Kako lahko v tem groznem svetu, v katerem prizadevanja ljudi, ki jim je mar, pogosto zbledijo v primerjavi s tem, kar počnejo tisti, ki imajo moč, še naprej delujem aktivno in se zdim srečen?
Popolnoma sem prepričan, ne da se bo svet izboljšal, ampak da igre ne smemo predati še preden so razdeljene vse karte. Metafora je namerna; življenje je igra na srečo. Ne igrati je, pomeni da se odpovemo vsaki možnosti za zmago. Igrati, delovati, ustvarja vsaj možnost, da spremenimo svet.
Obstaja težnja, da mislimo, da se bo to, kar vidimo trenutno, nadaljevalo. Pozabljamo, kako pogosto nas je presenetil nenaden razpad institucij, izjemne spremembe v mišljenju ljudi, nepričakovani izbruhi upora proti tiranijam in hitro krčenje sistemov moči, ki so se zdeli nepremagljivi.
Kar v zgodovini preteklih sto let izstopa, je predvsem njena nepredvidljivost. To nas bega, ker govorimo prav o času, ko so ljudje postali tako tehnološko iznajdljivi, da lahko načrtujejo in napovejo točen čas, ko bo nekdo pristal na Luni ali pa se sprehajajo po ulici in se pogovarjajo z osebo na drugi polovici zemeljske oble.
Vrnimo se sto let nazaj. Revolucija, ki je strmoglavila ruskega carja, v tem najbolj togem polfevdalnih imperijev, ni začudila samo najsodobnejših imperialnih moči, temveč je presenetila tudi Lenina, ki je nato z vlakom pohitel nazaj v Petrograd. Ko smo že pri ruski revoluciji, kdo bi lahko napovedal Stalinovo deformacijo revolucije, Hruščovo osupljivo razkritje Stalina ali vrsto Gorbačovovih presenečenj?
Kdo bi lahko predvidel bizarne premike v drugi svetovni vojni – nacistično-sovjetski pakt (tiste fotografije rokovanja von Ribbentropa in Molotova, ki spravljajo v zadrego) in na videz nepremagljiv pohod nemške vojske skozi Rusijo, ki je za seboj pustil ogromno žrtev ter se ustavil pred vrati Leningrada, na zahodnem robu Moskve in na ulicah Stalingrada, čemur je sledil poraz nemške vojske, s Hitlerjem zabarikadiranim v svojem berlinskem bunkerju čakajoč na smrt?
In potem povojni svet, ki se je oblikoval na način, ki ga nihče ni mogel predvideti vnaprej: kitajska komunistična revolucija, ki ji je sam Stalin dajal malo možnosti. In potem prelom s Sovjetsko zvezo, burna in nasilna kulturna revolucija, nato pa še en preobrat v post-maoistični Kitajski, ki je opustila svoje najbolj goreče ideje in institucije ter se obrnila k Zahodu in se zatekla k kapitalističnemu podjetništvu, s čemer je zbegala vse.
Nihče ni predvidel razpada starih zahodnih imperijev, ki so se zgodili tako hitro po vojni ali čudne palete družb, ki so nastale v novih neodvisnih državah, od benignega vaškega socializma Nyererejeve Tanzanije do norosti Idi Amina v sosednji Ugandi.
Za začudenje je poskrbela Španija. Milijon ljudi je umrlo v državljanski vojni, ki se je končala z zmago fašističnega generala Franca, ki sta ga podpirala Hitler in Mussolini. Spomnim se veterana brigade Abrahama Lincolna, ki mi je povedal, da si ne more predstavljati, da bi španski fašizem lahko strmoglavili brez še ene krvave vojne. Toda po smrti Franca, je Španija postala parlamentarna demokracija, odprta za socialiste, komuniste, anarhiste, za vse.
Tudi drugje so globoko utrjene diktature nenadoma razpadle – na Portugalskem, v Argentini, na Filipinih, v Iranu.
Konec druge svetovne vojne je pustil dve velesili s svojimi področji vpliva in nadzora, ki sta se borili za vojaško in politično moč. Združene države in Sovjetska zveza sta kmalu vsaka posebej imeli dovolj termonuklearnih bomb, da bi lahko večkrat zapored uničili Zemljo. Na mednarodni sceni je prevladovalo njuno rivalstvo in domnevalo se je, da njuna preteča prisotnost vpliva na vse zadeve v vseh deželah.
Najbolj presenetljivo dejstvo o teh velesilah je bilo, da kljub svoji velikosti, bogastvu in prekomernem kopičenju jedrskega orožja, nista bili sposobni nadzorovati dogodkov niti v tistih delih sveta, ki sta jih šteli za svoja področja vpliva.
Neuspeh Sovjetske zveze v Afganistanu, odločitev, da se umakne po skoraj desetletju nizkotne intervencije, je bil najbolj presenetljiv dokaz, da tudi posedovanje termonuklearnega orožja ne zagotavlja prevlade nad odločnim prebivalstvom.
Združene države so se soočale z isto realnostjo. Vodile so vojno v lndokini in izvedle najbolj brutalno bombardiranje majhnega polotoka v svetovni zgodovini in vendar so se bile prisiljene umakniti. V Latinski Ameriki se je ta velesila z vsem svojim bogastvom in orožjem, po dolgi zgodovini vojaških intervencij, ko so znova in znova delali po svoje, znašla v frustraciji. Ni ji uspelo preprečiti revolucije na Kubi in latinskoameriške diktature, ki so jih Združene države podpirale, od Čila do Argentine in Salvadorja, so padle. Vsak dan v naslovih časopisov beremo druge primere neuspeha domnevno močnejšega nad domnevno nemočnim, kot v Braziliji, kjer je ljudsko gibanje delavcev in revnih izvolilo novega predsednika, ki se je zavezal boju proti uničujoči korporativni moči.
Ko gledamo ta katalog velikih presenečenj, je jasno, da boja za pravičnost nikoli ne smemo opustiti zaradi očitne moči tistih, ki imajo orožje in denar ter se v svoji odločnosti, da to zadržijo, zdijo nepremagljivi. Ta očitna moč se je znova in znova izkazala za ranljivo na človeške kvalitete, ki so manj merljive kot bombe in dolarji: moralno gorečnost, odločnost, enotnost, organiziranost, žrtvovanje, domišljijo, iznajdljivost, pogum, potrpežljivost – pa naj si gre za temnopolte v Alabami in Južni Afriki, kmete v Salvadorju, Nikaragvi in Vietnamu ali delavce in intelektualce na Poljskem, Madžarskem in v sami Sovjetski zvezi. Nobena hladna kalkulacija ravnovesja moči ne more odvrniti ljudi, ki so prepričani, da je njihov boj pravičen.
Zelo sem se trudil, da bi bil kos svojim prijateljem v njihovem pesimizmu glede sveta (so samo moji prijatelji takšni?), vendar nenehno srečujem ljudi, ki mi kljub vsem dokazom o strašnih stvareh, ki se dogajajo po svetu, dajejo upanje. Še posebej mladi, na katerih stoji prihodnost. Kamorkoli grem, srečam takšne ljudi. In ob peščici aktivistov se zdi, da obstaja na stotine, tisoče drugih, ki so odprti za neortodoksne ideje.
Toda navadno ne vedo drug za drugega in tako, med tem ko vztrajajo, to počnejo s potrpežljivostjo Sizifa, ki v neskončno potiska svoje breme v hrib. Vsaki skupini poskušam povedati, da ni sama in da so prav tisti ljudje, ki so obupani zaradi odsotnosti širšega nacionalnega gibanja, sami dokaz, da je takšno gibanje mogoče.
Ta sprememba v zavesti me opogumlja. Zagotovo, rasno sovraštvo in diskriminacija na podlagi spola sta še vedno med nami, vojna in nasilje še vedno zastrupljata našo kulturo, imamo veliki pod-razred revnih, obupanih ljudi in obstaja trdno jedro prebivalstva, ki je zadovoljno s tem kar imamo trenutno ter se boji sprememb.
Toda, če vidimo le to, smo izgubili zgodovinsko perspektivo in potem je tako, kot da smo se rodili včeraj in poznamo samo depresivne zgodbe iz jutranjih časopisov ter večerih televizijskih poročil.
Pomislimo samo na v nekaj desetletjih izjemno preobrazbo v ljudski zavesti glede rasizma, na pogumno prisotnost žensk, ki zahtevajo svojo legitimno mesto v družbi, na vse večjo zavest javnosti, da istospolno usmerjeni niso nobena posebnost, ampak čuteča človeška bitja, na naraščajoč skepticizem do vojaških posegov, navkljub kratkim izbruhom vojaške blaznosti.
Ta dolgoročna sprememba menim da je tisto, kar moramo videti, če ne želimo izgubiti upanja. Pesimizem postane samouresničujoča prerokba; reproducira se tako, da slabi našo pripravljenost na delovanje.
Revolucionarne spremembe se ne pojavijo kot kataklizmični trenutek (pazimo se takšnih trenutkov!), ampak kot neskončno zaporedje presenečenj, kot »cikcakanje« proti bolj dostojni družbi. Da bi bili del procesa spremembe, nam ni treba sodelovati v velikih, herojskih dejanjih. Mala dejanja, ki jih naredijo milijoni ljudi, lahko spremenijo svet. Tudi ko ne »zmagamo«, je v dejstvu, da smo si skupaj z drugimi dobrimi ljudmi prizadevali za nekaj vrednega, nekaj zabavnega in izpolnjujočega. Potrebujemo upanje.
Optimist ni nujno nekdo, ki si ves srečen požvižgava v temi našega časa. Gojiti upanje v slabih časih ni samo neumno romantično. Temelji na dejstvu, da človeška zgodovina ni samo zgodovina krutosti, ampak tudi sočutja, žrtvovanja, poguma in prijaznosti. Čemur bomo v tej kompleksni zgodovini namenili pozornost, bo določalo naša življenja. Če vidimo samo slabo, to uničuje našo sposobnost, da smo dejavni. Če se spominjamo teh časov in krajev – in tako veliko jih je – ko so se ljudje obnašali zgledno in veličastno, nam to daje energijo, da smo aktivni in vsaj možnost, da ta neulovljivi svet obrnemo v drugačno smer. In če smo že na kak način aktivni, nam ni treba čakati na neko veliko utopično prihodnost.
Prihodnost je neskončno zaporedje sedanjosti in živeti zdaj, kot mislimo, da bi ljudje morali živeti – z uporom do vsega slabega okrog nas, je samo po sebi veličastna zmaga.
Odlomek je iz knjige The Impossible Will Take a Little While: A Citizen’s Guide to Hope in a Time of Fear (Nemogoče bo vzelo malo več časa: državljanov vodnik do upanja v času strahu), ki jo je uredil Paul Rogat Loeb. Deli tega eseja so bili objavljeni v knjigah Can’t Be Neutral on a Moving Train (Ne moreš biti nevtralen na drvečem vlaku) in Howard Zinn on History (Howard Zinn o zgodovini).