Zakaj biti filozof danes – v času, ki daje neskončno bogastvo informacij, kultur itn.?
Italijanski filozof Umberto Galimberti v svoji knjigi Miti našega časa omenja ameriškega psihologa Howarda Gardnerja, ki se v svoji knjigi Razsežnosti uma iz leta 1983 sprašuje, katere pojavne oblike inteligentnosti bodo potrebne v prihodnosti, ki bo dajala neskončno več informacij, kultur itn., kot jih daje sedanjost.1 Gardner meni, da bodo to urejajoča, sintetična, ustvarjalna, spoštljiva in etična inteligentnost.
Vprašanje, zakaj biti filozof danes, je torej mogoče precizirati takole: katere (Gardnerjeve) pojavne oblike inteligentnosti je mogoče razvijati s pomočjo filozofije?
Najprej si nekoliko pobližje oglejmo posamezne pojavne oblike inteligentnosti, o katerih govori Gardner, in tudi poskusimo odgovoriti na vprašanje, kaj pravzaprav je filozofija.
Urejajoča inteligentnost je zmožnost razlikovanja med resničnim in lažnim, dejstvi in domišljijo, abstraktnim in konkretnim. Razvije se v prvih desetih letih življenja, in sicer tako, da se otroku vceplja kaka pravila za razbiranje sveta, v katerem živi, se pravi s spodbujanjem discipliniranosti otroka – podrejanja otroka kakim pravilom – pri tem, ko razbira svet, v katerem živi. Na spodbujanju discipliniranosti tudi mora biti poudarek, ne pa, da je poudarek na spodbujanju spontanosti in svobode izražanja, kajti otroku v svetu, iz katerega prihaja, tega običajno ni primanjkovalo.
Sintetična inteligentnost – to je zmožnost združevanja v celoto, enoto, oz. zmožnost povzemanja bistva. Razvije se na osnovi urejajoče inteligentnosti, z npr. pisanjem povzetkov ene strani v parih vrsticah, ne pa s pisanjem »prostih spisov«, v katerih napišeš vse, kar ti pade na pamet.
Ustvarjalna inteligentnost je zmožnost priti do (čisto) novih odgovorov (rešitev, razlag). Razvije se na osnovi sintetične inteligentnosti, s postavljanjem neobičajnih vprašanj, ki postavljajo pod vprašaj stare, običajne, ustaljene, dokončne odgovore (in odgovarjanjem na ta vprašanja), ne pa s ponavljanjem starih, običajnih, ustaljenih, dokončnih odgovorov.
Spoštljiva inteligentnost je zmožnost dopuščanja razlik, drugačnosti, vključno z in pravzaprav predvsem dopuščanja tega, da je morda neka razlika, drugačnost na neki višji stopnji kot mi (npr.: morda je druga kultura, druga vera dosegla višjo stopnjo spoznanja resnice kot naša kultura, vera). Ta pojavna oblika inteligentnosti je tudi potrebna za ustvarjalno inteligentnost.
Etična inteligentnost – gre za zmožnost skrbeti za potrebe, ne le svoje lastne, ampak tudi potrebe drugih, skupnosti, in tako delati dobro, ne le sebi, ampak tudi drugim, skupnosti.
Pa filozofija? Kaj pravzaprav je filozofija?
Galimberti v nekem intervjuju z njim lepo pove, da je filozofija postavljanje pod vprašaj samoumevnosti, stereotipov (ustaljenosti), tega, kar je »itak« – samoumevnih, stereotipnih vrednot, idej, po katerih ljudje živimo (in ki so večinoma pravzaprav samo fascinacije), oz. običajnih, ustaljenih, dokončnih odgovorov na vprašanja, ki zadevajo vrednote, ideje, po katerih ljudje živimo.2 K tej Galimbertijevi opredelitvi lahko dodamo, da filozofija tako pokaže, da glede nekega vprašanja (ki zadeva neko našo vrednoto, idejo), ni enega samega, dokončnega odgovora, da je še kakšen, ki je morda tudi bolje argumentiran, oz. da obstaja več odgovorov.
Katere (Gardnerjeve) pojavne oblike inteligentnosti je torej mogoče razvijati s pomočjo filozofije? Zakaj torej biti filozof danes?
S pomočjo filozofije je mogoče razvijati ustvarjalno inteligentnost in na ta način spoštljivo inteligentnost. S tem, ko se postavlja pod vprašaj samoumevne, stereotipne vrednote, ideje, po katerih ljudje živimo, in se tako pokaže, da glede nekega vprašanja (ki zadeva neko našo vrednoto, idejo), ni enega samega, dokončnega odgovora, da je še kakšen, ki je morda tudi bolje argumentiran, oz. da obstaja več odgovorov, se namreč prihaja do (čisto) novih odgovorov, in se tako dopušča razlike, drugačnosti, vključno z dopuščanjem tega, da je morda neka razlika, drugačnost na neki višji stopnji kot mi.
Deloma pa je mogoče s pomočjo filozofije razvijati tudi etično inteligentnost, kolikor je spoštljiva inteligentnost (ki je sicer potrebna za ustvarjalno inteligentnost) pravzaprav potrebna tudi za etično inteligentnost.
dr. Barbara Vogrinec Švigelj, raziskovalka (CPZ-International, Center za promocijo znanja, d.o.o., Ljubljana)