1. 2. 2025 Cenzurirano

Sašo Vollmaier: »Zasedba Laibach mi je dala vpogled v glasbeno industrijo in širšo misel, kaj pomeni biti ustvarjalec«

Sašo Vollmaier velja za nadarjenega sodobnega pianista in glasbenega ustvarjalca. Leta 2008 je diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani, že leto prej pa je prvič začel sodelovati s skupino Laibach, kateri se je pridružil kot klaviaturist. Pravi, da je bilo sodelovanje z Laibachom ključnega pomena pri razumevanju nosilnih elementov industrijske glasbe, za analizo odnosa med politiko in umetnostjo, nenazadnje pa tudi za dojemanje logik, po katerih delujejo sodobne glasbene industrije.

Pred nastopom v okviru koncerta “Kind of Laibach”, ki ga bo slovenski glasbenik imel 7. februarja v Kosovelovem domu v Sežani, smo ga zaprosili za krajši intervju.

Fotografija: Nika Hölcl

Kdaj ste se prvič srečali z glasbo? Kdaj ste prevzeli odločitev, da se ji profesionalno posvetite?

Ravno zadnjič sem dobil enako vprašanje in se skoraj malo raznežil ob spominu na začetke, kjer sta prevladali in vodili le domišljija in intuicija. Začel sem z oponašanjem glasov, v moji družini se je veliko pelo-večglasno. To je odpiralo svetove, saj sem se kar hitro zaposlil s poslušanjem in preklapljanjem med različnimi glasovi. Nato sta mi starša kupila frulico v obliki saksofona, to je bil moj prvi stik kjer sem s svojim zrakom in prsti ustvarjal zvok. Nato je prišel na vrsto otroški pianino, ki je s časoma prešel večjega. Pri osmih, devetih letih sem začel hoditi v glasbeno šolo. Tako kot pri vseh ostalih, so (bili) tudi pri meni veliki vzponi in padci, pri šestnajstih sem se strinjal sam s sabo, da je to nekaj kar bi v življenju rad počel in razvijal. Takratni profesor Narcis Grabar iz Varaždina je elegantno poskrbel za ta prehod in me podpiral, usmerjal.

Po opravljeni diplomi na Akademiji za glasbo v Ljubljani ste navezali stike z mednarodno uveljavljenimi umetniki: katera so bila najpomembnejša sodelovanja doslej?
Vsako sodelovanje je bilo (je) pomembno v obe smeri, nekaj kar lahko traja in nekaj česar si ne bi želel ponoviti. Sicer so me najbolj zaznamovala sodelovanja z Big Bandom Radlje, kjer sem se kot najstnik naučil izražati jezika improvizacije, s teatrom Pantheatre (Francija), tam sem lahko razvijal svoje glasbene in (tudi) osebne ekstreme. Pri nas sem podobno priložnost dobil v Anton Podbevšek Teatru in skupini Laibach. Tukaj so vključeni seveda posamezniki, tako domači, kot tuji ustvarjalci, s katerimi smo si prekrižali poti.

Kaj vam pomenijo Laibachi in kaj vam pravzaprav sporočajo? Še vedno nastopate s to zasedbo?

Skupina Laibach mi je dala osnovo, vpogled v glasbeno industrijo, prav tako širšo misel kaj pomeni biti ustvarjalec, koliko stvari poleg odigranih tonov sploh ne poznam.
Z njimi sem na pobudo takratnega bobnarja takoj po končani akademiji šel odigrati par koncertov in turnej in nato ostal z njimi med leti 2006-2013. Potem sem se za nekaj let preselil v Francijo in se zopet vrnil domov (okoli leta 2018). Skupine nisem nikoli zares zapustil, še vedno aktivno sodelujem kot klaviaturist ali aranžer za določena dela. Na zadnje pri novem turnejskem programu Opus Dei in Alamutu, tudi pri zadnjih dveh izdajah singlov Strange Fruit in White Christmas.

Nekatere Laibachove skladbe ste predstavili v povsem novi luči. Kako se njihov opus spaja s “klasično” glasbo? Sami Laibachi so postregli s predelavami Wagnerja, Bacha in ostalih…

Gre za uspešne in inspirativne obdelave, z Laibachovim podtonom, ta povabi v pogled  globljo, drugačno sliko iz ozadja. Pri Bachu smo se lotili obdelave njegovega nedokončanega dela Kunst der Fuge (Umetnost fuge) za katero skladatelj ni določil instrumentacije. Glede na to, da njegova glasba nima določenega časa in da lahko zveni še bolj v prihodnost, je bil analogno/elektronski pristop verjetno dobra odločitev, v tem okvirju smo v Bachovi “maniri” v zaključnem delu procesa tudi sami obračali, podaljševali in skrajševali določene fraze, jim manipulirali ton. Naj omenim tudi Wendy Carlos, ki se je v 70’ ukvarjala s poustvarjanjem Bachovih del izključno iz napisanih tonov in imitiranjem akustičnih glasbil z analognimi sintetizatorji. Zame je bilo to takrat dvojno odkritje, užival sem v igranju zahtevnejših partov brez klavirskega tona, kot sem ga bil vajen do takrat.

Bi nam predstavili ploščo “Kind of Laibach” (2020)? Kako je nastala, koliko je trajalo, preden ste jo izdali?

Gre za moj pogled na glasbo Laibacha, ki jo slišim skozi klavir. Na nek način sem ravno z igranjem v skupini Laibach, definiral tudi svoje igranje in svojo smer, zato se mi je zdelo pravilno, da svoj prvi solo projekt posvetim njim. Album sem posnel v treh dneh, pred in po svojem rojstnem dnevu, priprave so trajale dobro leto. Projekta nisem ustvarjal čisto sam, ampak s producentom in skladateljem Luko Jamnikom, ki me je v samem procesu tudi usmerjal in mi podajal razne izzive. Tako sem se dotaknil svojega roba, program je namreč tehnično zelo zapleten. Kljub vsemu je zasnovan tako, da lahko vmes malo počivam in se lahko pripravim na nove viharje. Od omenjenih skladb je “Resistance is Futile”, ki preide v “Ti, ki izzivaš” nekakšen zaščitni znak celotnega projekta, ob katerem na koncu skupaj s poslušalci zadihamo v tišini.

Na vaši ustvarjalni poti ste se posvetili tudi Nietzscheju in Ligetiju…

Navdušujejo me zgodbe – kot sem omenil malo prej, ozadja, podtoni in vse, kar se skriva za frazo, mislijo, gesto ali življenjem samim. Nietzsche je zame predstavljal logično nadaljevanje prvega projekta, Ligeti pa nadaljevanje Nietzscheja. Pri obeh sta me privlačila najprej “neznanje” in “znanje” glasbene obrti v določeni meri eksperimentiranja in njuni življenjski zgodbi, povezave z ostalimi skladatelji ali z ustvarjalci različnih poljih umetnosti. Počasi gradim in nadgrajujem tudi svoj izraz, vsake toliko se ustavim in ga zabeležim s kakšnim koncertom ali posnetkom.

Kateri so vaši načrti oziroma projekti v prihodnjih mesecih?

Kmalu po koncertu pri vas v Kosovelovemu Domu izvajam nov program, ki ga bom predstavil 14. februarja na festivalu Ment. Igral bom v Stari elektrarni. Tokrat raziskujem tempo, dinamiko in čiste, okleščene harmonije. Dan za tem se za kakšna dva tedna kot klaviaturist pridružim skupini Laibach na turneji, nato pa začnem s pripravami in vajami na nov projekt v enem izmed naših teatrov in plesno skupino v Ljubljani. Tam bom v vlogi skladatelja in usmerjevalca človeških glasov.