Pretekli teden sem poklicala na Urad za kulturo in mladino Mestne občine Maribor, saj v nasprotju s kolegi nisem dobila odgovora v zvezi s projektom, ki sem ga prijavila na poziv za mednarodne kulturne projekte. Tako sem izvedela, da je bila moja prijava zavržena zaradi napake v finančni konstrukciji. Uslužbenka mi je povedala, da je vlogo predala komisiji, ker ni opazila, da bi bilo v formalnem smislu z vlogo kaj narobe, komisija pa je odločila, da moje vloge ne bo obravnavala, saj me je kot sodelavko navedel že Peter Tomaž Dobrila. Projekt, ki ga je prijavil Dobrila in v katerem nisem avtorica, ni v nikakršni povezavi s projektom, ki sem ga prijavila sama.
Na poziv sem prijavila projekt, ki sva ga izvedla z Oliverjem Resslerjem, renomiranim avstrijskim umetnikom in je trenutno na razstavi v Singapurju, gostoval pa je še v ZDA, v Indiji, na Nizozemskem, na Hrvaškem ter v Italiji, kjer ga je Galerija Apart iz Rima vključila v svojo stalno zbirko. Gre za dokumentarni film o družbeno izjemno pomembni in aktualni temi, o dolgu. Čeprav je bil film prikazan ter predstavljen na Festivalu dokumentarnega filma v Mariboru ter v Kinu Udarnik v večih terminih, ga ni prišel pogledati nihče izmed odločevalcev. V letu 2012 sem bila prejemnica delovne štipendije Ministrstva za kulturo RS. S 6500 evri neto, ki jih ta štipendija prinaša, sem uspela izvesti ves program, ki sem ga napovedala za leto 2012 in še v letu 2013 sem pet mesecev na lastne stroške živela v New Yorku ter snemala prijavljeni dokumentarni film.Več kot očitno je, da četudi izvrševalci v kulturni politiki ne želijo razumeti položaja samozaposlenega v kulturi, tega statusa tudi v resnici ne razumejo. Zato bom na tem mestu na kratko opisala dejanskost tega poklica. Kot samozaposlena intermedijska umetnica, sem odgovorna za lastno promocijo, organizacijo, birokracijo, prijave, poročila, mreženje, dokumentacijo, arhiviranje, vabila na dogodke ter distribucijo del. Ob tem tudi ustvarjam in čas za to dojemam kot razkošje. Ker od vsega tega nabora del ne morem preživeti, delam tudi artikle, ki se lažje prodajajo, pri tem pa sem vseeno pozorna, da ostajam zvesta umetniškemu izrazu. Skozi vsa ta leta sem se naučila izjemne ekonomičnosti, kar naredim iz svojih dohodkov je za nekoga z dobro plačo čudež. Otrok nimam. Prav tako nimam bolniške, ne poznam ne vikendov, ne praznikov.
Profesionalni plesalec, ki je zaposlen v Nacionalni instituciji (SNG Maribor, na primer) lahko od svojega dela živi spodobno življenje brez odrekanja, pri tem pa mu ni treba skrbeti ne za promocijo, ne za birokracijo, ne za prijave, ne za distribucijo. Sama ne prejemam od lokalne nacionalne institucije na istem nivoju, Umetnostne galerije Maribor prav nobene podpore. Slovenski umetniki na mednarodni trg težko prodrejo, saj naša država nima sistemske vizije, sploh pa ne mehanizma, ki bi to omogočal. Kot umetnici mi to kljub temu postopoma in prepočasi uspeva, nimam pa nobenega kataloga, da bi ga lahko dala producentom, nobene dobre fotografije svojega dela. V Umetnostni galeriji sem razstavljala samo enkrat, ko me je tja povabil gostujoči kustos dr. Tomaž Brejc. Skupinski razstavi je bilo naslov “Poletje, predlogi za stalno zbirko”. Dr. Brejc je moje delo predlagal za odkup v stalno zbirko, vendar mi je ena izmed domačih kustosinj mimogrede povedala, da za to nimajo denarja. Umetniška dela se od ukinitve davčne olajšave za nakup umetniških del tudi v privatni sferi veliko težje prodajajo. Zbiralcev v našem prostoru ni, očitno pa je tudi, da se javna sredstva podeljujejo pavšalno. Iz vsega tega je torej razvidno, da je status samozaposlenega v kulturi, ki bi moral biti enakovreden statusu umetnika zaposlenega v javni instituciji, zgolj farsa, in da bi lahko bila ta pozicija kvečjemu le popoldanska obrt. Tistim, ki ste nasedli neoliberalni propagandi in se še zmeraj sprašujete, komu in čemu je umetnost sploh namenjena, sem z veseljem v svojem prostem času pripravljena napisati še en tak traktat, naj pa tu omenim vsaj nekaj, v dobičkonosnem jeziku, da od dela umetnikov živi nebroj zaposlenih ljudi, od kulturnih novinarjev, organizatorjev, tiskarjev, kustusov, direktorjev, komisij, občinarjev in vodij.
Od nekih ljudi si na svoje pisanje niti ne želim odgovora, ker sem ga slišala že prevečkrat, ena in istega in birokratskega. Odgovora, ki je pojasnjeval, da moramo slediti zakonom, čeprav nas ovirajo pri delu, saj zakoni tu niso zaradi nas, ampak obratno.
Simona Vidmar , tebe pa kot vodjo ali članico komisije in kustusinjo Umetnostne galerije Maribor, javno pozivam, da pojasniš svoja stališča in odločitve, ki jih sprejemaš v javnem interesu.
Seveda vabim tudi ostale, da podajo svoj komentar.