Tema zla v Kantovi filozofiji

Immanuel Kant (1724 – 1804), eden največjih mislecev razsvetljenstva in eden najpomembnejših filozofov, kateremu smo dolžni marsikateri trend v racionalizmu. V filozofiji predstavlja novo vejo v razvoju filozofskega mišljenja, njegovo obsežno in sistematično delo na področju teorije znanja, etike in estetike je v veliki meri vplivalo na filozofe in filozofijo, ki mu je sledila, posebej to velja za razne nemške šole novokantovstva in idealizma. V filozofiji, ki je združila v eno racionalizem in empirizem je za Kanta naše izkustvo mogoče le v formah, ki jih določa naš spoznavni aparat, le v teh formah si namreč lahko zamislimo specifični obstoj česar koli. Pomembnejša dela: Critik der reinen Vernunft (1781; rev. ed., Kritik der reinen Vernunft, 1787) (Kritika čistega uma); Prolegomena zur einer jeden künftigen Metaphysik die als Wissenschaft wird auftreten können (1783) (Prolegomena); Critik der practischen Vernunft (1788) (Kritika praktičnega uma); Critik der Urteilskraft (1790, 2nd ed. 1793) (Kritika razsodne moči); Die Religion innerhalb der Grenzen der blossen Vernunft (1793; 2nd ed., 4 pt., 1794) (Religija v mejah čistega uma) etc…..

“Pojem celote je vedno le relativen.”

“Filozofija obstaja natanko v spoznanju svojih meja.”

TEMA ZLA V KANTOVI FILOZOFIJI

Radikalnega zla se je Kant lotil na zelo zanimiv ter po mnenju nekaterih kar šokanten način v delu z naslovom »Religija v mejah čistega uma« (Die Religion innerhalb der Grenzen der blossen Vernunft), ki je izšlo pet let po Kritiki praktičnega uma, torej leta 1793. Delo generalno govori o odnosu religije napram ljudske narave, ki je prežeta deloma z dobro, deloma z slabo nastrojenostjo, preko tega se razlaga princip odnosa dobrega in zla, kot dvoje vzrokov, ki obstajajo povsem za sebe in delujejo vplivajoč na človeka. Najbolj problematično in ravno zaradi tega seveda tudi najbolj zanimivo, je prvo poglavje, kjer Kant skrajno pesimistično in povsem v nasprotju z njegovim običajnim podajanjem in z nenavadno ostrino vpelje pojem radikalnega zla. V nadaljevanju te razprave se Kant ostrino radikalnega zla sicer trudi omiliti z diskurzom o dobrem, vendar pušča prvo poglavje vse preveč skelečo sled, da bi se bralec Kantu pustili prepričati, da v to, kar je napisal ni verjel z močjo, ki jo premore le fascinacija z zlom. Da je Kantova koncepcija zla povsem izpadala iz zasnove takratnega časa, je dovolj razvidno iz njemu lastnih besed, češ, da je tarnanje, da je svet zel toliko staro kot zgodovina sama in če se čemu poskuša z svojim konceptom zla izogniti, potem je to prav gotovo to, da bi se pridružil ostalim, ki zlo razlagajo na osnovi izvirnega greha.

Kant se je teme zla, kot enega glavnih vzrokov za vpeljavo maksim v svet morale, katera iz diference dobrega in zla konec koncev pravzaprav sestoji, lotil že v Kritiki praktičnega uma, torej v knjigi, kjer je položil temelje vsakemu etičnemu premišljanju v prihodnosti. Že tedaj se je Kantu ideja zla postavljala ob bok premišljevanja o religiji, in to ne samo pod vprašanjem: »kaj je potrebno da delam,« temveč tudi pod vprašanjem: »česa se smem nadejati.« Tukaj se je Kant prvič zagledal v črnino zla, ki tu resda še ni bilo radikalno, pojavljalo pa se je v navezavi z predmetom čistega praktičnega uma, to pomeni, v zvezi z tem, ali se neko delovanje lahko smatra kot določena pomoč čistega praktičnega uma. Če se na to pristane, kar je pogoj moralnosti, potem so objekti dobrega in zla v bistvu edini objekti praktičnega uma:

»Biti predmet praktičnega spoznanja kot takšnega pomeni potem takem samo odnos volje napram delovanju, s katerim bi se ta predmet ali njegovo nasprotje, zazdeli resnični.«¹ Iz tega izhaja, da je vse odvisno dejansko od svobodne volje oziroma od tega, kako hoče le ta delovati. S tem je Kant že vzpostavil princip svobodne volje, ki je predpogoj oziroma izvor, pozneje izpeljane ideje radikalnega zla.

Zlo je v osnovi soočeno z diferenco na relaciji z dobrim, človek kot tako za zlo razume vse tisto, kar mu povzroča nesrečo, trpljenje ali bolečino. Vsako premišljanje zla je v osnovi soočeno z naporom in odporom, ki ga, če hočemo preiti h Kantovemu konceptu, moramo najprej premagati ali vsaj spoznati. Zlo se v našem življenju pojavlja kot ne-bodi-ga-treba ali pa se vsaj trudimo, da bi ga tako razumeli. Sistem, v katerem človek živi, je zgrajen na principu zanikanja zla in prevlade dobrega, kot zlu simetralno nasprotnega pojma.

Da bi pokazal vso razsežnost vsakodnevnih človekovih predstav o zlu, sem se poslužil dveh skrajnih, fiktivnih primerov. Marki De Sade v svojem običajnem slogu, pravi takole: » Vsi moralni učinki, so odvisni od fizičnih vzrokov, s katerimi so neizbežno povezani. To je kot zvok, ki nastane, ko paličica udari na opno bobna: če ni fizičnega vzroka, se pravi, če ni udarca, nujno tudi ni moralnega učinka, se pravi, ni glasu. Od dispozicije naših organov, od živčnega toka, ki ga bolj ali manj vzdražijo atomi, ki jih vdihnemo, od pretakanja pare in od tisoč drugih zunanjih vzrokov je odvisno, ali se človek odloči za zločin ali krepost….Kesanje je torej le malodušna šibkost, ki jo moramo premagati, kolikor je pač v naši moči, s premislekom, umovanjem in navado. Sicer pa, kaj sploh lahko spremenijo učinki vesti pri tem, kar smo že storili? Zla ne morejo zmanjšati, saj se oglasijo vsakokrat šele potem, ko smo dejanje že zagrešili; zelo redko nas odvrnejo od tega, da bi ga ponovili, torej ne koristijo ničemur.«² Dasiravno De Sade predstavlja neko skrajno obliko, ne vem če ravno čaščenja zla in njegove prezentacije skozi užitek, pa vendarle dovolj nazorno pokaže, kakšna je možnost prezentacije oziroma interpretacije zla v človekovem vsakdanu, seveda z predpostavko, da, kot že verjetno ni potrebno več poudarjati, zlo razumemo kot nekaj grešnega. Lynchev Dale Cooper je dobrih dvesto let pozneje soočen z vse kaj drugačnim zlom. Njegovo soočenje z zlom je težavno v toliko, ker se le ta reprezentira le na simbolni, abstraktni ravni in ni otipljiva. To je več ali manj značilno za princip, kako dojema zlo naša civilizacija: » Um je najbolj neznano področje, čudno se zdi, da smo odkrili toliko fizikalnih čudes v našem svetu in izven njega, še vedno pa ne moremo prodreti v svoje lastne misli…Obstoj dobrega in zla sta očitno dve najpomembnejši temeljni vprašanji, ki vplivata na vsakdanje življenje. Vprašanje je torej kako se lotiti teh dveh nasprotujočih si sil, zdi se, da nimamo nikakršnih težav kako priti v stik z zlom, dobro in oblika, ki jo prevzema, je bolj nerazumljiv problem.«³ Če povzamem, na eni strani se o zlu govori kot o potrebi in fizično naravni nujnosti, ki ji vso negativnost nalaga lažniva vest, na drugi strani pa se o zlu govori kot o skrajno diabolično metafizični motnji v svetu, ki deluje nekako na principu obsedenosti. V prvem primeru, ugotovimo, da dlje ko traja človekova obsedenost z zlom, bolj je le ta diabolična in misteriozna, se pravi vedno manj doumljiva in kot taka oprijemljiva, potem takem je vedno manj pripravljenosti, da se jo obvlada, ker počasi zadobiva obliko vrhovnosti, morda lahko nekoliko pretiravam in rečem božanskosti. Po stoletjih zmotnih predstav o zlu nismo razrešitvi tega vprašanja nič kaj bližje, kot mu je z svojo skrajno filozofijo bil že De Sade. Kantova razlaga, čeravno ne osamljena, pa toliko bolj izvirna in smela, je zato toliko bolj dobrodošla in potrebna.

Zdi se, kot da je zlo vrhovni nosilec človekovega napredka in preživetja, ne vem če morda to ne postaja nek nadomestek za usihajočo človekovo religioznost, kajti zlo v svojem jedru vsebuje generalni odmerek dobrote in njuna diferenca pravzaprav rezultira šele vsakršno religiozno pobožnost, se pravi vsaka religioznost temelji na odločitvi med dobrim in zlom, le da je vera lahko takšna zato, ker preodicira odločitev za dobro, če pa se je človeštvo odločilo drugače, se pravi, če se je odločilo za zlo, kot vodilo religioznosti, potem je evidentno, da smo priča povsem novi koncepciji življenja.

Kant že v izhodišču prvega poglavja k Religiji v mejah čistega uma, ki pomenljivo nosi naslov: O prebivanju zlega principa poleg dobrega: ali o radikalnem zlu v človeški naravi, pove, da je z svetom nekaj hudo narobe, vsi domnevajo, da se vse začenja z dobrim, pri čemer ima v mislih predvsem idejo svetopisemskega paradiža, s čemer se bomo pozabavali nekoliko pozneje, da ne bi po nepotrebnem zamegljevali, za Kanta sicer izredno presodne svetopisemske razlage o izvoru zla. Kant nadaljuje, da je s te perspektive moralno zlo šlo z fizičnim vedno z roko v roki, in da potem takem, ko že gremo k hujšemu z vedno hitrejšim padanjem, poslednji dan ne more biti več daleč.

Drugo mnenje je, da svet nenehno napreduje od slabega k dobremu (kar morebiti nakazuje na kal dobrega, ki je v nas), razvoj te moralne zasnove za dobro v nas, pa naj bi podpirala narava. Kot tretjo možnost, Kant navede edino še preostalo, češ da je možno tudi, da človek v svojem rodu ni niti slab niti dober. Tovrstno naštevanje možnosti definicije zla nas zlahka privede do ugotovitve, da je edini način, ko lahko nekoga označimo za zlega, na podlagi njegovih dejanj, in iz teh sklepamo na zle maksime v njem.

Ko govori o prvotni dispoziciji za dobro v človeški naravi, Kant navede njen smoter kot elemente namena človeka in ga razdeli v tri razrede z vsemi njim pripadajočimi atributi. K živalskosti, ki je prvi smoter človekove narave, uvrsti pregrehe in druge instinktivne smotrnosti narave. Človeškost je kot prvi zares velik smoter, lastnik srečnosti in nesrečnosti, poleg tega si človeškost poskuša, oziroma poseduje težnjo, priskrbeti si vrednost v mnenjih drugih, kar rezultira enakost, ljubosumnost, tekmovalnost, ter druge nepotrebne pregrehe kulture. Kot zadnjo navaja osebnost, ki je gonilo samovolje, ki sama sebi zadošča. Problem prve je, da ne korenini v umu, druga sicer korenini v praktičnem umu, vendar služi le drugim gonilom, tretja pa sama zase korenini v praktičnem, to je zakonodajnem umu. Vse tri smotrnosti človeka, spadajo k možnostim človeške narave, vendar se le prvi dve, ki sta sicer nesmotrni v uporabi, ki pa ju človek nikakor ne more izbrisati, nanašata na uporabo svobodne volje.

Po nagnjenosti k zlemu v človeški naravi, so človekovi subjektivni temelji možnosti nagnjenja, zgolj predispozicija za dejstvo, da je dobro pridobljeno, zlo pa prevzeto. Tu je govor samo o nagnjenosti k pravemu moralnemu zlu, ki ima svoje jedro v odstopanju maksim od moralne postave, kar je glaven razlog za to, da v izkušnji prepoznamo zlo oziroma, da sploh neko dejanje razumemo kot takšno, to je to, po čemer lahko rečemo, da je človek naravno nagnjen k zlu. Toda v čem je ta gesta, s katero Kant zlo osamosvoji. Kant navaja tri moduse zla, pri čemer, prva dva še nista prava, pri njima gre enostavno za zlo kot patološko dejanje.

Prvič, šibkost človeške narave, šibkost, zaradi katere se človek vda nagnjenjem, patološkim vzgibom, kljub svoji volji po dobrem. Volja je torej dobra, toda izvedba tega dobrega je spodletela. To je nek motiv zla, ki se vleče, na primer in med drugim, skozi celo krščansko tradicijo. Meso prevlada nad duhom, nad dobro voljo.

Drugi, še vedno patološki modus zla, zadeva nečistost človeške volje. Tu problem ni v razhajanju med maksimo in izvedbo. Za objekt volje imamo dobro in smo tudi dovolj močni, da ga izvajamo, toda tako ne delujemo iz spoštovanja moralnega zakona in zgolj zaradi njega, kot tudi ne iz dolžnosti, temveč iz samoljubja, zaradi določenih osebnih interesov, ker pričakujemo, da nam bo to v življenju koristilo. Ni dovolj, da delujem v skladu z dolžnostjo, delovati je treba izključno iz dolžnosti, dokazati je treba neobstoj kakršnega koli nečistega nagiba za to dejanje.

Skozi ta modusa lahko podamo tretjega, ki je neiskrenost in ki je v osnovi zlobe. Je akt, s katerim moralni zakon sprejmem v sprevrnjeni obliki: »Imenuje se lahko tudi sprevrnjenost človeškega srca, ker sprevrne naravni red glede na nagibe nekega svobodnega hotenja, in čeprav s tem še lahko veljajo zakonsko dobra dejanja, je vendar skozi to, pokvarjen način mišljenja v svojem korenu in človek bo zato označen kot zel.«⁴

Skozi to se podaja dvoje vrst človeka, človek dobrih navad in naravno dober človek, drugi ima postavo ob vsakem času za najvišjo gonilo. Prvi se postave drži le po črki, drugi po duhu. Človek tudi ob dobrih dejanjih tako vendarle ostaja zel, zakaj maksima, po kateri presojamo, je v nasprotju z postavo. K zlu spadajo samo moralne zmožnosti svobodne volje, zato ni nič naravno zlo, razen tistega, kar je naše lastno dejanje. Nagnjenost k zlu, ki je temelj našega protizakonskega dejanja – pregrehe, to dejanje, ki je v formalnem pomenu prirojeno, sprejema našo najvišjo maksimo.

Človek je po naravi zel, zaveda se moralne postave, a je kljub temu sprejel v svojo maksimo odstopanje od nje. Da je zel po naravi, velja zanj, če ga obravnavamo v njegovem rodu, takšna nagnjenost pa je lahko ukoreninjena v človeku le skozi njegova dejanja (v naravnem stanju pa tudi drugače: civilizirano stanje, država), temeljni problem tega zla je, da ga ne moremo postavljati ne v čutnost, kot tudi ne v pokvarjenost moralno – zakonodajnega uma. Empirično nedokazljiva je razlika ali je človek dober ali zel, zakaj nezaznavna je v gonilih, ki jih človek sprejema v svojo maksimo, zaznavno je le v podrejanju, ki je edino, ki od obojega napravi za pogoj drugemu. Zel je lahko samo na način, ker sprevrača naravni red gonil (materije maksim), pri njihovem sprejemanju v svoje maksime, kar je temelj zla v svobodni volji. Radikalno zlo, pa je takšno zato, ker kvari temelj vseh drugih maksim, hkrati pa naj poudarim, da radikalno, ne pomeni, da je takšno po kakovosti, se pravi ni to najskrajnejša oblika zla, temveč je takšno, ki je sprejeto na podlagi odločitve. Če je to tisto najbolj skrajno, presodite sami. Konec koncev neizpodbitno velja, da: » …smo vsi grešili, in da ga ni, ki bi delal dobro.«⁵

Izvor zla v človeški naravi, lahko obravnavamo kot izvor zla v umu, ali tudi kot izvor v času. Prvi poseduje tudi obstoj učinka, torej ga obravnavamo po principu dogajanja, to je vzroka. Če je izvor zla v umu, potem je le ta tam iz nedolžnosti, kot stanju, ki je pred vsako nagnjenostjo. Naravna zasnova za dobro je nezdružljiva z svobodo, če izhajamo iz izvora v umu, kot primer tega je sveto pismo, kjer je zlo označeno, da ima svoj začetek v človeškem rodu, in sicer na razvpitem primeru raja. Kant sklene, da ni zapopadljivega temelja, iz katerega je od začetka lahko izviralo moralno zlo v nas, da pa zloben duh in zapeljevanje, ki krščansko miselnost napeljuje, da ima človek pokvarjeno srce, še vedno ima dovolj dobre volje, da je upanje na vrnitev k dobremu, od katerega se je odvrnil, še vedno mogoče.

Vsaka misel o radikalnem zlu izhaja izključno iz izkušnje. To ne potrjuje napredka morale, zato je vmesno vprašati, ali to ne pomeni, da je človek delno dober, delno zel, ali je možno, da se drži zlih maksim in da ni zgolj izvrševalec takšnih dejanj. Na podlagi izkušnje, ki jo ima človek, ni posebno težko uvideti, katera dejanja so zla, ampak problem je, ko ugotavljamo, če je tudi izvrševalec tega dejanja zel. Do takšnega zaključka se lahko pride le preko pojma o a priori zli maksimi, ki obstaja znotraj vsakega zla dejanja. Zlo je lahko stvar samo subjektivnega razloga uporabe svobode, ki mora biti hkrati tudi akt svobode, torej je zlo stvar subjektivne maksime, ki je v končni konsekvenci človeška narava. Za Kanta razlog zla ne more tičati v nobenem objektu, ki bi zahteval neko hotenje skozi moralnost, v kateremkoli naravnem nagnjenju, temveč samo v pravilu, katerega hotenje daje samemu sebi v uporabo svobodo, to pomeni v maksimi. Sprejemanje moralnih maksim mora biti po definiciji svobodno dejanje, zato pa je razlog za zlo nekaj, česar ni mogoče docela doumeti. Resnica je, da so principi dobrega in zla v človeku prisotni od rojstva, ampak ta vrojenost je, kot vse kar prihaja od narave, v jedru nedolžna. Namreč ni zasluga narave, če je nekdo dober ali zel, temveč je tvorec tega človek sam, to je svoboden človek, ali vsaj človek, ki bi takšen moral biti. Radikalno zlo se tiče nesposobnosti hotenja, da se moralni zakon v svoji maksimi sprejme in njegovo poreklo se išče v vsakem od nas. Nastrojenost za dobro ali zlo, je v vsakem od nas in je po tej logiki, nekaj nam lastnega, Kant pa pravi, da je nastrojenost za zlo ali dobro lastno rodu, kot celoti. Kakorkoli dojeti to dejstvo, je nekaj jasno, nagnjenost k zlu je stvar svobodne volje. Zanimivo je, da je Kant v svoj konstrukciji zgodovine napredovanje svobode povezal neposredno z zlom. Postati, pomeni neposredno se odpreti za zlo. Zgodovina svobode se začenja z zlom, človek pa tak postane šele v interakciji z drugimi ljudmi. Kljub temu Kant verjame, da je mogoče govoriti samo o civilizacijskem in ne pa tudi moralnem napredovanju.

Specifika Kantove teorije o zlu, je njegovo nasprotovanje tedaj obstoječemu odnosu do zla, ki je imel svoje postavke, razumljivo v krščanstvu, ali če pogledamo še globlje, v zasnovi, ki ji je na svet pomagal sv. Avguštin.

Religije, kot taka tudi krščanstvo, so nosilci vsake sodbe o zlu, tako na primer hinduisti smatrajo, da zlo sploh ne obstaja, da le-ta prebiva le v svetu človeku lastne iluzije, oziroma svetu fenomenov. Veliko religij je bilo na boju med dobrim in zlim celo utemeljenih, druge, pa so ta boj, bolj ali manj okoriščale za svoje sprotne potrebe, pri čemer je bilo še prav posebej dobrodošlo dejstvo, da izvora nerazumske dejavnosti človeka, nihče ni znal dovolj prepričljivo razložiti. Tega se je okoristil tudi sv. Avguštin, kot tvorec Cerkvenega odnosa do zla in njegovega izvora v izvirnem grehu. »Po enem človeku je prišel greh na svet in po grehu smrt in tako je smrt po njem prešla na vse ljudi, v katerem so vsi grešili.«⁶ Izvirni greh, je po prvih dveh prebivalcih raja, po njunem grehu, prešel na vse ljudi in se nepretrgoma prenaša iz generacije v generacijo preko novorojenih otrok, ki ob rojstvu v sebi nosijo prav ta izvirni greh (dedovanje). Adam in Eva sta v raju jedla od prepovedanega drevesa in se s tem pregrešila zoper gospodovo besedo, Bog ju je zato kaznoval, ker sta bila nepokorna Bogu. Avguštin razglasi to dejanje za izvor zla, ker je človek nastal iz zlega dejanja in po njem strmi, človek je s tem zapustil svoje častno mesto in se izenačil z živaljo, s to razliko, da v človeku še vedno tli božja iskra upanja. Ta iskra je brez dvoma vera, saj je vse, kar ne izvira iz nje, zlo.

Dualizem narave prihaja v Kantovi filozofiji najbolj do izraza ravno v filozofiji religije, ki ji je lahko primerne korelacije iskal le v praktičnem umu. A priori lahko v religiji velja le tisto, kar je zasnovano na morali. Kantova umska religija torej ni naravna, ampak moralna teologija. To religiozno formo morale Kant razvija iz dvojne narave človeka iz njemu lastnih nagonskih sestav. V človeku je naravno nagnjenje k zlu, to zlo ni nujno, ker drugače napram njemu ne bi bilo odgovornosti. Naloga, ki iz tega sledi za človeka je, da prevzema pobudo, do katere prihaja v borbi med dobrim in zlim. S tega stališča Kant spreminja osnovne nauke v čisto religijo morale: ideal moralne popolnosti človeka, rešene po ključu ljubezni.

Kantova koncepcija zla v treh ključnih točkah sprevrne pojmovanje zla, kot ga je oblikovala Biblija. Prvič, praizvor zla se opisuje kot začetek zla v človeški naravi in sicer preko izvirnega greha, padca prvih dveh ljudi. Drugič, predpostavlja se obstoj božjega zakona, ki na drugi strani zahteva pojem čistosti, nedolžnosti. Zlo se rodi, ko nedolžnost prestopi njej predpisano mejo in sicer tako, da je bila zapeljana in s tem preidemo do tretje točke sprevrnitve, ko se Biblija izogne gesti, da bi zlo postavila v človeka samega. Kant naredi prav to: nagnjenost k zlu prepozna v subjektivnem temelju svobode. S tem mora ta subjektivni temelj namreč biti akt svobode, svobodne izbire, le te pa ni, če ne vključuje možnosti izbire zla. Človek se mora pokoriti zakonu, ki si ga nalaga praktični um, če tega človek ne stori, se poda v nedrje zla. Zdaj zel človek, je sam izbral svojo slabost, izbral je zlo, v aktu svobodne izbire je sam izbral nesvobodo: »To, kar je v tej optiki storilo krščanstvo, je, nekoliko patetično rečeno, to, da je osvobodilo človeka svobode.«⁷ Kant poskrbi za to, da se zlo osamosvoji, se pravi zlo postavi za avtonomno, le tako se lahko namreč razume dejstvo, da je odločitev za zlo transcendentalna odločitev. Radikalno zlo, kot neka posebna vrsta zla, pa je izvedeno na povsem drugačnem izhodišču. Radikalno zlo, ni najbolj skrajno zlo, temveč tisto zlo, za katerega se odločimo namerno, ali če hočete zavestno, ni največje zlo, ki ga lahko povzročimo, radikalnost se nanaša na to, da gre za zavestno odločitev, za zlo kot etično držo. Nadalje radikalnost zla tudi ne vsebuje kakršnekoli funkcije koristi ali patološkosti. Torej gre v konsekvenci za zlo v najčistejši obliki.