Avizo
V februarju mineva 200 let od smrti Immanuela Kanta. Ker je letošnje leto hkrati tudi 280 let od njegovega rojstva je antikvariatska filozofska misel v letošnjem letu prežeta z ponovnim tehtanjem zapuščine tega velikega filozofskega duha.
Zofijini bomo v današnji oddaji prispevali svoj delež.
Immanuel Kant je eden največjih mislecev razsvetljenstva in eden najpomembnejših filozofov. V filozofiji predstavlja novo vejo v razvoju filozofskega mišljenja, njegovo obsežno in sistematično delo na področju teorije spoznanja, etike in estetike je v veliki meri vplivalo na filozofe in filozofijo, ki mu je sledila, posebej pa to velja za razne nemške šole novokantovstva in idealizma. Še najmanj pa je na njegovo filozofijo imun današnji čas.
Muska: Crustation – Purple 4.26
Immanuel Kant se je rodil in umrl v Konigsbergu (danes Kaliningrad). Bil je skromen provincijalni profesor, ki ni nikoli zapustil svojega rodnega mesta. Njegovo življenje je potekalo mirno brez vidnih dram. Silo duha je lahko pokazal le pri premagovanju svojih telesnih šibkosti:
»Zaradi svojih udrtih in ozkih prsi, ki puščajo malo prostora gibanju srca in pljuč se po naravi nagibam k hipohondriji, ki je v prejšnih letih mejila na odpor do življenja. Toda misel, da je vzrok te utesnitve srca njbrž čisto mehaničen, me je kmalu privedla do tega, da sta mi pri tesnobah v prsih – v glavi gospodovala mir in radost.«
Za metafizično oporo človeškega življenja je Kant smatral naravni zakon v človeku in zvezdno nebo nad njim. V filozofiji je bil racionalist. Vse kar je segalo preko meja razuma ali njegove kritike ali z drugimi besedami vse transcendentno je bilo ali docela izločeno iz filozofije ali pa je bilo v njej dopuščeno le v kolikor je to dopuščal ali postuliral, to se pravi zahteval, razum.
Kant je postal znamenit v 80ih letih 18. stoletja zavoljo svoje epohalne »Kritik der reinen Vernunft« (Kritike čistega uma); ki jo je sicer sam smatral za najmanjši prevrat, veliko pomembnješi je bil po svojem pomenu t.i. kopernikanski preobrat. Bistvo tega preobrata je bilo v tem, da je ponovil Sokratovo delo, se pravi, da je vrnil deontologijo zlasti pa ontologijo h gnozeologiji. Vrnil je racionalistično metafiziko k njenemu resničnemu izvoru, namreč k subjektivnemu človeškemu razumu. Zoperstavil je ta razum svetu stvari kot takih, ki so mu dostopne samo kot pojavi. In skušal je, ne da bi zapustil razum, odkriti transcendentalne forme spoznanja, ki so prav tako obvezne za spoznavajoče ume kakor za spoznavne pojave, in ki jih je našel v prostoru in času, v kategorijah razsodnosti in v idejah razuma. V tem je videl bistvo kriticizma in razliko med njim in skepticizmom, ki smatra spoznavajoči subjekt in spoznavni subjekt za brezupno neistovrstna, in dogmatizmom, ki enostransko veruje ali v subjekt ali v stvar.
V »Kritiki čistega uma« Immanuel Kant med drugim predstavlja svoje stališče o odnosu med razumom in izkustvom. Filozofi racionalisti pred njim, npr. Platon in Descartes, so menili, da ima človek pred vsakim izkustvom neko razumsko spoznavo, ki se pojavlja npr. v obliki vrojenih idej. Kantu se zdi to neverjetno. Vendar, ker je tudi sam prepričan v to, da so določene spoznave neodvisne od izkustva (apriorne), ponudi nov, drugačen pogled na to, kako je takšna spoznava sploh možna.
O razliki med čistim in empiričnim spoznanjem pravi takole:
»Da se vse naše spoznanje začne z izkustvom, o tem ni sploh nobenega dvoma: kajti kaj naj bi drugače vzdramilo spoznavno zmožnost k dejavnosti, če se to ne bi zgodilo skozi predmete, ki zadevajo naše čute in deloma sami povzročijo predstave, deloma poženejo našo razumsko dejavnost, da jih primerja, povezuje ali ločuje, in tako surovo snov čutnih vtisov predela v spoznanje predmetov, ki se imenuje izkustvo? Po času torej nobeno spoznanje v nas ne predhaja izkustvu in z njim se vse začne.
Toda čeprav se vse naše spoznanje začne z izkustvom, pa zato vse še ne izhaja iz izkustva. Kajti možno je, da je tudi naše izkustveno spoznanje nekaj sestavljenega iz tistega, kar sprejmemo skozi vtise, in tistega, kar poda naša lastna spoznavna zmožnost (ki so ji čutni vtisi zgolj povod) sama iz sebe, vendar tega dodatka ne razločimo prej od tiste temeljne snovi, preden nas dolga vaja ne opozori nanj in nas ne usposobi za njegovo izločitev.
Vprašanje, ki vsaj še terja podrobnejšo raziskavo in ga ni mogoče odpraviti že na prvi pogled, je torej: ali obstaja takšno spoznanje, ki je neodvisno od izkustva in celo od vseh vtisov čutv. Takšna spoznanja imenujemo apriorna in jih razlikujemo od empiričnih spoznanj, ki imajo svoje vire a posteriori, namreč v izkustvu.«
Izkustvo po Kantu ni preprosto le tisto neposredno doživeto, za razliko od miselnega, temveč je že samo v sebi posredovano z različnimi operacijami uma.
Muska: Calexico – Alone Again Or 3.25
Kaj torej pomeni, da “se spoznanje začne z izkustvom”, vendar ne “izhaja iz izkustva”?
Pomagajmo si z naslednjim primerom. Po Kantu lahko izkustvo sproži našo prostorsko časovno spoznavo. Npr. odpremo oči in pred seboj zagledamo nočno omarico z budilko. Čutila, ki jih imamo, so v nas sprožila predstavmo prostora (v katerem se nahajata nočna omarica in budilka). Vendar je ta predstava neodvisna od izkustva in izhaja zgolj iz sposobnosti prostorsko časovnega predstavljanja (od “uvida” ali “intuicije”). Ta uvid je sam a priori.
Kant si zastavi vprašanje:
»Kako je možno, da je naše izkustvo tako urejeno, da v njem zlahka prepoznam stalne stvari in stalne zveze med njihovimi spremembami? Kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da bi bilo izkustvo sploh možno?«
To vprašanje označuje kot vprašanje o pogojih možnosti izkustva oziroma spoznanja. Takšno izkustvo je možno le če imamo predstavo o času in prostoru. Če nobeno povezano izkustvo ni možno brez predstave prostora in časa, morajo biti te predstave neodvisne od izkustva.
»Nisem jih mogel dobiti z izkustvom, ker brez njih izkustva sploh ne bi imel. Predstave o času in prostoru so torej v meni neodvisno od izkustva.«
Te predstave organizirajo naše izkustvo. Njim se potem pridruži še predstava o geometrični pravilnosti, ki jo določa prostor.
Nekatere naš predstave in sicer predstave prostora in časa, so pogoj našega izkustva. Izvirajo iz nas samih ne iz zunanjih predmetov. Ker je tako, jih lahko spoznamo z razmišljanjem, neodvisno od izkustva. Takšne pogoje, ki so v nas samih in jih lahko spoznamo neodvisno od izkušnje, Kant imenuje transcendentalni pogoji. Nato naredi Kant korak naprej k splošnim pojmom kot so predmet, število, vzrok, posledica. Ti pojmi so možnost našega izkustva. Človekove predstave in pravila mišljenja organizirajo naše izkustvo. Predmeti izkustva se ravnajo po teh pravilih; ne ravna se naše mišljenje po predmetih, temveč se predmeti ravnajo po zakonitostih našega mišljenja.
Ta kopernikanski preobrat metafizike predstavlja Kantu rešitev problema razkoraka med racionalizmom in empirzmom:
»Spoznanje se ne ravna po predmetih, pač pa se predmeti ravnajo po spoznanju«
Kot stopnje spoznanja tako Kant navede:
»Tako se vse človeško spoznanje začne z zorom, gre od tod k pojmom in se konča z idejami.«
Metafizika tistega česar ni mogoče izkusiti je nemogoča. To se je pokazalo s pomočjo kritike izkušnje. Medtem je istočasno moralo biti dokazano, da se tistega, kar se ne da izkusiti, česar potem ni mogoče spoznati, mora vsaj zamišljati in s tem se je pred nami razkril t.i. transcedentalni privid, ki je v zgodovini zaslužen za zavajanje človekove misli na kriva pota. Mišljenje preko kategorij postavlja podatke o čutnosti v medsebojen odnos, na način, da je vsaka pojava pogojena z drugimi pojavami. Da bi se to pojavo dalo zamisliti, se razum pri tem oprime zahteve doumetja totalitete pogojev, katerim je zavezan v povezavi celotnega izkustva. Kategorije so principi odnosa med pojavi, le te spoznajo pogojenost vsake posamezne kategorije, vedno zopet z pomočjo drugih pojavov. Iz tega odnosa razuma in izkušnje izhaja, da ljudje spoznavajo nujne, a vendarle nerešljive naloge, te Kant imenuje ideje. Moč, ki je za to najvišjo sintezo razumskega spoznanja, potrebna, pa je um. Če um namreč hoče sebi neko takšno nalogo razrešiti, potem se totaliteta pogojev, ki se išče, more zamisliti kot nekaj, kar je brezpogojno, ki pa v sebi zadržuje pogoje za neskončen niz pojavov, ki pa samo ni več pogojeno. Ideje so zato podane kot brezpogojne, ki se nujno premišljajo, ampak nikoli ne morejo postati predmeti spoznanja.
Po Kantu je um vsota spoznanja sposobnosti, lahko rečemo, da je um sposobnost principa. Vsa naša spoznanja izhajajo iz čutov, gredo preko razuma k umu. Na splošno lahko rečemo, da um poseduje sposobnost sklepanja, to pomeni logične oblike spoznanja. Um mora zato imeti jasne pojme, če hoče misliti kritično, kar pa je njegova parmanentna naloga.
Muska: Koop – Waitz For Koop 3.03
Spoznali smo, kako je Kant razdelil sodbe glede na njihov vir (poreklo), tj. na apriorne in aposteriorne. Prav tako je sodbe razdelil glede na njihovo vsebino, in sicer na analitične in sintetične. Analitične sodbe so prazne, puhle resnice kot npr. stavek »Vsaka vdova je bila nekoč omožena.«. Predikat »biti omožen« se že nahaja v subjektnem pojmu »vdova«. Podoben primer dobimo, če zlato definiramo kot rumeno, dragoceno kovina in izrečemo sodbo »Zlato je rumeno.«. V tem primeru je ta sodba analitična.
Sodbe, ki niso prazne, imenujemo sintetične. Takšen primer je npr. sodba »Koenigsberg je severno od Ljubljane.« Predikat »biti severno od Ljubljane« se namreč ne nahaja že v samem pojmu Koenigsberga, ampak je naraven oziroma, kot reče Kant, takšen predikat je v sodbi »sintetiziran« s subjektom.
Oglejmo si še Kantov pojem transcedentalnega. Takšna naj bi bila ta filozofija. Ta beseda ima več pomenov, izmed katerih si nekateri med seboj celo nasprotujejo. To lahko pripelje do velike zmede. Oglejmo si tri različne pomene besede »transcedentalno«:
Kant: transcedentalno je tisto, kar se nanaša na splošne, ne-izkustvene pogoje naše spoznave (npr. čisti prostor in čisti čas sta transcedentalna pogoja spoznave). Drugič: transcedentalno je nasprotno transcedentnemu, ker je v notranjosti spoznavnega subjekta. Tretjič: Tomažu Akvinskemu je transcendentalno stvar ali lastnost, ki gre preko razlik med posameznimi vrstami bitij (npr. posamezne kategorije). Glavne transcedentalne oznake so bitje, resnično, dobro, lepo itd.
Kantova transcedentalna filozofija je nasprotna ideji transcedentnega. Transcedentno (»gre preko«, »je nad«) je nasprotno od imanentnemu (notranjemu). Ker sta si pojma »transcedentalen« in »transcedenten« podobna, moramo biti pri njuni uporabi zelo pozorni.
Kant je bil prepričan, da lahko neodvisno od izkustva (tj. a priori) spoznamo le nujne resnice (npr. 2 + 3 = 5). Tako je razum vir znanja o resnicah, ki so nujne, medtem ko je izkustvo vir znanja o običajnih resnicah, tj. o tistih, ki niso nujne. Vendar obstajajo primeri, zaradi katerih je ta Kantova ideja vprašljiva. Predstavljajte si fizika iz preteklosti, ki je predsednik komisije za mere, in ki razglasi, da je dolžina določene železne palice (ki so jo dolgo hranili v Parizu) v normalnih temperaturnih pogojih postala mera za en meter. Nekatere merske enote so se dejansko tako vpeljevale. Naš fizik tako ve, da se dolžina te palice, ki je pred njim, uporablja kot merska enota za en meter na osnovi njegovega lastnega razglasa, kar pomeni, da ima vedenje o tem neodvisno od kakršnegakoli izkustva. On ve a priori, da je ta palica dolga en meter, saj je za to, da bi vedel, kako je dolga, ne rabi meriti. No ja, da ravno ta dolžina predstavlja mero za en meter je naključje, predmet njegove odločitve. Vendar lahko iz opisanega kljub vsemu sklepamo, da lahko imamo vedenje o nekih naključnih sodbah a priori. (Naključnost se v strokovnem jeziku imenuje »kontingentnost«, zato se ta zgodba pogosto opisuje kot primer »kontingentnega a priorija«, izmislil pa si jo je okrog leta 1970 ameriški filozof Saul Kripke.)
Muska: Lokua Kanza – Le Bonheur 3.25
Ontološka oreintacija te Kantove spoznavne teorije je bilo mehanistično naravoznanstvo, ki je vzniknilo v 17. stoletju. V tem smislu bi se lahko reklo, da je Kantova »Kritika čistega uma« nekaj takega kot kongenijalna recenzija Newtonove knjige »Matematični principi naravne filozofije«. In v tem je tudi njen zgodovinski pomen. Sklenila je račune in zaključila celo razdobje v zgodovini misli. Še ko je bil Kant živ se je odprla nova stran te zgodovine. Velevalo jo je strmljenje, ki se ni zadovoljilo s samimi pojavi ali po grško fenomeni, ki je hotelo navzlic vsemu kakor koli intuitivno prodreti v svet stvari in premagati fenomenologijo z ontologijo ter formalizem nepremičnih kategorij z živim zgodovinskim procesom. Sam Kant je že pogledal na to novo stran. Napisal je nanjo celo nekoliko vrstic, ko je prispeval v »Kritiki razsodnosti« namesto mehaničnemu svetovnemu nazoru svoj delež organičnemu in sicer razvojnemu nazoru. Zaradi tega je bil v zmoti, ko je trdil, da je delo filozofije z njegovo kritiko opravljeno in da bodočnost ne bo imela nobenih problemov več. Motili so se tudi njegovi nasledniki, ki so menili, da se filozofirati pravi samo komentirati Kanta ali celo učiti se ga na pamet.
Kantova »Kritika praktičnega uma«, ki se je pojavila leto dni pred francosko revolucijo, predstavlja poskus moralne spoznavne teorije in zgradbo etike na zahtevah razuma, ki ga je Kant opredelil kot sposobnost za načela. Kant skuša ugotoviti pravila take morale, ki bi bila prosta kakršnih koli časovnih in prostorskih momentov in kakršnekoli vnanje opore bodisi na nebu bodisi na zemlji. Pravi naravni zakon ne sme biti heteronomen, temveč avtonomen, samozakonit. Tudi ne sme biti materialen, to se pravi, ne sme vsebovati nobenih konkretnih predpisov ali prepovedi. Biti mora prav tako formalen kakor vsaka matematična formula, v katero lahko vstaviš poljubno število, poljuben primer. Naposled ne sme biti hipotetičen, to se pravi pogojen, marveč kategorično imperativen, osnovan na velelnem ukazu vesti, ki vedno jasno in točno ugotavlja kaj je človek dolžan storiti. Tako pride Kant do kategoričnega imperativa: ravnaj tako, da bi bilo pravilo tvojega ravnanja lahko tudi zakon vsesplošnega ravnanja. Četudi poskuša ta nauk enkrat za vselej razrešiti naravni problem na nespremenljivih načelih, je v resnici samo zaključil tendence protestantstva, racionalizma in nemške humanosti. Protestanstvo je preneslo naravni problem iz vnanjega sveta dejanj v notranji svet vesti in je vneslo v nauk o dolžnosti strog rigorizem. Prav tako stroga je tudi Kantova morala. Nobene okoliščine, nobene težave ne omilijo dolga in ne odvezujejo človeka od izpolnjevanja: moreš, ker si dolžan. Hkrati z tem Kantova etika ni brez religioznega motiva: za svojo utemeljitev postulira, zahteva, Boga. Vse to dela njegovo moralo v protestanski etični kulturi nenadomestljivo. Vpliv racionalizma se kaže v tem, da je Kantova morala morala razuma, ne teoretičnega, temveč praktičnega, a vendarle razuma. Moralno je samo kar je razumno. Dobro, ki ga storiš pod neposrednim vplivom čustva, brez sodelovanja razuma, je brez moralne vrednosti. Naposled je Kantova morala vsa prežeta s humanostjo 18. stoletja. Človek kot tak predstavlja absolutno vrednoto. Zaradi tega je nenaravno vsako ravnanje, ki se poslužuje človeka kot sredstva in kot smotra.
V »Kritiki praktičnega uma« Kant navaja dve stvari ali razloga, ki silita ljudi k razmišljanju in s katerima se mora ukvarjati filozofija.
»Dve stvari navdajajo čud z vselej novim in naraščajočim občudovanjem in strahospoštovanjem, čim pogosteje in vztrajneje se razmišljanje z njima ukvarja: zvezdnato nebo nad menoj in moralni zakon v meni. Ne ene ne druge ne smem iskati in ju enostavno domnevati zunaj mojega obzorja kot nekaj, kar je zagrnjeno s temo ali pa se nahaja v področju čezmernega: vidim ju pred seboj in ju neposredno povezujem z zavestjo moje eksistence. Prvo se začenja na mestu, ki ga zasedam v zunanjem čutnem svetu, ter širi povezavo, v kateri sem, do nepregledno velikega, kjer svetovi sledijo svetovom in sistemi sistemom, vrh tega še do brezmejnih časov njihovega periodičnega gibanja, njihovega začetka in trajanja. Drugo se začenja z mojim nevidnim sebstvom, z mojo osebnostjo, ter me prikazuje v svetu, ki mu gre resnična neskončnost, a ga lahko začuti le razum, in za katerega spoznavam, da z njim (hkrati s tem pa tudi z vsemi tistimi vidnimi svetovi) nisem povezan le naključno, tako kot tam, ampak obče in nujno. Prvi prizor brezštevilne množice svetov tako rekoč izniči pomembnost mene kot živalske kreature, ki mora materijo, iz katere je nastala, vrniti planetu (navadni točki v vesolju), potem ko je bila kratek čas (ne da bi vedeli, kako) obdarjena z življenjsko silo. Drugi pa, narobe, neskončno dviga mojo vrednost kot inteligence s pomočjo moje osebnosti, v kateri mi moralni zakon razodeva življenje, ki je neodvisno od živalskosti in celo od vsega čutnega sveta, vsaj kolikor je mogoče razbrati iz smotrne določenosti mojega bivanja s tem zakonom, ki ni omejena na pogoje in meje tega življenja, ampak sega v neskončnost.«
Maksima je po Kantovi definiciji subjektivno načelo hotenja. Objektivno načelo (to je tisto, kar bi vsem razumnim bitjem tudi subjektivno rabilo kot praktično načelo, če bi razum imel popolno oblast nad sposobnostjo želenja) je praktični zakon.
Muska: Lisa Ono – Cosa Hai Messo Nel Cafe 3.25
Kantova etika oziroma etika dolžnosti je ena najpomembnejših in najvplivnejših etičnih teorij v celotni zgodovini. Če jo primerjamo z Millovim utilitarističnim stališčem vidimo, da sta si v marsičem podobni, da pa med njima obstajajo tudi razlike.
Če gre pri Millu za splošno korist oziroma največje dobro za največje možno število ljudi, pa Kantu ni toliko mar za neko splošno korist ali ugodje. Za Kanta je namreč pomembno, da brezpogojno uveljavljamo pravila, ki nam jih nalaga dolžnost, ne da bi pri tem gledali na svojo osebno korist, čustva in strasti, ki nas vodijo k nekemu dejanju.
Primer z boleznijo: recimo, da imamo človeka z neozdravljivo boleznijo, ki bo vsak hip umrl, na drugi strani pa imamo nekatere paciente, ki potrebujejo določene vitalne organe, da bi lahko preživeli. Ali ne bi bilo bolje, da bi temu človeku odstranili njegove vitalne organe in s tem rešili paciente, ki so potrebni pomoči? S tem bi delovali v skladu z utilitarističnim načelom koristi.
Primer bitke: v neki bitki je ranjenih več ljudi. Med njimi je moj prijatelj, ki leži na levem bregu reke in neka skupina ljudi, ki jih ne poznam in se nahajajo na desnem bregu reke. Tudi sama se nahajam na bojišču in imam časa samo toliko (zaradi bomb, ki padajo name), da stečem na eno stran brega in rešim prijatelja ali pa na drugo stran reke, da rešim neko večjo skupino ljudi. Kaj mi je storiti?
Primer letalskega napada: recimo, da načrtujemo letalski napad na določene strateške točke. Ta napad bi bil zelo pomemben, saj bi z njim oslabili sovražnika in zmanjšali njegovo moč. Zavedamo se, da bi s tem lahko pripomogli k vdaji sovražnika in vzpostavitvi miru, vendar pa bi v tem letalskem napadu povzročili ogromno škode in ubili veliko število nedolžnih civilistov. Ali naj vseeno načrtujemo letalski napad?
Primer laganja: kantovsko ravnanje je lahko tudi slabo in to so mu nekateri tudi očitali, konkretno Benjamin Constant. Kant pravi, da je naša absolutna dolžnost, da se vzdržujemo laganja. Toda recimo, da v hiši skrivam prijatelja, ki ga nekdo hoče ubiti. Nekdo pride na moja vrata s pištolo in me vpraša ali skrivam prijatelja. Kantov odgovor bi bil: ker moraš vedno govoriti absolutno resnico, boš izdal prijatelja in s tem sokriv za njegovo smrt.
Constantov odgovor pa je, da ta človek nima pravice izvedeti resnice, ker bi le-to uporabil za nemoralno dejanje. Po Kantu torej nimamo dolžnosti, da govorimo resnico, do osebe kateri govorimo, ampak govorjenje resnice dolgujemo ljudem nasploh oziroma ljudstvu.
Muska: Donny Darko (soundtrack) – Mad World 3.09
V »Metafizičnih načelnih osnovah nauka o pravu«, je storil Kant poizkus podati čist racionalen nauk o pravu in o državi. Empirično pravoznanstvo je podobno glavi brez možganov. Pravo ni fenomenalno, marveč noumenalno, to pomeni, ne živi v svetu dejanskih pojavov, temveč v svetu mišljenih idej. Bistvo prava je Kant zvezal s svobodno voljo. Kjer je volja, je mogoča tudi samovolja. Samovolja nekaterih ljudi pa lahko zadene na samovoljo drugih. Zaradi tega je potrebna meja. Ugotavlja jo pravo. Ker po Kantovem mnenju pravniki nikakor ne morejo opredeliti, kaj je pravo je v skladu s prejšnim smatral za neobhodno, podati svojo opredelitev. Pravo je skupnost pogojev pod katerimi se samovolja enega v skladu s splošnim zakonom o svobodi lahko združi z samovoljo drugega. S tem je bila ulitarni teoriji prava kot interesa zoperstavljena metafizična teorija prava kot volje, zajezene v neke meje. To nasprotje se je prerodilo v pravni filozofiji 19 stoletja. Kant je videl razliko med pravom in nravnostjo v tem, da pravna zakonodaja prisilno ureja vnanje vedenje ljudi, zahtevajoč od njih samo legalnost, dočim naravna zakonodaja ureja njihovo notranje življenje in zahteva moralnost.
»Ugotovitev, kaj nam je storiti, da bi postala naša volja moralno dobra, torej ne zahteva kake daljnosežne bistroumnosti. Brez izkušenj glede dogajanj v svetu in nepripravljen na vsa njihova naključja se moram le vprašati: Ali lahko hočeš, da bi postala tvoja maksima univerzalni zakon? Če ne, moram maksimo zavreči, ne zaradi škode, ki bi jo povzročala meni ali celo drugim, temveč ker ni primerna za vlogo načela v možni splošni zakonodaji. Um pa mi do slednje vsiljuje neposredno spoštovanje, katerega temelji (ki jih lahko preišče filozof) so mi zaenkrat še neznani. Razumem pa vsaj to, da izhaja spoštovanje iz ocene o vrednosti, ki daleč presega vrednost vsega, kar nam nalaga nagnjenje, ter da sestoji dolžnost iz nujnosti delovanja iz čistega spoštovanja do praktičnega zakona, ki se mu morajo umakniti vsi drugi vzgibi, saj je dolžnost pogoj za voljo, ki je dobra sama po sebi in ki po vrednosti prekaša vse drugo.«
Kantova knjiga o pravu se je pojavila v času francoske revolucije. V začetku je bil Kant revolucije vesel kot poizkusa, ki je hotel realizirati ideale racionalizma in humanosti, nato pa ga je prestrašila kot zmagoslavje nasilja in terorja.
Muska: Placebo – Running Up That Hill 4.56
Kot prepričan racionalist je omalovaževal zgodovino. V »Kritiki čistega uma« je zgodovini razuma posvečeno posebno poglavje. A tudi tukaj ga zgodovina ne zanima sama po sebe, temveč kot vrsta nesporazumov, eksperimentov in poizkusov, razrešiti eno in isto nalogo, namreč problem vesoljnega državljanstva.
V sedemdesetih letih 19. stoletja se oglasi klic nazaj k Kantu. Obnovilo se je Kantovstvo ali natančneje novokantovstvo. Filozofiji 19. stoletja je uspelo prebiti steno, ki jo je postavil Kant med mislijo in bitjem, a prav tako tudi med voljo moralizirajočega subjekta in fenomenologijo zgodovinskega procesa. Misel in volja sta se prebili v širni prostor objektivnega bitja. Vrh tega je dobil objektivizem materialističen značaj. Neobhodno je bilo vrniti misli in volji njune pravice, človeški osebnosti dragocenost in človeku njegovo dostojanstvo. Ta potreba pa je povzročila preporod kantovstva. Kantovstvo sicer ni ne edinstvena ne dokončna filozofija, a je navzlic svoji enostranskosti sestavni del večne filozofije, ki jo živimo še danes.
Na nekem mestu se je Kant posvetil vprašanju kaj je razsvetljenstvo. Razsvetljenstvo je po njegovem izhod človeka iz nepolnoletnosti, ki je je sam kriv. Nepolnoletnost pa je nesposobnost uporabe lastnega razuma, brez pomoči drugega. Vzrok zanjo ni pomanjkanje znanja, ampak pomanjkanje volje in poguma, da bi razum uporabili sami. Razsvetljenstvo je zato klic k …Sapere aude! Imej pogum uporabljati lastni razum! Zdi se, da današnji čas v ničemer ni presegel te težnje razsvetljenstva. Bolj kot kadarkoli prej je na mestu formulacija kot jo je pred kratkim podala Alenka Zupančič:
»Imperativ časa je danes natanko to: bodite svobodni, ugovarjajte, povejte svoje mnenje, a ne razmišljajte. Glavno je, da ne razmišljamo, temveč se izčrpavamo v svobodi, kjer lahko svoja mnenja v slabo neskončnost tremo ob drugih mnenjih. Mnenja da, mišljenje ne.«
Kant je že pred več kot 200 leti v svoji filozofiji poskušal najti zdravilo za takšno nezrelost človeka. Zdi se da izziv za današnji čas ni v svojem odgovoru v ničemer drugačen od Kantove definicije razsvetljenstva: Heil novemu razsvetljenstvu, v katerem hvaležno vračamo nekaj svobode mnenja, za to pa želimo in pričakujemo malo več prostora za prakso in delo mišljenja.
Slovo naj bo začetek…
Ljubezen do Zofije naj vam ne bo privilegij ampak dolžnost. V naši družbi ste vedno dobrodošli.
Ob tednu osorej bo to spet mogoče tudi preko radijskih valov Mariborskega radija študent.
Do takrat pa naj vam mišljenja nikar vodi mnenje.
Z vami smo že 200 let mrtvega Kanta secirali…