Pogovor s sociologinjo Alexandrino Vanke
Pred nedavnim sem izkoristil priložnost, da za neko angleško strokovno revijo ocenim knjižni trud ruske sociologinje Alexandrine Vanke, ki je izšel lani in nosi naslov The Urban Life of Workers in Post-Soviet Russia (2024). Knjigo je avtorica objavila na osnovi doktorske disertacije, ki jo je uspešno opravila na angleški Univerzi v Manchestru. Raziskavo bogatijo dokazi o izrazih moči in o številnih primerih nepravičnosti, ki jih v postsovjetki Rusiji doživljajo pripadniki delavskega sloja. Sociologinja nam v njej prepričljivo opisuje glavne omejitve in tveganja, ki ruskim delavcem preprečujejo, da bi se svobodno združevali in se samostojno organizirali na učinkovit način, saj so podvrženi kaznim, pregonu zaradi sindikalnega udejstvovanja, ter tveganju, da so zaradi kritičnih nastopov odpuščeni ali celo priprti.
Ob koncu branja knjige se mi je zdelo koristno, da avtorico zaprosim za pogovor, na katerega se je nemudoma odzvala.
Kdaj se vam je pojavila zamisel o knjigi, ki ste jo lani v angleščini objavila z naslovom “The Urban Life of Workers in Post-Soviet Russia” (Urbano življenje delavcev v postsovjetski Rusiji)?
Pisanju uvodnih poglavij sem se posvetila med poletjem 2021, po enoletnem obdobju omejitev, ki so bile potrebne zaradi pandemije Covid-19. Bivala sem v britanskem mestu Manchester. Sicer avtorsko pogodbo za objavo teksta sem z založbo Manchester University Press podpisala šele ko sem se spet vrnila v Moskvo. To se je dogajalo točno mesec dni pred izbruhom vojne med Rusijo in Ukrajino. Ta dramatičen pojav mi je začasno povsem zamrznil možnost nadaljnjega pisanja. Poleg naravnega soočanja s čustvi, ki ga je narekoval začetek konflikta, sem takrat morala dodobra premisliti, kako v tem spremenjenem kontekstu preurediti začetne ideje o življenju delavcev in njihovem razrednem boju. Etnografske podatke, ki sem jih zbrala med letom 2010 in pomladjo 2022, sem skušala znova analizirati s pomočjo retrospektivnega pristopa, a obenem tudi s pogledom na prihodnost.
Na strokovnem področju se že od nekdaj posvečam analizi čustvenih plati in tistih dimenzij, ki se vežejo na pojem družbenega razreda. Med leti 2010 in 2013 sem na primer svoj trud osredotočila na preučevanje načinov, kako zaposlene osebe in pa predvsem navadni delavci opisujejo svoje telo in spolnost. Takrat sem se tudi prvič lotila tematik, ki jih obravnavam v svoji monografiji. Naj dodam, da sem med tem sodelovala na raziskovalnih projektih, v sklopu katerih smo delavce ocenjevali z različnih zornih kotov. V sklopu omenjenih projektov sem preučila prikaze delavskega razreda v množičnih ruskih medijih, vključenost delavcev v družbeno mobilnost ter njihove vsakdanje življenjske navade v nekaterih postindustrijskih mestih.
Je po nastopu vojne danes lažje ali težje objaviti strokovno monografijo o Rusiji?
Ocenjujem, da se je od leta 2022 dalje strokovno zanimanje do Rusije na raziskovalnem področju precej povečalo, in to v akademskih krogih širom po svetu. Dovolj je, da pomislimo, da vsako leto izide na stotine strokovnih objav o Rusiji oziroma o relevantnih temah, ki se vežejo na ruski kontekst. Problem je v tem, da se velika večina objavljenih raziskav in ocen o ruski državi povsem ujema z zahodno hegemonsko medijsko agendo, namesto da bi se opirale na preverljive in zanesljive empirične podatke. A to še ni vse. Tudi taki družboslovci, ki se v Rusiji še vedno posvečajo etnografskimi raziskavam in ki, vojni navkljub, izvajajo res zanesljive kvalitativne analize, se žal prepogosto srečujejo z ovirami pri sklepanju avtorskih pogodb z zahodnimi akademskimi založbami. O tem bi veljalo razmisliti.
Povrniva se k vaši monografiji o urbanem življenju delavcev v postsovjetski Rusiji. Nam lahko na kratko predstavite argumente, ki so v njej zaobjeti?
V knjigi razlagam, kako so ruski delavci in širša skupina navadnih državljanov aktivni na področju razrednega boja proti neoliberalnemu avtoritarizmu, ki jim zatira možnost odprtih protestov. S pojmom “vsakodnevni boj”, ki ga v knjigi uporabljam, se nanašam na celo vrsto praktičnih dejanj oz. na aktivnosti, ki nastajajo v okviru horizontalnih kooperativnih (sodelovalnih) mrež in ciljajo na premoščanje številnih življenjskih in družbenih težav, ki jih povzroča politični režim. Ta argument mi je v raziskavi ponudil edinstveno priložnost za posodobitev pojma “razrednega boja” – in sicer od njegovega klasičnega pomena, ki se nanaša na razredne konflikte delavskih slojev, k bolj praktičnim dejanjem, namenjenim izboljšanju kakovosti skupnega življenja oz. javnega dobrega v okoljih in prostorih, kjer živijo ruski delavci.
Skratka, v knjigi izpostavljam praktični značaj, ki ga ima vsakodnevni razredni boj. Slednjega navdihujeta bodisi edinstvena razredna imaginacija bodisi občutek neenakopravnosti, s katerim se pogostoma soočajo navadni ljudje, ki živijo v Rusiji. Tovrstni boj se kaže v povsem praktičnih dejavnostih, kot so na primer: osnovno vzdrževanje in čiščenje krajevnih infrastruktur, urejanje dvorišč in obdelovanje vrtov v bližini stanovanjskih naselij in socialnih blokov, pa tudi vključenost v alternativne gospodarske panoge in upravljanje zadrug. V Rusiji vsakdanji družbeni boj sovpada s kreativnimi oblikami dvojnega odpora: odpor proti neoliberalizmu in odpor proti novim oblikam avtoritarizma.
Je pa tudi res, da ostaja vprašanje glede realne učinkovitosti takih aktivnosti pri zagotavljanju realnih sprememb na širšem, “makro” področju, zaenkrat povsem odprto oziroma nepojasnjeno.
V delu poudarjate, da se koncept »razreda« oz. sloja v Rusiji dojema na precej drugačen način kot v državah Zahodne Evrope? Katere so posledice tega razkoraka?
V primerjavi s stanjem v zahodno-evropskih državah, kjer najdemo sorazmerno stabilne družbene hierarhije, so družbeni razredi v Rusiji, podobno kot v ostalih postsocialističnih družbah, elementi spreminjajoče se socialne strukture, ki je v tem obdobju podvržena spremembam oziroma procesu preoblikovanja.
Naj dodam, da je za Ruse nasploh “razred” zelo občutljiva (večplastna) tema z več čustvenimi elementi. Ravno o tem pišem tudi v svojih raziskavah. Udeleženci anket, ki sem jih vodila v sklopu raziskave, se včasih sploh niso poistovetili z nekim točno opredeljenim družbenim slojem. So pa kljub temu izrazili globlja čustva, od ljubosumja vse do ogorčenja zaradi družbene nepravičnosti in socialnih krivic, ki so jih doživeli v kraju bivanja, v delovnem okolju ali v družbi nasploh.
S sociološkega vidika je nenazadnje zelo zanimivo, kako vojna v Ukrajini spreminja družbeno strukturo in vpliva na dojemanje razrednega statusa delavcev ali družbenega položaja navadnih državljanov. In vendar, zaenkrat žal opažam, da bodo družboslovci dojeli z veliko zamudo globoke posledice, ki jih prinaša vojna, vključno z družbenimi spremembami vred.
Hvala za pogovor!
O sogovornici. Alexandrina Vanke je višja znanstvena sodelavka na Zveznem centru za teoretično in uporabno sociologijo Ruske akademije znanosti. Doktorirala je iz sociologije na Univerzi v Manchestru v Veliki Britaniji. Pred tem je študij sociologije opravila na Moskovski državni univerzi Lomonosov, kasneje pa še magistrirala na Fakulteti za politične in družbene vede na Univerzi v Sankt Peterburgu.