12. 7. 2011 Zofija v medijih

Nekaj izzivalnih misli o izobrazbi

Avtor:

Mladih v Sloveniji naravoslovje na splošno ne zanima. To kažejo podatki o vpisu na naravoslovne univerzitetne programe, zlasti ko gre za študij fizike in kemije. Nekaterim uporabnim, s tehnologijo povezanimi študiji, kaže nekoliko bolje, toda pomanjkanje zanimanja za »čisto« naravoslovno izobrazbo je vendarle problem. Zakaj je tako?

Tvegal bom in dejal, da zaradi neprimernih srednješolskih programov. Ideja je tale: še tako dober učitelj naravoslovja ne bo mogel okužiti in navdušiti mladih za raziskovanje naravoslovnih pojavov, če so programi zastavljeni tako, da mu to preprečujejo. Menim torej, da pouk naravoslovja v srednjih šolah ni dovolj problemsko-zgodovinsko zastavljen, tako da mladim ne razkrije vse lepote vprašanj, s katerimi so se ukvarjali velikani, ki so ustvarjali posamezna znanstvena področja. Primer: pri fiziki mladi v osnovnih in srednjih šolah spoznajo Newtonove zakone, z računsko uporabnimi nalogami se naučijo gibati v zanje abstraktnih svetovih, kaj več pa ne. Na ta način ostane izobraževanje na ravni malo boljše računalniške igre, kjer je prav tako potrebno osvojiti osnovne postavke in se nato lotiti napredovanja med nivoji. Če vzamemo to primerjavo med poukom in igro kolikor toliko resno, imamo opravka s privzgojo veščine, toda brez zgodovinsko problemske vsebine postane ta kaj kmalu suhoparna. Če možgane enako dobro nahrani računalniška igra, se ne bi smeli čuditi, da bolj pritegne.

Kaj je torej narobe? Narobe je, da ne želimo razčistiti, kaj pomeni biti izobražen oziroma v našem primeru naravoslovno izobražen. Poučevanje naravoslovja brez konkretnega zgodovinskega konteksta, torej konteksta, v katerem so znanstveniki reševali konkretne probleme, je za možgane povprečnega Zemljana podobno »zanimivo« kot poučevanje kritičnega mišljenja brez nečesa, ob čemer je vredno biti kritičen. Ker smo že ravno omenili Newtona – ali ne bi bilo bolje učencev najprej uvesti v zanimive probleme, s katerimi se je soočal in o katerih je kritično razpravljal s sodobniki. Denimo: ali poleg prostorskih odnosov med objekti obstaja tudi sam prostor, v katerega so ti objekti postavljeni? Kaj nam o tem vprašanju pravi zdrava pamet? Kako je na to vprašanje odgovoril Newton? Kako so mu nasprotovali enako slavni sodobniki? Kaj si utegnemo misliti o njihovem nasprotovanju? Zakaj je Newton sploh zagovarjal obstoj prostora neodvisno od objektov, ki so umeščeni vanj? Itd.

Če se torej ozremo v zgodovino, ugotovimo, da so znanstveniki razpravljali o zanimivih, večno perečih vprašanjih, ki so izhajali iz predhodnih, morda še osnovnejših in še bolj vznemirljivih vprašanj. Teorije (formule, računi), ki so jih postavili na ramenih velikanov, so bile odgovori na takšna vprašanja. Verjamem, da bi kot takšne morale nastopati tudi pri pouku.

Poanta. Izobrazba (katerakoli, naravoslovje sem vzel samo kot primer) je nekakšno uvajanje v tradicijo problemov, s katerimi se je nekoč ukvarjal človeški duh in se ukvarja še danes. Če preletimo današnje učne načrte (ki se jih trudijo oklestiti), se zdi, da imamo opraviti z zgodovino rešitev, medtem ko vprašanja in probleme, na katere se nanašajo rešitve, pogrešamo. Toda, ali ni takšno znanje mrtvo? Kaj kmalu se sprevrže v omejeno logično razmišljanje, ki mu manjka prave snovi. S tega zornega kota se mi sedanja didaktična razprava o klestenju učnih načrtov (in učbenikov) ne zdi smiselna. Kar pogrešam, je razprava o temeljnih problemih posameznih predmetnih področjih in ti so bili, kot kaže zgornji zgled, praviloma filozofski.

Sklep (prosto po Platonu): dokler ne bodo posamezna predmetna področja (zlasti naravoslovna) začela filozofirati, ne bodo prispevala k izobrazbi, izobrazbe lačni možgani pa bodo ostajali lačni in nesrečni.

Prvič objavljeno v junijski številki Katedre