AVIZO
Spoštovani!
Teden je spet naokrog in pred vami je ponovno ura kritične stimulacije, ki jo za vas pripravljamo Zofijini. V današnji oddaji se bomo ukvarjali z vprašanjem, ki bi ga človeštvo v svoji zrelosti že zdavnaj moralo potisniti v zgodovinski spomin, pa se v veliko bolj realni nedoletnosti, vedno znova vrača v naše razprave. Gre za vprašanje rase in na rasi temelječe civilizacije. Kot protipol temu vprašanju ponovno zastavljajmo rešitev v obliki koncepta odgovornosti intelektualcev. Ob zaključku oddaje v rubriki »Filozofija skozi čas« ponovno predstavljamo dva, morda manj znana filozofa. Danes sta si, zahvaljujoč svojemu rojstnemu dnevu, to čast priborila, francoski matematik in filozof August Comte in belgijski fizik in teoretik Ilya Prigogine. Upamo, da smo sestavili dovolj privlačen program, da boste naslednjo uro ostali v naši družbi.
GLASBA: track1 23
Res je lahko videti presenetljivo, da danes, ko o toleranci govorimo na vsakem koraku, lahko proti vsem rasističnim predsodkom, še vedno govorimo o tem, kaj so človeške rase prispevale k svetovni civilizaciji. Zaman bi bila vsa nadarjenost in vsa prizadevanja, s katerimi so dokazovali, da nam znanost na sedanji stopnji nikakor ne dovoljuje, da bi to ali ono raso razglasili za intelektualno večvredno ali manjvredno od drugih, če bi s tem hoteli samo na skrivaj povrniti pojmu rase konsistentnost, tako da bi na videz pokazali, kako so velike etnične skupine, ki sestavljajo človeštvo, same na sebi prinesle specifične prispevke v skupno dediščino.
Tako početje, ki bi rasistično doktrino navsezadnje zgolj obrnilo na glavo, je kar najbolj sprto z našimi nameni. Kadar si prizadevajo, da bi biološke rase opredelili s posebnimi psihološkimi značilnostmi, se oddaljujejo od znanstvene resnice, pa če te značilnosti definirajo pozitivno ali negativno. Ne smemo pozabiti, da Gobineau, ki ga je zgodovina naredila za očeta rasističnih teorij, »neenakosti med človeškimi rasami« navsezadnje ni razumel kvantitativno, ampak kvalitativno. Zanj velike rase – bela, rumena, črna -, ki naj bi sestavljale človeštvo na njegovih začetkih, niso toliko absolutno neenake, kolikor so različne v svojih posebnih zmožnostih. Madež degeneracije je bil zanj povezan s pojavom mešanja in ne s položajem, ki bi ga imela vsaka rasa na vsem skupni lestvici vrednot. Degeneraciji je bilo potemtakem usojeno, da prizadene vse človeštvo, ki je ne glede na raso obsojeno na vse večje mešanje. Izvirni greh antropologije pa je, da je čisto biološki pojem rase – če kajpada domnevamo, da je ta pojem celo na tem omejenem področju sploh lahko objektiven, kar sodobna genetika spodbija – pomešala s sociološkimi in psihološkimi proizvodi človeških kultur. Gobineau ga je zagrešil in že se je znašel v peklenskem krogu, ki iz intelektualne napake – ta nemara ne izključuje dobrega namena – pripelje v nehotno legitimacijo vseh poskusov diskriminacije in izkoriščanja.
Kadar zato govorimo o prispevku človeških ras k civilizaciji, nočemo reči, da črpajo kulturni doprinosi Azije ali Evrope, Afrike ali Amerike kakršno koli izvirnost iz dejstva, da so te celine zvečine poseljene s prebivalci različnih rasnih debel. Če je res kaj izvirnega – in o tem ne gre dvomiti – to izhaja iz geografskih, zgodovinskih in socioloških okoliščin, ne pa iz različnih nagnjenj, povezanih z anatomsko ali fiziološko zgradbo črnih, rumenih ali belih. Zazdelo pa se nam je, da mišljenje, ki si prizadeva uveljaviti to negativno stališče, hkrati tvega, da porine v ozadje vidik, ki je prav tako pomemben za življenje človeštva: namreč to, da se človeštvo ne razvija pod vladavino enolične uniformne monotonije, pač pa v izjemno raznoličnih družbenih in civilizacijskih načinih. Ta intelektualna, estetska, sociološka raznoličnost ni z nobenim vzročno-posledičnim odnosom povezana s tisto različnostjo, ki na biološki ravni obstaja med nekaterimi opazovanju dostopnimi vidiki človeških skupin; zgolj vzporedna ji je, in sicer na nekem drugem področju. Hkrati pa se od nje razlikuje v dveh pomembnih značilnostih. Najprej: veliko več človeških kultur je kakor pa človeških ras, prvih je na tisoče, drugih le nekaj. Dve kulturi, ki so ju ustvarili ljudje iste rase, se lahko prav tako, ali pa še bolj, razlikujeta med seboj kakor kulturi, ki izhajata iz skupin, ki so rasno daleč vsaksebi. Drugič – v nasprotju z raznoličnostjo med rasami, kjer sta najpomembnejša njihov zgodovinski vir in njihova razvrščenost po prostoru, raznoličnost med kulturami odpira številne probleme. Vprašamo se namreč lahko, ali je to za človeštvo prednost ali nevšečnost, kar je skupno vprašanje, ki se kajpada členi na veliko drugih.
Nazadnje pa se moramo zlasti vprašati, v čem je ta raznoličnost, četudi tvegamo, da se bodo rasistični predsodki, komajda izkoreninjeni iz biološke podlage, znova oblikovali na novem področju. Nobene koristi namreč ne bi bilo, de bi se nam sicer posrečilo, da bi se navadni človek s ceste odrekel tega, da pripisuje intelektualni ali moralni pomen črni ali beli koži ali ravnim ali kodrastim lasem, hkrati pa bi ostal brez besed pred drugim vprašanjem, ki se mu – tako kaže izkušnja – nemudoma postavi: »Če ni prirojenih rasnih zmožnosti, kako pojasniti, da je civilizacija, ki jo je razvil beli človek, doživela, kot vemo, velikanski napredek, medtem ko so ljudstva z drugimi barvami kože ostala zadaj, ena na pol poti, druga pa z zaostankom tisoč ali deset tisoč let?« Potemtakem ne bi mogli trditi, da smo z nikalnim odgovorom rešili problem neenakosti med človeškimi rasami, če se ne lotimo tudi problema neenakosti – ali raznoličnosti – človeških kultur, ki je z njim, de facto, de ne de iure, v povprečni miselnosti tesno povezan.
GLASBA: track2 Superstar
Zamisel
»Da bi se človek lahko družil z drugimi, mora imeti sposobnost druženja, to je, mu mora drugi nekaj pomeniti in sam mora drugemu nekaj pomeniti. Za združevanje in druženje ni dovolj samo, da drugega vidim in da vem, da mi je pač potreben. Videti ga moram kot drugega, se pravi kot nekaj, kar je od mene drugačnega, in sicer tako drugačnega, da ga moram pustiti, da je, ne pa da si ga hočem prilastiti, podrediti ali prilagoditi. Samo tako bo tudi drugi mene dopuščal, tako da sploh lahko bom jaz sam, ne pa le prilagojenost ali podrejenost drugemu. Temu rečemo: pustiti biti in biti, ali biti z, so-biti. Človek se torej odpre do drugega kot drugega. To torej ni socialno spreminjevalna akcija, ampak socialno konstitutivna akcija.«
GLASBA: track3 Friends
Rasna problematika o kateri smo govorili, sproža številna vprašanja o vrednostnih sodbah, to je vprašanjih tiste vrste, v katerih ponovno nastopa problematika odgovornosti intelektualcev.
Dwight Macdonald je po drugi svetovni vojni v časopisu Politics objavil vrsto člankov o odgovornosti ljudi in še zlasti o odgovornosti intelektualcev. Macdonald obravnava problem krivde v vojni. Zastavlja si vprašanje: koliko so Nemci ali Japonci odgovorni za grozote, ki so jih zagrešile njihove vlade? In vprašanje popolnoma pravilno naslovi tudi na druge: koliko so Britanci ali Američani odgovorni za zločinske bombne napade na civiliste, ki so jih zahodne demokracije izpopolnile kot tehniko vojskovanja in so dosegli vrh v bombardiranju Hirošime in Nagasakija, ki zagotovo sodi med najbolj grozljive zločine v zgodovini?
V zvezi z odgovornostjo intelektualcev se odpirajo še druga, prav tako mučna vprašanja. Intelektualci lahko razkrijejo laži vlad, analizirajo dejanja glede na njihove vzroke in motive ter pogosto skrite namene. Vsaj na Zahodu ta njihova moč izvira iz politične svobode, dostopa do informacij in svobode izražanja. Zahodna demokracija privilegirani manjšini omogoča prosti čas, priložnosti in izobrazbo za iskanje resnice, ki je skrita za tančico popačenj in napačnih predstavitev, ideologije in razrednega interesa, v luči katerih vidimo dogodke sodobne zgodovine. Odgovornost intelektualcev je zato veliko večja kot to, kar Macdonald imenuje »odgovornost ljudi«, pač zaradi posebnih privilegijev, ki jih intelektualci uživajo.
Vprašanja, ki jih je postavil Macdonald, so danes prav tako primerna, kot so bila takrat. Odgovornost intelektualcev je v tem, da govorijo resnico in razkrivajo laži. Vsaj to naj bi bil truizem, ki ne potrebuje komentarja. Seveda pa ni tako. Za sodobnega intelektualca sploh ni očiten. Tako je Martin Heidegger v prohitlerjevski deklaraciji leta 1933 zapisal, da je (citiramo) »resnica razkritje tega, zaradi česar so ljudje zanesljivi, čisti in močni v svojih dejanjih in vednosti« (konec citata); samo o tej vrsti »resnice« lahko človek odgovorno govori. Američani so v zgodovini poskušali biti neposrednejši. Ko je New York Times novembra 1965 zaprosil Arthurja Schlesingerja, naj pojasni protislovje med svojo objavljeno razlago incidenta v Prašičjem zalivu in zgodbo, ki jo je navedel za tisk v času napada, je kratko malo dejal, da je bil lagal; nekaj dni pozneje je pohvalil Times, ker v »državnem interesu« ni objavil informacije o načrtovanem napadu, kot je to definirala skupina arogantnih in prevarantskih ljudi, ki jih Schlesinger tako laskavo opisuje v svojem poročilu o Kennedyjevi administraciji. Seveda ni nič posebnega, če je nekdo povsem zadovoljen, ko laže zaradi vzroka, za katerega ve, da je nepravičen; vendar pa je pomenljivo, da taki dogodki med intelektualci vzbujajo tako majhen odziv – nobenega občutka na primer, da je nekaj nenavadnega v ponudbi ene pomembnejših kateder za humanistiko zgodovinarju, ki čuti za svojo dolžnost prepričati svet, da ameriški napad na (katerokoli) suvereno državo ni nič posebnega. In kaj naj rečemo o neverjetnem nizu laži ameriške vlade in njenih predstavnikov? Dejstva so znana vsem, ki hočejo vedeti zanje. Tuji in domači tisk objavljata dokumentacije, ki spodbija vsako ponarejanje, brž ko pridejo z njim na dan. Toda vladni propagandni aparat je tako močan, da državljan, ki se ne loti raziskovalnega projekta o tej temi, komajda lahko upa na soočenje vladnih izjav in dejstev.
Sleparstvo in izkrivljanje, ki obdajata oblasti, in s tem ne mislimo samo na tolikokrat omenjeno in vseprisotno ameriško oblast, sta zdaj že tako znana, da nas ne moreta več presuniti. Zato se je dobro spomniti na tole: čeprav gre za nove in nove dosežke cinizma, so še vedno sprejeti s tiho toleranco.
GLASBA: track4 A Well Respected Man
Filozofija skozi čas
17. januarja
… 1798 je bil rojen francoski filozof in matematik Auguste Comte. Je utemeljitelj pozitivizma, filozofske smeri, ki zavrača teološke in metafizične razlage, kjer je izkustvo edini vir spoznavanja. Po njem poteka razvoj v treh stadijih:
(citiramo) »V skladu s tem temeljnim naukom morajo vse naše teorije, katerekoli vrste, pri individuumu kot pri rodu, nujno preiti enega za drugim tri različne teoretske stadije, ki jih običajno poimenovanje – teološki, metafizični in pozitivni stadij – lahko dovolj točno označi, vsaj za tiste, ki so dobro zapopadli njihov resnični splošni smisel. Dasi je prvi stadij v vsakem oziru nepogrešljiv, mora biti v nadaljnjem dojet kot zgolj zasilen in pripravljajoč; drugemu, ki predstavlja dejansko le razrešitev prvega, gre vedno le za začasno določitev, da bi korakoma privedel do tretjega, v tem pa, kot edinem popolnoma normalnem ustreznem normi, obstaja v vsakem oziru dokončna oblast človeškega razuma.« (konec citata)
V zadnjem, pozitivnem stadiju je eliminirana vsaka metafizika, vključno seveda s teologijo, vlada pa eksperimentalna znanost v povezavi s prakso. Comtovo sistematiko znanosti si lahko zamislimo v obliki tarče, ki koncentrično prehaja od zunanje, najabstraktnejše znanosti, kar je matematika, preko astronomije, fizike, kemije in biologije v središčno in najbolj konkretno znanost o človeku in družbi, to pa je za Comta sociologija. Toda ta pojem nas ne sme zmesti, če imamo v mislih »post-karkoli-že« predstavo o sociologiji, ki je idejno bistveno bolj razdrobljena na različne paradigme. Sprva je uporabljal Saint-Simonovo poimenovanje ‘socialna fizika’, vendar pa je kasneje, ko je prelomil z njim in šel na svoje, skoval besedo ‘sociologija’. Še vedno pa Comtova ‘sociologija’ deluje po znanstvenih načelih, kakršna veljajo v naravoslovnih znanostih.
GLASBA: track5 Object
25. januarja
… 1917 je bil rojen belgijski fizik in kemik ruskega rodu ILYA PRIGOGINE, ki je 1977 prejel Nobelovo nagrado za svoje delo o ”razsipnih strukturah”, ki izhajajo iz nelinearnih procesov v neravnotežnih sistemih. Slabost tradicionalne, pozitivne znanosti je poudarjanje stabilnosti, reda, enoličnosti in ravnotežja. Tako fizikalno-naravni kot družbeni sistemi so bili razumljeni izrazito zaprto, kot da se znanost ne bi zavedala monadičnosti stvarnosti, v kateri je vsaka monada slika vseh ostalih monad. Fizikalna stvarnost z zakoni Newtonove mehanike NI zaprti sistem, prav tako NI zaprti sistem človeško telo, celica, mravljišče, amazonski pragozd, globalno podnebje, informacijska tehnologija, itn. Malenkostne spremembe v enem genu ene same celice lahko povzročijo obsežne mutacijske spremembe. Kot vemo, mutacija ne vodi nujno v razpad celice, pač pa tudi v višjo organizacijsko raven celice in s tem mogoče tudi populacij organizmov. In enaka nelinearnost ter neravnotežje sprememb je mogoča tudi pri ostalih sistemih, ki je tradicionalna znanost razumela izolirano, kot vsak sistem zase.
Informacijska revolucija je primer, ko se je delovanje, ki je bilo privilegij akademskih in pa vojaških ustanov, z vedno novimi inovacijami v te odprte sisteme, postalo res tako odprto, da se je namnožilo v takšni meri, da skoraj vsak od nas (vsaj v razvitem svetu) uporablja računalnik in pa internet. Tukaj pa se še ne konča vse. Ne samo informacijska tehnologija, tudi družba je primer odprtega sistema. Svet se globalizira, zaprtih družb, narodov, prvobitnih plemen in zaprtih navijaških skupin ni več, družbe so odprte za izume in inovacije. Ne odprte zato, ker bi si želele sprememb, odprte so zato, ker se pred njimi ne znajo ali pa ne morejo zaščititi.
ILYI PRIGOGINU se lahko zahvalimo za to, da je mogoče istočasno razmišljati o funkcioniranju mravljišča, problemih kvantne mehanike in nestabilnosti bančnega osebnega računa. Le da se pri zadnjem primeru majhna mutacija kaže v možnosti nakazila milijonskega zneska. Malo verjetno, ampak mogoče. Razsipnost se v primeru lastnika bančnega računa kaže kot pravilo, z vidika vseh tistih, ki pa se poskušajo okoristiti z mojim računom, pa kot preveč zaprt sistem.
GLASBA: track6 I’m Sticking With You
23. januarja
… 1891 je bil rojen voditelj italijanskega delavskega gibanja in soustanovitelj italijanske Komunistične partije Antonio Gramsci.
… 2002 je umrl francoski sociolog Pierre Bourdieu.
24. januarja
… 1679 je bil rojen nemški filozof in matematik Christian Wolff.
… 1712 je bil rojen prosvetljeni absolutistični vladar Friderik II. Veliki, kralj
Prusije, ki je v času svoje 46-letne vladavine Prusijo spremenil v evropsko velesilo.
… 1986 je umrl ameriški pisatelj in ustanovitelj scientologije Ron Hubbard.
25. januarja
… 1366 je umrl mistični pisatelj in dominikanec Henrik Suzo. Bil je sodobnik Mojstra Eckharta, papež Gregor XVI. pa ga je razglasil za blaženega.
… 1627 je bil rojen irski fizik in kemik Robert Boyle, utemeljitelj pojma kemični element. Boyle je prvi uvedel razlikovanje med spojino in zmesjo, po njem pa se imenuje tudi Boyle-Mariottov zakon.
… 1743 je bil rojen nemški filozof Friedrich Heinrich Jacobi.
… 1954 je umrl indijski filozof, komunistični revolucionar in humanist Manabendra Nath Roy. Nasproti Gandijevemu pasivnemu odporu je med drugo svetovno vojno zagovarjal aktivno zavezništvo z Britanci in zavezniki.
27. januarja
… 1755 je bil rojen nemški filozof Friderich Wilhelm Joseph von Schelling.
… 1832 je bil rojen angleški pisatelj in matematik Charles Lutwidge Dodgson, bolj poznan kot Lewis Caroll.
28. januarja
… obhaja krščanska Cerkev god svetnika in cerkvenega učitelja Tomaža Akvinskega. Na ta dan so ga leta 1369 pokopali v Toulusu.
… 1608 se je v Neaplju rodil italijanski psiholog in fizik Giovanni Alfonso Borelli.
29. januarja
… 1635 je bila ustanovljena francoska akademija znanosti in umetnosti Academie Francaise.
… 1737 je bil rojen angleški politični filozof in pisatelj Thomas Paine, eden izmed ustanoviteljev ameriške neodvisnosti.
… 1814 je umrl nemški filozof Johann Gottlieb Fichte.
Rubriko pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net
GLASBA: track7 Ich Liebe Das Leben
Zgodba pripoveduje, da je kmet na smrtni postelji otrokom povedal, da je na njegovem polju zakopan zaklad. Zato so celo polje globoko prekopali, zaklada pa niso našli. Seveda je naslednje leto tako pripravljeno polje obrodilo trikratno žetev. Ta zgodba simbolizira smer metafizike, ki smo jo nakazali tukaj. Zaklada ne bomo našli, toda svet, ki smo ga prekopali, ko smo ta zaklad iskali, bo duhu prinesel trikratno žetev, četudi v resnici sploh ni bilo nobenega zaklada, ampak zgolj to, da je kopanje neizogibno in da je notranja determinanta našega duha.
Če želimo izkoreniniti rasizem, se investirati v intelektualno odgovornost ali spreminjati politični zemljevid sveta, na koncu koncev vsi orjemo isto zemljo z bolj ali manj istim ciljem.
Preljube poslušalke in predragi poslušalci. Zahvaljujemo se vam, da ste v tej prijetni urici, ki je pred nas ponovno razgrnila nekaj aktualnih družbenih problematik, ostali z nami. Vabljeni k sodelovanju preko našega mail naslova zofijini@yahoo.com ali preko filozofskega foruma www.mislec.net. Toplo pa priporočamo tudi obisk naše spletne starani www.zofijini.net, kjer samo za vas in za nas vedno odpiramo nova obzorja.
Srečno do naslednje srede!