Tretja simfonija
AVIZO
Glasbeni ciklon… ali oddaja o tem kako izstopiti iz zvočne zanke 20. stoletja
Pozdravljeni v prvi ediciji nove oddaje na radiu MARŠ, ki smo jo poimenovali >Glasbeni ciklon< in s katero poskušamo nadaljevati tradicijo sodobne resne glasbe na teh frekvencah.
Oddajo, upamo da ne muha enodnevnica, je zastavljena dolgoročno s tendenco da vsem, ki vas potepanja po neraziskanih pejsažih sodobne zvočnosti ne utruja, ponudi v vizir vsaj del glasbene dejavnosti tako tistih, ki so si 20. stoletje sposodili – in si na enak sposojajo tudi 21. – za avtoritativno razbijanje vsega >starega< in iskanje >mejnih< izrazov, kot tistih, ki so na drugi strani glasbeno zgodovino razumeli kot svojevrsten muzej potreben temeljite predelave in rekolekcije.
Kot uvod v našo programsko zasnovo vam danes ponujamo 3. simfonijo poljskega skladatelja H.M. Goreckega, stvaritev ki je svoj navdih našla v času po katerem se glasbena zgodovina šele začne.
Henryk Mikolaj Gorecki se je rodil 6. decembra leta 1933 v Czernicah na jugu Poljske. Glasbenega študija se je lotil v Katowicah in kasneje v Parizu, v Katowicah pa je kasneje tudi deloval kot profesor glasbe. S tega mesta je konec 70-ih odstopil, v znak protesta, ker vlada v to mesto prepove prihod Janeza Pavla II.
Njegov glasbeni opus pokriva cel spekter glasbenih smeri in stilov. Zgodnja dela tako pokrivajo polje avant-garde – s katero se je seznanil šele ob študiju v Parizu – s poudarkom na zvočnosti in texturah kot primarnimi strukturnimi elementi.. Skladatelji kot Webern, Messiaen in Stockhausen so namreč na Poljskem v skladu s socio-politično doktrino bili takorekoč prepovedani, stik z njimi ob neizvajanju njihovih del doma pa mogoč šele onstran državnih in blokovskih mej. No, korpus njegovih kasnejših stvaritev se pogosto povezuje z glasbenim minimalizmom, kot reakcijo na razne predhodne eksperimente, ali še bolj specifično s trendovsko poimenovanim >svetim ali pobožnim minimalizmom<, kjer skupaj z britancem Sirom Johnom Tavenerjem in estoncem Arvom Partom predstavlja trio za sodobno resno glasbo tržno neverjetno uspešnih glasbenih ustvarjalcev.
Filozofsko miselni sistem in glasbena tradicija iz katerega vsi trije izhajajo temelji na zavračanju razsvetljenskega >ratia<, enostavnosti ljudske in svete glasbe ter refleksiji njihovih religionznih verovanj in postavk… kar na nek način podaja podlago za razumevanje njihove uspešnosti – pač v skladu s sodobnim spiritualnim in new-age miljejem – po drugi strani pa nas vrača v čas, ko se pristop k glasbenemu ustavarjanju še ni pogojeval z določenimi razsvetljenskimi intelektualnimi in analitičnimi predpostavkami, temveč se je v navezavi na >besedno< religiozno prakso molitve preko zvoka iskalo dostop do najvišjega in svetega.
…in tako smo že pri delu, ki mu danes prepuščamo čas, da spregovori samo zase. Gorecki je svojo tretjo simfonijo: simfonijo žalostnih pesmi skomponiral leta 1976, do začetka 90-ih prejšnjega stoletja, ko se je posnetek nastal pod taktirko Davida Zinmana in z izvedbo Londonskega simfoničnega orkestra s sopranistko Dawn Upshaw prodajal v milijonskih izvodih pa delo ni doseglo kakšne večje odmevnosti.
Simfonija ima tri stavke pri čemer že prvi predstavlja center tega počasnega in kontemplativnega ter harmonsko poenostavljenega dela. Tudi sicer je Gorecki s tem delom radikalno predrugačil svoj jezik, v smislu poenostavljene uporabe izraznih sredstev.
Glasba v svoji kompleksnosti ne odstopa od začrtanih smernic podanih v prvem stavku in neutrudno vztraja v počasnem tempu ter slikanju v temačnih tonih, zgolj mestoma denimo ob odprtju drugega stavka kratkočasno podpira akorde z nekaj upanja, ob zaključku tretjega stavka in s tem celotne simfonije, pa se na svoj izrazno skromen a v spregi v globoko religioznostjo skladen način po iztekajočih se akordih, intervale med katerimi vse bolj zapolnjujejo pauze, dokončno izteče v tišino. Tišino, ki v pomenskem polju Goreckega vzbuja drugačne konotacije, kot jih zna ujeti in razumeti uho sodobnega poslušalca.
Prvi stavek v Lentu je razširjen kanon za godala s ciklično strukturo in osnovno linijo dvojnih basov, ki se mu na vrhuncu gradualistične izgradnje pridruži sopran s tekstom, ki si ga je skladatelj sposodil iz v 15. stoletju nastale žalostinke. Drugi stavek Lento e largo – Molto lento je nastal na osnovi besed iz časa druge svetovne vojne, ki ga je na zidove gestapovskega zapora v Zakopanih izpisala 18-letno dekle in v katerem je ta Devico Marijo prosila zaščite.
Tretji stavek Lento – cantabile semplice bazira na ljudski pesmi v kateri mati išče svojega sina.
AVIZO