24. 4. 2004 Zofijina modrost

Življenski svet in moderne znanosti

Svet vsakdanjega življenja, ali t.i. življenjski svet je historično predznanstveni svet in sistemsko zunaj znanstveni svet. Tako vsakdanja, navadna, kot znanstvena zavest ga jemljeta kot danega, od subjektov neodvisnega, torej objektivni svet. Naši vtisi in ocene o svetu so subjektivni in relativni, svet sam pa je absoluten in objektiven. Takšno gledanje je morda naivno, spadajoče v naivni realizem, absoluten je čisti jaz, subjektiven in relativen pa je svet, tj. objektno postavljeni, v svoji objektivnosti in smiselnosti konstituirani svet. Življenjski svet kot svet naivnega realizma običajne in znanstvene zavesti je torej sprevrnjeni, na glavo postavljeni svet. Absolutnost ne pripada svetu, marveč človeku, kot čistemu jazu. Absolutna je prisebnost čiste zavesti, ne pa nasebnost sveta.

SUBSTRUKCIJA

Husserl ima zamisel o nasebnem objektivnem svetu za metafizično konstrukcijo-sestavitev, za zamisel, ki ni konstituirana na podlagi evidentnih zaznav oziroma iz njih izhajajočih predstav. V zvezi z znanostmi pa govori o substrukciji-podstavitvi. Na tej točki se navadna in znanstvena zavest razcepita. Običajna zavest sprejema življenjski svet naivno do te mere, da se ne sprašuje o odnosu med objektivnim in subjektivnim, medtem ko moderna znanstvena zavest za objektivno razglaša le tisto, kar ustreza njeni teoriji in iz nje izhajajočim modelom. Običajna zavest trdno veruje v svoj prav in zato sploh ne dela razlike, znanstvena zavest pa je že vnaprej naravnana na objektivno dejanskost, tako, da lahko v odnosu do tega vselej določi to kaj je subjektivno. Objektivna dejanskost je izenačena z merljivo in zato matematično obvladljivo naravo. Kontrast med subjektivnim življenjskega sveta in objektivnim, resničnim svetom, pa je v tem, da je zadnji teoretsko-logična substrukcija v principu nezaznavnega, principielno v njegovi lastni biti neizkusljivega, medtem ko je življenjskosvetno subjektivno v vsem in vsakršnem odlikovano ravno s svojo dejansko izkustljivostjo. V tem pa je že tudi prednost življenjskega sveta pred svetom znanosti. Resnic objektivnega sveta ne moremo opisati, temveč jih lahko le razlagalno pojasnimo, saj so znanstvene resnice v načinu svoje biti miselne substrukcije, ne pa korelati zaznav. Pred znanostjo oziroma njenimi odkritji, torej resnicami je odslej postopek-metoda. Sama teorija se je tako spremenila v tehniko odkrivanja, na začetku katere je sicer še vedno teorija, toda takšna, ki manipulira s hipotezami. Kant je znanstvenika še primerjal s sodnikom, Husserl pa govori že o šahiranju oziroma kartanju, kajti narava nima nobene vnaprejšnje krivde, ki bi jo bilo treba odkriti, to krivdo je treba vedno znova iznajti, ali povedano drugače, znanstveniki zmerom znova dobivajo odgovore na svoja lastna vprašanja. Tedaj pa v resnici ne gre več za znanost kot znanost, za episteme, temveč za techne, za znanost kot umetnost. Življenjski svet se tudi s tem ni spremenil, ko smo iznašli posebno umetnost, geometrično in galilejsko umetnost, ki se imenuje fizika, z njo dosegamo v neskončno podaljšano predvidevanje, na kateri, lahko rečemo indukciji, temelji vse naše življenje. Po Husserlu predvidevanje, zmožnost prognostične indukcije, ki verificira pravilnost kake teorije, temelji že v preprosti gotovosti o biti tistega, kar je v izkustvu neposredno dano kot ono samo. Iz vsakdanje indukcije nastane znanstveno metodična indukcija, ki neskončno presega vsakdanje predvidevanje, toda v bistvu ostaja isto. Pravi smisel moderne znanosti, znanosti kot umetnosti, natančneje njene metodične tehnike, ostaja zastrt, s tem pa tudi njena imanentna umnost, se pravi smotrnost. Moderna znanost odstre skrite možnosti človekovega uma, hkrati pa si sebe ne predstavlja kot živo zgodovinsko dejstvo, marveč si naivno predstavlja, da je odraz objektivnega sveta in temu svetu pripadajočih zakonitosti. V resnici pa je že sam življenjski svet, kakor tudi v njem gradeči se svet znanosti, izraz človekove intencionalne subjektivitete, struktur čiste zavesti kot človeku vrojenega apriorija. Vse resnice so korelaciske, skratka, relaciske resnice, gre torej za subjektivne resnice, se pravi subjektivno veljavne resnice, drugih resnic ni. Ob tem so ene, namreč življenjskosvetne resnice, na samo relaciske, ampak tudi relativne. Ponazoritev matematičnih naravoslovnih modelov še ne omogoči uzrtja objektivnega kot takega, marveč pomeni zaris v okviru življenjskosvetnega nazora oziroma zrenja, tj. vedenja kot videnja. To pomeni, da se mora znanstvenik vedno znova vračati v življenjski svet, še več, njegovo življenje se lahko odvija le kot del tega sveta. Znanost je del življenskega sveta, teorija torej sestavina prakse, teoretiška praksa življenjske prakse oziroma življenja kot prakse. Pred predikativnimi znanstvenimi resnicami, ki jih proizvaja teoretiška praksa kot umetnost teorij, so življenjskosvetne resnice.

Obča struktura življenjskega sveta kot pogoj možnosti, kot korelaciski temelj vsega relativno bivajočega sama ni nič relativnega. Kako je resnice treba reducirati na predpredikativne, predizjavne resnice, tako je treba logiko reducirati na predlogični apriorij, matematiko na predmatematični aprijorij in vsako teorijo sploh na predteoretični apriorij, se pravi na apriorij življenjskega sveta oziroma na življenjski svet kot apriorni, bazični svet vseh drugih na njem zgrajenih svetov. Najboljšega možnega sveta ni mogoče vnaprej skonstruirati. Vnaprej lahko konstruiramo le transcendentalne pogoje, pogoje možnosti sveta kot takega v celoti. O vsebini vsakega svojega oblikovnega konstituiranega sveta odloča vsak faktični človek sam oziroma vsako faktično, kot zgodovinska skupnosti živeče človeštvo samo.

ONTOLOGIJA ŽIVLJENJSKEGA SVETA

Tako kot je razcepljen jaz, je tudi svet razcepljen na transcedentalni in empirični jaz. Posebej je to pomembno, ko govorimo o življenjskem svetu pri Husserlu, ker pri razločevanju še sam ni docela dosleden. Do tega prihaja deloma tudi zaradi večpomenskosti te sintagme, enkrat poudarja na prvem mestu svet drugič spet življenje, dejansko pa manjka še ena sintagma, namreč živeti svet, ki je še najbližja fenomenološkemu pogledu, saj ta ne zanika obstoja sveta na sebi, pač pa nakazuje na njegov način biti za nas. Obča struktura (objektiviteta sveta) kot korelata transcendentalne subjektivitete je ista kot struktura same te subjektivitete, same v narekovajih, saj subjektiviteta kot objektiviteta pač nikoli ni sama, nikoli ni zgolj struktura subjekta. Subjekta brez objekta ni, kakor tudi obratno ni objekta brez subjekta, zato je govorjenje o objektivnem svetu na sebi čisti nesmisel. Nesmisel v čisto logičnem smislu, saj je objektivni svet v smislu objekta brez subjekta nesmisel. Zato Husserl ontologijo sveta, kolikor naj bi se ta nanašala na bit sveta na sebi, postavlja v narekovaj. Svet biva za nas le kot mišljeni, širše, kot živeti svet. Naravni objektivni svet, svet običajne in znanstveniške naivnenaravnanosti, je le poseben način nenehno svet konstituirajočega-transcedentalnega življenja. To pomeni, da je ontologija v tradicionalnem pomenu le nauk o delu, polovici vsega bivajočega, namreč o biti konstituiranega predmetnega pola, zaradi česar ostaja slepa za transcedentalno konstituirajočo polno konkretno bit, oziroma življenje kot tok doživljajev. Po Husserlu potemtakem ontologija še ni fenomenologija. Ontologija je lahko, v kolikor ne ostaja naivna, v fenomenologiji le utemeljena. Dovršena ontologija bi bila možna le ob dovršitvi tega sveta. Torej je nemogoča, saj je življenjski svet to kar je, zgolj in samo kot korelat transcedentalnega življenja, se pravi življenja v nenehnem teku, v nenehnem nastajanju in minevanju. Z dovršeno ontologijo z ontologijo kot naukom o biti bi se svet kot odprti horizont zaprl, zaprti horizonta pa seveda sploh ni več horizont. Pri točki človeške subjektivitete nastopi paradoksalnost, kako naj se človek kot del sveta, postavi nad svet, kako naj sestavni del sveta, konstituira ves svet?

Smo pred najstarejšo vseh filozofskih ugank, pred Permanidovo uganko. Uganka vseh ugank, uganka nad ugankami, kot uganka povezanosti uma z bivajočim je uganka permanidovske zastavitve razmerja med mišljenjem in bitjo. Husserlov odgovor ni samo filozofski temveč tudi onto-teološki, bivajoče je, nebivajoče ni. Bit je in kot taka ima svoje značilnosti, določa se z resnico in resnica se izkazuje skozi evidenco. Bit z bitnim smislom, bit resnično bivajočega oziroma bit kot to bivajoče samo je v apodiktični evidenci uzrta resnica.

RESTITUCIJA

To je začetek ali izhodišče vsega, nič ni pred tem. Izhodiščno središče sem jaz sam v brezpogojni nedvomnosti, ki mi jo daje moja lastna očividnost. Rešitev uganke vseh ugank tiči v principu vseh principov. Le in zgolj to je, ima bit, kar to bit dobi v izvorno neposredni evidenci, katere korelat je. Tisto, kar naj bi bilo pred tako postavljeno bitjo, je vzvratna projekcija. Isto velja za ne-bit, tudi ne-bit je zgolj in samo modifikacija biti, pomeni, kakor smo že videli, negacijo že postavljene biti. Nič obstaja le kot mišljeni nič, kot intencionalni predmet torej prav kot ne-bit, kot negiranja bit. Skrajna meja biti je ne-bit, niča pa v nobenem pomenu ni in ne more biti. Govoriti o niču, o zavesti, ki ne bi bila zavest je nesmiselno-le smiselna zavest je zavest. Smisel moramo tu razumeti v grškem smislu, kot telos, kot tisto v čemer se nekaj dovrši. Zavest kot intencionalna zavest je vselej že tudi teološka zavest, k intencionalnemu objektu, na predmetni smisel naravnana zavest. Ves takoimenovani zunanji svet, transcendentalno gledano, svet vnanjosti se konstituira v notranjosti, intencionalno notranje je vselaj že tudi tisto zunanje oziroma zunanjost je po notranjosti postavljena, razločena zunanjost. Vse, kar vemo o svetu in stvareh v njem, vemo prav mi. Vem jaz kot subjektni pol ega, nanašajoč se na njegov objektivni pol. Pasivna konstitucija v egu, ki konstituira tudi jaz sam, je pred aktivno konstitucijo, v kateri se jaz kot jaz konstituira šele refleksijsko, s subjektno povratnim nanašanjem na sebe samega skozi intencionalni objekt. To pa ima posledice tudi za sam jaz kot subjektni pol, za fenomenološko razumevanje človeka kot subjekta. Ko se subjekt nanaša na intencionalni objekt, mu je kot fenomen očividen zgolj in samo ta, ko pa se zaobrne k samemu sebi in postane tako svoj lasten objekt, spet ne more priti do popolne samoočividnosti, samoočitnosti, saj samega sebe uzre kot nenehno intencionalne objekte konstitirajočega, se pravi nenehno korelacisko generirajočega se. Medtem ko je na ravni transcendentalnega življenja možnost pred dejanskostjo, je na ravni svetnega življenja, se pravi na ravni življenjskega sveta, dejanskost pred možnostjo. Vendar to ni dejanskost na sebi, marveč moja dejanskost, po meni kot čistem, transcendentalnem jazu konstituirana, natančneje, konstituirjajoča se dejanskost. S tem se znova potrjuje, da ni sveta na sebi, kajti svet kot objektni korelat transcendentalne subjektivitete se korelacisko spreminja z genezo čistega jaza. Čistega jaza, ki je absolutno središče vsega, kar je, vključno s prostorom in časom. Kot središčni absolut, namreč nisem v času, marveč čas kot čas šele konstituiram. Konstituiram ga, ko se konstituiram kot časovna zavest, ker torej nisem v času, marveč sem kot čisti jaz čas časujoče bitje, sem že vselej tu. Sem prav zdaj od nekdaj.