Filozofija za otroke
Zadnje desetletje se tudi v Sloveniji šolski prostor vse bolj odpira ideji načrtnega razvijanja kritičnega in samostojnega mišljenja, o čemer pričajo prizadevanja strokovnjakov in učiteljev za izvajanje izbirnega predmeta filozofija za otroke že v devetletki.
Utemeljitev, zakaj bi morala biti šola tako naravnana, je več. Nekateri poudarjajo, da demokratična ureditev ne more delovati, če je ne izvajajo razumni in preudarni posamezniki, drugi omenjajo racionalno ureditev širšega družbenega sistema, tako ekonomskega kot birokratskega in pravnega, medtem ko se tretji ne omejujejo le na utilitarne razloge za tovrstno naravnanost šole, temveč poudarjajo, da imajo otroci do takšne izobrazbe enostavno pravico…
Odgovarja profesor Andrej Adam.
Zakaj je smiselno vpeljati filozofijo kot izbirni predmet v devetletke? Kaj o tem meni stroka?
Matthew Lipman, ki je v poznih šestdesetih letih XX. stoletja skupaj z Ann Margareth Sharp ustanovil gibanje Filozofija za otroke, si že dolgo prizadeva, da bi bilo razvijanje višjih kognitivnih zmožnosti poglavitna naloga šol. Po njegovem bi torej šole morale načrtno in ne naključno razvijati zlasti kritično in samostojno mišljenje. Zdi se, da je danes to že splošno sprejeto. Tudi v slovenskem prostoru se šolski prostor vse bolj odpira tem idejam, o čemer pričajo prizadevanja strokovnjakov in učiteljev iz različnih predmetnih področjih. Utemeljitev, zakaj bi morala biti šola tako naravnana, je več. Nekateri poudarjajo, da demokratična ureditev ne more delovati, če je ne naseljujejo razumni in preudarni posamezniki; drugi omenjajo racionalno ureditev širšega družbenega sistema – ekonomskega, birokratskega, pravnega…; tretji pa se ne omejujejo le na utilitarne razloge za tovrstno naravnanost šole, temveč poudarjajo, da imajo otroci enostavno pravico do takšne izobrazbe. Mislim, da ti razlogi dobro podpirajo reformna prizadevanja, ki šole ne vidijo le kot institucije za posredovanje vednosti, temveč tudi institucije za razvijanje vrlin, zlasti vrline kritičnega in ustvarjalnega mišljenja. Toda ti isti razlogi podpirajo tudi uvajanje filozofije v devetletko. Za delo v sedmem, osmem in devetem razredu so prevedeni delovni zvezki Harijeva odkritja, Liza in etična raziskovanja ter Marko in raziskovanje družbe. Marta Zabret, učiteljica matematike na Gimnaziji Rudolfa Maistra Kamnik je v oceni teh delovnih zvezkov za revijo Filozofija na maturi (1/2, 2006) zapisala, da se »trije od temeljev polnega življenja […] ujemajo s temami omenjenih zvezkov: sposobnost logičnega razmišljanja, sposobnost razsojanja o tem, kaj je prav in kaj narobe, ter sposobnost vrednotenja pojavov v družbi.« Filozofijo je potemtakem smiselno vpeljevati v devetletko, ker, če še enkrat omenim M. Zabret, razbija miselno zakrnelost in malodušje. Ker poleg tega navaja k poslušanju drugih in privzgaja vrlino razpravljanja ter spodbijanja drugačnih stališč na osnovi razumnih razlogov, tedaj je čas za filozofijo v urniku osnovnošolca tisti privilegiran čas, ko – skozi razvijanje višjih kognitivnih zmožnosti in sposobnosti komuniciranja – raste v avtonomnega, strpnega in kritično mislečega državljana. Poleg tega bi nemara veljalo omeniti še nekatere praktične razloge za uvajanje filozofije. Gre namreč za program, ki je v desetih letih, odkar se pri nas o njem govori in zanj dela, dosegel visoko strokovno-didaktično raven in je tudi sicer dobro organiziran. Na pobudo Marjana Šimenca in Alenke Hladnik smo dobili učni načrt, prevod temeljnih delovnih zvezkov, rubriko Filozofija za otroke v reviji FNM in seveda tečaj, v katerem se učitelji usposabljajo za delo z učenci. Ob tem velja omeniti, da so v sami stroki – vsaj pri nas – mnenja o filozofiji za otroke deljena, toda na mednarodni ravni obstaja soglasje. O tem priča priporočilo, ki so ga leta 1998 na posvetovanju strokovnjakov, organiziranem na pod okriljem Unescovega oddelka za filozofijo in etiko, oblikovali filozofi iz vseh kontinentov in iz različnih filozofskih tradicij. V tem priporočilu je, med drugim, rečeno, naj »se razvija filozofska dejavnost v osnovnih šolah, da se med kolegi omogoči izmenjava učnih materialov in pospešuje usposobljenost in filozofski razmislek (FNM; 3/4 , 1998).«
Naj argumentacijo, zakaj je smiselno uvajanje filozofije v osnovne šole zaključim z argumentom, ki se sklicuje na posledice tega uvajanja. Katarina Zahrastnik, profesorica razrednega pouka na OŠ Kostanjevica na Krki, v okviru interesne dejavnosti s pomočjo Lipmanove čitanke Pika (slov. prev. v: FNM 1/2, 2003), denimo razširja filozofijo med tretje in četrtošolce. Takole pravi: »Kar me je presenetilo, razveselilo in spodbudilo k nadaljnjemu filozofiranju z otroki, je bil nenaden preskok (po večmesečni redni dejavnosti), k »samostojnemu razmišljanju«. Kakor kažejo analize diskusij, so otroci sposobni ohraniti v spominu bistvo problema, spremljati pomen povedanega in ohraniti rdečo niti tudi 20-35 minut. Usvojili so nekatere spretnosti komuniciranja oziroma kulturne diskusije, iščejo možne rešitve, kaj je pot k spodbujanju ustvarjalnosti (FNM; 1/2, 2001).«
Podobno bi dejali tudi Marjeta Žumer in Mojca Štiglic, učiteljici na OŠ Matije Čopa v Kranju in k temu dodali, da se pri filozofiji za otroke razživijo tudi tisti učenci, ki imajo slabše ocene, kar pomeni, da dobijo svojo priložnost.
Kakšni so nameni in cilji predmeta?
Nameni in cilji predmeta Filozofija za otroke so izpeljani iz zgornjih splošnih razlogov njenega vpeljevanja v osnovno šolo in so zapisani v Učnem načrtu. Splošni cilji so tako naslednji: »filozofsko raziskovanje etičnih, socialnih, spoznavnih in ontoloških problemov; razvijanje avtonomnega, kritičnega, refleksivnega mišljenja, razvijanje domišljije in kreativnosti, razvijanje kulture dialoga (izražanje in zagovor lastnih stališč, mnenj, poslušanje, upoštevanje stališč drugih itd.); razvijanje miselnih spretnosti (oblikovanje mnenj, analiziranje, sintetiziranje, primerjanje; klasificiranje, postavljanje vprašanj, iskanje hipotez, izpeljevanje, odkrivanje predpostavk in posledic, reševanje problemov) (Učni načrt, str. 6)«. Ti cilji, nemara zvenijo nekoliko suhoparno, toda za učitelja, ki se loti poučevanja tega predmeta so zavezujoči. Kot piše Marjan Šimenc, v tekstu Filozofija za otroke: osnovni elementi programa (FNM; 1/4, 2002), to zanj pomeni, da mora v razredu ustvariti situacijo, v kateri učenci dejansko poslušajo in spoštujejo drug drugega, razpravljajo o temah, ki jih neposredno zanimajo (prijateljstvo, ljubezen, pravičnost…) in jih povezujejo s splošnejšimi filozofskimi problemi. Hkrati so pripravljeni razmišljati o stališčih sošolcev in tudi v življenju pričenjajo ravnati premišljeno in na podlagi razumnih razlogov.
Pobudniki predmeta govorijo o prepuščanju otroške človečnosti s pomočjo otroške filozofije. Kaj imajo v mislih?
S tem vprašanjem se vračamo k vprašanju, ali je uvajanje filozofije v osnovne šole smiselno. O tem, da mora filozofija za otroke pripuščati k sebi otroško človečnost, namreč govori Dean Komel v tekstu Filozofija za otroke (FNM; 1/2, 2003) in sicer prav v razpravi s tistimi, ki pri nas filozofijo za otroke še vedno sprejemajo z zadržki. V osnovi gre za stališče, ki podčrtuje zgoraj rečeno, namreč da filozofija za otroke ne more biti nekakšno predavanje o filozofskih problemih, njihovih rešitvah in filozofih, temveč mora učencu ponuditi možnost »izraziti svojo osebnost, tako da razvije sposobnost individualnega razmišljanja, čustvovanja in hotenja.« Komel ob tem poudarja, da se takšna zastavitev ujema tudi z izvornim smislom filozofije, ko je nagovarjala vsakega posameznika in ga tako zvabila v razgovor. Nikakor ni naključno, da »se filozofija na svojem začetku pri Platonu razvija prav kot dialog. Individualni nagovor filozofije je tak, da razvija v nas možnost in zmožnost razgovora.« Zakaj torej ne bi vodili razgovora tudi v razredu?
Na kakšen način naj bi torej tematike in katere iz filozofije prehajale k osebnosti otroka?
Zgoraj sem omenil, da mora učitelj v razredu ustvariti situacijo, v kateri je filozofiranje sploh mogoče. Komel bi dejal, da mora biti ta situacija takšna, da lahko sleherni učenec o vsem kritično presoja (tudi učiteljevih stališčih), toda hkrati se mora zavedati, da bodo podobni presoji izpostavljena tudi njegova stališča. To je mogoče doseči le, če v prvem planu ni pouk filozofije, temveč, kot bi dejal Kant, filozofiranje. A filozofirati ne pomeni zgolj izjavljanja lastnih stališč, temveč tudi iskanje razumnih razlogov zanje in kot rečeno pripravljenost prisluhniti drugemu. Skratka zopet smo pri razgovoru. Pri tem je pomembno, da so ob temah, o katerih učenci razpravljajo, bistvene dejavnosti, ki se na ravni otrokove osebnosti, sčasoma razvijejo v vrline – namreč vrline kritičnega in ustvarjalnega mišljenja, poguma za izražanje lastnih stališč, strpnosti do drugih in pripravljenosti prisluhniti ter seveda popravljanja lastnih stališč, če za to obstajajo razumni razlogi. Nekdo, ki bi od zunaj (denimo kot novinar) prisostvoval uspeli učni uri filozofije bi moral opaziti, da učenci ne kričijo drug na drugega, da so pozorni na svoje besede in besede drugih, da izumljajo različne, nepričakovane in zanimive rešitve obravnavanega problema, da razmišljajo, ali so te rešitve dobre itd. Za takšen pouk potemtakem ne moremo reči le, da razvija višje kognitivne zmožnosti, temveč prispeva tudi k večji čustveni zrelosti otrok.
Kakšen pristop uporabiti pri poučevanju in v čem se le ta razlikuje od poučevanja filozofije v srednjih šolah?
Metodologija poučevanja filozofije je, po mojem mnenju, zelo dobro razvita. Takoj pa moram omeniti, da je za učitelja tudi izjemno zahtevna. Omenjanje različnih delovnih zvezkov, ki se uporabljajo pri pouku (vseh je 7), zahteva stavek ali dva o njihovih vsebini. V nasprotju s pričakovanji v njih ne bomo našli drugega kakor zgodb, v katerih nastopajo osnovnošolci, torej vrstniki učencev, ki sedijo v razredu, in dodanih vaje, ki jih učitelj uporabi po svoji presoji, seveda smiselno z zastavljenimi cilji. Zgodbe in vaje namreč nimajo druge funkcije, kakor da spodbujajo diskusijo med učenci. Učitelj mora v tej diskusiji sodelovati, toda nenehno mora paziti, da vanjo ne posega preveč – se pravi, ne sme že kar vnaprej ponuditi morebitnih odgovorov, saj morajo do njih priti učenci sami. Rečeno drugače, učitelj nastopa kot vodja razprave, pri čemer z dobro odmerjenimi vprašanji in posegi, skrbi za doseganje zastavljenih ciljev. Prav vodenje dialoga (v smislu zastavljanja vprašanj, skrbi za povezovanje idej, ohranjanje rdeče niti pogovora, skrbi za navajanje argumentov ipd.) je najzahtevnejše. To pomeni, da se dober učitelj filozofije oblikuje vrsto let.
Z vidika splošnih ciljev in tudi metodološko ni bistvenih razlik med filozofijo v osnovni in srednji šoli. To pomeni, da je tudi filozofija v srednji šoli problemsko zastavljena in da je njen namen razvijanje višjih kognitivnih zmožnosti in vrlin, ki se pričakujejo od državljana demokratične države. Tudi učitelj v srednji šoli mora tako – če hoče zadostiti učnemu načrtu – predvsem poskrbeti, da bodo dijaki filozofirali, kritično in ustvarjalno mislili, strpno poslušali druge itd. Prav tako oba programa pričenjata pri nečem vsakdanjem (zgodbi), kar je mogoče povezati z izkustvom otrok ali dijakov in kar se v procesu razprave povezuje s splošnejšim filozofskim ozadjem. Toda to ne pomeni, da razlik sploh ni. Delo v osnovni šoli je z vidika učitelja gotovo stokrat težje kakor delo v srednji šoli. Nekaj povsem drugega je voditi dialog s 17 ali 18-letnimi gimnazijci, kakor z otroci v osnovni šoli. Doseči tehtno razpravljanje o danem problemu v osnovni šoli oziroma ustvariti raziskovalno skupnost, v kateri je to mogoče, je pač odvisno od večjega števila dejavnikov in zahteva večji psihični napor. Poleg tega bi omenjeni zunanji opazovalec (novinar) opazil, da učitelj v srednji šoli na neki točki v razpravo uvede tudi stališče kakšnega filozofa (dijakom razdeli delovne liste ipd.). V srednji šoli se torej v razpravo ob danem problemu vključi tudi kakšen znan filozof s svojim predlogom rešitve problema, medtem ko v osnovni šoli takšnega vključevanja (običajno) ni. Toda tudi v srednji šoli filozofovo stališče ni zveličavno, temveč ga je potrebno obravnavati enako kot prispevek dijaka, se pravi, potrebno mu je prisluhniti, ga oceniti (uvideti ali so njegovi argumenti sprejemljivi, ali pomagajo pri reševanju problema) itd.
Kdaj je bila filozofija za otroke uvedena v naše osnovne šole?
Uvajanje filozofije za otroke se je pri nas pričelo pred kakšnim desetletjem. Tudi teoretska podpora je stara toliko. Mejnik v teh prizadevanjih predstavlja učbenik za študente Filozofija v šoli (Zavod RS za šolstvo, 1996), ki sta ga uredila Rudi Kotnik in Marjan Šimenc in v katerem je objavljena kopica ključnih člankov za to področje, tudi odlomek iz knjige Filozofija v razredu (Lipman, Sharp, Oscanyan), ki govori o vodenju filozofskega dialoga. Od leta 1998 je filozofija za otroke tudi stalna rubrika v reviji FNM, tako da se je do sedaj nabrala kopica zanimivih člankov in prevodov, ki jih pišejo naši in tuji strokovnjaki ter pionirke izvajanja tega pouka na slovenskem, med katerimi velja poleg zgoraj že omenjenih spomniti še na Anito Lukanc, Antonijo Verovnik, Ireno-Šimenc Mihalič in Marjano Ivajnko, ki v različnih koncih Slovenije dokazujejo, da je lahko filozofija za otroke neverjetno priljubljen predmet. Tako imamo tudi primere šole, kjer se celo 80% vseh otrok, ki izbirajo različne izbirne predmete, odloči prav za filozofijo.
Morda še nekaj dejstev v tej zvezi: Največ izkušenj s programom imajo na OŠ Matije Čopa v Kranju; inovacijski projekt za nižjo stopnjo poteka že nekaj let na OŠ Kostanjevica na Krki, pa tudi na OŠ Ledina in v Kranju; Pedagoški fakulteti v Ljubljani in Mariboru podpirata uvajanje FZO v osnovno šolo, narejene so tudi prve diplomske naloge s to tematiko (Študentska Prešernova nagrada – Mojca Kolenc); Na OŠ Komenda poteka pod vodstvom Anita Lukanec Poskusni program Eli; inovacijski projekt za predšolsko stopnjo v vrtcu Pedenjped poteka v Kamniku itd.
Kakšno je zanimanje staršev in otrok za omenjeni izbirni predmet?
Iz zgoraj rečenega sledi, da je s primernim delom in ustrezno šolsko politiko, ki je ne zanima le krpanje urnikov za posamezne učitelje ali realizacija ur, mogoče doseči izjemno zanimanje za ta predmet. Seveda pa je veliko odvisno (zlasti ko druge ovire odpadejo) tudi od posameznih učiteljev oziroma učiteljic, njihovega pristopa, upoštevanja didaktičnih navodil ipd.
Ali že imate praktične izkušenj in kakšne so?
Moje izkušnje s poučevanjem filozofije za otroke zaenkrat še niso tako bogate kakor izkušnje naštetih kolegic. Ta predmet poučujem šele prvo leto in sicer na Osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru, ki je ena izmed redkih šol na štajerskem koncu s tem programom. Zaradi pičlih izkušenj jih zaenkrat še ne morem celovito strniti, lahko pa izrazim zadovoljstvo nad vse večjo pripravljenostjo velike večine učencev, da se vključujejo v razpravo.
Ali veste morda, kako je s tem v tujini?
Gibanje filozofija za otroke (P4C) je svetu že izjemno razvito, nenazadnje obstaja tudi svetovno združenje. Delovni zvezek za 7. razred Harijeva raziskovanja je preveden v finščino, francoščino, kitajščino, španščino, danščino, arabščino, nemščino, hebrejščino, slovenščino in številne druge jezike. Filozofijo za otroke so zaradi uvajanja demokratizacije vpeljali tudi v Romuniji, Rusiji, Srbiji in nekaterih drugih vzhodnoevropskih državah. Skratka, gibanje se je v tujini izjemno dobro prijelo, o čemer priča tudi gora zapisov na medmrežju.
Objavljeno v Večeru, 16.1.2007