21. 2. 2006 Glasbeni ciklon

Edgard Varese

Amerika, Deserts

Pozdrav v oddaji Glasbeni ciklon, ki vam razpira uho in duha za sodobno klasično glasbo.

Izrazito novi, nikoli poprej uporabljeni in izkoriščeni elementi glasbenega ustvarjanja, podeljujejo delom nastalih v zgodnjem 20. stoletju prav posebno barvo. Nastopila je nova svoboda še posebej izpostavljena napredku tehnike, ritmu strojev in mehanizacije ter splošnemu procesu urbanizacije zaradi katere je glasba prevzela povsem nove heterogene in pisane izrazne oblike. Nekaj, kar je zaznal že Debussy in se spraševal: (citiramo) »Ali ni naša naloga, da s simfoničnimi sredstvi izrazimo nas čas, tega ki evocira napredek, drznost in zmage novih časov? Stoletje aeroplanov si zasluži svojo glasbo.« (konec citata)

To s čimer sodobna glasba v idejnem smislu odstopa od predhodnih obrazcev romanticizma lahko na elementarni ravni povzamemo kot subverzijo subjektivnega stališča. Namesto intimno izpovednih in občuteni izlivov nastopi treznost nove objektivnosti s tem pa se na enak način spreminjajo vloge in pomeni tradicionalnih oporišč orkestralne zvočnosti.

Če so v predhodnem obdobju kot polni nosilci emocionalnega doživljanja nastopala godala, le-ta sedaj vse bolj stopajo v neko stransko vlogo, vodilno mesto v orkestru pa prevzemajo emocionalno hladna pihala in trobila ter tolkala, ki so afirmacijo doživela že v pozni romantiki.

Ob robu prerazporeditve vlog se vseskozi spreminja tudi sestava zasedb; vse bolj se uveljavljajo kombinacije omogočene z neslutenimi tehničnimi dosežki 20. stoletja: magnetofonski trak, stroji, ki proizvajajo elektronsko glasbo in vsi drugi izumi se na bolj ali manj bizarne načine združujejo z tradicionalnimi glasbenimi instrumenti.

Temelje tem novim anti-romantičnim tendencam lahko pripišemo italijanskemu futurističnemu gibanju, ki se je rodilo v prvem desetletju prejšnjega stoletja. Po Marinettijevem manifestu sta nov teritorij v glasbi s svojimi manifesti kmalu zatem zakoličila Pratello in Russolo. Spopad je bil neizbežen. V prvi vrsti z agresivnim izzivanjem nekoristnih tradicij in dogem, anarhizmom ter splošnim pozivom k rušenju konservatorijev, po drugi strani pa z premikanjem mej glasbenega izraza z zahtevami in pozivi h glasbi, ki se bo oplajala z zvoki in ritmi »mašinerije« in tovarn. Glasba, ki se je rojevala iz umetnosti hrupa in našla svoje sozvočje s sodobnim življenjem.

Zapuščina samega glasbenega futurizma nam ne ponuja nobenega omembe vrednega dela. A ponujene možnosti izhajajoče iz radikalnega anti-romantičnega izhodišča in odprte možnost izkoriščanja šumov, so v veliki meri služile ustvarjalnosti evropske in ameriške avantgarde takoj po drugi svetovni vojni.

Prvi mož, ki mu je uspelo plodovito naslediti navdušenje futuristov nad urbanimi zvoki je bil Francoz Edgar Varese. V današnji oddaji vam predstavljamo del njegove zapuščine, ki sicer ne znaša kaj več kot ducat kompozicij, a je njegov doprinos h glasbeni zgodovini nepogrešljiv.

V prvem delu oddaje vam bomo predstavili njegovo zgodnje in centralno delo »Amerique« iz leta 1921, prvo ki ga je napisal po tem, ko je svoje domovanje preselil preko oceana.

S tem delom se poklanja novemu svetu, ne zgolj Ameriki kot geografski entiteti, temveč kot simbolu, ki zaznamuje afirmacijo novega sveta tudi »na nebu, ali v duhu človeka«.

Čeprav neposreden nasledek poprej nakazanih smeri Stravinskega, Debbusyja in Schoenberga, kompozicija predstavlja delo izjemne energije in blagih odmevov. Delo, ki bo tudi samemu Vareseju v prihodnje služilo kot izhodišče in idejni bazen, v katerem se bodo oplajale vse naslednje stvaritve.

Za Amerique lahko rečemo, da nima kakega določenega programa, čeprav upodablja zvočne podobe New Yorka, še posebej tiste povezane z dogajanji na reki Hudson. Kar se vpliva futurizma tiče, pa je ta najbolj zaznaven pri uporabi hrupa in šumov in nenazadnje v sami dinamični in poudarjeni uporabi tolkal, kot ritmičnem okvirju pod drznimi zvoki pihal in trobil.

Prvi elektronski instrumenti kot so theremin, ondes-martenot in trautonium so se pojavili v zgodnjih 20-ih letih prejšnjega stoletja, vendar so hitro pokazali svoje slabosti ter s tem začasno nakazali, da gre morebiti za slepo ulico. Z izumom magnetnega avdio traku pa je nepovratno nastopila doba elektronske glasbe. Trak je ustvarjalce oskrbel z fleksibilnimi sredstvi snemanja in shranjevanja zvoka, možnostjo sprememb v tonski višini in ritmu, sprememb v hitrosti, dodajanja in aranžiranja novega vrstnega reda itd.

Varese kot eden izmed tistih ustvarjalcev, ki so bili trajno na preži v iskanju novih izvirov zvoka, novih sredstev glasbenega izraza je dobil svoj snemalnik za trak v poznih štiridesetih letih, ko je bil star že krepko čez šestdeset let. Tako lahko rečemo, da je večji del življenje čakal na tehnologijo, ki bi bila zmožna potešiti njegovo žejo po še ne slišanih zvokih. Kljub primitivnosti aparature, skladateljevi starosti in drugačnim načinom kompozicije, ki so jih nove priprave zahtevale, je Varese ustvaril dve izjemni kompoziciji, od katerih bomo danes slišali »Deserts«.

V »Deserts«, delu ki je nastajalo med leti 1949 in 1954 se je Varese prvič spoprijel z dolgo pričakovanimi sredstvi elektronike in se odločil v njem uporabiti izmenjavo tako posnetih kot instrumentalnih zvokov. A razen traku so nove tudi puste poteze, ki so močno v kontrastu s silovitimi in krepkimi konturami njegove zgodnje glasbe, tudi s poprej slišano »Amerique«. Najverjetneje je Varese delo zasnoval v zgodnjih 30-ih ob prebivanju v puščavah Novega Mexica, predvidoma kot kompozicijo pripravljeno, da se zanjo posname film – film, ki bi združeval tako podobe fizičnih puščav na zemlji, pod morjem in na nebu, kot tudi puščave duha, tega oddaljenega notranjega prostora, ki ga ne doseže noben teleskop, kjer je človek sam.

AVIZO