Samuel Barber je bil eden redkih preostalih glasbenih lirikov sodobne resne glasbe dvajsetega stoletja. V boju z sodobnimi glasbenimi trendi se je zdelo, da je boj izgubil, a se danes izkazuje, da vendarle ni bilo tako. Njegova dela so danes ponovno aktualna, kar gre zasluga predvsem nekaterim filmskim hitom osemdesetih let, kot sta recimo »Platoon« in »The Elephant Man«, ki so v svojo glasbeno podlago vključili nepozaben »Adagio za godala«, ki je nastal iz usedlin njegovega violinskega koncerta. Posledično je Barber postal eden najbolj poslušanih in izvajanih sodobnih ameriški skladateljev. Za svoj čas pa je bil Barber vse preveč konzervativen skladatelj, da bi lahko bil na kak način moderen – njegove harmonije so nepozabne, a zaprte v strogo tonalnost, njegovi ritmi močni in jasni, glasba pa zapisana predvsem dobri melodiji.
Proslavil se je kot skladatelj izjemnih orkestralnih del, vse premalo prepoznanih opernih del, koralnih del in skladb za klavir. Navdih je v zgodnjih letih iskal pri klasikih kot sta Bach in Brahms. Po tem, ko je leta 1933 prebral pesem »Prometheus Unbound« avtorja Percya Shelleya, je zložil pesem »Music for a Scene from Shelley«. Leta 1935 je delo doživelo premiero v Carnegie Hallu, kar je bilo njegovo prvo delo, ki je bilo predstavljeno publiki. Barberjev glasbeni opus slovi po glasbeni logiki, smislu za formo in nezgrešljivem melodičnem daru, ki zelo neposredno nagovarja naše emocije.
Njegova kasnejša dela so se spoprijela tudi z nekaterimi modernimi glasbenimi trendi – s politonalnostjo, kot recimo v »Drugi simfoniji« iz leta 1944, atonalnostjo, kot recimo v baletu »Medea« iz leta 1946 in celo jazzom, kot je to mogoče slišati v delu »A Hand of Bridge« iz leta 1959. Kljub temu pa Barber nikoli ni veljal za posebej revolucionarnega skladatelja, ampak so njegove kompozicije vedno šteli za nekakšno eklektično sliko glasbenih trendov, ki so v njegovem času veljali za moderne.
Za nocojšnjo priložnost smo izbrali nekaj Barberjevih najbolj znamenitih klasičnih del.
Z nenadnim uspehom svojega prvega orkestralnega dela »Overture to The School for Scandal«, ki ga je napisal med leti 1931 in 1933, je bil Samuel Barber priznan kot eden najbolj obetajočih talentov svoje generacije. Delo je navdih črpalo v komediji Richarda Sheridana iz leta 1777. Čeprav Barber uverture ni pisal za scensko delo, kompozicija izvrstno povzema vzdušje Sheridanovega dela. Ta zgodnja kompozicija nosi že vse značilnosti, ki bodo Barberjevo glasbeno ustvarjanje zaznamovale tudi kasneje. Uvertura, ki jo bomo slišali, je ena tistih glasbenih del, ki so se s časom globoko zapisala v srca in ušesa koncertnih obiskovalcev širom po svetu.
Z svojim interesom za vokalno glasbo in ljubeznijo do poezije, je Barber ustvaril tudi nekatera nepozabna vokalna dela. Morda je njegovo najbolj znano vokalno delo »Knoxville: Summer of 1915«, ki je nastalo leta 1947 na besedilo Jamesa Ageea. To delo nosi zelo prepoznaven pečat tragedije racionalnosti in obžalovanja, ki je vzdušje, ki je prevevalo povojno obdobje.
Barberjevi »Trije eseji za orkester« so eno njegovih najprepoznavnejših del. Sploh prva dva eseja sodita tudi med njegova najpopularnejša dela. »Prvi esej« je nastal in svojo premiero doživel ob boku »Adagia za godala« leta 1938, pod vodstvom svetovno priznanega maestra Artura Toscaninia, enega najbolj cenjenih dirigentov svojega časa. »Drugi esej«, ki ga bomo prav tako slišali v tem sklopu, je nastal leta 1942. Čeprav Barber, za razliko od svojih ameriških kolegov kot sta Copeland in Bernstein ni kazal pretiranega zanimanja za tradicionalni ameriški glasbeni stil, pa njegov »Drugi esej za orkester« zveni še najbolj ameriško, čeprav daleč od tega, da bi lahko rekli, da nas napotuje na kakšno »ljudskost«.
»Adagio za godala« je Barber napisal v sklopu svojega »Godalnega kvarteta številka 1« leta 1936. Leta 1938 je skupaj s »Prvim esejem za orkester« delo poslal Toscaniniju, ki je po nekaj komunikacijskih šumih, kompozicijo v novem Barbarjevem aranžmaju, izvedel novembra istega leta z NBCjevim simfoničnim orkestrom New Yorku. Delo je postalo klasika ne le resne glasbe, pač pa tudi pomemben del popularne kulture. Leta 2004 so ga gledalci BBCja razglasili za najbolj žalostno klasično delo, ki je bilo kadarkoli predvajano v programu. »ITunes« beleži v svojih statistikah kompozicijo kot najbolje prodajano klasično delo. Svojo splošno popularnost je delo širilo s pojavljanjem v številnih filmih, računalniških igricah in tudi v raznih elektronskih remixih. Najbolj znana sta remixa William Orbita iz leta 1999 in DJ Tiësta, ki ga je bilo mogoče slišati tudi tekom olimpijskih iger v Atenah. Rokerski slavi pa so delo, v komadu »Interlude«, zapisali v britanski skupini Muse.
Upamo, da ste z nami preživeli prijeten glasbeni večer, ki se bo ponovil ob našem naslednjem glasbenem srečanju v naslednjem tednu. Hvala za pozornost in nasvidenje.
AVIZO