Glasbeno vizionarstvo avstrijskega skladatelja in dirigenta Gustava Mahlerja, je glasbo, ki jo je ustvarjal na pragu 20. stoletja, naredilo aktualno tudi za današnji čas. V svojem času je bil znan predvsem kot izvrsten dirigent, danes pa ga poznamo kot enega največjih post-romantičnih skladateljev simfonij. V skladu s tem, si bomo v današnji oddaji privoščili eno njegovih najpopularnejših del, znamenito 5. simfonijo, ki je nastala v letih 1901 in 1902.
Gustav Mahler se je rodil leta 1860 v Kalištu na Moravskem. Študiral je na dunajskem konservatoriju, po študiju pa je kot dirigent deloval v različnih mestih srednje Evrope – od Kassla prek Prage, Leipziga do Budimpešte. Med drugim, je v letih 1881 in 1882, eno sezono deloval tudi kot kapelnik Deželnega gledališča v Ljubljani. V njem je dirigiral vrsto oper in operet, med njimi »Trubadurja« Giuseppe Verdija, Mozartovo »Čarobno piščal«, Rossinijevega »Seviljskega brivca«, Gounodovega »Fausta« in druge. Marca 1882 je na koncertu Filharmonične družbe nastopil tudi kot pianist, preigraval pa je dela Mendelssohna, Chopina in Schumanna. Po podobnih zaposlitvah v Budimpešti, Hamburgu in v dunajski Operi, je kmalu obveljal za enega največjih dirigentov svojega časa.
Leta 1908 je postal dirigent Metropolitanske opere v New Yorku, naslednje leto pa tudi dirigent Newyorške filharmonije. Naporno delo, nerazumevanje in ostre kritike, so Mahlerju spodkopale zdravje. V New Yorku je leta 1911 omagal, nakar so ga prepeljali na Dunaj, kjer je nekaj mesecev zatem tudi umrl.
Z izjemo prvih glasbenih del, je ves preostali Mahlerjev opus prežet zgolj z dvema glasbenima žanroma – simfonijami in glasbenimi pesnitvami. Napisal je devet simfonij – deseta je na žalost ostala nedokončana – in precejšno število pesniških ciklov. V svojem času je bil velik pristaš glasbe Wagnerja in Brucknerja ter intelektualne zapuščine socializma in nietzschejanske filozofije. Bil je veliki romantični mislec, vizionar, čigar epopejne, naravnost bizarne simfonije, v njegovem času niso našle poti do ušes poslušalcev. Sam je pogosto izjavljal, da bo njegov čas šele prišel; in res se je v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja, razvil pravi Mahlerjev kult. Od takrat so njegove simfonije ena najpogostejših stalnic svetovnih koncertnih hiš.
Svojo prvo simfonijo je napisal leta 1888. Zaradi dirigentskega dela, se je skladanju lahko posvečal le v poletnih mesecih. V svojih simfonijah je pogosto uporabljal vokal, kar je z svojo znamenito 9. simfonijo patentiral že Beethoven. S to značilnostjo je Mahler jasno pokazal na svoje korenine, ki jih je mogoče najti v nemški klasični tradiciji. Zares inovativno je v njegovi glasbi hitro menjavanje razpoloženj, ki se lahko v posameznem delu hipno spremeni od tragedije do grenke ironije, čemur bomo priče tudi v nocoj predstavljenem delu.
Mahlerjeva 5. simfonija je nastajala v letih 1901 in 1902, v glavnem v poletnem času, v njegovi koči na Maierniggu. Ena njenih značilnih potez je uvodni pogrebni solo trompete, ki je še danes zaščitni znak mnogih pogrebnih slovesnosti. Emocionalne razsežnosti dela so mogočne. Dirigent Herbert von Karajan je nekoč za simfonijo dejal: »..ob njej zlahka pozabiš na minevanje časa. Peta simfonija je močna izkušnja, ki te za vedno spremni. Fantastični finale pa te skoraj prisili, da zadržiš dih.« Nič manj kot to, vam želimo tudi ob nocojšnjem poslušanju dela.
AVIZO