Prizma
Cyberpunk je ena najnovejših smeri znanstvene fantastike, nastala v osemdesetih letih. Čeprav njene korenine segajo dlje nazaj, je njen uradni začetek roman Neuromancer Williama Gibsona, izdana leta 1984. Tako kot pri vseh umetniških žanrih, tako glasbenih kot vizualnih in literarnih, je žanrska umestitev pogosto bolj stvar občutka in intuicije kot dejanskih meril in pravil, vendar bomo s tremi predstavitvami le poskusili predstaviti cyberpunk kot literarno in filmsko (pod)zvrst, oziroma žanr.
Vabljeni na predstavitev podžanra znanstvene fantastike, v Kulturni Inkubator na Koroški c. 18 v Mariboru, 14. aprila 2006 ob 19. uri.
Kiberpank
Gregor Vuga
Cyberpunk v svoji bližnji prihodnosti slika jasen zarez med visoko družbo, futuristično aristokracijo, lastniki in direktorji megakorporacij ter malim človekom, po možnosti marginalcem, ki je večinoma glavni junak, natančneje antijunak. Svet cyberpunka je svet, opisan s frazo »high tech, low life«. Glavne osebe so skoraj brez izjeme hekerji, računalničarji, ljudje, ki opravljajo majhna umazana dela, kriminalci, uporniki, sli. Figure, katerih veza z velikimi igralci je bogastvo informacij – eni ga posedujejo, drugi pa kradejo in prenašajo…neprestano pa iz te temačne atmosfere iščejo eskapado v obliki drog ali jasno, kiberprostora.
S to definitivno ne optimistično, a do neke mere realistično napovedjo, se je cyberpunk postavil kot protiteza utopični znanstveni fantastiki 40-ih in 50-ih let. V skladu s tem so bili junaki ustvarjeni kot odpadniki, marginalci, uporniški mladnostniki, gverilci virtualnega prostora. Modelirani po samotarskih junakih noir filmov, vključno z ostalimi lastnostmi noir zgodbe, povlečeni v vrtinec dogodkov, večjih od njih samih, bijejo izgubljeni boj, ki se redko konča srečno. Borijo se s preteklostjo, starimi dolgovi in negotovo prihodnostjo ter nihajo med obema stranema zakona.
Cyberpunk Sirius
Tanja Cvitko
Leto 1976 je bilo prelomno leto v zgodovini hrvaške (in jugoslovanske) ZF. Julija tega leta Vjesnik, eno največjih založniških podjetij v takratni Jugoslaviji, začne izdajati znanstvenofantastični mesečnik Sirius. Kljub resni jugoslovanski ekonomski krizi v 80-ih, ki se je izrazila tudi v inflaciji in kroničnem pomanjkanju papirja, je Sirius večinoma ohranjal redni mesečni ritem izhajanja. Na višku svoje moči je imel naklado 30 000 izvodov ter je bil dvakrat – 1980 in 1984 – izbran za najboljši evropski ZF časopis. Leta 1989 je bila objavljena zadnja številka.
Predstavili vam bomo kratke zgodbe iz 142. številke Siriusa (marec 1988), posvečenega cyberpunku: Walter Jon Williams – Video zvijezda (Videostar); Michael Swanwick & William Gibson – Zračni dvoboj (Dogfight); Pat Cadigan – Odlazak Ljepotana (Pretty Boy Crossover); Vladimir Lazović – Golo sečivo (Golo rezilo); Gardner Dozois & Michael Swanwick – Prahom do cilja (Snow Job); William Gibson – Hotel “Nova Ruža” (New Rose Hotel).
Kiberpank na Japonskem
Peter Dobaj
Začetki kiberpanka na Zahodu segajo v zgodnja osemdeseta, čeprav se je večina njegovih elementov, v takšni ali drugačni obliki, pojavila že prej. Nov je bil le način na katerega so bili ti elementi združeni v celoto. Enako je bilo v japonskih animiranih filmih in v stripih – nekateri elementi kiberpanka so bili prisotni že od samih začetkov, takoj po drugi svetovni vojni. Vprašanje, na katero bom skušal odgovoriti, se glasi: ali se kdaj ti elementi združijo na način, da izdelek lahko poimenujemo kiberpank?
Kiberpank sodi v kulturno območje Zahoda (Severne Amerike in Evrope), z vso svojo literarno in filmsko tradicijo vred, vendar je Japonska njegova ‘duhovna domovina’. V osemdesetih je živela kiberpank; če že ne vsa dežela, pa vsaj njena metropola. V članku za revijo Wired (september 2001) William Gibson pravi, da Japonska zadnjih 150 let živi v konstantnem future shocku in priznava, da je bil Tokio njegova trgovina rekvizitov, vse odkar je začel pisati. Res pa je, da sta dve izmed plodnejših vej japonske zabavne industrije – animirani filmi in stripi – trkali na vrata kiberpanka (ali vdrli skozi zadnji vhod).