Pred dnevi, natančneje 8. junija, je minilo natanko 70 let od prve, premierne uprizoritve enega najbolj prepoznavnih glasbenih del 20. stoletja, scensko glasbene kantate »Carmina Burana«, nemškega skladatelja Carla Orffa.
Carl Orff je bil skladatelj in verjetno eden najbolj vplivnih glasbenih pedagogov 20. stoletja. Že s petimi leti se je začel učiti klavirja, orgel in violončela. Študiral je na münchenski glasbeni akademiji. Glasba, ki je nastajala v tem obdobju, je kazala precejšnje navdušenje nad skladatelji kot so Debussy, Richard Strauss in pozneje Schoenberg. Za njegov glasbeni razvoj je bilo odločilnega pomena njegovo dirigiranje v münchenski Komorni operi. Tam se je seznanil z zahtevami glasbenega odra, ki mu je pozneje posvetil velik del svoje ustvarjalnosti.
Leta 1924 je skupaj z Dorotejo Günter ustanovil posebno šolo za ples in glasbo, ki ga je popeljala na novo področje ustvarjanja. S sodelavko Gunild Keetman sta razvila nov model glasbene in gibalne vzgoje z imenom »Orff-Schulwerk« – Orffova šolska delavnica. V tem okviru je Orff razvil svoj koncept glasbenega izobraževanja kot sinteze giba, poezije in glasbe. V ta namen je napisal tudi številne glasbene publikacije in razvil celo družino tolkal, ki so jih začeli zatem široko uporabljati pri glasbenem pouku.
Začetek tridesetih let je zaznamovalo njegovo zanimanje za baročno glasbo. Nanj je najbolj vplival Monteverdi, kateremu se je poklonil tudi tako, da je na novo postavil nekaj njegovih del. Gnalo ga je prepričanje, ki ga je pred tem uporabil že v svojem pedagoškem delu, da morajo glasbeni dogodki predstavljati popolno simbiozo glasbe, besede in gibanja. In ta filozofija ga je napeljala k prvemu velikemu delu in zagotovo njegovi najbolj priljubljeni kompoziciji, scenski kantati »Carmina Burana« za soliste, zbor in orkester, ki je nastala med leti 1935 in 1936. Orff je kot motiv za delo uporabil latinsko kroniko, ki jo je v obliki zbirke rokopisov leta 1847 izdal Johann Andreas Schmeller in jo poimenoval »Carmina Burana« ali »pesmi iz bavarskega samostana Benedictbeueren«, kjer naj bi nekje v trinajstem stoletju tudi nastale. V njej je našel ljubezenske in pijanske pesmi ter pesmi o požrtijah. Na teh srednjeveških pesmih je zasnoval kantato, polno radostnih, barbarskih, ponavljajočih se ritmičnih in melodičnih obrazcev. Najočitnejša lastnost Orffove glasbe, ki jo je sicer z manjšim uspehom nadaljeval tudi v kasnejših delih, je njena na ritmu zasnovana preprostost, ki omogoča takojšnjo komunikacijo z občinstvom.
Ko so »Carmino Burano« 8. junija 1937 v Frankfurtu prvič predstavili občinstvu, je v nacistični Nemčiji to povzročilo val navdušenja. Kultura in zabava sta bili združeni kot še nikoli prej v celoto, ki je prava avdiovizualna umetniška mojstrovina. Orff je že v naprej slutil, da bo delo uspešnica, saj je leta 1937 pisal svojemu založniku: »Vse, kar sem doslej napisal in ste vi, žal, natisnili, lahko vržete med star papir.« Po uspehu, ki ga je doživela prva izvedba dela, je skladatelj umaknil skorajda vsa svoja zgodnejša dela in se posvetil pisanju za glasbeni oder, pri čemer se je naslanjal na slog, ki ga je razvil v kantati. Tako je razvil izjemno prepričljiv glasbeni jezik, ki ga prežemata na eni strani bavarsko kmečko življenje in na drugi krščanski misterij.
Pesmi v kantati »Carmina Burana« tvori 24 magičnih slik, ki se pojavljajo in izginjajo pod »kolesom življenja«, govore zgodbo o sreči in nesreči, življenju in smrti. Carl Orff se je namenoma vzdržal uporabe klasične dramaturgije in se oddaljil dramatičnim dialogom in konfliktom. Namesto tega je pustil naj lirika narekuje različne scene življenja in človeškega obstoja, od sreče do nesreče, ljubezni in sovraštva, življenja in smrti v naključnem vrstnem redu. Čaščenje nebes se spogleduje z pogodbo z hudičem, cerkveno oblastjo, meščani, glumač, berač in burkež – v tem navideznem srednjeveškem svetu imajo vsi ljudje enako poželenje.
Želimo vam prijetno poslušanje. Ponovno pa se, z svežo pošiljko sodobne resne glasbe, slišimo ob tednu osorej.
AVIZO