Bataille, Georges (1897-1962) francoski pisatelj, esejist, pesnik in teoretik, je v svojih besedilih raziskoval ekstremne situacije zavesti in telesa, še posebej razmerje spolnosti in nasilja. Pogosto imenovan tudi metafizik zla. Živel je sila bohemsko, po poklicu bibliotekar, je praktično vse življenje preživel med knjigami. V svojem, še najbolje bi ga opisali, aktivističnemu pristopu k javnemu življenju je pod različnimi psevdonimi objavil celo goro erotičnih in z nasiljem prežetih spisov, esejev in kar nekaj teoretični knjig, da številnih poskusov z različnimi teoretičnimi časopisi in revijami niti ne omenjamo. V teoriji je njegova tema povezava nasilja, spolnosti in smrti. Zavračal je uveljavljeno literaturo in smatral, da je ultimativno orožje v rokah intelektualcev, umetnikov in drugih aktivistov, vsebnost racionalnega individuma v nasilju, kar je smatral za transcendentalni akt družbe. V svojem času si je prišel navzkriž z mnogimi posamezniki in skupinami, najbolj zanimiv je njegov spor z nadrealisti, na čelu z Andrejem Bretonom, slednji ga je označil celo za fašista, kakor tudi z eksistencialisti, kot je Sartre. Pod okrilje in zaščito sta ga vzela Foucault in Lacan. Njegov vpliv je s časom, posebej pa po smrti, samo rasel, kar gre pripisati v veliki meri rušenju tabujev, zaradi česar ga za svojega vzame marsikatera radikalna ali intelektualna skupina, prepoznan pa je tudi v pop kulturi, posebej pozorna na njegov pristop do življenja je islandska pevka Byork (Venus as a Boy). Pomembnejša dela: Histoire de l’Oeil (1928) (Zgodba o očesu), Le Mort (1928)(Smrt), Madame Edwarda (1941), La Littérature et le mal (1957)(Literatura in zlo), L’Erotisme (1957) (Erotizem), Le Bleu du ciel (1945) (Modro poldne), Ma Mere (1966) (Moja mati).
Carpeauxova fotografija “leng-tch e”, raztelešenje mladega Kitajca obtoženega za umor princa Ao-Han-Uana (10. 4. 1905), ki jo Georgesu Bataille leta 1926 pokaže Borel. Izraz mladeniča, ki ga živega režejo na sto kosov, Bataillea spremlja vse življenje.
Tekst je odlomek iz knjige “Erotizem”. V njej avtor predstavi teme in koncepte, ki ga tako ali drugače spremljajo vse življenje in je zato verjetno najboljši uvod v njegovo delo. Erotizem poveže življenje in smrt v eno, je način kako posameznik prestopi brezno, ki ga loči do svetega, pri čemer sveto ni več nekaj, kar bi se navezovalo na kak družbeni koncept, temveč na posameznikovo željo po nesmrtnosti, ki se posebej v arhaičnih družbah veže na obred žrtvovanja. Ko žrtev umira, se soudeleženci naužijejo smrti. Vsakdanje, profano življenje uboj prepoveduje, prav tako kot prepoveduje erotizem, ker vsakdanje obvladuje družbene norme reda in discipline, koristnosti. Tisto, kar zares šteje je transgresija, prestopanje meje, nespoštovanje prepovedi, ki veljajo v urejenem svetu. Po Bataillievem mnenju so prepovedi le človeška oblika razsipnosti in razdajanja sil. Temeljno človekovo izkustvo, je izkustvo meje, ki jo določa spoznanje o smrtnosti življenja. Smrt in reprodukcija se srečata v seksualnem, zato je erotizem potrjevanje življenja celo v smrti. Erotizem je prekipevajoče življenje, ki uhaja čez meje, implicira določeno obliko nereda, saj krši prepovedi zato bi ga homogene družbe najraje pognale na ali čez svoje robove, bodisi z omejevanjem ali kaznovanjem. Erotizem pa kljub temu ostaja temeljno določilo človekovega življenja, prav kakor nas določa tudi njegovo nasprotje: delo, čas dela in trošenja, ki mu erotizem uhaja kot čisto ekscesivno trošenje seksualne energije.
“Erotizem” je nedavno, v prevodu Sonje Dular, izšel tudi v slovenščini.
“Če se hoče vojak, obkoljen s sovražniki, prebiti iz obroča, mora združiti močno željo po preživetju s čudno ravnodušnostjo do umiranja. Ne se zgolj oprijemati življenja, kajti potem bo strahopetec in ne bo ušel. Ne sme le čakati na smrt, kajti potem je samomorilec in ne bo ušel. Prizadevati si mora za življenje v duhu divje brezbrižnosti do njega, želeti si mora življenje kot vodo in kljub temu piti smrt kot vino.”
G.K.Chesterton
“Getting killed made me feel alive for the very first time…”
“Death is on your heels, baby. And sooner or later, it’s gonna catch you. And part of you wants it. Not only to stop the fear and uncertainty, but because you’re just a little bit in love with it.”
Spike (Buffy the Vampire Slayer)
Georges Bataille
Preseganje tesnobe
Tesnobna drža, ki je utemeljila prepovedi, je slepemu vzgibu življenja postavila nasproti zavračanje – umikanje – prvih ljudi. Prvi ljudje, katerih zavest se je prebudila z delom, so se počutili neprijetno pred vrtoglavim navalom: pred neprestanim obnavljanjem in neprestano zahtevo po smrti. Življenje je velikanski vzgib, sestavljen iz reprodukcije in smrti. Življenje neprestano rojeva, toda zato, da bi izničilo, kar rojeva. Prvi ljudje so to nejasno čutili. Smrti in vrtoglavici reprodukcije so postavili po robu zavračanje s prepovedmi. Toda nikoli se v to zavračanje niso zaprli ali natančneje – vanj so se zaprli samo zato, da bi iz njega čim prej pobegnili: iz njega so odšli na enak način, kakor so vanj vstopili, bliskovito in odločno. Tesnoba, se zdi, je temelj človeštva – a ne tesnoba sama na sebi, temveč presežena tesnoba, preseganje tesnobe. Življenje je pravzaprav eksces, je razsipavanje življenja. Brezmejno izčrpava svoje sile in svoje vire, brezmejno izničuje vse kar je ustvarilo. Množica živih ljudi je pri tem vzgibu pasivna. Vseeno pa konec koncev odločno hočemo tisto, kar ogroža naše življenje.
Nimamo vedno moči, da bi to hoteli, naše zaloge poidejo, in včasih je želja nemočna. Če nevarnost postane prehuda, če je smrt neizogibna, želja navadno zamre. Če pa nam je sreča mila, nas tisto, česar si najbolj goreče želimo, najlažje zapelje v noro trošenje in nas uniči. Ljudje ne prenašajo enako velikih izgub energije in denarja – ali resnih smrtnih nevarnosti. Kolikor pa le zmorejo (to je odvisno od tega, kako močne so), iščejo kar največje izgube in kar največje nevarnosti. Zlahka sicer verjamemo prav nasprotno, saj imajo najpogosteje le malo moči. Brž ko pa si je naberejo, že se hočejo takoj trošiti in izpostavljati se nevarnosti. Kdor le ima moč in sredstva, se predaja nepretrganemu trošenju in se nenehno izpostavlja nevarnosti.
Da bi ponazoril te splošno veljavne trditve, se bom za trenutek prenehal ukvarjati z najstarejšimi časi ali arhaičnimi navadami. Opozoril bom na znano dejstvo, ki pripada izkustvu množice, v naročju katere živimo. Oprl se bom na najbolj razširjeno literaturo, na popularne romane, na “detektivke”. Te knjige navadno govorijo o junakovih nesrečah in nevarnostih, ki mu pretijo. Brez junakovih težav, brez njegove tesnobe, bi njegovo življenje ne imelo ničesar, kar bi nas pritegnilo, nas razvnelo in spodbudilo, da bi se med branjem njegovih pustolovščin vanj vživeli. Neobveznost teh romanov in to, da je bralec popolnoma varen pred nevarnostmi, nam ponavadi onemogočita, da bi jih prav razumeli, a z njimi preko zastopnika doživljamo, za kar sami nimamo dovolj energije. Brez tesnobe uživamo v občutku izgubljanja in nevarnosti, ki nam ga nudi pustolovščina nekoga drugega. Če bi imeli neskončno veliko moralne moči, bi tudi sami hoteli tako živeti. Kdo ni sanjal, da bi bil junak romana? Ta želja je šibkejša od previdnosti – ali strahopetnosti -, a če že govorimo, kaj globoko v sebi hočemo in kar nam edino slabost onemogoča, da bi tudi uresničili, nam zgodbe, ki jih strastno prebiramo, dajejo nekakšen občutek o tem.
Literatura se pravzaprav navezuje na religije, katerih dedinja je. Žrtvovanje je roman, je krvavo ilustrirana pravljica. Ali natančneje, je rudimentarna gledališka predstava, drama, zožena na končni prizor, kjer živalska ali človeška žrtev nastopa sama, a igra vse do smrti. Obred je pravzaprav uprizoritev mita, se pravi smrti boga, predstava, ki se ponavlja v rednih presledkih. V tem ni nič presenetljivega. V simbolični obliki se to vsak dan dogaja v darovanju pri sveti maši.
Igra tesnobe je vedno ista: ljudje želijo najhujšo tesnobo, smrtno tesnobo, da bi jo na koncu, onkraj smrti in uničenja, presegli. Toda tesnobo je mogoče preseči z enim pogojem: da je tesnoba po meri senzibilnosti, ki jo kliče.
Na mejah možnega hoče žrtvovanje izzvati tesnobo. A na teh mejah nujno pride do umika. Žrtvovanje živali so pogosto nadomestili z žrtvovanje ljudi, brez dvoma za to, ker je s tem, ko se je človek oddaljeval od živali, smrt živali vzbujala vse manj tesnobe. Pozneje, ko se je civilizacija utrjevala, pa so, prav narobe, človeške žrtve nadomestili z živalskimi – žrtvovanje ljudi se je namreč zdelo barbarsko. Veliko pozneje so izraelska krvava žrtvovanja začela zbujati gnus. Kristjani so vedno poznali samo simbolično žrtvovanje. Treba je bilo najti skladje z prekipevanjem, katerega vrh je razsipnost smrti, a za to je bilo treba imeti tudi moč. Sicer je zmagal gnus, ki je okrepil moč pripovedi.