Narodni značaj je skupek mnogoterih dejavnikov in zato je njegovo opisovanje izrazito podvrženo subjektivnim podmenam in špekulacijam. Če si zastavimo vprašanje, kakšna bi bila dandanes zgodba o Martinu Krpanu, temu eminentnemu prikazu slovenskega narodnega značaja in njegovih okoliščin v Levstikovem času, je sleherniku skorajda nemogoče zaobjeti vse spremenljivke v času in prostoru in jih ponovno smiselno vgraditi v ogrodje te ponarodele povesti.
Modrecev kot je bil stari Močilar, ki bi nam razkladali in razodeli, že dolgo ni več na svetu. Zato sem v duhu časa preizkusil umetno inteligenco, to strašljivo zmogljivo orodje, ki črpa vse mogoče razpoložljive podatke in vire, da bi se dokopal do ustreznega odgovora.
Brezplačna aplikacija mi je nemudoma odgovorila, da nima zmogljivosti napisati celotne zgodbe, podaja pa da mi razne iztočnice kot je npr.: Martin Krpan kot ekološki borec v času podnebnih sprememb in podobno.
Ni se mi zdelo zadostno niti prepričljivo, temveč predvsem, kot se reče, politično korektno. Radovednost mi ni dala miru in v nadaljevanju sem se poslužil ene od plačljivih inačic umetne inteligence. Po pričakovanju je bilo plačljivo zmogljivejše od zastonjskega in na ekranu se mi je v nekaj trenutkih izpisala spodnja zgodba.
Milan Krpan iz Brezbožnega Dola
(generated by AI)
V zgodnjih časih mladega cesarstva je nastopilo prav nenavadno obdobje. Vse kot da je bilo nekako razrahljano, vznemirjeno, kot da je svet s tečajev in nič ni na svojem mestu. Začenši z materjo Naravo, ki je tisto leto besnela še posebej hudo.
Takole je razmišljal cesar na terenski seji svojega vladarstva, ki se je imela vršiti na Notranjem. Velika povodenj, katera je sledila predhodni dolgotrajni suši, je razdrla precej infrastrukture in bivalnih objektov, torej hiš in cesta, nazorno in preprosto povedano. Cesarstvo, da bi pokazalo naklonjenost in sočutje za dobrobit prebivalstva, je sklicalo terensko sejo v središču dogajanja, ki je bilo v tranzitnem spalnem naselju, Brezbožni Dol imenovanem. Le od kod tako trapasto ime, je nadalje razmišljal cesar, ki mu naselbina že sama po sebi ni bila pri srcu. Še manj pa mu je bilo ljubo večno jadikovanje in glasno jezikanje ljudstva, kajti časi bogaboječnosti in spoštovanja presvetlega cesarja so bili v zatonu. Vsakdo je opletal z jezikom, kakor se mu je zdelo, bodisi v kamere, bodisi v elektronske napravice v okornem slengu in v pravopisni ubornosti, da bi se Levstiku kaj milo storilo, ako bi videl plodove svojega semenja. Ministri so tovrstno opletanje morali trpeti in požirati, pa obljubljati in nato čimprej izginiti, takšen je bil družbeni ritual. Najhuje jo je ob tovrstnih priložnostih skupil minister Gregor, skrbnik državne mošnje, prazne cekinov, a polne javnega dolga in obveznic. Čemernih misli je cesar po hitro izvedeni seji v prostorih občinske stavbe dal razkropiti ministre na teren, torej v žrelo besnečega plebsa, sam pa je dal odrediti, da se ga zapelje v bližnjo krčmo na zaslužen postanek in okrepčilo.
Tam sede, si da naročiti pijače in prigrizka in ob tem začudeno opazuje neobičajen prizor. V nasprotnem kotu sedi visokorasel mladenič, bicepsi mu kipijo izza kratkih rokavov majice z angleškim napisom in stegenske mišice napenjajo že tako raztrgane in izprane modre hlače. Cesar je seznanjen z navadami in šegami svojega ljudstva, zato ve, da vse to mišičevje ni zraslo od dela, ki bi prinašalo neke rezultate, pač pa od raztegovanja nesmiselnih naprav v fitnesu, ki od tega opravila niti energije za osvetljavo ne proizvaja. Razcapane hlače kot statusni simbol, cesar je takojši videl, da ima pred seboj uspešnega lokalnega veljaka. A kaj bi to, takih je precej po deželi, ni bila oprava tista, ki je pritegnila cesarjevo oko. Pač pa brezhibna organizacija, ta popolni red in jasno definirana struktura, vse dogajanje okrog našega mladeniča. Njegovi podaniki so namreč prihajali do njega (kasneje se bo sicer sam predstavil, za lažje sledenje zgodbi izdajmo že na tem mestu, da mu je ime Milan), prejeli navodila, pokimali in odšli po zadanih jim opravkih. Nobenega diskutiranja, kaj šele ugovarjanja ali, bognedaj, prerekanja. Cesarju se, ko vse to opazuje s svojim modrim očesom, milo stori. Njemu kokodajsa vsak minister, represivni organi so razpuščeni, ranocelniki so zagledani bolj v velikost morskih plovil, kot v staromodna Hipokratova načela, sodniki tudi bolj vase, kot v Justicijo, in vse tako naprej po tem nesrečnem podalpskem cesarstvu. Za povrh pa je še sam cesar kratkotrajnega veka in če ga gor ne držijo mediji in rejtingi, pogrne nazaj v anonimnost neenakih med enakimi. Zato ga prizor ob Milanovi mizi navda z navdušenjem in z malce ljubosumja obenem. Silni možak je cesarju všečen, zlobni jeziki obrekujejo, da menda še več kot všečen.
Nemudoma ga da poklicati k mizi in vpraša: »Kdo pa si ti in s čim se baviš, da ti posli tako lepo tečejo?« »Milan mi je ime, za frende Mile,« ta odvrne in mu poda dlan, a ne kar tako, temveč po razbojniško, s palci navzgor, da se rokovalca hote ali nehote zavežeta v nekakšno neizrečeno zarotništvo. Cesarju tovrstna mačistična gesta godi, saj je sicer mehkužne narave, potreben je tovrstne zaveze in opore. »Ukvarjam pa se s podjetništvom,« nadaljuje Mile. »Z ekološko moko trgujem, ni bolj fine moke na trgu, kot je moja. Na veliko jo kupujem v koprski luki, z razvejano maloprodajno mrežo pa dostopam do končnega porabnika.«
»Kratke prodajne verige, to je prihodnost ekološke pridelave,« doda puhlico še cesar in se da odpeljati nazaj v prestolnico. Mileta si velja zapomniti, si priduša med vožnjo.
Komaj je minilo leto, že se v cesarstvu dogodi novo gorje. V prestolnico pride strašen razbojnik, Robavs po imenu. V edinem svetišču, kamor je ljudstvo še radovoljno in brezumno romalo, zapovedane vere in božanstva so se namreč menjala, ena hitreje in druga počasneje, torej v garažni hiši največjega nakupovalnega centra, je Robavs vsak petek zvečer uprizarjal avtomobilske dirke. Ni mu bilo enakega v vsem cesarstvu, ne domačega ne uvoženega junaka, ne z nemškim in ne z vzhodnjaškim jeklenim konjičkom. Kdorkoli se mu je postavil po robu, najsi bo električni ali bencinski, dieselski ali štiripogonski, noben ni glasneje rohnel, noben bi bolj driftal, nihče bolj dražil prebivalstva, ki je prestrašeno odskakovalo po sakralnem obredu, z nakupovalnimi vrečkami polnih rok in še čez ramena vrženih. Ljudstvo negoduje, mediji razpihujejo, orožnikov ni na spregled, pristojnosti nima nihče, človekove pravice Robavsa in sotekmovalcev pa so vseobsegajoče. Cesarju postaja sitno, saj ne da bi se oziral na govorice in obrekovanja o nesposobnem vladanju, ankete postajajo problem in rejtingi mu padajo. Karkoli ukaže, nič ne zaleže. Kaj bo, kaj bo, če Robavsa nihče ne ukroti?
Pa mu svetuje osebni šofer in varnostnik obenem: »Ali se Vaša milost spominja seje v Brezbožnem Dolu lansko leto?«
»Kaj ima to veze?« osorno sikne cesar in že mu je v hipu žal, kajti varnostniki in šoferji povedo več pametnega, kot vsi ministri skupaj.
»Tisti Mile, tisti bi znal Robavsu streči, kot mu pritiče,« odvrne šofer, varnostnik in zaupnik, vse v enem.
»Saj res!« vzklikne cesar, »brž pošljite ponj.«
Cesarski sel s svojim spremstvom odhiti na Notranje, pa nikamor ne pride, vse poti so zatrpane z avtomobili, plebs v njih ali negoduje, ali benti, a prav nič ne zaleže. Rezultat je isti, pločevina stoji kot neskončna kača, sestavljena iz čakajočih vozil. Toda kar ni dovoljeno volu, je dovoljeno Jupitru in že se z modrimi utripajočimi lučmi in ob zavijanju siren cesarjevi odposlanci hitro prebijejo mimo ljudstva do Brezbožnega Dola. Tam zatečejo Mileta ravno pri dnevnem pretovarjanju in distribuciji ekološke moke. Naš hrust se nervozno odzove: »Če ste mi prišli težit, se raje spokajte. Svoj delež so že dobili vaši lokalci, pa tudi pristojni sodni glavarji so redno oskrbljeni. Davščino torej pošteno oddvajam, vi pa se le med seboj zmenite, tako da bo za vse vas lepo in prav.«
»Nikarte tako, Mile,« de cesarjev odposlanec, »ni tvoja moka zdaj vprašanje, čeprav njen sloves sega globoko v deželo in tudi dvor ceni njene produkte, od katerih se ti kar zvrti v glavi od ugodja. Sam cesar so poslali pote, tegobe ga tarejo, to je na stvari!«
Na Miletovem, sicer nič kaj milem obrazu, se napetost hipoma prelije v začudenje, ko to zasliši: »Kako naj jaz, pri milem bogu, cesarju bridke orehe starem? Visokosti, ki so vsa sredstva in orodja mu na voljo? Pa je še isti cesar, kot sem ga srečal lansko leto,« še nejeverno vpraša Mile.
»Z avtomobili mu driftajo po garažni hiši in eden je neugnan in nepremagan, Robavs po imenu. Ljudstvo negoduje, cesar pa obupuje. Krpan, ti si mu edina nada. Zdaj pa le brž, pražnje se obleci in nemudoma na pot,« zaključi odposlanec.
Miletu je v avtomobilu z modrimi utripajočimi lučmi posebej sitno potovati. A kar se mora, mora se, si reče vase Mile. Ino časa ne izgublja, temveč ročno prime mobilni telefon in se z Robavsom za tajni zmenek dogovori. Cesarjevemu slu pa glasno in skorajda poveljujoče reče: »Kako bom driftal, če vaših jeklenih konjičkov ne poznam? Naravnost v vaše hleve me peljite, potem šele k cesarju!«
V dvornih hlevih se čuvarji ne morejo načuditi. V katerikoli avto se Krpan za volan usede, vse po vrsti on razbije. Bodisi luksuzne audije, pa blindirana vozila ali robustne puhe, od vsakega ostane le zmečkana pločevina. Celo tistega srebrnega lepotca, s katerim se skrivaj prevaža sama cesarica, tudi le tega zmaliči. In ko nič več ne ostane, Mile še električnega preizkusi. Vse zaman, tudi ta konča za staro šaro.
Krpan se muza, mar mu je za nejevoljo lakajev in šoferjev. Nihče ne upa nič izreči, tudi vodja voznega parka le srepo zre v Krpana. Cesarjeva roka vendarle je dolga in Krpana je on naročil pripeljati.
Ker dan se je že davno v noč prevesil, se Krpan potihoma izmuzne; zdaj pravi čas bo za sestanek z Robavsom. Precej udarita si v roke, tako zarotniško, da se palci posebej zaobjamejo. »Robavs, ne bom ti dolgovezil,« veli Krpan. »V petek zvečer te bom premagal, sam se boš v obcestni jarek zvrnil. Nagrada ne bo majhna, dvajset posto je tvojih«, še pridane.
Robavs, ki ni prav šolan, je pa umen in lokav, precej odvrne: »Mile, trideset pa roka, le ostane naj med nama.« Po tem še enkrat sežeta si v roke in razideta se vsak na svojo stran.
Naslednji dan, ko prvi sončni žarki oblijejo obličje cesarja in pa cesarice, je prva skrb in misel našega vladarja: »Krpana brž mi pripeljite!« Ko slednji pride, ves poln sebe in prav nič cagav, mu cesar brez ovinkarjenja potarna: » Le kaj si storil, ti Mile, črna duša? Vse avtomobile si potolkel, za nameček pa še tistega od cesarice! Sedaj se kuja, da od nje ni glasa, kaj šele ljubega dotika. Mar sem se zmotil v presoji, Krpan, se misliš z Robavsom kar bosonog spopasti?«
Miletu, ki rešitev ima v rokavu, se zdi zamalo, da sam cesar kot uboga para jadikuje. »Kaj cesarici toliko je do tega avta, kot da bi ji potomstvo ugonobil, če bi ga imela, pa ga niti nima? No, ne bom se jaz v vaše brige vtikal, cesar moj mili, le po domačega beemweja mi takoj pošljite. Res da petnajst let in tristotisoč ima na grbi, a drifta bolje, kot vsi vaši avti, vključno s tistim cesaričinim, ki niti njen bil ni, temveč od ljudstva. A kot sem rekel, to niso brige moje, za te reči le sami poskrbite, na meni je, da rešim vas Robavsa, še predno sonce zopet vzide.«
To sliši, cesar slino stežka dol pogoltne. Kaj bo en Mile, pa tudi če Krpan se kliče, o cesarici, ki niti ni oklicana in o njenem avtu, ki niti ni njen avto, imel za modrovati. A stiska, radi Robavsa, torej radi padajočih rejtingov, ta stiska je močnejša od cesarjevega samoljubja, saj gre za bit ali ne bit cesarja. Zato beemweja pripeljati z Notranjega zaukaže, Krpanu pa le dokaj hladno: » Pa le glej, da me ne boš izneveril.«
»Kar sem rekel bom naredil,« Krpan odvrne. »V moji branži je besedo držati potrebno, če ne, gre hitro glavca preč, ali pak izgineš v temeljih kakšne novogradnje, prav vseeno. Potem pa se razidimo in mir na svetu.«
To rekši, na petah se Mile brž zasuka, cesar pa vrne se v sobane, na daljavo spremljat, kako se dvoboj med Krpanom in Robavsom izide.
Večer napoči, trgovski center se zapira, zbrana množica je silna v garaži. Rohni Robavs, pa tudi Krpan mašino svojo do konca navija. Vsenaokrog so oboževalci, orožnikov kot običajno od nikoder. Kaj bo, kaj bo, nestrpno čaka novic na dvoru cesar.
Že driftata, že cvile gume na zlizanem asfaltu. Čas vodi Mile, čas Robavs, iz nadstropja v nadstropja v nadstropje rohnita stroja, da zapozneli kupci plahoma odskakujejo – reši se, kdor se more!
Ko v zadnjem krogu že izgleda, da sreča Robavsu se nasmiha in iz garažne hiše v prednosti izpelje, ga zdajci nepričakovano v obcestni jarek vrže. Krpan pa mimo, prav zmagoslavno in počasi. Množica v ekstazi rjuje, naključnim kupcem hipoma odleže. Robavs je premagan, mir nastopi v deželi, zastor pade.
Krpan po zmagi prav nič se ne obira. Da ni sumljivo, Robavsa niti ne pozdravi, temveč nemudoma na dvor odpelje. Tam slavje, penina teče v potokih, rejtingi so zmago že zaznali. »Le tvojega brašna še manjka in žur bi bil popoln,« mu odposlanec šepne že na vratih. Cesar prešerno ga objame, in še cesarica z ognjenimi očmi tokrat ne bliska.
»Mile, rešil si cesarstvo,« de cesar, »kaj hočeš v zameno?«. »Pečen odojek, pijače, kar te je volja, deklin na razpolago, le izberi,« še pristavi in bogve, če še cesarice nima v mislih. »Ako vse to je premalo, pa še stanovanje, a ne kjerkoli, temveč v vila bloku.«
»Presvetli cesar, potem ko sem konjičke preizkušal, da rešim vam cesarstvo, ste me drugače pitali«, Miletu ne gre v pozabo. »Ni mi do zakotnih soban v prestolnici, ljubše mi je na Notranjem. Tudi deklin, jedače in pijače jaz ne stradam, da bi sedaj lakomno po njih pograbil. Drugačen predlog imam, Visočanstvo.«
»Poreci,« odvrne dobrovoljno cesar.
»Dajte mi papir s pečatom, za mojo trgovino. Da bo uradno, da mi ves čas vaši ne težijo. Pa obljubim stalno tudi vam dobavo. Kot slišim, cesarica na ekološko moko ni imuna«.
»Prebrisan si mi ti, moj Mile«, odvrne cesar. »A naj bo, saj rešil si mi krono, rejtinge pognal nazaj v višave.«
»Torej velja. Pa še mošnjo cekinov zraven položite, denar vedno prav pride in nekaj stroškov sem imel na poti«, pristavi Milan kot pravi trgovec. »Odojka pa le rezino, toliko za sproti, da se stopi v ustih«. Cesarju je Miletov odrezav in odločen jezik pogodu. Minister Gregor, ki za cesarsko blagajno skrbi, pa ne kaže navdušenja. »Potrebno se je držati pravil in postav. Ne gre z moko kupčevati enako kot s kakšnimi…bananami!«, išče ustrezno primero minister.
»No, no, le molči,« ga cesar zavrne. »Ne bomo sedaj malenkostni, še včeraj pa smo bili na ražnju vsi: cesar in ves ministrski zbor z njim.«
Med cesarjem in Gregorjem že tako ni velike ljubezni, saj oba dobro vesta, da bi Gregor kaj rad postal cesar namesto cesarja, če bi se le ukazala primerna prilika. Tako Gregor le skloni glavo in stisnjenih zob pripravi ustrezno pisanje.
»Mile, pozno je že, ne boš zdaj odrinil proti Brezbožnemu Dolu. Na naši večerni zabavi ostani!« de cesar.
»Prav vljudno zahvalim,« se nakremži Krpan. »Najedel sem se prestolnice in vaših zvijač in prerekanj. Na Notranje grem, tam posli me čakajo. Pa brez zamere presvetli moj cesar. Dokler ste na dvoru, se vam Robavsa ni bati, za to bom že jaz poskrbel.« To veli, se usede v beemweja, močno pritisne, da cvili in tuli po vladnem dvorišču.
Cesar še zbogom ne utegne reči, ministru Gregorju pa je ljubo, da mu treba ni.