Spoštovano občestvo, spoznanja željna publika!
Še pomnite oddajo na Žaru, na neki drugi TV, v kateri se nam je prikazal nihče drug kot predsednik države, Borut Pahor? Komunikacijski in politični strategi niso mogli skriti navdušenja nad Pahorjevo imenitno odločitvijo in izvedbo. Če so mu nekateri očitali poceni nabiranje političnih točk, so njegovi zagovorniki tulili, da moramo predsedniku zaploskati, ker je svojo funkcijo pogumno moderniziral. Ker hodi v korak s časom, ki ga tudi razume. Drugi ga ne.
Pogled od spodaj, ljudski pogled torej, je ostal razdeljen na dve polovici: manjšina, ki je sicer vedno manjša, se zgraža in Pahorja kritično premleva z zgražanjem. Večina pa je nad njim, kot rečeno, navdušena. S tem Pahor danes počne točno tisto, kar se je namenil odpraviti: razdvojenost v ljudstvu. Kajti on bi bil spravitelj. A kaj, ko nas zdaj dejansko razdvaja: na tiste, ki ga ne marajo in tiste, ki ga ljubijo.
Kaj torej pravijo njegovi pristaši? Če si nek politik poskuša prizadevati biti popularen in pridobiti simpatije čim večjega števila ljudi, po sebi ne more početi nič slabega. Kajti s tem sledi naravi političnega tekmovanja. In Pahor je v razumevanju takšne narave odličen in zato mu lahko kvečjemu ploskamo. Politika je področje, kjer je skorajda vse dovoljeno, kar ni izrecno prepovedano. Če predsednik koketira, če želi biti všečen na različne načine, je s tem zgolj v nekem zelo naravnem stanju, ki ga moramo ceniti in pozdraviti. Recimo temu argument iz popularnosti.
Pahor pa se je, kot eden zelo redkih, znal tudi približati ljudem in se postaviti na njihovo stališče. Obul je njihove škornje, dobesedno, oblekel njihove obleke, spet dobesedno, prijel za njihova delovna sredstva, česar drugi politiki ne znajo. Peče pice, postal je frizer in mesar, uporablja naš jezik, preklinja, opaža mladenke, male miške, kot jim pravi, je radoživ in človeški. Recimo temu argument iz ljudskosti.
Sta ta dva argumenta dobra? Poglejmo protiprimer. Donald Trump, trenutno najbolj razvpita zvezda ameriške predsedniške kampanje, tudi sledi načelu, da cilj posvečuje sredstva in ga ni koraka, ki bi lahko škodil popularnosti – zavoljo nje je dovoljeno praktično vse. Tudi on želi biti ljudski. Med Pahorjem in Trumpom na ravni sledenja obema argumentoma ni razlike. Trump zaenkrat ne asfaltira cest, podira dreves ali peče pic, vendar nesporno sledi enakim zahtevam: uporablja jezik množic, resda tudi govorico sovraštva in ksenofobije, servira različne vulgarizme in nesporno hrepeni po priljubljenosti.
Če mislite, da so vaši razlogi v podporo Pahorju dobri, morate skratka nujno podpreti tudi Trumpa. Kako je že rekel avtor? Bedak vedno najde večjega bedaka, ki ga občuduje. Ostanite še naprej živi. Pa srečno!
Kolumna je bila predstavljena v jutranjem programu televizije Net TV, »Nov dan«