Ali ste slišali, da »posvetni humanisti nadlegujejo vaše otroke«? To drži, če verjamemo enemu od pamfletov. Ali so vam povedali, da je posvetni humanizem zarota nesramno bogatih, s katero želijo izpriditi ameriško življenje? To trdijo nekateri verski voditelji. Posvetni humanizem prikazujejo kot zahrbtnega raka, ki »žre« vse, kar je dobro in spodobno. Menite, da se »posvetni humanizem« prikazuje preveč negativno, da bi bilo res? Prav imate!
Te in marsikatere druge obtožbe so del mitologije o posvetnem humanizmu, ki nima nobene zveze z resničnostjo. Vendar je pogosto to vse, kar veliko ljudi sliši o posvetnem humanizmu. Čas je, da se na te laži in mite odzovemo in povemo resnico.
Toda najprej moramo nekaj priznati. Nekatere obtožbe proti posvetnemu humanizmu so resnične! Da, res je, da »posvetni humanisti ne verjamemo v Boga ali v posmrtno življenje«. Res je, da nas »posvetni humanizem spodbuja, da razmišljamo s svojo glavo in da dvomimo v avtoritete«. Res je, da »posvetni humanizem pravi, da je treba moralnost dejanj soditi na podlagi posledic, ki jih imajo za svet«.
Posvetni humanisti smo krivi teh in marsikaterih drugih obtožb, ki kažejo na pristne in radikalne razlike med humanisti in izpričano vero. Pravzaprav smo na te razlike ponosni in bi jih želeli videti pogosteje objavljene in o njih debatirati. Toda ob boku legitimacije diskusije in nesoglasij, so velikokrat tudi poskusi demonizacije posvetnih humanistov. Kot je v knjigi The True Believer (1951) zapisal Eric Hoffer: »Množična gibanja se lahko dvignejo in razširijo brez vere v Boga, ampak nikoli brez vere v hudiča.« Za mnoge religiozne konservativce je posvetni humanizem takšen hudič.
Tudi najbolj nezaslišani hinavščini lahko iskreno verjamemo. Oseba, ki demonizira ni nujno zlobna, lahko je samo zavedena. Morda se je pripravljena celo učiti. Liberalnejši verniki lahko hitro pridejo do ugotovitve, da imajo velikokrat več skupnega s posvetnim humanizmom, kot s tradicionalno religijo. Zato je torej pomembno, da se odzovemo na lažne trditve in pokažemo, kaj posvetni humanizem v resnici pomeni.
Mit o posvetnem humanizmu, ki bi ga morali obravnavati najprej je, da je to monolitna dogma, kar pa seveda ni. Nima centralne avtoritete in postopkov za indoktrinacijo ali spreobračanje ljudi v posvetni humanizem. Do posvetnega humanizma pridemo tako, da sledimo lastni radovednosti in mišljenju.
Posvetni humanizem pravzaprav ni toliko skupek prepričanj, kot je metoda za doseganje razumevanja. Je pristop k življenju, ki se trudi biti pozitiven, racionalen, realističen in dovzeten. Skupen pristop do vprašanj velikokrat vodi do skupnih odgovorov. Ko opisujemo, kaj humanisti verjamemo, s tem ne izražamo doktrine ali »pogleda zviška«, ampak se trudimo, da podajamo soglasje, ki ga delimo z drugimi posvetnimi humanisti.
- Posvetni humanisti nimajo morale.
Če verjameš mitu, da ne moreš imeti morale brez religije in Boga, potem si prisiljen k enemu od dveh sklepov. Ali lahko rečeš, da humanisti nimajo morale ali pa lahko priznaš, da sicer imajo moralna pravila, vendar vztrajaš, da so jih morali dobiti od religije. S temi stališči se bomo kasneje še ukvarjali. Začnimo najprej z razlago humanistične etike.
Posvetni humanisti verjamemo, da prihajata moralnost in smisel iz človeštva ter naravnega sveta in ne od Boga ali nadnaravnih sil. Naše človeške vrednote nam dajejo pravice, odgovornost in dostojanstvo. Verjamemo, da bi moral biti cilj moralnosti izpostaviti tisto najboljše v človeku z namenom, da bi lahko bili vsi ljudje deležni najboljšega v življenju. Moralnost mora temeljiti na našem znanju o človeški naravi in resničnem svetu.
Humanizem in religiozna moralnost si delita veliko ključnih principov, ker sta oba podprta s temeljnim človeškim moralnim občutkom, ki je povzet v zlatem pravilu: ravnaj z drugimi tako, kakor bi želel, da drugi ravnajo s teboj. Humanisti prepoznavamo, da so običajne moralne spodobnosti – na primer, da ljudje naj ne bi lagali, kradli ali ubijali; in da bi morali biti pošteni, radodarni in pripravljeni sodelovati – resnično koristne za človeško blaginjo.
Kakorkoli že, med humanistično in religiozno moralnostjo obstajajo tudi razlike. Humanisti se zavedamo, da posamezniki sami ne moremo razrešiti vseh svojih problemov. Namesto v nadnaravne sile verjamemo, da probleme rešujemo ljudje v medsebojnem sodelovanju in se pri tem zanašamo na razumevanje in ustvarjalnost. Zato smo humanisti zavezani spodbujanju človeških vrednot, razumevanja in razvoja. Humanisti poudarjamo tudi pomembnost samoodločbe – pravice posameznikov, da nadzorujejo svoje lastno življenje dokler ne škodujejo drugim. Zaradi tega posvetni humanisti velikokrat poudarjamo primere, v katerih tradicionalna religija ovira pravico do samoodločbe, kot v primeru svobode do odločanja o spolnih razmerjih, reprodukciji in prostovoljni evtanaziji.
Posvetni humanisti se ne strinjamo, da brez Boga življenje ne more imeti smisla ali namena. Verjamemo, da si ljudje sami ustvarjamo smisel in namen v življenju. Vrednost in pomen življenja izhajata iz tega, kako živimo svoje življenje in ne iz nekega domnevno nadnaravnega kraljestva. Humanisti verjamemo, da je smisel življenja živeti smiselno življenje.
Moralne razlike med posvetnim humanizmom in religijo ne opravičujejo obtožb, da posvetni humanisti nimamo morale. Takšna trditev ni argument, ampak samo žalitev. Predstavlja samo človeško nagnjenje, da vidi svoje nasprotnike kot nemoralne.
- Posvetni humanizem izpeljuje svojo etiko iz krščanstva.
Nekaj znanja iz filozofije, svetovne zgodovine ali primerjalne religiologije bi moralo razbliniti ta mit.
Nereligiozni, humanistični moralni sistemi so obstajali pred krščanstvom in neodvisno od katerekoli monoteistične tradicije. Na primer vzemimo v obzir indijske materialistične filozofe izpred 3000 let (Lokayata), konfucijance v starodavni Kitajski in epikurejce, skeptike ter stoike klasične Grčije in Rima.
Običajne moralne spodobnosti najdemo v vseh kulturah sveta. Podobna moralna pravila so se razvijala neodvisno od religioznega verovanja ali neverovanja. Židovsko-krščanska moralnost ni v ničemer edinstvena. Učenjaki so v Bibliji našli malo, če sploh kaj izvirnega moralnega mišljenja – »Deset zapovedi« je pred Mojzesom določil že Hammurabi, tako kot je več kot 500 let preden je bilo pripisano Jezusu, »zlato pravilo« določil Konfucij.
Po drugi strani pa je humanizem globoko vplival na liberalno krščanstvo. Najpomembnejši moralni in politični koncepti moderne dobe so se razvili iz humanističnega mišljenja. Zaman boste namreč v Bibliji iskali nasprotovanje suženjstvu ali podporo demokraciji in enakopravnosti spolov!
- Vrhovno sodišče ZDA je razglasilo posvetni humanizem za religijo.
Ta mit temelji na nesporazumu o tem, kako so zapisane odločitve vrhovnega sodišča. Ta nesporazum je leta 1994 razrešila razsodba Ameriškega zveznega sodišča za pritožbe (Federal Circiut Court ali United States Court of Appeals).
Po odločitvi iz leta 1961, v sodbi Torcaso proti Watkinsu, je sodnik Hugo Black v opombi zapisal: »Med religijami v tej državi, ki ne učijo tega, kar bi se na splošno smatralo kot vera v obstoj Boga, so budizem, taoizem, etične kulture, posvetni humanizem in druge.« Takšne opombe, bolj znane kot »dicte« ali sodnikove izjave, so zapisane, da pojasnijo dejansko ozadje legalnih principov v odločanju. Te sodnikove izjave nikoli nimajo zakonodajne moči – so le komentarji.
Trditev, da je za pravne namene posvetni humanizem mogoče smatrati za religijo, se je nazadnje obravnavalo na devetem okrožnem sodišču za pritožbe (Ninth Circuit Court of Appeals) v primeru iz leta 1994, – Peloza proti šolskemu okrožju Capistrani –, v katerem je učitelj znanosti dokazoval, da ga je šola s tem, ko je od njega zahtevala da poučuje evolucijo, silila k učenju »religije« posvetnega humanizma. Sodišče je odgovorilo: »Zavračamo to trditev, ker niti vrhovno sodišče niti okrožno sodišče ni nikoli smatralo, da sta v primerih ustanovitvene klavzule (Establishment Clause) evolucionizem ali posvetni humanizem »religiozna«.« Vrhovno sodišče je odklonilo ponovno obravnavo tega primera; zavrnili so spremeniti odločitev, da posvetni humanizem ni religija.
»Ampak,« bi se lahko vprašali, »četudi posvetni humanizem ni religija za pravne namene, ali res ni religija tudi v praksi?« Ne. Poglejmo to na ta način: predvidevajmo, da bi sodnik Black pisal o problemu meddržavne trgovine kmetijskih izdelkov in bi v opombi na seznam koreninskih poljščin (korenovk) vključil tudi »jabolka«. Povsem bi se motil. Ne bi bilo pomembno, kateri zakoni bi bili pri tem vpleteni – jabolka so sadje, ne korenovke! Dejansko se je delno motil tudi o budizmu, ker nekatere veje budizma častijo Budo kot božanstvo. Prav tako pa se je motil o posvetnem humanizmu.
Posvetni humanizem po nobeni definiciji ni religija: ne vsebuje nadnaravnih verovanj, nima veroizpovedi, ki bi jo morali vsi humanisti sprejeti, nima svetih besedil ali obredov. Od humanistov se ne pričakuje ali zahteva, da »verujejo« v nekaj, kar zapove avtoriteta, živa ali mrtva, človek ali »nadnaravna sila«.
Ljudje lahko v življenju najdemo vrednote in smisel tako v humanističnih kot religioznih nazorih. Toda religije trdijo, da smisel temelji na bogu ali na nadnaravnih silah, medtem ko humanisti svoj smisel in vrednote izpeljujemo iz naravnega sveta. Posvetni humanizem je naturalističen, nereligiozen svetovni nazor.
- Posvetni humanizem časti človeštvo.
Ideja, da »humanisti zamenjujemo Boga s človekom« se zdi da izhaja iz tendence mnogih kristjanov, ki menijo, da imajo druge religije in svetovni nazori strukturo in vsebino, ki je podobna krščanstvu. Torej, ker »kristjani« častijo Kristusa, morajo humanisti častiti ljudi.
Toda posvetni humanizem ni religija in humanisti ne častimo ničesar. Smo veliko preveč realistični, da bi častili človeštvo. Čeprav sprejemamo, da imajo vsa človeška bitja potencial, da delajo dobro, se prav tako zavedamo, da obstaja potencial tudi za veliko zlo. Za človeštvo je nenehen izziv, da se razume in izboljšuje.
- Posvetni humanisti verjamejo, da bi morala biti vsa narava podrejena človeškim željam in interesom.
Ta mit verjetno bolj skrbi napredne mislece kot pa religiozne konservativce. Mogoče izhaja iz tega, ker jemljejo besedo »humanist« preveč dobesedno. Bistveno je, da je humanizem naturalistična ne nad-naturalistična filozofija. Ne pretvarjamo se, da so naša etika in vrednote božanske: prepoznavamo, da so človeške in zaradi tega del narave.
Medtem ko se sicer posamezni posvetni humanisti razlikujemo po tem, kako pomembna se nam zdi blaginja drugih vrst, pa vsi sprejemamo, da se je človeška vrsta razvila po istem naravnem procesu, kot katera koli druga vrsta. Razumemo, da so nekatere od naših najbolj dragocenih značilnosti, kot je na primer jezik in zmožnost, da razumemo in skrbimo za druge, evolucijsko sorodna s komunikacijskim in kooperativnim obnašanjem drugih živali. Ne mislimo, da so ljudje rezultat kakšne posebne stvaritve, ki je ločena od preostanka živalskega sveta. Naturalistični humanistični pristop je veliko boljša osnova za razumevanje, da imamo ljudje moralno odgovornost do ostalega naravnega sveta, kot ga ponuja biblični pogled, ki pravi, da imajo ljudje »oblast nad vsem živim, kar se premika po zemlji.«
- Posvetni humanizem je isto kot komunizem.
K temu lahko dodamo tudi obtožbe, da je »posvetni humanizem socialistično politično gibanje« in – pripravite se – »nacisti so bili humanisti.«
Če verjamete ali ne, včasih ljudje trdijo vse to naenkrat! Ko se ukvarjamo z divjimi taktikami klevetanja, mogoče to niti ni tako presenetljivo.
Posvetni humanizem ni politično gibanje in posvetni humanisti pokrivamo širok spekter političnih nazorov. V ZDA so nekateri posvetni humanisti aktivni v demokratski stranki, mnogi drugi so zvesti republikanci, libertarci, socialisti, zeleni in tako naprej. Politični nazor, ki ga posvetni humanisti delimo, je neomajna podpora demokraciji, svobodi in človekovim pravicam. Vsi posvetni humanisti popolnoma nasprotujemo totalitarnim sistemom, kot sta komunizem in fašizem.
- Posvetni humanisti so nedomoljubni.
Obtožba, da smo posvetni humanisti nedomoljubni ali neameriški, je velikokrat povezana z mitom, da »so bile Združene države Amerike ustvarjene kot krščanski narod.« Torej začnimo najprej s tem, da razgalimo to trditev.
Ustava Združenih držav Amerike in listina pravic (Bill of Rights) ne vsebujeta nobene reference na Boga ali krščanstvo. Njuni edini referenci na religijo se nanašata na vzpostavljanje verske svobode in na ločitev cerkve in države: VI. člen ustave pravi, da ne sme biti nobenih religioznih ovir za nastop javne službe, prvi amandma pa jamči, da »kongres ne bo sprejemal nobenega zakona, ki bi zadeval verske ustanove ali prepovedoval njihovo svobodno delovanje…« Geslo na Velikem državnem pečatu Združenih držav Amerike, ki je nespremenjen od njegove uveljavitve leta 1782 je »E Pluribus Unum« (»Iz mnogih, eno«). Prisega zastavi (»The Pledge of Allegiance«) ni vsebovala prisege Bogu, dokler ni bila dodana za časa McCarthyizma v 1950-ih. To je bil tudi čas, ko je bilo na ameriške dolarje prvič natisnjeno geslo »In God We Trust« (»Zaupamo v Boga«). Mit, da so bile Združene države Amerike ustanovljene kot krščanski narod je mogoče najbolje ovreči kar z besedami samega ameriškega senata. V letu 1797 je ameriški senat soglasno sprejel državno pogodbo med Združenimi državami Amerike in Tripolijem (»Treaty of Tripoli«), ki je izjavljala, da »vlada Združenih držav Amerike ni v nobenem primeru utemeljena na krščanski religiji.«
Dejansko je glede Združenih državah Amerike izjemno ravno to, da so bile ustanovljene kot posvetna republika, organizirana okrog pravic in svoboščin državljanov. Niso bile ustanovljene na povezavi narodnosti ali religije, ampak na osnovi filozofskih principov in idealov, ki so jih delili. Izvirajoč iz razsvetljenstva 18. stoletja so ti principi v bistvu posvetni in humanistični.
Združene države Amerike so utemeljene na vrednotah, ki so ljube posvetnim humanistom, ki so se v obrambi teh velikih principov žrtvovali, borili in umirali na strani ameriških sodržavljanov. Mit, da je posvetni humanizem neameriški, je žalitev za domoljubje in zaslužnost, ki so ga izkazovali milijoni ljudi.
- Posvetni humanisti želijo izobčiti religijo.
Posvetni humanisti ne verjamemo, da nam je bila razkrita tista edina, dokončna in absolutna resnica. Nasprotno, verjamemo, da so vsa verovanja zmotna in provizorična ter da sta raznolikost in dialog bistvena za proces učenja in razvijanja. Zato toleranco, pluralizem in dovzetnost v družbi vrednotimo kot pozitivne in koristne lastnosti. Humanisti neomajno podpiramo religiozno svobodo, svobodo verovanja in vesti, kot je podano v obeh, Ustavi Združenih držav Amerike in Univerzalni deklaraciji o človekovih pravicah (»Universal Declaration of Human Rights«). Te pravice ščitijo svobodo religioznega verovanja enako kot svobodo nereligioznega verovanja, religiozno svobodo enako kot svobodo od religije.
Posvetni humanisti bi pravzaprav nasprotovali zagovorništvu svojega svetovnega nazora s strani šol ali vlade, ker bi to prekršilo nevtralnost posvetne družbe in pravice religioznih vernikov. Posvetni humanisti verjamemo, da zdrava družba podpira raznolikost svetovnih nazorov, kot tudi raznolikost političnih strank. Prav tako verjamemo, da bi morali biti religiozni in filozofski nazori podobno kot so politični, odprti za debato in diskusijo.
- Posvetni humanizem je uradna religija javnega izobraževalnega sistema.
V nekaterih pogledih je ta mit kar laskav! Posvetni humanisti bi zagotovo bili ponosni, če bi imeli edini zasluge za učenje v šolah, o recimo znanosti, spolnosti in objektivni zgodovini. Vendar si moramo zasluge za to deliti z milijoni kristjanov, Židov in drugih, ki cenijo dobro izobrazbo.
Resnica je, da je za radikalno religiozno desnico veliko lažje prestrašiti svoje zveste pristaše, da darujejo finančne prispevke tako, da za »zlo« izobraževanja o spolnosti ali izobraževanja o evoluciji valijo krivdo na posvetne humaniste, kot da bi za to krivili svoje tovariše kristjane. S tem povezani miti so, da je posvetni humanizem uradna vera vlade, medijev, univerz in vseh drugih, ki zavračajo priljubljene dogme. Vse te obtožbe delajo enako napako: nevtralnost mešajo s sovražnostjo. To je dobra taktika, če želite ustvariti preganjavico, vendar to ne upošteva dejstva, da je v naši demokratični družbi nevtralnost napram različnim svetovnim nazorom najboljša zaščita pred preganjanjem. Če država loči cerkev od države, to še ne pomeni, da spodbuja ateizem in humanizem, ampak da nudi enako zaščito vsem verovanjem, kot vam bodo znali povedati ljudje različnih religij, ki so v prvih vrstah boja za zaščito tega »zidu ločevanja« (»Wall of Separation«).
- Posvetni humanisti ne obstajajo. So strašila, ki so si jih izmislili religiozni konservativci.
Mogoče je ta mit reakcija na tendence nekaterih religioznih konservativcev, ki vse, česar ne marajo, označujejo kot »posvetni humanizem«. V tem smislu je to res. Nemoralna, moči željna zarota »posvetnega humanizma«, kot jo opisujejo nekateri religiozni konservativci, je mit; živahno gibanje, ki se zavzema za moralni pristop k življenju, ki temelji na razumu in sreči, pa je živo in raste.
Matt Cherry in Mollen Matsumura
Izvirno objavljeno v Free Inquiry, letnik 18, številka 1, 31.12.1997
Prevedla Leonida Kovačič
Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci (www.zofijini.net)