Italijanski skladatelj Ottorino Respighi, si je v svoji glasbi prizadeval za obnovitev italijanske glasbene kulture. Temeljna značilnost njegovega pisanja je bilo spajanje tradicionalnih z novimi izraznimi sredstvi. Tako je nastala glasba, ki je včasih robustna, vendar z izjemnim smislom za melodijo in orkestralno barvitost. Ottorino Respighi je bil izrazit programski skladatelj in je napisal več simfoničnih pesnitev, dejaven pa je bil tudi kot dirigent in glasbenik.
Odraščal je v glasbeni družini v Bologniji, kjer je pridobil tudi osnovno glasbeno znanje. Med leti 1900 in 1902 je na kratko živel v Rusiji, kjer je v orkestru St. Petersburga igral na violo. Respighi se je sprva oprijel zgolj kariere koncertnega violinista, ta kratki obisk Rusije pa je v njem prebudil tudi željo po skladanju. K temu ga je spodbudilo srečanje z znamenitem Rimskim-Korsakovom, ki je v njegovem kasnejšem skladateljskem opusu pustil mogočen vtis. Kmalu mu tako samo igranje ni bilo več dovolj in je začel glasbo tudi pisati, vendar njegova prva dela niso pritegnila posebne pozornosti. Leta 1913 je prišla sprememba, ki jo je iskal, v Rimu je sprejel mesto profesorja kompozicije in v mestu našel inspiracijo, ki je v njem izoblikovala originalni, osebni glasbeni stil, ki se je najprej pokazal v delu »Fontane di Roma« (Rimski vodnjaki), ki ga je napisal med leti 1914 in 1916 in mu bomo lahko prisluhnili tudi v današnji oddaji.
Leta 1924 so ga postavili na čelo konservatorija, na katerem je poučeval, vendar se je poziciji kmalu odpovedal, da bi lahko skladal. V tem času je potoval tudi v Ameriko, kjer je gostoval kot dirigent in pianist. Leta 1932, nekaj let pred smrtjo, so njegovo delo in vlogo v italijanski glasbi počastili z povabilom v italijansko kraljevo akademijo.
Ottorino Respighi se je sam rad enačil z daljno glasbeno preteklostjo in ne bi bil zapisan z velikimi črkami v zgodovino italijanske glasbe, če za seboj ne bi zapustil trilogije simfoničnih pesnitev. Pri skladanju »treh zvočnih platen« – Rimski vodnjaki, Rimske pinije in Rimski prazniki – se je najbolj približal orkestracijskemu mojstrstvu svojega učitelja Rimskega-Korsakova. Skladbe, ki spominjajo na Monetove slike, še danes očarajo poslušalce z unikatno mešanico Straussovega kontrapunka, Debussyjeve harmonije, vrhunske orkestracije in italijanske melodike. V današnjo oddaji bomo prisluhnili prvima dvema simfoničnima poemama, delu »Rimski vodnjaki«, ki je nastalo med leti 1914 in 1916 in delu »Rimske pinije« iz leta 1924.
Nekoliko neobičajno delo je tudi sklop starih plesov in arij. Osnova za to delo so bile renesančne kompozicije za lutnjo, ki so jih spisali Simone Molinaro, Vincenzo Galilei (oče Galilea Galilea) in nekateri drugi neznani ali manj znani skladatelji. Respighi je skladbe teh avtorjev iz 16. in 17. stoletja uporabil in jih oblikoval v suite. V letih 1916, 1923 ter 1931 so tako nastali trije zvezki z naslovom »Antiche arie e danze per liuto« (Starodavni plesi in arije). Njegov namen ni bil ponovno obujanje originalnega zvoka in tedanje izvajalske prakse. Na svoje suite je gledal kot na svobodne predelave takratnih skladb za lutnjo, katerih glasbo je razstavil na posamezne dele in jih potem ponovno sestavil v novo kompozicijo za različne ansamble. Tretjo suito, ki ji bomo prisluhnili ob tej priložnosti, sestavljajo štirje stavki in sicer »Italiana« anonimnega avtorja iz konca 16. stoletja, »Arie di corte«, ki jo je v 17. stoletju napisal Giovanni Battista Besardo, »Siciliana« anonimnega avtorja iz konca 17. stoletja, ter leta 1692 nastala »Passacaglia« Lodovica Roncallia. Zadnja suita, ki je bila prvič izvedena leta 1932 v Milanu, je še danes najbolj priljubljena izmed vseh treh Respighijevih suit.
Želimo vam prijetno poslušanje še tega glasbenega bisera, ponovno pa vas k podobni priložnosti vabimo ob tednu osorej. Srečno
AVIZO