafto je temelj zunanje politike ZDA. Nedavne vojaške intervencije vlade ZDA na Balkanu in v centralni Aziji so povezane z nafto. Hamid Karzai, s strani ZDA nastavljeni predsednik Afganistana, je baje bivši zaposleni ameriškega naftnega podjetja Unocal. Paranoidno patroliranje vlade ZDA po Srednjem Vzhodu ima vzrok v dejstvu, da tam leži dve tretjini svetovnih rezerv nafte. Nafta ohranja ameriške motorje, da sladko predejo. Nafta omogoča prosti trg. Kdorkoli nadzoruje svetovno nafto, nadzoruje svetovni trg. In kako nadzoruješ nafto? Nihče tega ni povedal bolj elegantno kot kolumnist The New York Timesa, Thomas Friedman. V prispevku z naslovom »Norost plača« (Craziness Pays) pravi:
»ZDA morajo Iraku in svojim zaveznicam jasno sporočiti, da bo Amerika uporabila silo brez pogajanj, oklevanja ali odobritve ZN.«
Njegov nasvet so dobro sprejeli – v vojnah proti Iraku in Afganistanu ter tudi v skoraj dnevnih ponižanjih, s katerimi vlada ZDA obklada ZN. V svoji knjigi o globalizaciji, »Lexus in olivno drevo« (Lexus and the Olive Tree, 1999) Friedman pravi:
»Skrita roka trga ne bo nikoli delovala brez skrite pesti. McDonalds ne more cveteti brez McDonnell Douglas in skrita pest, ki ohranja svet varen za razcvet tehnologij iz Silicijeve doline, se imenuje ameriška vojska, zračne sile, mornarica in marinci.«
Mogoče je bilo to napisano v trenutku ranljivosti, a je gotovo najbolj jedrnat in natančen opis projekta korporativne globalizacije kar sem jih prebrala. Po 11. septembru 2001 in vojne proti terorju, sta bili skrita roka in pest razkrinkani in zdaj jasno vidimo še drugo ameriško orožje: prosti trg -, ki pritiska na razvijajoči svet z zadržanim porogljivim nasmehom. Naloga, ki se nikoli ne konča, je ameriška popolna vojna, popolna podlaga za neskončno širitev ameriškega imperializma. V zadnjih desetih letih nebrzdane korporativne globalizacije, se je svetovni dohodek povprečno povečal za 2.5 procenta na leto. In vendar se je število revnih na svetu povečalo za 100 milijonov. Od 100 največjih ekonomij je 51 korporacij, ne držav. Zgornji 1 procent sveta ima enak skupni prihodek kot 57 procentov spodnjega sveta in ta neenakost še narašča. In zdaj, je ta proces v senci vojne proti terorju še pospešen. Možem v oblekah se nespodobno mudi. Med tem ko na nas dežujejo bombe in rakete drsijo skozi nebo, ko se kopiči jedrsko orožje, da bi bil svet bolj varen, se podpisujejo pogodbe, prijavlja se patente, polaga se naftne vode, ropa se naravne vire, voda se privatizira, demokracija pa spodkopava. V državi kot je Indija »strukturne prilagoditve« projekta korporativne globalizacije režejo v življenja ljudi. »Razvojni« projekti, množična privatizacija, reforme trga dela potiskajo ljudi iz svoje zemlje in iz služb, kar rezultira v neke vrste barbarski razlastitvi, ki ima malo primerjav v zgodovini. Po vsem svetu, ko »prosti trg« nesramno ščiti zahodne trge, razvijajoče države pa sili, da umikajo trgovinske ovire, revni postajajo vse bolj revni, bogati pa vse bogatejši. Po globalni vasi so se pričeli širiti civilni nemiri. V državah kot so Argentina, Brazilija, Mehika, Bolivija in Indija rastejo uporniška gibanja proti korporativni globalizaciji. Da bi jih obvladale, vlade zaostrujejo nadzor. Protestniki so označeni in obravnavani kot teroristi. Civilni nemir pa ne pomeni samo maširanja, demonstriranja in protestiranja proti globalizaciji. Na žalost pomeni tudi strašno spiralo kriminala in kaosa ter različne oblike obupa in izgube iluzij, ki, kot vemo iz zgodovine in kar lahko vidimo, da se odvija pred našimi očmi, postopoma postajajo plodna tla za tragične stvari: kulturni nacionalizem, religiozni fanatizem, fašizem in seveda terorizem. Vse to gre z roko v roki s korporativno globalizacijo. Obstaja predstava, ki pridobiva na veljavi, da prosti trg ruši nacionalne ovire in da je končni cilj korporativnega globalizma hipijevski raj, kjer je srce edini potni list in vsi srečno živimo v pesmi Johna Lennona: »predstavljaj si, da ni držav«. Toda to sporočilo je lažno. Prosti trg ne spodkopava nacionalne suverenosti, ampak demokracijo. Ko neenakost med bogatimi in revnimi raste, je priložnost za skrito pest. Multinacionalne korporacije na preži za »donosnimi posli«, ki prinašajo velike dobičke, v razvijajočih državah teh poslov ne morejo izvesti in upravljati brez aktivne popustljivosti državnega aparata – policije, sodišč, včasih tudi vojske. Danes korporativna globalizacija potrebuje mednarodno konfederacijo lojalnih, korumpiranih, po možnosti avtoritarnih vlad v revnih državah, da izvedejo nepopularne reforme in zadušijo upore. Potrebuje medije, ki se pretvarjajo, da so svobodni. Potrebuje sodišča, ki se pretvarjajo, da so pravična. Potrebuje jedrsko orožje, vojsko v pripravljenosti, strožje migracijske zakone in buden obalni nadzor, da zagotovi, da so samo denar, dobrine, patenti in storitve tisto, kar se lahko globalizira. Ne svobodno gibanje ljudi, ne spoštovanje človekovih pravic, ne mednarodne pogodbe o rasni diskriminaciji, o kemičnem in jedrskem orožju, o emisijah toplogrednih plinov, podnebnih spremembah, ali Bog obvaruj, pravičnosti. Kot da bi že gesta v smeri mednarodne odgovornosti spodkopala celoten projekt.
V slabem letu po tem, ko je bila v ruševinah Afganistana uradno odkljukana vojna proti terorizmu, so v imenu varovanja svobode v številnih državah okrnjene svoboščine, državljanske svoboščine so razveljavljene v imenu varovanja demokracije. Vse oblike nestrinjanja so označene kot terorizem. Sprejeti so bili številni zakoni, ki bi naj opravili s tem. Osama bin Laden se zdi, da je izginil v zrak. Mullah Omar bi naj pobegnil na motorju. Za njim bi lahko poslali Tin-Tina. Talibanski sistem hitrih pravnih procesov se pojavlja na najbolj neverjetnih krajih – v Indiji, Pakistanu, Nigeriji, Ameriki in v vseh državah centralne Azije, v katerih vladajo despoti in seveda v Afganistanu, ki je pod oblastjo s strani ZDA podprtega Severnega zavezništva. Medtem je v trgovskem centru sezonska razprodaja. Popust na vse: oceane, reke, nafto, gene, figove ose, rože, otroštva, tovarne aluminija, telefonska podjetja, modrost, divjino, državljanske pravice, ekosisteme, zrak – vseh 4.600 milijonov let evolucije. Zapakirano, zapečateno, označeno, ovrednoteno in na voljo s police. Brez možnosti vrnitve. Kar se tiče pravičnosti – pravijo mi, da je tudi ta naprodaj. Lahko dobite najboljšo, kar lahko kupi denar. Donald Rumsfeld je dejal, da je njegova naloga v vojni proti terorju prepričati svet, da je treba Američanom dovoliti, da nadaljujejo s svojim načinom življenja. Ko razdražen kralj udari z nogo, sužnji trepetajo kjer živijo. Ko danes stojim tukaj, mi je to težko izreči, toda »ameriški način življenja« preprosto ni vzdržen. Ker ne priznava, da ob Ameriki obstaja še kak drugi svet. Na srečo ima moč omejen rok trajanja. Ko bo prišel čas, bo ta mogočen imperij, kot drugi pred njim, šel predaleč in bo implodiral od znotraj. Zdi se, da so strukturne razpoke že vidne. Ko vojna proti terorju tke vse širšo mrežo, ameriško korporativno srce krvavi. Ob vsem neskončnem, praznem govoričenju o demokraciji, svet danes vodijo tri od najbolj skrivnostnih institucij na svetu: Mednarodni denarni fond, Svetovna banka in Svetovna trgovinska organizacija. Vse tri obvladujejo ZDA. Odločitve sprejemajo na skrivaj. Ljudje, ki jih vodijo, so imenovani za zaprtimi vrati. Nihče ne ve skoraj nič o njih, njihovi politiki, njihovem prepričanju, njihovih namenih. Nihče jih ni izvolil. Nihče jim ni dovolil, da sprejemajo odločitve v našem imenu. Svet, ki ga vodi peščica pohlepnih bankirjev in direktorjev, ki jih ni nihče izvolil, ne more obstati. Sovjetski model komunizma ni propadel zato, ker bi bil intrinzično zloben, ampak, ker je bil pomanjkljiv. Dovolil je premajhni skupini ljudi, da se je polastila preveč moči. Tržni kapitalizem 21. stoletja, ameriški model, bo propadel zaradi istega razloga. Oba sta zgradbi, ki ju je zgradila človeška inteligenca in uničila človeška narava. »Prišel je čas«, je dejal mrož v »Alica v čudežni deželi«. Mogoče bodo stvari najprej še slabše in potem boljše.
Zdaj, ko je predstavitev zaključena in smo skupaj opravili svojo ustavno pravico, bi vam radi posredovali zelo pomembno sporočilo. »Če vam je mogoče povedati, kaj lahko vidite ali preberete, potem iz tega sledi, da vam je mogoče povedati kaj morate reči ali misliti.« Branite svoje z ustavo zagotovljene pravice. Tega ne bo nihče počel namesto vas. Hvala.
Začnite brati, sicer smo izgubljeni!
Podnapis (srt)