AVIZO
Glasba1: Hold On I’m Comin’ – Sam & Dave
Pozdrav!
V zadnjem času, ko poslušamo o izhodu iz krize in energetski prihodnosti Slovenije, slišimo odmeve, ki so nedvomno spregledali 20. stoletje. V Sloveniji načrtujemo gradnjo novih blokov jedrske in termo elektrarne. Se pravi tehnologij, ki naj bi svoj dolg družbi in civilizaciji že odslužili. A se ta »retro« drža dobro zliva s splošnim »retro« stanjem duha, o katerem v svoji znameniti knjigi »Družba tveganja« iz sredine osemdesetih prejšnjega stoletja, govori nemški sociolog Ulrich Beck.
Knjiga »Družba tveganja« nosi zgovoren podnaslov »na poti v neko drugo moderno« in je, povsem po slučaju, izšla neposredno ob černobilski nesreči leta 1986, kar je prispevalo k njeni izjemni odmevnosti. Strukturne spremembe sodobne družbe avtor poskuša dojeti kot nov korak procesa modernizacije, ki je šele sedaj prvič univerzalizirala svoje temeljno načelo. Tako imenovana moderna je po Becku bistveno »prepolovljena« moderna, saj je na vseh področjih kot svoj pogoj možnosti predpostavljala nek tradicionalni preostanek, nemoderno podlago. V zadnji četrtini 20. stoletja pa je napredek modernizacije družbe hkrati dosegel stopnjo, ko se je dokončno razgradil ta preostanek predmoderne in se je načelo moderne prvič uveljavilo brez omejitev. Novo stanje družbe zato ni neka postmoderna, temveč šele sedaj moderna v čisti obliki; Beck ji pravi tudi druga moderna ali »refleksivna« moderna.
Ulrich Beck je danes eden najbolj uveljavljenih in prevajanih sociologov na svetu. Poleg »Družbe tveganja«, ki je proslavila njegovo ime, je njegov renomé utrdila napoved globalizacije, tako da danes nobena sociološka ali filozofska debata o stanju sodobne družbe Becka ne more obiti.
Da bi malo osvetlili to »drugo moderno«, bomo prebrali Beckov uvodni esej v knjigo »Družba tveganja« z naslovom »Ob dani priložnosti«, ki je nastal pod močnim vplivom černobilske jedrske nesreče leta 1986.
Kot vedno vas v nadaljevanju oddaje čakajo že uveljavljene rubrike: Filozofija skozi čas, Humor, poročilo z DPU in Napovednik. Vabljeni k poslušanju!
Za-misel
»Sprostitev atomske moči je spremenilo vse, ne pa našo miselnost, zato smo potisnjeni neoboroženi proti katastrofi… Rešitev tega vprašanja je v srcu človeštva.«
Albert Einstein
Glasba2: All I Want Is You – Barry Louis Polisar
»OB DANI PRILOŽNOSTI«
Zgodovinskih katastrof v 20. stoletju res ni bilo malo: dve svetovni vojni, Auschwitz, Nagasaki, nato Harrisburg in Bhopal, Černobil. To človeka sili k previdni izbiri besed in mu izostri oko za historične posebnosti. Vse trpljenje, vsa stiska, vse nasilje, ki so ga ljudje zadali ljudem, je doslej poznalo kategorijo »drugih« — Judov, črncev, žensk, azilantov, disidentov, komunistov itd. Na eni strani so bile ograje, taborišča, deli mest, vojaški bloki, na drugi strani pa lastne štiri stene — realne in simbolične meje, za katere so se lahko umaknili tisti, ki so bili na videz neprizadeti. Vse to obstaja še naprej in od Černobila dalje ne obstaja več. To je konec »drugih«, konec vseh naših visoko vzrejenih možnosti distanciranja, ki je z atomskim onesnaženjem postal otipljiv. Stisko je mogoče izključiti, nevarnosti atomske dobe pa ne več. V tem je njihova nova kulturna in politična moč. Njihova sila je sila nevarnosti, ki odpravlja vse zaščitne cone in diferenciacije moderne.
Ta dinamika nevarnosti, ki odpravlja meje, ni odvisna od stopnje kontaminacije in prepira o njenih posledicah. Prejkone je obratno, da se vsako merjenje odvija pod giljotino vsesplošne prizadetosti. Priznanje nevarne atomske kontaminacije pomeni isto kot priznanje brezizhodnosti za cele regije, dežele, celine. Nadaljnje življenje in priznanje nevarnosti se izključujeta. Ta usoda je tisto, kar prepiru o izmerjenih in mejnih vrednosti, o kratkoročnih in dolgoročnih posledicah šele da pravo eksistencialno brizantnost. Samo vprašati se je treba, kaj bi se sploh lahko spremenilo v delovanju, če bi tudi po uradnih merilih prišlo do akutno nevarne kontaminacije zraka, vode, živali in ljudi. Ali bi bilo potem življenje — dihanje, hranjenje, pitje — po uradni dolžnosti zaustavljeno, zmanjšano? Kaj se zgodi s prebivalstvom cele celine, ki je do različnih stopenj po – »fatalističnih« spremenljivkah, kot so veter in vreme, oddaljenost od mesta nesreče itd. – neozdravljivo kontaminirano? Ali je mogoče cele dežele – skupine dežel – imeti v karanteni? Ali bi v njih izbruhnil kaos? Ali pa bi se v takšnem primeru na koncu vse moralo odvijati tako, kot se je odvijalo po Černobilu? Že samo ta vprašanja ponazarjajo vrsto objektivne prizadetosti, v kateri se diagnoza nevarnosti združi z uvidom o neizbežni izročenosti tej nevarnosti.
V razviti moderni, ki je nastopila, da bi odpravila omejitve po rojstvu in da bi človeku po lastni odločitvi in dosežkih odprla mesto v družbenem sistemu, nastane nova »askriptivna« usoda ogroženosti, iz katere ob vseh dosežkih ni rešitve. Prej je podobna stanovski usodi srednjega veka kot pa razrednim slojem 19. stoletja. Kajpada ne pozna več neenakosti stanov – in ne marginalnih skupin, razlik med mestom in podeželjem, nacionalne ali etnične pripadnosti itd.. Drugače kot stanovi ali razredi tudi nima več predznaka stiske, temveč predznak strahu in ravno ni nikakršen »tradicionalni relikt«, temveč je proizvod moderne, in sicer v najvišjem stadiju njenega razvoja. Jedrske elektrarne — vrhunci človeških proizvodnih in ustvarjalnih sposobnosti — so od Černobila postale tudi znamenje modernega srednjega veka nevarnosti. Dodeljujejo nevarnosti, ki do vrhunca prignani individualizem moderne sprevržejo v njegovo najbolj ekstremno nasprotje.
Še so popolnoma živi refleksi neke druge dobe: Kako lahko jaz zaščitim sebe in svoje? In nasveti za zasebnost, ki je več ni, so na vrhuncu konjunkture. A vsi še vedno živijo v antropološkem šoku odvisnosti civilizacijskih življenjskih form od »narave«, ki so jo doživeli v ogroženosti in ki je odpravila vse naše pojme »samostojnosti« in »lastnega življenja«, nacionalnosti, prostora in časa. Daleč stran, na zahodu Sovjetske zveze, torej od zdaj naprej: v naši bližnji okolici, se zgodi nesreča — nič hotenega, agresivnega, vse prej dogodek, ki bi se mu veljalo izogniti, ki pa je v svoji izjemnosti tudi normalen, še več: človeški. Katastrofe ne povzroči odpoved, temveč sistemi, ki človeškost zmote spremenijo v nedojemljive uničevalne sile. Vsi so pri ocenjevanju nevarnosti odvisni od merilnih instrumentov, teorij, in predvsem: od svoje nevednosti — vključno s strokovnjaki, ki so ravno razglasili 10000 letno vladavino verjetne atomske varnosti in zdaj v novi prepričanosti, ki jemlje sapo, poudarjajo nevarnost, ki je akutno nikoli ni bilo.
Pri vsem tem izstopa nenavadna mešanica narave in družbe, s katero se nevarnost širi preko vsega, kar bi ji lahko nudilo odpor. Tu je najprej hibrid »atomski oblak«— ta v naravno silo sprevržena in spremenjena civilizacijska sila, v kateri sta se zgodovina in vreme zlila v prav tako paradoksno kot tudi silno enotnost. Ves svet v elektronski povezanosti kot uročen strmi vanjo. »Preostanek upanja« v »ugoden« veter nato bolj kot mnoge besede razkrije celotno nemoč visoko civiliziranega sveta, ki je uporabil bodečo žico in zidove, vojsko in policijo, da ščiti svoje meje. »Neugoden« obrat onega, pa še dež — kakšna smola! — in brezplodnost gre svojo pot, da bi družbo zaščitila pred kontaminirano naravo, da bi atomsko nevarnost omejila na tisto »drugo« v »okolnem« svetu.
Ta izkušnja, ob kateri je naša dotedanja življenjska forma za .kak trenutek razpadala, zrcali izročenost svetovnega industrijskega sistema na milost in nemilost industrijsko integrirani in kontaminirani »naravi«. Nasprotje narave in družbe je konstrukcija 19. stoletja, ki je služila dvojnemu namenu, da bi naravo obvladovali in jo ignorirali. Narava je podrejena in izrabljena na koncu 20. stoletja, in s tem je postala namesto zunanjega notranji fenomen, namesto vnaprej danega, ustvarjeni fenomen. V pohodu svojega tehnično industrijskega spreminjanja in svetovnega trženja je narava postala del industrijskega sistema. Obenem je na ta način postala tudi neizbežni pogoj za način življenja v industrijskem sistemu. Odvisnost od potrošnje in trga pa spet tudi pomeni na nov način odvisnost od »narave«, in ta imanentna odvisnost tržnega sistema od »narave« postane v tržnem sistemu in skupaj z njim zakon življenja v industrijski civilizaciji.
Proti nevarnostim zunanje narave smo se naučili graditi koče in zbirati izkušnje. Industrijskim nevarnostim druge narave, ki je vključena v industrijski sistem, pa smo izročeni na milost in nemilost skorajda brez zaščite. Nevarnosti postanejo slepi potniki normalnega potrošništva. Potujejo z vetrom in z vodo, tičijo povsod in v vsem in skupaj s tistim, kar je v življenju najpotrebnejše — z zrakom za dihanje, s hrano, z obleko, s stanovanjsko opremo — prehajajo skozi vse sicer tako strogo nadzorovane zaščitne cone moderne. Kjer so po nesrečah obramba in preprečevalni ukrepi tako rekoč izključeni, ostaja kot – na videz – edina aktivnost: zanikanje, pomirjanje, ki plaši in ki s stopnjo vsesplošne prizadetosti, obsojene na pasivnost, razvije svojo agresivnost. V nepredstavljivosti in nezaznavnosti nevarnosti ima ta preostanek aktivnosti ob realno obstoječem preostanku tveganja svoje najučinkovitejše pomagače.
Druga plat podružbljene narave je podružbjanje naravnih uničenj, njihova preobrazba v socialne, ekonomske in politične grožnje sistemu visoko industrializirane svetovne družbe. V globalnosti kontaminacije in svetovnih živilskih in proizvodnih verigah grožnje življenju v industrijski kulturi pretečejo družbene metamorfoze nevarnosti: vsakdanja življenjska pravila so postavljena na glavo. Trgi razpadajo. V preobilju vlada pomanjkanje. Prožijo se poplave zahtev. Pravni sistemi na zajamejo dejanskega stanja. Najbolj očitna vprašanja požanjejo samo zmigovanje z rameni. Medicinska oskrba odpove. Znanstvene zgradbe racionalnosti se zrušijo. Vlade se majejo. Neustaljeni volilci bežijo. In to vse, ne da bi prizadetost Ljudi imela karkoli opraviti z njihovimi dejanji, njihove poškodbe z njihovimi dosežki, medtem ko za naše čute dejanskost ostane nespremenjena. To je konec 19. stoletja, konec klasične industrijske družbe z njenimi predstavami o nacionalno državni suverenosti, avtomatiki napredka, razredih, načelu dosežka, naravi, dejanskosti, znanstvenem spoznanju itd.
Govor o – industrijski – družbi tveganja — ki sem si ga drznil pred več kot enim letom proti velikemu odporu notranjih in zunanjih glasov — je dobil grenek priokus resnice. Mnogo tistega, kar je bilo v pisanju še argumentativno razvito —nezaznavnost nevarnosti, njihova odvisnost od vedenja, njihova nadnacionalnost, »ekološka razlastitev«, preskok iz normalnosti v absurdnost itd. — se po Černobilu bere kot neposreden opis sedanjosti.
Ah, ko bi le vse to ostalo zgolj zarotitev prihodnosti, ki jo je treba preprečiti!
Ulrich Beck, Bamberg, maj 1986
Jingle1
Glasba3: Sea, Swallow Me – Cocteau twins + Harold Budd
Poročilo s predavanja DPU
Predavanje iz dne 4. 2. 2010 v okviru Delavsko-punkerske univerze je postreglo s pronicljivo in duhovito analizo kompetenčnega diskurza. Poslušalci so bili deležni enkratne priložnosti, da se iz prve roke poučijo o slepih ulicah sodobnih teženj na področju vzgoje in izobraževanja. O Vsestransko kompetentni osebnosti je predaval je dr. Damijan Štefanec, asistent za področje didaktike in kurikularnih teorij na Oddelku za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete v Ljubljani.
Za izhodišče je predavatelj vzel dve tezi, ki odgovarjata na vprašanje, kje naj bi izobraževanju v njegovi dosedanji obliki spodletelo. Prvi očitek se glasi, da šola od učencev zahteva preveč faktografskega znanja, učenja na pamet. Takšen transmisijski pristop naj bi učence postavljal v povsem pasiven položaj. Drugi pogost očitek pa meri na prešibko povezanost šole s potrebami trga dela.
Vprašamo se lahko, odkod se napajajo tovrstni očitki. Predavatelj je odgovor najprej poiskal v neoliberalnem pojmovanju vloge izobraževanja, ki se je pri nas uveljavil še zlasti z bolonjsko reformo. Po neoliberalni doktrini je izobraževanje storitev, šola pa podjetje, ki streže povpraševanju trga. Tako pri tvorjenju kurikula ni več pomembno, ali bo študent teoretsko usvojil svojo znanstveno disciplino, pomembno je marveč, ali bo usvojil znanje po meri trga. In prav na tej točki v diskurz vstopijo kompetence, kot vsespsplošni odgovor, ki naj bi razrešil vse omenjene zagate.
Le z razvijanjem kompetenc, pravijo zagovorniki, naj bi šole uspele držati korak s časom, kar hoče reči: z zahtevami trga. Treba je zagotoviti, da bodo učenci pripravljeni na nenehno spreminjajoče se potrebe, da bodo v šolanju razvili vsakovrstne kompetence, od informacijskih do socialnih in podjetniških, še zlasti pa kompetenco razvijanja novih kompetenc. Za nameček, učne vsebine je potrebno komercializirati.
Tovrstne težnje po temeljiti reviziji učnih vsebin in ciljev pa utegnejo imeti daljnosežne negativne posledice za izobrazbeni standard družbe. Predavatelj je poudaril, da omenjene težnje ne najdemo samo v neoliberalnih tekstih, temveč so te že dlje časa prisotne v samem pedagoško-didaktičnem diskurzu. V njem se je že dodobra ustoličil mit, da je znanje nekaj, kar ima zelo omejen rok trajanja, češ: “kar je bilo še včeraj res, danes ne velja več”. Torej: znanje ni dovolj, potrebno je razvijati kompetence.
Resnici na ljubo, pri omenjeni mitologiji je ideološka že sama delitev znanja na: 1. zgolj faktografsko, 2. proceduralno in 3. strateško znanje, pri čemer je faktografsko znanje apriori dojeto kot docela prazno in popolnoma nesmiselno – je znanje, ki ne služi ničemur, razen mučenju naših ubogih otrok. Čim pa je znanje tako razvrednoteno, njegovo mesto vse bolj učinkovito zaseda koncept kompetenc.
Šele skozi kompetence naj bi znanje postalo uporabno, po drugi strani pa je odvečno vse, kar je obče in abstraktno. Toda problem je v tem, da koncepta kompetenc sploh ni možno kritizirati. Vsi se strinjamo, da smo proti nekompetentnosti. Za zagovornike so kompetence že po definiciji vsevključujoče – karkoli manj od tega, ne bi bilo kompetenca. Zato se je protislovno spraševati, ali kompetence zadoščajo. Opisana semantična neprosojnost pa je ravno pogoj ideološkega učinkovanja te kompetenčne formule.
Po mnenju predavatelja je potrebno podvomiti v tezo, da je tradicionalno dojeto znanje le pusto navajanje dejstev, ki lahko obstoji tudi brez razumevanja. Končna konsekvenca logike, ki predpostavlja marginalizacijo splošnega znanja in izobrazbe na račun kompetenc, ne more biti nič drugega kot to, da bo kakovostna izobrazba na voljo le elitam.
Poročilo je spisal Gregor Cerjak.
Za-misel
»Ljudje so zmožni strahu in sovraštva, pa tudi upanja in dobrote. Če bi dosegli, da bi se ljudje zavedeli pekla, v katerega jih pehata sovraštvo in strah in nebes, ki jih lahko ustvarita upanje in dobrota z novimi spretnostmi, izbira ne bi bila težka in naša vrsta, ki sama sebe muči, bi si lahko dovolila življenje, ki ga v preteklosti ni nikoli poznala.«
Bertrand Russell, Zdrava pamet in jedrska vojna
Glasba4: Milk And Honey – Jackson C. Frank
Filozofija skozi čas
6. marca 1493 je bil rojen španski renesančni humanist, filozof in pedagog Juan Luis Vives.
Vives velja za radikalnega nasprotnika sholastične filozofije in za predhodnika sodobne empirične psihologije ter pedagogike.
Njegovi starši so bili v judovski trgovci, ki so se morali zaradi inkvizicijskih represalij pod prisilo spreobrniti v krščanstvo. Zaradi tega je bilo Vivesovo otroštvo zelo težko, predvsem njegov oče je bil pod stalnimi inkvizicijskimi pritiski, da na skrivaj prakticira judovske obrede. Leta 1522 so Vivesovega očeta drugič uradno obtožili in mu po preiskovalnem postopku, ki je trajal dve leti, dokazali krivdo ter ga živega sežgali na grmadi. Že pred tem mu je leta 1508 zaradi kuge umrla mati. Kako vztrajna je bila inkvizicija v pregonu kripto-judov dokazuje dejstvo, da je inkvizicija Vivesovi materi dokazala kriptojudovstvo dvajset let po njeni smrti in njene ostanke javno sežgala na grmadi.
Vives ni čakal dolgo. Že isto leto po materini smrti je emigriral v Pariz, izobraževalno prestolnico tistega časa, kjer je obiskoval predavanja na več kolegijih, prav tako pa je prišel v kontakt s pariškimi humanisti. Leta 1514 je zapustil Pariz ne da bi dosegel kakšno stopnjo izobrazbe in se preselil na Nizozemsko, kjer je uspel navezati poznanstvo z vodilnim nizozemskim humanistom Erazmom Rotterdamskim. Očitno je nanj napravil vtis, saj ga je Erazem priporočil za domačega učitelja pri uglednemu in premožnemu flamskemu plemiču. V tem obdobju je napisal svoja prva dela, v katerih je kritičen do tradicionalne aristotelovske sholastike. Pomembnejše delo je komentar Avguštinovega dela »O Božji državi«, ki ga je napisal na Erazmovo pobudo s posvetilom angleškemu kralju Henrik VIII., ki je prav tako bil deležen humanistične izobrazbe. Vabilo na angleški dvor je kmalu sledilo.
Med letoma 1523 in 1525 je izmenoma poučeval v Angliji na dvoru kralja Henrika Angleškega in Katarine Aragonske. Vmes se je leta 1524 poročil. Med širšim vključevanjem v krog angleških humanistov je uradno služboval kot tutor hčerki kraljevskega para Mariji in predaval na enem od kolegijev na Oxfordski univerzi, kjer je tudi uspešno promoviral v doktorja prava. V teh letih je objavil prvo vsebinsko pedagoško delo »O izobrazbi krščanskih dam« in poljudni moralno filozofski vodnik »Uvod v modrost« z vplivi krščanske patristike in antične stoe. S tem delom je tudi širše zaslovel. Leta 1528 je bil zaradi zapletov na dvoru v zvezi z ločitvijo kralja Henrika od kraljice Katarine po krajšem hišnem priporu izgnan. Ostanek življenja je preživel v Bruggu na Flamskem.
Zadnjih dvanajst let njegovega življenja je bilo najplodovitejših. V tem obdobju je napisal svoja najbolj znana dela, ki so po vsebini zelo raznolika. V delu o »O izobrazbi krščanskih dam« sicer pristaja na deljeno družbeno vlogo žensk in moških, vendar zagovarja potrebo po enako dostopni izobrazbi za ženske.
Pomemben prispevek k didaktiki pouka latinščine je latinska vadnica, ki je izšla v več kot devetdesetih izdajah. V zasnovi vadnice je Vives predhajal sodobno razvojno psihologijo: od preprostejših in osnovnih učnih vsebin je postopoma prehajal k zahtevnejšim znanjem.
Primer družbenopolitičnega angažiranega dela je spis »Pomoč revnim«, v katerem razpravlja o predlogih, ki bi omilili revščino. Sem sodijo javno zagotavljanje dela in izobraževanja za tiste, ki so zmožni delati in se izobraziti.
Delo »O slogi in neslogi človeškega rodu« je politično filozofsko delo o stanjih vojne in miru. Naslednje delo »O disciplini« je pedagoška kritika zastarelih sholastičnih učnih metod in program metod poučevanja, v katerem poudarja njihov racionalnejši organizacijski vidik. Delo »O duši in življenju« velja za eno prvih študij po načelih empirične psihologije. V delu »Resnica v krščanstvu«, ki je bilo izdano posthumno leta 1543, se ukvarja s filozofskimi in teološkimi vsebinami. V zgodnjem komentarju Avguštinove »Božje države« je s filološko analizo zavrnil še takrat vedno čislano legendo iz antičnega Aristejevega pisma o prevodu grškega Svetega pisma v latinsko Vulgato, po katerem naj bi 72 judovskih učenjakov, ki so samostojno prevajali 72 dni, na koncu dobili med sabo identične prevode.
Vivesov intelektualna zanimanja so zelo raznolika. V nekaterih primerih je predhaja sodobne mislece, psihologe in pedagoge, vendar se ni na nobeno od teh ved in zanimanj sistematično osredotočil in poglobil. V 16. stoletju je veljal za enega najvplivnejših intelektualcev, vendar je danes težko oceniti, kateri elementi njegove misli in v kolikšni meri so vplivali na kasnejše začetnike sodobne pedagogike in psihologije.
Rubriko »Filozofija skozi čas« pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum mislec.net
Za-misel
»Kompromis je navadno pomenil, da je pol hlebca kruha bolje kot brez kruha. Med modernimi državniki pa je resnično videti, da pomeni, da je pol hlebca bolje kot hlebec.«
Gilbert Keith Chesterton, Kaj je narobe s svetom?
Glasba 5: No Shoes – John Lee Hooker
(H)umor
Ko se je Machiavelli pogovarjal s človekom, ki je veljal za enega največjih izobražencev svoje dobe, je brž opazil, da ga je sama načitanost, nima pa niti za ščepec bistroumnosti in vedno navaja samo druge.
Dejal mu je:
»Res veste sleherno stvar, velika škoda pa je, da ne veste ničesar drugega.«
Vir: www.mislec.net
Jingle2
Glasba 6: Beautiful – Gordon Lightfoot
Napovednik
Delavsko-punkerska univerza vabi na predavanje iz tematskega ciklusa Šola kot ideološki aparat ekonomije, ki bo v četrtek 4. marca 2010, ob 18.00 uri v Klubu Gromka na Metelkovi. Pod naslovom »Šola in izobraževanje kot topos novoveške filozofije« bo predaval Gregor Kroupa.
Francoski razsvetljenci so intelektualno revolucijo sedemnajstega stoletja zaradi vrtoglavega tempa novih odkritij radi imenovali stoletje genija. A prav to stoletje je obenem z užitkom in javno blatilo svoje izobraževalne institucije. »Šola« je beseda, ki jo malone vsi novoveški avtorji izgovarjajo le s posmehom in zaničevanjem, pridevnik »šolski« pa je postal tako rekoč sinonim za absurd, dlakocepstvo in – kako nepričakovano – neuporabnost in neučinkovitost.
Negativna podoba institucionalne izobrazbe kot obvezna, a nikoli povsem analizirana figura, in obupovanje nad okornostjo sholastičnega trivija in pomanjkljivostjo kvadrivija poleg nedvomno pomembnih teženj po odločnem reformiranju pedagoškega procesa proizvede povsem nov odnos do vednosti, zapisane v knjigah. Literarno učenost je treba zamenjati za neposredno branje knjige narave, za življenjske izkušnje velike knjige sveta; ter na koncu napisati uporabnejšo knjigo, povzetek in korekcijo vseh obstoječih knjig, knjigo vseh knjig – enciklopedijo. Premik od institucije k samoizobraževanju torej. Več informacij o predavanju najdete na spletni strani DPU.
Včeraj, v sredo, se je v klubu KGB začel pomladni cikel Družabnega družboslovja. Za nadaljnji program preverite njihovo spletno stran na naslovu druzabnodruzboslovje.org.
Študentsko Filozofsko Društvo organizira tradicionalno, že sedmo STROKOVNO EKSKURZIJO Nizozemska (Haag, Amsterdam) odhod: nedelja 28. 3. ob 20h, povratek: sobota 3. 4. 2010, popoldan. Cena: za člane Študentskega filozofskega društva 155€, za nečlane 165€. Več informacij najdete na spletni strani http://www.zofofili.si/
Glasba7: Violent Demeanour – Fionn Regan
Iztekla se je še ena oddaja, ki služi zorenju kritične substance. Vsi ki ji radi prisluhnete, vabljeni k sodelovanju preko našega mail naslova zofijini@yahoo.com ali na filozofskem forumu www.mislec.net. Vabimo pa vas tudi k obisku naše spletne starani www.zofijini.net. Z vami smo bili preteklo uro špikerka Jerneja Pirnat, tehnik Jure Avguštiner, avtor rubrike filozofija skozi čas Boris Blagotinšek, poročilo iz DPU pa je pripravil Gregor Cerjak. Urednik oddaje je Samo Bohak.
K ponovnemu srečanju vas vabimo ob tednu osorej. Srečno!
Glasba8: Honest – Band Of Skulls
Avizo