17. 3. 2004 Oddaja Zofijinih

Oddaja 17.3.2004

Avizo

Dandanes se pogosto govori o t.i. »cultural clashu«, o kulturnem prelomu, o nesporazumu med narodi, rasami, religijami itd. Stvari, ki so nam tuje na tak način radi postavljamo izven spektra truda našega razumevanja.

Se sploh kdaj vprašamo kaj je v nekem simbolu, ki nam je podan, s tem, ko je prirejen za naše razumevanje, dejansko izgubljeno; koliko originalnega sporočila je še ostalo v njem?

V današnji oddaji se bomo zavzeli za stvari, ki so ponavadi izgubljene z prevodom.

Najprej o filmskem in aktualnem primeru: »Lost in Translation«;

nato bomo zapluli v semi – duhovne vode. Naj nam bo od večinske krščanske miselnosti, ki tako rada odpušča, oproščeno; podali bomo nekaj razmišljanj o najbolje čuvani skrivnosti zena.

Prijetno duhovno popotovanje!

GLASBA: Randy Crawford – Evrything Must Change

Naj najprej razblinimo nekaj mehurčkov magije filma.

V kino zahajamo iz brezdelja, torej iz vzroka, ki je botril tudi nastanku filozofije. V kinu smo prostovoljno podvrženi učinkom hipnoze, ki zapolnjuje naše mehanizme praktičnega spoznavanja, ki so itak prepoznani kot mehanizmi kinematografske narave. Že samo odpiranje oči napeljuje na spoznavanje; vsak premislek v filozofiji, pa itak temelji na predpostavki, da imamo radovednega duha in slabe oči. Film je kot takšna vrsta spoznavanja potovanje duha, predvsem pa oči. Ideje ali forme so isto kot hipni in negibni posnetki spreminjajoče se realnosti, producira se nepravilni pogled na realnost, zakaj v filmu ne vidimo objektivne realnosti, temveč produkte našega duha; k temu pripomore tudi homogenost vidnega polja, kajti gledalčeva mentalna aktivnost zedinja ločene faze, v idejo povezana dejanja. Prisotnost podobe je mešanice dejstva in simbola, v kateri nam edino spomin nudi neko točko v realnosti, pa še za to kaj kmalu ugotovimo, da je na osebni ravni zgolj fiktivna, v kolektivu pa zapisana konsenzu tradicije.

Kot v svojih študijah o teoriji filma ugotavlja Deleuze je podoba vse, kar se pojavlja, podoba sama na sebi je materija, hkrati pa je to podoba – gibanje. Materija podobe je svetloba, ki z odbojem svetlobne podobe ustvarja zaznavo. Mentalna podoba ima za objekte relacije, simbolne akte in intelektualne občutke, o relacijah katerih lahko priča samo gledalec; razpad teh modelov vodi v klišeje, se prav v ponavljanje podob in njenih pomenov, kar slednjič omogoči filmu, da izoblikuje kalupe lastnega izražanja – žanre.

Moderni film ima težnjo približati se kompleksnosti mišljenja – samemu mehanizmu človeške zavesti, tako film prepoznamo kot zabavo za oči in duha. Film je tako popolna umetnost našega časa – gesamtkunstwerk. Gledalcu ponuja nekak fantazmagorični odnos do platna; s tem, ko se gledalcu podobe na platnu nizajo kot sanjske, se do filma v njem izoblikuje fetišističen odnos: ve, a se vseeno pusti zapeljevati.

Film je medij, ki presodno vpliva na življenja ljudi kjerkoli po svetu. Na platnu se zrcalijo hrepenenja, želje, usode. Svet si je postal podoben. Obsodba na en sam kapitalističen diskurz, podreditev globalni shemi, ki četudi iz perspektive kapitala predstavlja nek korak naprej, je hkrati tudi korak nazaj. Estetike si niso več tuje, niso unikatne, ampak postajajo univerzalne, film s tem nekaj pridobi veliko pa tudi izgubi.

Potem ko je svet postal globalna vas, nam tuje kulture niso več samo eksotične ampak nas nagovarjajo z vedno bolj prepoznavnimi simboli. Vsemu trudu kapitalistično – globalne industrije poenotiti človekovo zrenje na minimum njegovega truda, pa osnovna dilema v vsakem primeru ostane: Sem to razumel pravilno? Ta dilema, ki je v principu načelo drugega, vznikne v očaranosti vsega novega, drugačnega. Odprtemu duhu je to prijeten impulz, ki ga napelje k pristni rado – vednosti; duhu, ki poskuša svet osmisliti in razumeti na podlagi trdnega enotnega pravila, je takšno soočenje lahko travmatično.

Filmi so takšne vrsta larger-than-life magije, ki, če je narejena pravilno, izkoči kot neizbežen občutek raziskovanja, učenja o stvareh, za katere niti nisi vedel da obstajajo; četudi v nečem tako amorfnem kot je domišljija. Magija lahko nastopi tudi v primerih, ko se dotika povsem realnih in neolepšanih dejstev, ponavadi je te vrste magija, ko ni jasne distinkcije med fantazijo in realnim, še veliko slajša. Ko odideš od takšnega magije se ti nek samosvoj način dozdeva, da si del nečesa večjega, misterioznega in posebnega samo zaradi golega dejstva, da si živ. Samemu sebi se zdiš lažji, pametnejši, modrejši in bolj človeški.

Film Sofie Coppola »Lost in Translation« (Izgubljeno z prevodom) je nek način prav tak. Poigrava se z izkušnjami, ki jih je izkusil prav vsak izmed nas: majhne krize, ki nas pripravijo do tega, da ponovno premislimo svoje življenje; bežna prijateljstva, ki jih razvijemo v trenutkih, ko smo obkroženi z nedomačnostjo (unhemlich). Izkušnje, ki samo z tem da so, brez dodatnega komentarja v nas vzbudijo idejo o nečem globljem, o nečem, kar te napelje na resen in trezen razmislek.

Po obetavnem prvencu »The Virgin Suicides« je to drugi film Sofie Coppole, hčerke filmskega maga Francisa Forda Coppole in bivše žene maga hollywoodske ekscentričnosti Spike Jonza. Sofia, ki je napisala tudi scenarij za katerega je bila na letošnjih oskarjih nagrajena, v zgodbi biografsko preigrava svojo nič kaj skrito življensko izkušnjo postavljeno v svet, ki ga ne razume in ki tudi nje ne razume najbolje.

Bob Harris, igra ga Bill Murray, je ameriški igralec v Tokyu. In tam ni edini Američan; v hotelskem baru ponoči sreča Charlotte (Scarlett Johansson), ki je sicer diplomirala iz filozofije, a ki kljub temu ne ve, kaj bi v življenju počela.

»Osamljena sta, odtujena, izgubljena. V tujini skušata najti to, kar sta izgubila v Ameriki. Zato tega, kar se zgodi med njima, ne prevajata. Ko napol melanholično, napol burleskno blodita po ultra moderni tokijski noči, med bari, restavracijami, lifti, neonom, karaokami, arkadami, striptizetami in znaki, ki jih ne razumeta, se prepustita platonskemu, angelskemu, ojdipskemu overloadu. Tako sta eterična in absurdna in delikatna in nostalgična, kot da se drug drugega le še spominjata.«

Marcel Štefančič

GLASBA: Air – Playground Love

Čudno prijateljstvo, ki se splete med njima je lahko kvečemu platonična romanca, ki je ojačana z izkušnjo odtujenosti v tuji kulturi kot je Japonska.

Človeka, ki sta izgubljena tako v tujem okolju futurističnega in nehumanega Tokya kot tudi v komunikaciji z ljudmi, v teh točkah, ki jih drugače ne bi bilo, med sabo najdeta stik. Ne tisti »one night stand« stik, ki ponavadi zaceli hipno afektno stanje odtujenosti, pač pa stik, ki je dosti globlji in je večji od njunih življenj.

Soočena s konfuznostjo svojih življenj – tujosti življenja; Charlottinega iskanja same sebe in smisla v življenju ter Bobovega sklepa krize srednjih let, češ želim živeti bolj zdravo, bolj polno; drug z drugim skleneta nenavadno zavezništvo, v katerem se z konfuznostjo modernega Tokya – tujostjo okolja, soočata skupaj.

Iz naše prspektive je to dragocena izkušnja soočanja z drugačno kulturo. Lahko zremo v žrelo preloma med kulturami, v bizarnost v naprej spodletelega poskusa organičnega enotenja človeških kreatur. Na delu lahko opazujemo občuteka neumeščenosti in iskanja samega sebe. Ni naključje, da iz posterjev za film kričijo slogani v stilu: vsak se želi najti.

Med iskanjem samega sebe sta našla drug drugega, ne v tistem ljubezenskem pomenu besede, ko breme svoje frustracije položiš na ramena drugega, pač pa v pomenu sobivanja; v klasično Freudovskem diskurzu tistega, kar se označuje kot heimlich (domačnost), skratka iz vednosti in potrebe, da je za tabo nekdo, na katerega se lahko zaneseš.

Na koncu se poslavlajta brez besed; Bob ji nekaj zašepeta na uho, česar pa mi ne slišimo, razumljivo, ne smemo slišati, ker povedano bi potem izgubilo svoj pomen. Bistvo bi bilo z izjavljanjem izgubljeno.

Takoj ko o stvari spregovoriš, si zgrešil bistvo.

Zen

GLASBA: Phoenix – Too Young

Daisetz Teitaro Suzuki (1870‑1966) je priznani japonski učenjak, ki je vse svoje življenje posvetil popularizaciji in interpretaciji zen‑buddhizma bralcem na zahodu. Napisal je približno sto knjig v japonskem jeziku in kakšnih trideset v angleščini, v katerega je prevedel tudi številne originalne budistične tekste.

Če naštejemo samo nekaj njegovih najbolj znanih del: Essays in Zen Buddhism, An Introduction to Zen Buddhism, The Training of the Zen Buddhist Monk, Living by Zen, Manual of Zen Buddhism, Zen Buddhism and Its Influence on Japanese Culture, itd.

Tekst, ki sledi je sestavljen iz odlomkov njegovih dveh esejev: On Satori ‑ The Revelation of a New Thruth in Zen Buddhism in Chief Characteristics of Satori. Oba eseja je v knjigi izbranih Suzukijevih spisov The Essentials of Zen Buddhism objavil njegov dolgoletni prijatelj Bernard Phillips.

Za temeljitejšo razumevanje besedila kot tudi zena in budizma na splošno velja omeniti nekaj napotil: Vladimir Devidé: Zen; D.T. Suzuki in Erich Fromm: Zen i psihoanaliza; Alan Watts: Put Zena in Zen: the supreme experience; Hisamatsu Shinichi: Polnost niča – Satori; Maja Milčinski: Pot praznine in tišine.

Daisetz Teitaro Suzuki

O satoriju – odkrivanje nove resnice v zen budizmu

Bistvo zen‑buddhizma sestoji iz pridobitve neke nove točke pogleda na življenje in stvari na splošno. Če želimo prodreti v svet zena moramo pred tem zapustiti vse naše običajne navade, mišljenja in predstave, ki upravljajo z našim vsakodnevnim življenjem. Poskušati moramo videti ali obstoji neki drugačen način presojanja stvari ali še bolje ali je naš običajen način dovolj, da nam zagotavlja zadostno zadovoljitev naših najbolj skrajnih duhovnih potreb. Če nekako čutimo, da z sedanjim življenjem nismo zadovoljni, če v našem običajnem življenju obstoji nekaj kar nas otesnuje, se moramo lotiti dejanj, ki nas bodo slednjič pripeljala do občutka končnosti in zadovoljstva. Zen nam predlaga, da to naredi namesto nas in nas hkrati prepričuje v možnost pridobitve nekega novega pogleda na življenje, v katerem je občutek življenja bolj svež in globlji. Ta preobrazba, kateri se človek podvrže, je gotovo največja naravna mentalna kataklizma kateri se človek lahko prepusti in ki jo človek lahko v svojem življenju izpelje do konca. To ni lahka naloga, bliže je predstavi o kaosu skozi katerega se mora človek prebiti.

Tovrstno pridobivanje nove prspektive v življenju, ki bi mu na zahodu še najlažje rekli spoznanje, a ne v klasično krščanskem pomenu besede, japonski preučevalci zena običajno imenujejo “satorij” (v kitajščini wu). To je pravzaprav drugo ime za razsvetljenje. Obstoji še nekja drugih izrazov v kitajskem jeziku, ki ravno tako označujejo to življensko izkušnjo, ki ji je bil v zgodovini religioznih in duhovnih izkušenj tako ali drugače podvžen sleherni duhovni voditelj. Zen brez satorija ne obstaja, je dejansko alfa in omega zen‑buddhizma. Zen lahko izgubi celotno svojo književnost, vse svoje samostane in vsa druge pripomočke; a dokler ima v svojem bistvu satorij, bo preživel do večnosti. Poudariti želimo to najtemeljnejšo dejstvo, ki se tiče samega življenja zena, ker so celo med preučevalci zena ljudje, ki so slepi za to osredno dejstvo in menijo, da je zen s tem, ko se logično in psihološko razjasni, samo še ena budistična filozofija, ki jo je moč dojeti z pomočjo strogo tehničnih in pojmovnih budističnih izrazov in da v njem od tega trenutka naprej ne ostane ničesar, kar ga dela za to kar je. Suzuki trdi, da se življenje zena prične šele z pristopom do satorija.

Satori se lahko razlaga kot intuitiven uvid v naravo stvari, ki je nasproten analitičnemu in logičnemu razumevanju stvari. To dejansko pomeni odkrivanje do sedaj neodkritega sveta v zmedi dualistično učenega uma. Lahko rečemo, da se s satorijem popolnoma zamenja naša percepcija okolja, vidimo ga z nekega povsem novega gledišča. Za tiste, ki so dosegli satorij, svet ni več to kar je bil. Povedano logično, vse njegove ovire se zedinijo in oskladijo v čvrsto organsko celovitost. To je skrivnost, ki se po mnenju zen učiteljev odigrava vsakodnevno. Satori se tako lahko pridobi samo v primeru, ko ga izkusimo osebno.

Slaba, a vsaj delna podobnost je v analogiji primera rešitve težkega matematičnega problema ali v trenutku nekega velikega odkritja, skratka, ko človek vzklikne “Heureka! Heureka!”. To se ne nanaša samo na intelektualni uvid satorija, ki je zaradi tega nujno zgolj delen in necelovit in se ne dotika samega temelja življenja, razumljenega v smislu nedeljive celote. Satori kot resnično zen doživetje se mora dotikati celovitosti življenja. Ker to, kar zen predlaga je revolucija, a tudi prevrednotenje človeka kot duhovne enovitosti. Rešitev matematičnega problema je z rešitvijo privedena h koncu, razen tega nima drugega vpliva na človekovo življenje. Tako je tudi z drugimi posebnimi praktičnimi ali znanstvenimi vprašanji, le te ne zadanejo osnovnega tona osebnega življenja. Ko gre za resnični satori so učinki na človekovo moralno in duhovno življenje revolucionarni, a prav tako evforično prečistujoči, kot tudi zahtevni. Ko so učitelja vprašali iz česa sestoji družabništvo Bude, je odgovoril: “Dno vedra je prebito.” Iz tega odgovora je razvidna kakšna je celovita revolucija proizvedena s tem duhovnim izkustvom. Rojstvo novega človeka je zares kataklizmično.

To duhovno spreminjanje človekovega življenja se v psihologiji religije imenuje spreobrnjenje. No, ker ta pojem v glavnem koristijo krščanski spreobrnjenci se v svojem strogem smislu ne more prenesti na izkustvo budizma, gotovo pa ne na tistega, ki sledi filozofiji zena; ta pojem ima vse preveč afektiven emocionalen prizvok, da bi ga postavljali ob bok satorija, ki je v osnovi predvsem pojem spoznanja. Splošna tendenca budizma je bolj intelektualna kot emocionalna in njegov nauk o razsvetljenju ga ostro razlikuje od krščanskega dojemanja odrešitve; zen kot ena od šol mahayana budizma sodeluje v veliki meri v tem, kar bi lahko imenovali transcendentalni intelektualizem, ki se ne končuje v logičnem dualizmu. Povedano poetično in figurativno, je satori »odpiranje cveta uma« ali odstranjevanje bremena ali razbistrjenje umskega dela.

Vse to želi iz poti odstraniti ovire, ki ovirajo delo mehanizma. Z odstranitvijo te ovire se pred nami odpira nov pogled, ki je brezmejno prostran in seže do konca časa. Ko se življenje s tem počuti popolnoma osvobojeno v svojem delovanju, se sedaj radosti do svojih skrajnih mej – dosežek, ki je cilj zen‑discipline. To se pogosto enači z izgubo interesov in skromnostjo ciljev. No po mnenju zen učiteljev se nauk o nedoseganju nanaša na subjektivno pozicijo uma, ki presega meje misli. Ta nauk ne zanemarja etičnih idealov niti jih presega, je preprosto notranje stanje zavesti brez odnosa z njenimi objektivnimi posledicami.

GLASBA: Peaches – Tombstone Baby

Kar se tiče začetka procesa satorija, je vse kar lahko zen naredi, da pokaže pot, ostalo prepusti človekovemu lastnemu izkustvu; kar pomeni: slediti tem naukom in priti do cilja, je nekaj, kar mora človek narediti sam, brez pomoči drugega. Ne glede na to, kaj vse je učitelj sposoben, je v tem, da učencu, ki v sebi ni pripravljen priti do bistva stvari, nemočen pomagati. Prav tako kot ne moremo konja pripraviti do tega, da pije proti svoji volji, tako je tudi dojemanje končne stvarnosti nekaj, kar mora človek narediti sam. Prav tako kot cvet cveti iz svoje notranje nujnosti, tako mora tudi uvid v človekovo lastno naravo biti izliv njegovega lastnega notranjega preobilja. To je mesto kjer je zen oseben in subjektiven v smislu, da je notranji in ustvarjalen. V literaturi zena je pogosto nakazana misel, da gre pri razsvetljenju za prebujanje znotraj sebe in neodvisno od drugih, je rezultat notranjega občutka človekove zavesti, ki človeka dela sposobnega, da ustvari svet večne harmonije in lepote, kar pa je zametek nirvane.

Zen nam ne nudi nikakršne intelektualne pomoči, zen zgolj sugerira in ukazuje; ne zato, ker želi biti nedoločen temveč zato, ker je to resnično edino, kar lahko stori za nas. Ko bi lahko, bi zen naredil vse, da bi prišli do razumevanja. Zen zato, da bi nas pripeljal do tega cilja, pravzaprav črpa iz vseh mogočih opcij, kar je mogoče videti tudi v dejanjih učiteljev zena. Celo takrat, ko svoje učence dobesedno prevračajo po tleh, se v njihovo dobrohotnost ne more posumiti. Samo čakajo na čas, ko bo um njihovih učencev dozorel za končni trenutek. Ko ta nastopi, je odprto oko v stanju, da resnico o zenu najde kjerkoli okoli sebe. Človek jo lahko izkusi v trenutku ko sliši nerazločen zvok ali nerazumljivo pripombo, ko gleda rast cvetja ali ko se srečuje s katerimkoli nepomembnim dogodkom vsakodneva. To so vse zadostni pogoji, ki v človeku prebudijo notranji občutek. Očitno je, da vsak povsem nepomemben dogodek v svojem učinkovanju na um presega vse, kar bi si človek o njem lahko predstavljal. Morda od tod maksima zena, ki terja, da največjo pozornost ne posvečamo velikim stvarem, pač pa majhnim, na videz nepomembnim. Vsi vzroki satorija imajo svoje korenine v umu. To je razlog zakaj, ko pride za to čas, vse kar leži v njem iz njega izbruhne kot pri vulkanskem izbruhu ali pač bliskne kot strela. Zen to imenuje vrnitev človeka domov, ker njegovi tovariši bodo ugotavljali: sedaj si se našel, od samega začetka ti ni bilo nič podarjeno.

V zenu se nima kaj pojasnevati, poučevati, kar bi lahko na koncu prispevalo k tvojemu znanju. Če to ne izraste iz tebe samega, nima znanje za tebe nobene vrednosti; posojeno perje nikoli ne raste.

Do sedaj se je pojav imenovan satori v zen‑buddhizmu obravnaval kot tisti za zen ključen element, kot točka obrata v človekovem življenju, ki odpira um za širši in bolj globoki svet, kot nekaj, kar se lahko razbere iz najnepomebnejšega dogodka v vsakodnevnem življenju. Naj pudarimo nekaj splošnih točk budističnega izkustva satorija:

– Ljudje pogosto menijo, da se v disciplini zena s pomočjo meditacije izzove stanje avtosugestije. Vendar to ne drži povsem. Kot smo lahko videli, satori ni sestavljen iz nekega predhodno proizvedenega stanja, v katerem se potem intenzivno predaja mišljenju. Satori je rastoča zavest nove moči v umu, ki ga dela sposobnim, da presoja stvari iz povsem novega gledišča. Že od samega začetka razvijanja zavesti smo navedeni, da na notranje in zunanje vplive odgovarjamo na pojmoven in analitičen način. Disciplina zena je sestavljena tako, da se ta umetno zgrajeni okvir presojanja enkrat za vselej zamaje in da se preoblikuje na povsem novi osnovi. Stari okvir je neznanje, novi razsvetljenje. Zato je evidentno, da meditacija o neki metafizični in simbolični trditvi, ki je proizvod naše relativne zavesti, ne igra v zenu nikakršne vloge.

– Brez znanja o satoriju ne more nihče prodreti v skrivnost zena. Je nenaden blisk nove resnice o katerem se mu do tedaj ni niti sanjalo. Je neke vrste mentalna katastrofa, ki se dogaja popolnoma iznenada po tem, ko smo vse življenje zbirali intelektualno znanje, ki se sedaj nenadoma ruši. Satori pride neopazno, ko ste opazili, da ste svoje celovito bitje popolnoma izčrpali. Religiozno je to novo rojstvo, moralno je to prevrednotenje človekovega odnosa do sveta. Ta je sedaj odet v nove obleke, ki prekrivajo vso grdoto dualizma, ki se v budistični dialektiki imenuje previd in je rojen iz presojanja in napake.

– Satori je razlog za obstoj zena in brez njega zen ni zen. Zato je vsako sredstvo v zenu usmerjeno k doseganju satorija. Zen‑učitelji niso imeli potrpljenja, da satori pride sam od sebe. Z vso resnostjo so se lotili podajanja načinov, s katerimi bi dosegli, da bi ljudje premišljeno in sistematično dosegli uvid v resnico zena. Njihove na videz skrivnostne predstave te resnice so bile v glavnem usmerjene na to, da pri svojih učencih ustvarijo neko določeno stanje uma, ki bi oljašalo pot, ki vodi do razsvetljenja zena. Toda vsi ti intelektualni poskusi s strani religioznih in filozofskih voditeljev niso uspeli prinesti željenega učinka. Učenci so bili vse pogosteje in pogosteje zapeljani na napačno pot. Posebej Kitajci so bili v dvomu kako naj dojamejo središčno točko budističnega nauka, potem, ko je bil budizem preko Indije vpeljan na Kitajsko, vključno z vsemi njenimi visokometafizičnimi abstrakcijami in z zelo skrbno sestavo moralne discipline. Bodhidharma, Eno, Baso in drugi učitelji so opazli to dejstvo. Naravna posledica je bila, da so satori postavili nad branje budistične sutre in ga poistovetil z zenom.

GLASBA: Moloko – I Want You

– Poudarjanje satorija v zenu iznad vsega drugega, daje zenu neko specifičnost, ki je različna od vsega, kar se recimo prakticira v Indiji ali v drugih šolah Budizma. Ko je v budizmu um toliko pripravljen, da je sposoben uvideti stanje popolne praznine, v kateri ni preostalo niti kančka zavesti, iz katerega je izhlapel vsakršni občutek bivanja, z drugimi besedami, ko so vse oblike mentalne aktivnosti izbrisane iz polja zavesti, ki je sedaj kakor modro nebo brez oblaka, kakor prostrana neskončnost, takrat se reče, da je dosežena popolnost. To se lahko imenuje tudi ekstaza ali trans, a v osnovi to ni zen. V zenu mora kraljevati satori, mora se zgoditi vsesplošni mentalni obrat, ki razruši stare intelektualno nabrane predsodke in postavi temelje neke nove vere, priti mora do bujenja novih občutkov, ki bodo iz povsem nove pozicije preučili stanje starih stvari. V budizmu pa teh prvin ni, ker je v njem bistveno predvsem pomirjanje uma. Kot takšna ima tudi ta praksa svojo vrednost, a zena ne gre istovetiti z takšnimi praksami. Buddha je bil ravno zaradi tovrstnega prakticiranja razočaran, saj so v veliki večini prakticiranj budizma prevladovale meditacije, ki so v številnih stopnjah ločevanja od samega sebe, uničevale mišljenje.

– Satori ni videnje Boga kot takšnega kakršen je, kot to trdijo nekateri krščanski mistiki. Zen je uvid v delo ustvarjenega, ne pa srečanje z ustvarjajočim samim. Zen ni odvisen od obstoja Boga. Zen zadovoljuje s tem, da nudi vpogled v razlog življenja. Hoen iz Go-so-zana je pokazal svojo roko in svoje učence vprašal zakaj se to imenuje roka. Ko človek ve zakaj, je takoj tukaj satori in človek ima svoj zen. Kar se pač tiče Boga kot ga obravnava misticizem, gre za dojemanje nekega določenega predmeta, tako, da ko imate Boga je vse kar ni Bog izključeno, kar pa je samoomejevanje. Zen hoče absolutno svobodo, celo od Boga samega. To pa ne pomeni, da želi biti zen morbidno svetovljanski in brezbožen, temveč da pozan necelovitost pojmov in poimenovanj. Zato je veliki učitelj Yakusan, ko so ga zaprosili naj jim predava, brez besed odšel v svojo sobo. Hyakujo je ob podobni priložnosti naredil nekaj korakov naprej, zastal in razširil roke – kar je bila njegova razlaga velikega načela budizma.

– Satori je napristnejše osebno izkustvo in se ga zato ne da izraziti z besedami ali se ga opisati na katerikoli način. Vse kar lahko človek naredi v posredovanju tega občutka drugim, je, da sugerira, pa še to lahko samo poskusi.

Buddha je postopal tako, da se je obregnil ob filozofe in druge praznogovorce svojega časa, ki so se ukvarjali zgolj z abstrakcijami, praznimi mnenji in neplodnimi diskusijami.

– Satori ni morbidno stanje uma, morebiten predmet preučevanja psihologije nenormalnosti; če je v tem aspektu sploh kaj, potem je to popolnoma normalno stanje uma. Ko govorimo o mentalnem obratu, človek lahko to razume kot nekaj, česar se je običajno treba izogibati. To je seveda napačno gledanje na zen, na žalost pogosto prisotno pri kritikih, ki podlegajo predsodkom.

Kot je izjavil učitelj Nansen, je satori naša vsakodnevna misel. Ko ga je potem neki redovnik vprašal kaj je mislil z tem vsakodnevnim mišljenjem, mu je le ta odgovoril:

Ko pijem čaj, ko jem riž.

Ko živim svoje življenje.

Ko gledam potok, ko gledam planine.

Ko se počutim pomirjeno in sproščeno.

Ali se bodo vrata odpirala navznoter ali navzven, je popolnoma odvisno od tega, kako bomo vrata postavili. V trenutku se lahko vse spremeni in nenadoma ste v posesti zena. Vse vaše mentalne aktivnosti se sedaj odvijajo na povsem drugačen način, kar nudi veliko večje zadovoljstvo, večji mir in vas napolnjuje z večjo radostjo, kot kar koli drugega pred tem. Pot vašega življenja je spremenjena, v njem je nekaj pomlajujočega. Poletno cvetje izgleda lepše in tudi planinski potok teče mirneje in je bistrejši. Subjektivna revolucija, ki prinese takšno stanje gotovo ne more biti nenormalna. Ko postane življenje večji užitek in njegova prostranstva široka kot samo vesolje, pomeni, da mora biti v satoriju nekaj zdravega in vrednega človekovega poskusa, da ga doseže.

– Predpostavljeno je, da vsi živimo v istem svetu, a kdo mi lahko zagotovi, da je ta stvar, ki jo imenujem kamen in leži pod mojim oknom ista stvar za vse med nami. Nekaterim kamen preneha biti kamen, medtem ko za druge za vedno ostane nevreden primerek geološke sestave zemlje. Samo majhen preobrat v našem razmišljanju rezultira v ogromnem rezkoraku med nami. V zenu je ta preobrat satori, ali še bolje zaobrat; ne v horizontalni smeri, temveč v globjem in polnejšem smislu, ki rezultira v odkrivanju sveta popolnoma novih vrednosti.

Recimo, da jaz in ti pijeva čaj. Očitno je, da oba izvajava podobno dejanje, a kdo lahko pove kakšno subjektivno vrednost ima to dejanje zame oziroma zate? V tvojem pitju čaja morda ni zena, medtem ko je moje z njim zapolnjeno. Temu je razlog dejstvo, da se eden izmed naju giblje v logičnem krogu, medtem ko je drugi izven njega, kar pomeni, da je v enem slučaju prisoten kruti zakon t.i. intelektualne dejavnosti, katerih spon se akter ne more osvoboditi niti takrat kadar deluje, v drugem slučaju, pa je akter zakorakal po novi poti in v njegovi zavesti ni podvojenosti, v njem življenje ni razceplejeno na objekt in subjekt ali v delovano in delovanje. Pitje za njega v tem trenutku predstavlja celovito dejavnost, celi svet. Zen živi in je zaradi tega svoboden, medtem ko je naše običajno življenje v suženjstvu; satori je prvi korak k svobodi.

– Satori je razsvetljenje. Vse dokler je budizem nauk o razsvetljenju, kot iz njegovih zgodnjih in kasnejših literarnih del vemo da je in vse dokler zen trdi, da je satori njegov vrhunec, je za satori mogoče reči, da predstavlja sam vrh budističnega učenja. Ni dvoma, da je zen eden najdragocenejših in z svojim vpogledom zapopadanja eden najimenitnejših duhovnih izročil, ki so jih naši predniki pustili zanamcem v dedovanje. Tudi takrat, ko se ga smatra zgolj za budistično obliko spekulativnega misticizma, ki ga je mogoče prepoznati tudi na zahodu v filozofiji Plotina, Eckharta in drugih, je vsa njegova književnost vredna ohranjanja in resnega preučevanja učenjakov in iskalcev resnice.

Skorajda ni ničesar vznemirljivejšega za znanstvenika ali znanstvenico, kakor če ugotovi, da se je v njegovem ali njenem umu zgodilo nekaj, kar natančno ustreza nekemu dogajanju v naravi. Vsakokrat, ko se to zgodi, človeka preseneti, da tvorba njegovega uma dejansko nekaj pomeni v zunanjem svetu. To je pravi šok, obenem pa velikanska, velikanska radost.

Leo Kadanoff

Popotovanje z Zofijinimi ljubimci po prostranstvih kulturnih nesporazumov, je za danes pri kraju.

Pripombe, vprašanja, kritike in druge oblike odzivov pričakujemo na naši spletni strani: www.zofijini.net, kjer med drugim lahko ponovno, tokrat v tekstovni obliki, preletite vsebine radijskih oddaj. Poleg tega pa na naši strani najdete še veliko drugih oblik intelektualnega razvedrila in informacij. Vabljeni!

Ponovno vas na popotovanje z Zofijinimi po vse bolj pravlični deželi konstruktivnega kriticizma vabimo ob tednu osorej, za danes pa se od vas poslavljamo….