Med najpomembnejše in najvplivnejše skladatelje prve polovice dvajsetega stoletja nedvomno sodi skladatelj, pianist in pionir etnomuzikologije, Bela Bartok. V glasbo dvajsetega stoletja je vnesel številne novosti, ob tem pa je zaslužen tudi za izjemno delo, ki ga je opravil na področju ljudske in etnološko obarvane glasbe centralne Evrope, Balkana, in severne Afrike. Zanimanje za ljudsko glasbo, ki mu je bil zvest vse življenje, je pustilo nemalo sledi tudi v njegovem skladateljskem delu, ki iz današnje perspektive sodi med najbolj bogate in najvplivnejše opuse sodobne resne glasbe.
Ljudska glasba ga je pričela zanimati, ko je še zelo mlad prišel v stik z delom Franza Liszta, ki je v svojih kompozicijah pogosto uporabljal zvočne motive ciganske glasbe. Teh se je po obširnem raziskovalnem obdobju v svojih orkestralnih delih posluževal tudi sam. Delo, ki ga je opravljal kot pianist, je Bartoku omogočilo, da je znanje o etno – glasbi kmalu razširil tudi zunaj meja Madžarske in tako domači glasbeni zapuščini pridal tudi vplive drugih kultur.
Na njegov glasbeni slog je imel, sploh v zgodnjem obdobju skladanja, najmočnejši vpliv Richard Strauss, s katerim se je ob priložnosti obiska v Budimpešti tudi srečal. V kasnejšem obdobju se glasbenim vplivom, ki sta ga na njegovo delo imela Strauss in Brahms, pridružil zaznaven premik v smeri francoske glasbene šole kakšnega Claudea Debussya. To je še pred prvo svetovno vojno pomenilo premik k skladanju skromnejših klavirskih miniatur, ki so nekatera izmed njih, še danes nepogrešljivo gradivo vsakega študenta klavirja.
Med drugo svetovno vojno se je njegova glasba prvič prebila tudi v tujino, sam pa je začel obširno skladati tudi za balet. To je glasba, ki je narejena v gracioznem stilu kakšnega Igorja Stravinskega ali Arnolda Schoenberga.
Kot velik demokrat, za kar je imel v konzervativno obarvani madžarski družbi nemalo težav s svojim delom in kot velik nasprotnik nacističnega režima, je bil kmalu po izbruhu druge svetovne vojne prisiljen zbežati v ZDA. Tam mu sicer ni ugajalo, a je kljub temu zadnja leta svojega življenja izrabil za plodovito ustvarjanje, čeprav kakšnega priznanja, v deželi neskončnih možnosti, ni bil deležen.
Tam je med zadnjim, pred smrtjo leta 1945, dokončal tudi eno svojih najbolj znanih del »Koncert za orkester«, ki ga je napisal po naročilu dveh starih prijateljev iz časa študija. Morda je prav »Koncert za orkester« delo, ki na najbolj posrečen način odraža celotno njegovo ustvarjanje. V njem je uporabil celoten asortiment široke emocionalne izraznost. Delo, v katerega je vložil vse svoje znanje, je postalo eno njegovih najbolj popularnih. Je tudi simbol vedno večjega prepada med sodobno in tradicionalno resno glasbo. Ta pet-stavčna umetnina je ena od zadnjih modernističnih skladb, ki se ji je uspelo prebiti v železni repertoar svetovnih orkestrov. Želimo vam nedvomno prijetno poslušanje!
Za sam konec bomo prisluhnili še Bartokovemu »Godalnemu kvartetu številka 3«. To je eden izmed njegovih šestih godalnih kvartetov, ki ga je dokončal leta 1927 in zanj prejel tudi v tedanjem času eno najbolj prestižnih mednarodnih nagrad na področju resne glasbe. Delo je navdih in strukturo podedovalo po motivih, ki jih je v svojih klavirskih delih uporabljal Franz Liszt, tehnika pa je zapuščina Beethovnovih poznih godalnih kvartetov. Godalni kvartet je po tempu razdeljen na dva dela: prvi je umirjeni »Moderato«, drugi pa hitrejši in igrivejši »Allegro«.
Toliko smo vam pripravili za današnjo oddajo Glasbeni ciklon. Z novo pustolovščino iz sveta resne glasbe 20. stoletja se vam oglasimo ob tednu osorej. Do takrat vam želimo veliko glasbenih užitkov.
AVIZO