V eni od preteklih oddaj, v kateri smo obravnavali življenje in delo Karlheinza Stockhausena, smo se potožili, da je to avtor, ki bi mu lahko ali morda celo morali posvetiti veliko več časa kot pa nam to dopušča naša oddaja. Usoda nam je slednjič omogočila, da Stockhausenu namenimo še nekaj besed, vendar razlog za to priložnost ni nič kaj vesel, saj moramo naslovu današnje priložnosti pridodati tisti zlahka razumljivi in nič kaj utolažljivi »Karlheinz Stockhausen in memoriam«.
Kerlheinz Stockhausen se je od tega sveta poslovil 5. decembra lansko leto. Serijo oddaj posvečenih sprehodu skozi zgodovino elektronske glasbe na ta način danes prekinjamo, ne da bi jo dejansko prekinili, saj prav z njim nadaljujemo vpogled v razvoj elektronske glasbe. Pozornost, ki si jo, ne glede na okoliščine, eden izmed prvakov pionirske dobe elektronske glasbe nedvomno zasluži. Stockhausen je bil s svojevrstno kombinacijo senzitivnosti, zvočne rigoroznosti in sofisticirano metodologijo komponiranja, ena najbolj razburljivih in inovativnih glasbenih osebnosti v minulem stoletju.
Stockhausen, Cage, Ligeti, Babbit, Xenakis, Schaeffer, če naštejemo samo tiste najpomembnejše, so imena, ki so najbolj zaznamovala obdobje neposredno po 2. Svetovni vojni. Na odprtem odru glasbenega modernizma in raznoraznih avantgard, je svoje mesto tedaj končno našla tudi elektronika. Za razliko od Edgarja Vareseja, ki je magnetni trak ter možnost ustvarjanja z elektronskimi glasbenimi sredstvi dočakal postaran in kar nekako razočaran nad njihovo primitivnostjo, je bilo s skladatelji mlajše generacije ravno obratno. Ti so se novih možnosti oprijeli z obema rokama.
Prvotni centri elektronske glasbe so se v povojnem obdobju razvili v okviru radijskih postaj, saj so le te s svojo opremo omogočale nastanek studiev in glasbenih raziskovalnih laboratorijev. Primat in avtoriteto sta na tem področju prevzeli dve radijski postaji – Francoska radiofuzija v Parizu ter Zahodnonemški radio v Kölnu.
Pariški raziskovalci zbrani v prvi vrsti okrog Pierra Schaefferja, so ustvarili tisto, kar še danes najdemo skrito pod pojmom »konkretna glasba«. Ta izraz zaznamuje obdelavo ali bolje rečeno komponiranje posnetih naravnih zvokov. Magnetni trak, ki je transformiral glasbeno polje po drugi svetovni vojni, je glasbenikom omogočal posneti material do neskončnosti spreminjati in aranžirati, kar je v glasbi tistega obdobja odprlo povsem nova obzorja.
V Kölnu je bila situacija popolnoma nasprotna. Tamkajšnji glasbeni krog se je izognil naravnim zvokom in se lotil kreiranja čiste elektronske glasbe. To pomeni, da so poskušali iztisniti glasbo iz takrat še grobe in primitivne zvočne tehnologije. Stockhausen v tem krogu pravzaprav pripada že drugi generaciji, ki je prvotne poizkuse konsekventno nadgradila.
Samega Stockhausna zgodovina v tem kontekstu pomni predvsem po njegovi kompoziciji »Napev mladeničev« ali v originalu »Gesang der Juenglinge«, ki smo ji v naši oddaji že lahko prisluhnili, pa vendar si ob tej priložnosti zasluži, da jo slišimo še enkrat. Za to krajšo kompozicijo iz let 1955 in 1956 je Stockhausen porabil nič več in nič manj kot 18 mesecev dela, kar samo priča o težavnosti in zamudnosti tovrstnega skladanja. Pomembna inovacija pri tej kompoziciji leži v preseganju zgoraj omenjene delitve med francoskim in nemškim glasbenim slogom. Osnovo kompozicije predstavlja konkretni napev mladeničev povzet neposredno iz krščanske »Stare zaveze«. Znotraj zvočnega prostora fragmentirani deli napeva prevzemajo bolj ali manj artikulirane in razumljive oblike. Dramatično zasnovanemu vokalnemu delu podlago nudijo elektronsko generirani zvočni valovi. Stvarjenja iz kaosa, ki zaznamuje vsakršno ustvarjalnost, ter zvočne podobe, ki se ob tem porajajo, najlepše ilustrirajo Stockhausnovo prepričanje o ustvarjanju kot povezovanju z najvišjim in neskončnim.
Bilo bi neresno, če bi Stockhausnov prispevek k glasbeni zgodovini omejili zgolj na to omenjeno obdobje. Njegov prispevek je zaslediti tako znotraj samega polja sodobne resne glasbe kot v preseganju delitve na elitno in množično glasbeno tradicijo. Revolucionarno je med drugim posegel v demokratizacijo hierarhične postavitve skladatelj/dirigent/izvajalec, pri čemer lahko rečemo, da je dirigenta dobesedno nagnal, sebe postavil v oklepaj, v samo izvedbo pa vnesel improvizacijo in interakcijsko svobodo. Meje sprejemljivega in predvidljivega v svojih delih je širil tudi z enakovredno integracijo vulgarnih instrumentov, kot sta na primer »synthesizer« in električna kitara.
Da bo tudi po njegovi smrti njegov ustvarjalni genij neizbrisno prisoten, nam priča cela vrsta sledi, ki jih je pustil za seboj. S svojim statusom »guruja« in glasbenega mentorja je prihajajočim generacijam, na tem ozkem polju sodobne resne glasbe, zagotovil celo vrsto vernih slednikov. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej, začenši s Frankom Zappo in skupino »Can«, pa se je njegov vpliv razširil tudi na področja tako imenovane pop kulture in vprašanje je, kako bi danes zveneli pop, rock in elektronska glasba brez vpliva Karlheinza Stockhausena.
V nadaljevanju današnje posebne priložnosti bomo prisluhnili še nekaterim prepoznavnejšim Stockhausnovim delom. Iz njegovega zgodnjega obdobja ustvarjanja elektronske glasbe, bomo prisluhnili še delom »Etude« iz leta 1952, »Studie I« iz leta 1953 in »Studie II« iz leta 1954. Zaključek prvega Stockhausnovega obdobja skladanja zaznamuje delo iz leta 1960 z naslovom »Kontakte za klavir, tolkala in elektronske zvoke«. Iz kasnejšega obdobja pa bomo prisluhnili še delu »Hymnen, za elektronske in konkretne zvoke« iz leta 1969. Želimo vam prijetno poslušanje.
AVIZO