Avizo
GLASBA: HD 7903 THE ALLMAN BROTHERS BAND STORMY MONDAY
Max Weber – Protestantska etika in duh kapitalizma
Potomec modernega evropskega kulturnega sveta se bo pri obravnavanju univerzalnih zgodovinskih problemov nujno in upravičeno vprašal, kakšen splet okoliščin je pripeljal do tega, da so se prav na tleh zahodne civilizacije in zgolj tu pojavili kulturni fenomeni, ki se – kot si to radi zamišljamo – uvrščajo v razvojno linijo z univerzalnim pomenom in veljavo.
Le na Zahodu obstaja “znanost” na razvojni stopnji, ki jo danes priznavamo za “veljavno”. Empirična spoznanja, razmišljanja o svetovih in življenjskih problemih, filozofske in tudi teološke živijenjske modrosti najgloblje vrste, izredno natančno spoznavanje in opazovanje, vse to je obstajalo tudi drugje. Predvsem pa v Indiji, na Kitajskem, v Babilonu in Egiptu. Pa vendar: babilonski in vsakršni drugi astrologiji je manjkala matematična utemeljitev, ki so jo iznašli šele Grki. Indijski geometriji je manjkal racionalni dokaz, proizvod helenskega duha, ki je prvi ustvaril tudi mehaniko in fiziko. Indijskim naravoslovnim znanostim je navkljub vsekakor razvitemu opazovanju manjkal tudi racionalni eksperiment, laboratorij torej, ki ga je iz antičnih začetkov pravzaprav razvila renesansa. V Indiji je visoko empirično in tehnično razviti medicini manjkala biološka in še posebej biokemična podlaga. Racionalna kemija pa je manjkala vsem kulturnim območjem, izjema je bil le Zahod. Visoko razvitemu kitajskemu zgodovinopisju je manjkala “tukididovska pragma”. Machiavelli je imel predhodnike v Indiji. Toda vsemu azijskemu državoznanstvu so manjkali sistematika, ki bi bila podobna Aristotelovi, in sploh racionalni pojmi. Kljub številnim nastavkom v Indiji (Mimaška šola), kljub obsežnim kodifikacijam, posebej v Aziji, in vsem indijskim in drugim zakonikom so jim za nastanek racionalnega pravoznanstva manjkale stroge juristične sheme in miselne forme rimskega ter na njem utemeljenega zahodnega prava. Tvorbo, kakršna je kanonsko pravo, pozna le Zahod.
Podobno je v umetnosti. Glasbeni posluh je bil pri drugih narodih po vsem videzu še bolj razvit, kot je danes pri nas; nikakor pa ne manj. Polifonije različnih vrst so bile razširjene po vsej zemeljski obli. Hkratno učinkovanje številnih inštrumentov in diskantiranje najdemo tudi drugod. Vse naše tonske intervale so izračunali in poznali tudi drugje. Toda racionalna harmonična glasba in tvorjenje tonskega materiala na podlagi trozvočja s harmonično terco sta naša, naša je že od renesanse naprej harmonično pojasnjena hromatika in enharmonika, naši so orkester, katerega jedro je godalni kvartet, organizacija ansambla pihal in spremljava basov, naš je notni zapis (ki sploh omogoča komponiranje in vadbo modernih tonskih del in s tem tudi njihov trajen obstoj), naše so sonate, simfonije, opere in ob vsem tem so kot sredstvo naši še osnovni inštrumenti: orgle, klavir, violina – to obstaja samo na Zahodu.
Šilasti lok so kot dekoracijsko sredstvo poznali tudi drugje, v antiki in v Aziji; zdi se, da na Orientu ni bila neznana niti kombinacija šilastega loka in križnega oboka. Toda racionalne uporabe gotskega oboka v vlogi sredstva za razbremenjevanje gmote in obokov v prostorih, predvsem pa v vlogi konstruktivnega principa monumentalnih zgradb ter stilne podlage kiparstva in slikarstva, kakršno je ustvaril srednji vek, drugod niso poznali. Čeprav so zahodnjaki tehnične matrice prevzeli od Orienta, na Vzhodu niso poznali tistih rešitev problema kupole in tistega načina »klasične« racionalizacije celotne umetnosti (v slikarstvu navzoče z racionalno uporabo linearne in ptičje perspektive), ki jo je pri nas ustvarila renesansa. Proizvodi tiskarske umetnosti so obstajal tudi na Kitajskem. Toda tiskana, le za tisk namenjena in z njim možna literatura, predvsem »tisk« in »časopisi«, so nastali samo na Zahodu. Tudi drugje (Kitajska, islamske dežele) so obstajale šole vseh vrst, tudi take, ki se zdijo zelo podobne našim univerzam in akademijam. Toda strokovno šolano in izučeno osebje se je racionalno in sistematično ukvarjalo z znanostjo v današnjem kulturnem pomenu le na Zahodu. Predvsem pa je obstajalo profesionalno uradništvo, temeljni kamen tako moderne države kot tudi modernega zahodnega gospodarstva. Drugje ga najdemo samo v zametkih, ki pa nikjer in še zdaleč niso bili tako konstitutivni za družbeni red kot prav na Zahodu. Seveda je »uradnik«, tudi delovno specializiran uradnik, prastar pojav v najrazličnejših kulturah. Toda v nobeni državi in v nobenem obdobju niso bili naša celotna eksistenca, temeljni politični, tehnični in gospodarski pogoji tako absolutno in neločljivo povezani s strokovno izšolano uradniško organizacijo, s tehnično, trgovsko, predvsem pa juristično izšolanimi državnimi uradniki kot nosilci najpomembnejših vsakdanjih funkcij družbenega življenja, kakor se to dogaja na modernem Zahodu. Stanovsko organizirana politična in socialna združenja so bila zelo razširjena. Vendar pa je stanovsko v zahodnjaškem pomenu poznal samo Zahod. Samo Zahod je ustvaril tudi parlamente z »ljudskimi predstavniki«, izvoljenimi za določen čas, demagoge in gospostvo strankarskih voditeljev kot parlamentarno odgovornih »ministrov«, čeprav so seveda »stranke« v pomenu organizacije za osvajanje politične moči in vpliva obstajale povsod po svetu. Nasploh pa državo v pomenu politične ustanove, z racionalno ubesedeno »ustavo«, z racionalno ubesedenim pravom in strokovno upravo, ki temelji na strokovnem uradništvu in se usmerja po racionalno postavljenih pravilih, pozna v tej bistveni kombinaciji odločilnih značilnosti, ne glede na morebitne podobne zametke drugod, samo Zahod.
In tako je tudi z najbolj usodno močjo našega modernega življenja – s kapitalizmom.
GLASBA: HD 8385 COTTEN, JACK BAD DAY
Kapitalizem sam na sebi ni ustvaril niti »pridobitniškega gona« niti »težnje po dobičku« – po kar se da najvišjem možnem denarnem dobičku. Take težnje najdemo pri natakarjih, zdravnikih, umetnikih, lahkoživkah, podkupljivih uradnikih, vojakih, roparjih, križarjih, obiskovalcih igralnic, beračih; lahko rečemo, da obstaja pri vseh ljudeh, v vseh obdobjih in v vseh deželah sveta, povsod, kjer obstaja ali pa je obstajala objektivna možnost zanje. Že v otroškem vrtcu kulturne zgodovine bi morali enkrat za vselej prenehati s takim naivnim pojmovanjem kapitalizma. Brezobzirno pridobitniško hlastanje sploh ni značilno za kapitalizem, še manj pa je to njegov duh. Kapitalizem naj bi pomenil omejevanje ali vsaj racionalno umirjanje tega iracionalnega gona. Vsekakor pa je identičen s težnjo po zmeraj novem dobičku v kontinuiranem racionalnem kapitalističnem podjetju: s težnjo po racionalnosti. In to tudi mora biti. Posamezen kapitalistični obrat bi bil v celostni kapitalistični gospodarski ureditvi obsojen na propad, če se ne bi usmeril v doseganje rentabilnosti.
Povsod, kjer kapitalistični obrat teži k racionalnosti, je namreč ustrezno delovanje usmerjeno v kalkuliranje, in to v pojmih kapitala. To pomeni, da si prizadeva za plansko uporabo materialnih in za človeka koristnih učinkov kot sredstev za pridobivanje; da bilančno preračunani denarni iztržek posameznega podjetja v blagu pri zaključnem računu uteleša »kapital«; da bilančno ocenjena vrednost zaslužka presega v menjavi porabljena materialna sredstva za pridobivanje zaslužka. Pri tem ni pomembno, ali gre za blago, ki se zaupa potujočemu trgovcu in katerega iztržek je spet lahko različno blago ali pa gre za tovarniško blago, ki obsega zgradbe, stroje, finančne predujme, surovine, polproizvode in končne proizvode. Odločilno je, da gre za denarno kalkulacijo kapitala – bodisi na moderen knjigovodski ali pa na primitiven in površen način. Tudi vsakršna podjetniška operacija se začenja s kalkulacijo take kontrole in preverjanja smotrnosti; zaključna kalkulacija oziroma zaključna bilanca pa naj bi si prišla na jasno o »dobičku«. Kolikor so transakcije racionalne, je delovanje vsakega posamičnega partnerja utemeljeno na kalkuliranju.
Pri opredelitvi pojma je edino pomembno, da zgolj dejanska usmeritev na denarno primerjanje vložka z iztržkom, ne glede na to, v kako primitivni obliki se dogaja, odločilno določa gospodarsko delovanje. V tem pomenu so »kapitalizem« in »kapitalistična« podjetja – tudi s precejšnjo stopnjo racionaliziranja in kapitalskega kalkuliranja – obstajali v vseh kulturnih deželah na svetu, kakor daleč v zgodovino sežejo ekonomski dokumenti. Na Kitajskem, v Indiji, Babilonu, Egiptu, v sredozemski antiki prav tako kakor v novi dobi. Niso obstajala samo posamezna izolirana podjetja, ampak tudi cela gospodarstva, ki so pospeševala zmeraj nova posamezna kapitalistična podjetja, pa tudi kontinuirane »obrate«, čeprav prav trgovina dolgo časa ni imela narave trajnih obratov, temveč je bila v bistvu serija individualnih podjetij. Celo pri veletrgovcih so le postopoma nastale notranje povezave. Vsekakor pa sta kapitalistično podjetništvo in kapitalistični podjetnik, in to ne zgolj priložnostno, marveč v daljših časovnih razdobjih, prastar pojav in sta bila splošno razširjena.
Vendar je samo Zahod razvil kapitalizem v obsegu in pomenu, v načinih, oblikah in usmeritvah, ki jih pred tem ni bilo nikjer. Po vsem svetu so bili trgovci na debelo in drobno, lokalni in mednarodni trgovci. Obstajale so vse vrste posojil in banke z najbolj različnimi funkcijami, tudi takšnimi, kot jih poznamo pri nas od približno 16. stoletja naprej. Pomorska posojila, komende in njim podobne trgovine ter združenja so bili dejavni in široko uveljavljeni. Povsod, kjer so poznali denarno financiranje javnih teles, so obstajali tudi posojevalci denarja, tako v Babilonu, Heladi, Indiji, na Kitajskem in v Rimu. Financirali so predvsem vojne, pomorska ropanja, dobave in gradnje vseh vrst. V čezmorski politiki so bili dejavni kot kolonialni podjetniki, lastniki in upravniki suženjskih plantaž ali drugih oblik neposredno ali posredno prisilnega dela. V zakupu so imeli pristojnosti, urade, predvsem pa davke. Financirali so strankarske voditelje, volitve in kondotiere v državljanskih vojnah. In naposled, bili so špekulantje vseh vrst. Ta vrsta podjetniške figure, kapitalistični pustolovec, je obstajala povsod po svetu. Če ne štejemo trgovskih, kreditnih in bančnih poslov, so bile njihove priložnosti pretežno iracionalno špekulantske narave; ukvarjali so se z aktualno-vojaškim ali pa s kroničnim fiskalnim roparskim pridobivanjem.
GLASBA: HD 8195 CAVE, NICK & THE BAD SEEDS EASY MONEY
Začetni velešpekulantski in kolonialni kapitalizem na eni in moderni mirnodobni finančni na drugi strani, predvsem pa specifično vojno usmerjeni kapitalizem, imajo še danes take značilnosti. Posamezni – in zgolj posamezni – deli mednarodne veletrgovine so mu še danes blizu, tako kot nekoč. Vendar Zahod v novem veku pozna poleg tega tudi novo in nikjer drugje na svetu razvito vrsto kapitalizma: racionalno kapitalistično organizacijo (formalno) svobodnega dela. Drugje najdemo le njene predstopnje. Organizacija nesvobodnega dela je sicer na plantažah in v zelo omejenem obsegu tudi v antičnih ergasterijih dosegla določeno stopnjo racionalnosti. Na fevdalnih posestvih in pri tlačanskem in odvisnem delu na domu pa je bila verjetno še manj razvita. Za industrijo na domu je prav tako dokazano, da je v posamičnih in omejenih primerih obstajala tudi drugje, ne samo na Zahodu. Izplačevanje dnevne mezde, ki je bilo sicer pogosto v navadi, je le redkokdaj (še posebej v državnih monopolih) pripeljalo v manufakturno organizacijo, nikoli pa v racionalno organizacijo izučevanja obrti, kakršno poznamo v zahodnem srednjem veku. Racionalna podjetniška organizacija, temelječa na priložnostih, ki jih je ponujal trg z dobrinami, in ne na nasilno-političnih in iracionalnih možnostih špekulacije, pa ni edini izjemen pojav v zahodnem kapitalizmu. Moderna racionalna organizacija ne bi bila mogoča brez dveh pomembnih razvojnih elementov: brez ločitve gospodinjstva od obrata, ki nedvoumno obvladuje današnjo gospodarsko življenje, in brez racionalnega knjigovodstva. Prostorsko ločitev delovnih in prodajnih prostorov od stanovanja najdemo tudi drugod (recimo na orientalskem bazarju). Kapitalistična združenja, ki so zasnovana na posebnem obratnem računovodstvu, najdemo v vzhodni Aziji, pa tudi na Orientu in v antiki. Vendar so to le zametki v primerjavi z modernimi samostojnimi pridobitniškimi obrati, in sicer predvsem zato, ker sta tako naše racionalno podjetniško knjigovodstvo kakor tudi naše pravno ločevanje podjetniške od osebne lastnine -ti dve notranji sredstvi naše samostojnosti -tu povsem odsotni ali pa sta zgolj v zametkih. Razvoj je sicer povsod težil k nastajanju pridobitniških obratov v okviru knežjih ali fevdalnih veleposestev, to pa je, kot je ugotovil že Robertson, navkljub površinski podobnosti bistveno drugačna, celo nasprotna razvojna tendenca.
Svoj današnji pomen so vse te posebnosti zahodnega kapitalizma dobile šele tedaj, ko so se povezale s kapitalistično organizacijo dela. Tudi to, kar sicer imenujemo »komercializacija«, razvoj vrednostnih papirjev, pa tudi racionalizacija špekulacije, torej borza, je povezano s tem. Brez kapitalistične racionalne organizacije dela namreč vse to – tudi razvoj »komercializacije«, če bi do nje sploh prišlo – ne bi bilo posebno pomembno, še zlasti kar zadeva družbeno strukturo in z njo povezane specifično moderne zahodne probleme. Eksaktna kalkulacij a kot podlaga za vse drugo je možna le v razmerah svobodnega dela. Zato, ali bolje, prav zaradi tega, ker svet zunaj modernega Zahoda ni poznal racionalne organizacije dela, ni poznal racionalnega socializma. Kakor je svet poznal mestno gospodarstvo, mestno živilsko politiko, merkantilizem, socialno politiko knezov, racioniranja, regularno gospodarstvo, protekcionizem, tako je seveda poznal tudi različna socialistična in komunistična gospodarstva: familiaren, na religiji ali na militarizmu temelječ komunizem in državno socialistične, monopolno kartelne in tudi konsumentske organizacije vseh vrst. Vendar se nikjer razen na Zahodu – navzlic temu, da so povsod poznali mestne tržne privilegije, cehe in gilde, različne oblike pravnih ločitev med mestom in podeželjem – nista uveljavila pojma »meščan« in »buržoazija«. Prav tako ni bilo niti »proletariata« kot razreda in ga tudi ni moglo biti, saj ni bilo racionalne organizacije svobodnega dela v podjetniški organizaciji. »Razredni boji« med kreditniškimi in dolžniškimi sloji, med posestniki in nelastniki oziroma med tlačani in zakupniki, med trgovci in potrošniki so se v različnih konstelacijah dogajali že od nekdaj. Vendar so drugje spoznavali le nastavke zahodnih srednjeveških bojev med zalagalci in njihovimi delavci. Popolnoma odsotno zunaj Zahoda pa je moderno nasprotje med veleindustrijskim podjetnikom in svobodnim mezdnim delavcem. Zato se tudi niso mogli razviti taki problemi, kakršne pozna moderni socializem.
GLASBA: HD 8289 JON BALKE MAGNETIC NORTH ORCHESTRA MACHINERY
V svetovni zgodovini kulture potemtakem za nas ni problem – niti povsem ekonomsko – zgolj v različnih oblikah samega kapitalističnega razvoja, se pravi pustolovskega, trgovskega, ali v vojno, upravo in politiko ter v njihove pridobitniške možnosti usmerjenega kapitalizma. Veliko bolj gre za nastanek meščanskega podjetniškega kapitalizma z racionalno organizacijo svobodnega dela. Ali; če gledamo kulturnozgodovinsko: zahodno meščanstvo in njegove značilnosti so sicer tesno povezane z nastankom kapitalistične organizacije dela, vendar pa niso kratko malo identične z njo. Kajti »meščani« v stanovskem pomenu so obstajali že pred razvojem specifičnega zahodnega kapitalizma. Vendar le na Zahodu. Specifično moderni razvoj zahodnega kapitalizma očitno v veliki meri sodoloča razvoj tehničnih možnosti. Njegovo racionalnost danes bistveno omogoča kalkulabilnost tehnično odločujočih dejavnikov, ki so podlaga za eksaktne kalkulacije. To pomeni, da je moderni kapitalizem dejansko odvisen od značilnosti razvoja zahodne znanosti, še posebej od matematično in eksperimentalno eksaktno ter racionalno utemeljenih naravoslovnih znanosti. Razvoj teh znanosti in na njih temelječa tehnika pa poleg tega dobivata odločilne impulze od kapitalističnega podjetništva, saj je njuno gospodarsko ovrednotenje premija za podjetnike.
Res je sicer, da nastanka zahodne znanosti ne smemo pripisati takemu razvoju. Z računanjem, in to z decimalnimi števili, ter iz algebro, so se ukvarjali tudi Indijci, ki so iznašli decimalni sistem. Vendar je ta sistem postal uporaben šele v razvijajočem se kapitalizmu na Zahodu, v Indiji pa ni ustvaril nikakršnega kalkuliranja in bilančnih računov. Tudi nastanka matematike in mehanike niso spodbudili kapitalistični interesi. Vendar pa so tehnično uporabo znanstvenih spoznanj, ki je za življenjske razmere množic tako pomemben dejavnik, povzročili ekonomski razlogi, ki jih je prav Zahod tako pomembno uveljavil. Ti razlogi pa izhajajo prav iz posebnosti družbene ureditve na Zahodu. Zato se moramo vprašati, iz katerih sestavin te ureditve ti razlogi izhajajo, saj vse njene sestavine nedvomno niso enako pomembne. Racionalna struktura prava in uprave seveda sodi k takim pomembnim sestavinam. Namreč: tako kot moderni racionalni podjetniški kapitalizem potrebuje preračunljiva tehnična delovna sredstva, potrebuje tudi pravo in upravo, ki ju je mogoče preračunati po formalnih pravilih. Brez tega bi sicer bil možen pustolovski in špekulativni trgovski kapitalizem ter vse mogoče vrste iz politike izhajajočega kapitalizma, ne bi pa bil mogoč racionalen privatno gospodarski obrat z ustaljenim kapitalom in zanesljivo kalkulacijo. Le Zahod zagotavlja gospodarskemu vodenju pravo in upravo s takim pravno tehničnim in formalističnim izvajanjem. Treba se je vprašati, od kod mu tako pravo? Poleg drugih okoliščin so nedvomno tudi kapitalistični interesi, čeprav ne sami in tudi ne odločilno, utrli pot k vladavini prava in upravi, ki temelji na juristih, strokovno izšolanih v pravnih vedah. Ti interesi pa niso ustvarili prava sami iz sebe: pri tem razvoju so bile dejavne popolnoma druge sile. In zakaj kapitalistični interesi tega niso storili v Indiji ali na Kitajskem? Zakaj so v teh deželah dolgo odklanjali tako znanstveni, umetniški, državni kot tudi gospodarski razvoj po tirnicah racionalizacije, ki je značilen za Zahod?
GLASBA: HD 8294 DJELI MOUSSA DIAWARA & BOB BROZMAN UNCLE JOE
Pri vseh posebnostih, ki smo jih navedli, gre očitno za specifično naravnani »racionalizem« zahodne kulture. To besedo razumemo na zelo različne načine. Obstajajo, na primer, »racionalizacije« mističnih kontemplacij, se pravi vedenj, ki so – gledano iz zornega kota drugih življenjskih sfer – izrazito iracionalna, kakor tudi racionalizacije gospodarstva, tehnike, znanstvenega dela, vzgoje, vojne, pravoznanstva in uprave. In sleherno izmed teh področij je mogoče »racionalizirati« iz najbolj različnih zornih kotov in smeri. Kar je iz enega zornega kota »racionalno«, utegne biti »iracionalno«, če to opazujemo iz drugega. Racionalizacije najrazličnejših vrst so torej obstajale v najbolj različnih življenjskih območjih in v vseh kulturnih krogih. Pomembno za njihovo kulturnozgodovinsko razlikovanje pa je to, katera območja so bila racionalizirana in v kateri smeri. Zato se nam zmerom znova postavlja vprašanje o prepoznavanju in razlagi posebnosti zahodnega, v njegovem okviru pa tudi modernega zahodnega racionalizma. Vsak tak poskus pojasnjevanja mora seveda, da bi ustrezal temeljni pomembnosti gospodarstva, upoštevati predvsem ekonomske okoliščine, vendar ne smemo zanemariti niti nasprotne kavzalne soodvisnosti. Ekonomski racionalizem je namreč odvisen tako od racionalne tehnike in racionalnega prava kot tudi od sposobnosti in discipliniranosti ljudi za praktično racionalni način življenja nasploh. Tam, kjer so obstajale zavore duhovne narave, je razvoj racionalnega načina življenja trčil ob resne odpore. Med najpomembnejše elemente oblikovanja načina življenja v preteklosti zato sodijo magične in religiozne sile ter na veri temelječe etične predstave o dolžnostih.
GLASBA: HD 8282 AVAILABLE JELLY HAPPY CAMP
Naj vas, tik preden se za ta teden poslovimo, po dolgem času ponovno seznanimo z nekaj novejšimi knjižnimi izdajami, ki bi morale pritegniti oko vsakega modroljubca.
Pri študentski založbi je izšla knjiga Pascala BRUCKNERJA, Nenehna vzhičenost: esej o prisilni sreči, h kateri je spremno besedo napisal Vinko Ošlak.
Pascal Bruckner je leta1948 rojeni francoski esejist in romanopisec, dobitnik številnih nagrad. Njegova proza je doživela tudi slavno filmsko upodobitev (Roman Polanski – Bitter Moon). Avtor od svoje prve knjige, Novi ljubezenski nered, srdite kritike seksualne revolucije, premišlja o družbi svojega časa, ki se je predala užitku in hedonizmu. V zadevni knjigi trdi, da zahodno družbo osvaja novo sredstvo za omamljanje. To je kult sreče. Bodite srečni! V knjigi svoji esejev Neprestana vzhičenost je Pascal Bruckner pokazal, kako je ideal sreče, podedovan od razsvetljenstva, sčasoma postal resničen credo sodobnosti, ki kulminira v zahtevi po sreči za vse. Ta, v načelu svobodomiselna zahteva, postane represivna, takoj ko se sreča preobrazi v resnično dolžnost.
Društvo Apokalipsa je pospremljeno s spremno besedo Deana Komela, izdala prevod knjige Martina HEIDEGGERJA, Pogovori s poljske poti.
S prologom Rastka Močnika pa se pričenja prevod aktualne knjižne izdaje iz zbirke Sophia, Antikapitalistični manifest Alexa CALLINICOSA.
V Antikapitalističnem manifestu Callinicos analizira nastanek in razvoj novega svetovnega gibanja, različne struje v njem in njegove strateške dileme. Logika kompetitivne akumulacije, ki žene kapitalistični sistem, je po Callinicosu uničujoča za življenje na Zemlji; zoperstavlja ji vrednote demokracije, učinkovitosti, trajnostnega razvoja in pravičnosti. Analizira nastajanje in reševanje družbenih konfliktov in nakaže poti za stabilnejši ekonomski razvoj in zmanjša-nje globalne revščine. Nasproti vseobsežni privatizaciji in individualizaciji predlaga uvedbo načrtovane ekonomije, demokratičen sistem pogajalskega usklajevanja, večjo vlogo javnega sektorja in družbene lastnine ter zagotovljen osnovni dohodek za vsakogar.
Polemično in analitično obenem, informativno in angažirano delo je sprožilo burne razprave; v novejši družboslovni in humanistični literaturi pa bo nedvomno ostalo kot tehten prispevek k razmišljanju o pravični svetovni ureditvi in kot navdih za vse, ki verjamejo, da je drugačen svet možen.
V prologu H koncu kapitalizma je prof. dr. Rastko Močnik, sociolog in angažirani intelektualec, nasproti geslu TINA – There is no alternative – predstavil teoretske razlage in argumente proti neoliberalnemu kapitalizmu, dokazujoč, da alternative vendarle so.
Na samem koncu pa naj svoj lonček pri knjižnih izdajah pristavimo še Zofijini. Pri založbi Subkulturni azil je v sodelovanju z MKCjem Maribor in Zofijinimi ljubimci izšla knjiga Borisa Vezjaka: Kako so močno dihali. Komentarji in kronologija k primeru Petek.
Poleg tega pa vas Zofijini ljubimci v navezavi z Društvom za razvoj filmske kulture, vabimo tudi na novi filmozofski večer, ki se bo dogodil v sredo, 9.3. ob 19.00 uri v dvorani Štuka.
Filmozofski večer v mesecu žensk bomo posvetili ženski. »Ženski kot objektu a«, kot se bo glasil naslov predavanja Pauleta Ecimoviča in ženski, ki v filmu Malena še ne doraslega Renata sooči z lepoto, spolnostjo, maščevanjem, norostjo vojne in hrepenenjem po romantičnem, skozi kar deček postane moški, dojemljiv za razumevanje ljubezni in odgovornosti. Interpretacija filma “Malena” bo delno izhajala iz Millerjeve razlage »prave« oziroma »narejene« ženske. Osnova zanjo je Lacanova psihoanaliza in pojmovanje karizmatične osebnosti in iz nje porojene subjektivnosti. Obravnavali bomo medigro med videzom, dozdevnostjo in nezaneslivostjo sklepov na teh osnovah, ter močjo samozavestne osebnosti, da se z navedenimi dejavniki poigra v utesnjenih družebnih okoliščinah. Vljudno vabljeni!
S tem vabilom pa čisto zares za danes končujemo. Ponovno ste vabljeni v našo družbo ob tednu osorej. Današnjo oddajo smo pripravili…