AVIZO
John Cage je svojevrsten glasbeni pionir. Je ena osrednjih osebnosti sodobne avantgardne glasbe in po mnenju mnogih eden najbolj vplivnih skladateljev 20. stoletja. Ob skladanju je bil aktiven na področjih filozofije, pisateljevanja, vizualnega ustvarjanja, bil pa je tudi strasten nabiralec gob. Avantgardni Američan se je oddaljil od učenja svojega zgodnjega mentorja Arnolda Schoenberga, s svojimi deli in razmišljanji pa danes nič manj ne vznemirja in spodbuja k premisleku, kakor v sredi prejšnjega stoletja, ko je kot mlad in reven napisal nekaj glasbenih komadov, ki so globoko zarezali v svet zahodne sodobne glasbe.
Ko se je Cage odpovedal fiksni tonaliteti, se posvetil glasbenemu barvnemu razkošju in neortodoksnemu zvenu, preiskovanju nedoločene višine tona in odmiku od harmonije, je vso »tradicionalno« polemiko »tonalno proti atonalno« z nekaj zamahi odpeljal v povsem novo smer. To novo smer je ustvaril z sklicevanjem na indijsko filozofijo, in obenem na, v prejšnji oddaji predstavljenega francoskega čudaka Erika Satieja ter Antona Weberna.
Po deških lekcijah iz klavirja, je prejemal tako formalno kot neformalno glasbeno izobrazbo. Med njegove učitelje sodita Henry Cowell in že omenjeni Arnold Schoenberg, oba pa sta znana po svojih radikalnih inovacijah v glasbi. Cagev največji glasbeni vplivi leži v različnih vzhodnjaških kulturah. Skozi študije indijske filozofije in zen budizma je v poznih štiridesetih prišel do ideje o »kontrolirano spremenljivi glasbi«, ki jo je začel ustvarjati leta 1951.
Klasični antični kitajski tekst Yi Jing o spremembah je postal Cagev standardni skladateljski pripomoček. V svojem predavanju iz leta 1957 je pod vplivom tovrstne filozofije, glasbo opisal kot igro brez namena, ki je hkrati potrdilo življenja – to ni poskus ustvarjanja reda iz kaosa, kot tudi ne nek napredek v kreaciji, ampak preprosto način prebujanja v življenje kot ga živimo.
Namesto sodelovanja v polemikah o progresivnih vidikih glasbe, je glasbo dojemal kot osvobojen prostor, ki se lahko poslužuje vseh sredstev, vseh eksperimentov in vseh, še posebej ne-evropskih, eksotičnih tradicij.
Cageva prekinitev s tradicijo je bila dokončna. Lekcije s strani nekaj starejšega Cowella in tudi Schoenberga so ga opogumile, da se je skladanja loteval na povsem odprt in naiven način. V njegovem ustvarjalnem opusu odmevajo tudi Varesejeve ideje emancipacije hrupa in razvoja elektronske glasbe, a njegovo poglavitno interesno polje zadeva predvsem časovnost, ritmično strukturiranost in vzorce zvoka in tišine.
Najbolj znan je po svoji anti-kompoziciji iz leta 1952 z naslovom »4’33”«, ki se odvije v treh stavkih brez da bi kdorkoli zaigral kakšno noto. Z drugimi besedami, gre za 4 minute in 33 sekund tišine. Kompozicija je postala ena najbolj kontroverznih skladb prejšnjega stoletja. V svojem delu je tako izzval praktično samo bistvo glasbe.
Ena njegovih najbolj znanih in najvznemirljivejših inovacij je gotovo tudi tako imenovani »preparirani piano« oziroma predelani klavir, ki je postal standardni pripomoček skladateljev sodobne resne glasbe. Leta 1938 je ugotovil, da lahko posebne zvoke ustvarja, če med strune klavirja ali pod kladivca polaga različne predmete. Papir, kovina, les in drugi materiali med strunami so mu nudil celo paleto potrkavajočih in podobnih zvokov namesto običajnih tonov. Tako prirejen klavir mu je omogočal sprotno iskanje in prilagajanje zvokovnih barv, hkrati pa že napeljuje k eksperimentiranju z zvokom, ki bo svoje mesto našlo šele z vpeljavo elektronske glasbe.
Leta pred inovacijo »synthesizerja«, je bil na ta način na čelu novih zvočnih elektronskih praks. Uporabljal je oscilatorje, gramofone in ojačevalce zvoka z namenom ustvarjanja novih zvokov. Je tudi uradni avtor prvega elektronskega posnetka, ki ga je naredil leta 1939, ko je posnel kompozicijo »Imaginary Escapes no.1«, ki je bila napisana za dva gramofona in predelan klavir.
Pomembno vlogo je Cage igral tudi pri razvoju modernega plesa, predvsem zavoljo sodelovanja s koreografom Merceom Cunninghamom, ki je bil večji del življenja, Cageov življenjski partner.
Za ta kratek uvod v zvočnost Johan Cagea pa še zanimivost, ki veliko pove o njegovi glasbeni filozofiji. Cage je tudi avtor najdaljšega in najpočasnejšega koncerta na svetu, ki naj bi se zaključil leta 2639. Delo z naslovom »organ2/As slow as possible«, so začeli izvajati 5. septembra leta 2001 na orglah zapuščene cerkve v mestu Halberstadt, na vzhodu Nemčije.
Prvi del koncerta, izvajan med letoma 2001 in 2003, je bila dolga tišina, nato so leto in pol igrali en akord, ki ga je nedavno ponovno zamenjal drugi akord.
John Cage je to delo ustvaril leta 1985, najprej kot 20-minutno skladbo za klavir, ki jo je nato leta 1987 priredil za orgle v teoretični različici, ki naj bi se izvajala 639 let.
John Cage ostaja ena najbolj markantnih glasbenih figur sodobne glasbe. Skozi kariero se je v Ameriki spopadal s prezirom stanovskih kolegov, vendar je na stara leta postal »svetinja« moderne glasbe, ki ga častijo kot enega od očetov sodobne glasbene estetike.
V današnji oddaji vam bomo predstavili nekaj njegovih skladb za tolkala, ki so v glavnem nastala v njegovem zgodnem skladateljskem obdobju.
Želimo vam prijetno glasbeno izkušnjo!
AVIZO