Z vidika izobraževanja, to je stalnih in ne vedno premišljenih reform, ki jih je izobraževanje deležno, je zamenjava oblasti vsaka štiri leta več kot dobrodošla. Preden se namreč izvoljena oblast konsolidira, preden nastavi sebi všečne kadre itd., mine vsaj polovica mandata; v drugi polovici pa zaradi želje po nadaljnjem vladanju raje več ne vznemirja volivcev, zlasti ne učiteljev, ki niso tako zanemarljivo volilno telo. Šola tako na srečo ne doživlja preveč radikalnih sprememb, in dokler sta ji naklonjeni javno mnenje in tudi mnenje strokovnjakov, res ni videti posebnih razlogov za spremembe.
Kljub temu pa – in to je treba priznati – bi bile kakšne spremembe dobrodošle; seveda tiste, ki jih je mogoče strokovno podpreti. Vzemimo, na primer, glasove, ki si za zgled jemljejo finski šolski sistem. Te glasove običajno povezujemo z zavzemanjem za večjo izbirnost, četudi se mi zdi, da vrlina finskega sistema ni toliko sama izbirnost, kolikor kreditno-modularna organizacija pouka. Filozofija in družboslovni predmeti so tudi tamkaj obvezni. Razlika z našo šolo je v osnovi ta, da so učne vsebine pri posameznih predmetih razdeljene v module, pri čemer posamezni modul traja okoli 35 ur; vendar pa si učenec določene module mora izbrati (tudi tiste s področja filozofije ali družboslovja). Res pa je, da imajo finski učenci poleg obveznih modulov na voljo še številne izbirne module in določeno število slednjih si učenci zopet morajo izbrati.
Dolžnost družbe in njenega izobraževalnega sistema je pripeljati mlade do tiste točke, ko se bodo dejansko lahko svobodno in avtonomno odločali, kaj želijo delati v življenju. Ker je povsem mogoče, da bo kakšen mladostnik posamezne interese razvil šele v višjih razredih srednje šole, česar pa, če se bo prehitro usmeril, ne bo nikoli vedel, se mi zdi skoraj samoumevno, da mu mora šola takšno samoodkrivanje omogočiti. Le za tako naravnano šolo bomo lahko rekli, da se ukvarja z izobraževanjem, ne pa s prefinjenim pranjem možganov.
Na ta način je šola postavljena tudi pred temeljno moralno nalogo. Doseči mora, da so učenci v resnici seznanjenji s široko paleto možnosti, ki jih je mogoče izbrati, in to ne le v okviru samega šolanja, temveč v življenju nasploh. Če pa hoče biti šola do te mere življenjska, mora biti njen način organiziranja razumen – kajti le razumno organizirana šola bo proizvajala razumne (in kot smo rekli svobodne) posameznike, torej posameznike, ki si drznejo misliti s svojo glavo in so sposobni zavrniti nerazumne predloge, kakršen je gotovo tudi zagovarjanje neprave, prehitre in preveč radikalne izbirnosti.