Avizo
Po poletnem času, ki ga je bolj, kot je to ohranjeno v našem ne tako oddaljenem spominu, zaznamovalo mehko sonce, se Zofijini vračamo z novo sezono oddaje, ki je namenjena vsem vam – mislečim.
V nagovoru v novo sezono ne bomo pretiravali s patosom, izrekli bomo povabilo, da nam tudi v novi sezoni prisluhnete, da ponudite priložnost tako sebi kot nam in da skupaj poskušamo stvari tako na idividualnem kot družbenem področju premakniti v pozitivno smer.
Za današnjo oddajo bi bil najbolj prikladen sledeči Camusov aforizem:
Človek ni popolnoma kriv: ni začel zgodovine; tudi ni popolnoma nedolžen, saj jo nadaljuje.
Začeli bomo s filozofskim razmišljanjem na temo: smisel življenja; vprašanje, ki ga bomo obirali v uvodu je: Zakaj vprašati zakaj? Ob že uveljavljenih novicah in novem argumentacijskem kotičku, bomo oddajo zaključili z še eno obsežnejšo temo: govorili bomo o strukturah vsakdanjega življenja s posebnim pogledom Fernanda Braudela na razdobje med 15. in 18. stoletjem, obdobje, ki je tlelo v pričakovanju meščanstva in dobe industrializacije, katere otroci smo moderni ljudje.
Vabljeni ste nam prisluhniti!
GLASBA: Anjali – Hymn To The Sun
Smisel Življenja
Zakaj vprašati zakaj?
Zakaj sploh obstajam? Čemu vse to? Zakaj sam tu? Niso to vprašanja, ki se nam pojavljajo v trenutkih depresije? So ljudje, ki si postavljajo takšna vprašanja sploh normalni? Morda takšni ljudje razmišljajo o samomoru in jim je potrebna psihološka pomoč? Je z njimi vse v redu? Ali se zdrav in normalen človek sploh sprašuje o smislu življenja?
Sicer je res, da so to vprašanja, ki se pojavljajo posebej, ko nam primanjkuje motivacijske moči, a bi dober odgovor na vprašanje Zakaj?, moral dati dodatnih moči za nadaljnjo pot vsakomur izmed nas. Hkrati pa ni razloga, zakaj se isto ne bi spraševali vedri in optimistični ljudje. Jasno, odgovor je potrebnejši tistim, ki jim je volja do življenja oslabela, a bi odgovor, če obstaja, moral enako pomeniti tako za ene kot za druge, vprašanje pa je, če je smiselno, enako smiselno za tiste, ki so na robu samomora kot za one, ki so polni volje do življenja. Najprej poglejmo ali je to vprašanje sploh smiselno?
Še vedno verjamem, da ta svet nima višjega pomena, vendar vem, da je v njem nekaj kar ima pomen; to je človek, kajti on je edino bitje, ki terja smisel.
Albert Camus, Pismo nemškemu prijatelju
GLASBA: Guru – Feel The Music
Ali je smisel življenja življenje?
Paul Claudel, Sporočilo Mariji
Je smiselno spraševati se o smislu življenja? Kako smo prišli do tega vprašanja? Je to sploh vprašanje, ki si ga je vredno zastavljati? Imamo kakšno potrebo odgovoriti nanj? Torej ne gre za to, ali nam je odgovor psihološko potreben, v tem kontekstu je to popolnoma nepomembno, pomembneje je, ali je iskanje tega odgovora racionalno. Je legitimno o tem razpravljati brez ozira na to kakšno motivacijsko vlogo bo imel odgovor? Vprašanje se nam postavlja popolnoma naravno. Kakor hitro se samo enkrat vprašam: Zakaj počnem to ali ono?, tako hitro pride na vrsto tudi vprašanje zakaj sploh živim?
Nekdo nas vpraša na primer zakaj sekaš drva?
Odgovorim, da zato, ker so drugače prevelika za peč in ker potrebujem toploto, ki mi jo peč daje. Če bi nesekana drva lahko vrgel v peč, jih ne bi rabil sekati.
A zakaj se želiš greti?
Zato, da me ne bi zeblo in da se ne prehladim.
A zakaj se ne želiš prehladiti, zakaj je bolje da nisi prehlajen?
Če nisem zdrav potem težje oziroma sploh ne morem delati.
A zakaj želiš delati, zakaj je dobro, da delaš?
Delati moram, da bi zaslužil za preživetje.
A zakaj bi živel, zakaj je bolje, da živiš? itd…
Torej, če smo pripravljeni sprejeti niz vprašanj Zakaj?, potem se ne moremo ogniti vprašanju o smislu življenja. Dovolj refleksivnemu človeku ni potreben nekdo drugi, da ga vpraša zakaj počne to pa to, pri njem lahko gre tudi za monolog. Niz vprašanj, začenši z vprašanjem zakaj sekati drva, nas je pripeljal do vprašanja o smislu življenja. Ni potrebno, da je tema ravno sekanje drv, karkoli že počnemo, pa naj bo še tako trivialno, takoj ko se vprašam zakaj to počnem, hitro in popolnoma naravno pridem do vprašanja zakaj sploh živim. Razen morda v trenutkih največjega razočaranja, v glavnem ne gremo tako daleč. Dovolj sta že eno do dve zakaj–zato vprašanji in smo zadovoljeni. Toda, če gledamo povsem logično, je vprašanje »zakaj« zelo enostavno in naravno, preprosto neizbežno. Kajti, če nimamo razloga živeti, nimamo niti razloga sekati drv. Ker če nimamo razloga živeti, nimamo razloga početi karkoli. Vprašanje o smislu življenja se nam torej pojavi takrat, ko niz vprašanj zakaj, zvedemo na karkoli, kar počnemo v življenju.
V nadaljevanju teme, v naslednji oddaji, bomo govorili o logiki niza vprašanj: zakaj?
Svoje nepopolnosti se oklepam kot svojega smisla, da obstajam.
Anatole France, Epikurejski vrt
GLASBA: Andyage – Lives For Free
Novice
Med našo poletno odsotnostjo se je ob olimpijskih igrah, občasnih medcivilizaciskih pokolih in domači borbi za oslovo senco godilo še kaj, kar morda ni stopalo skozi velika vrata na prag zgodovine.
Naj vas najprej poučimo o dejavnosti Zofijinih v preteklih dveh mesecih in o tem, kar si lahko v bližnji prihodnosti skupaj obetamo.
Naši domači strani zofijini.net smo priključili novi spletni forum posvečen filozofiji, imenovan Pavliha, ki ima namen postati osrednji slovenski filozofski forum. Upamo, da boste k temu cilju pripomogli tudi poslušalci naše oddaje.
V mesecu avgustu smo dočakali splavitev nove številke online časopisa, ki je tokrat v glavnini posvečen kognitivni znanosti.
V sklopu Zofijinih bodic, smo vpričo pomanjkanja argumentativne veščine v slovenskem javnem prostoru, uvedli novo rubriko imenovano »argumentacijski kotiček«, ki se ukvarja z logičnim seciranjem javnih izjav.
V sklopu novic iz tabora Zofijinih lahko že povabimo na prvo jesensko predavanje. O medijskih podobah homoseksualnosti bo 29. septembra ob 18. uri v galeriji Media Nox predaval raziskovalec na Mirovnem inštitutu v Ljubljani, mag. Roman Kuhar. Vljudno vabljeni!
Priporočamo nekaj dobrodošlih novih knjig v sicer dokaj skromni zbirki slovenskega filozofskega čtiva.
Pri Slovenski matici je izšel prevod Aristotelove Fizike. Zahteven prevod in spremna beseda je delo profesorja Valentina Kalana. Prav tako sta pri slovenski matici izšla ponatisa Descartesove Meditacije o prvi filozofiji in Spinozove Etike.
Med sveže pridobitve lahko štejemo knjigo raziskovalca iz področja estetike Aleša Erjavca: Ljubezen na zadnji pogled: avantgarda, estetika in konec umetnosti. Avtor v svoji najnovejši knjigi obravnava nekatera ključna sodobna vprašanja estetike in umetnosti.
Knjiga je razdeljena na tri dele: (1) Umetnost, avantgarda, modernizem in postsocializem; (2) Estetika danes; (3) Konec umetnosti. V prvem delu piše o umetnosti preteklega stoletja in pri tem posebno pozornost posveti vprašanju avantgardne umetnosti v 20. stoletju po svetu in pri nas. V drugem delu se osredotoči na nekatere ključne dileme sodobne estetike, ki jo razlaga kot filozofijo umetnosti, delno pa tudi že kot filozofijo kulture. V tretjem delu se loti ključnega vprašanja sodobne umetnosti, namreč hipoteze o njenem »koncu« – temi, ki se zastavi zlasti v ZDA sredi osemdesetih let preteklega stoletja, ki pa postaja predmet vedno intenzivnejšega spraševanja in samospraševanja tako estetikov in filozofov kot umetnikov po celem svetu. Avtor je prepričan, da danes sicer ne moremo govoriti o koncu ali celo o smrti umetnosti, da pa vseeno moramo diagnosticirati njen zmanjšan pomen – zlasti glede na položaj, ki ga je imela v modernizmu in torej tudi v večini 20. stoletja.
Študenska založba stoji za prevodom knjige: Jaz in arhetip : individualizacija in religijska funkcija psihe, Edwarda Edingerja.
Dela Edwarda F. Edingerja, ki je deloval na inštitutu Carla G. Junga v Los Angelesu sodijo v antologijo globinske psihologije. Knjiga obravnava posameznikovo napredovanje k psihološki celoti, v analitični psihologiji znano kot proces individuacije. To napredovanje omogočajo arhetipske podobe kolektivnega nezavednega, ki so skupne vsemu človeštvu. Edinger sledi stadijem v procesu individuacije in jih povezuje z iskanjem pomena oziroma smisla skozi navezovanje na simbolizem v religiji, mitu, sanjah in umetnosti
Zofijini se bomo v novicah trudili, da vam vsak teden ponudimo informacije o svežem dogajanju na področju filozofije tako doma kot v tujini.
GLASBA: Nicky Holland – Lady Killer
Argumentacijski kotiček
O številu vernikov na Brezjah
Dr. Drago Ocvirk je nedavno tega o nekdanjem nadškofu zapisal tole: »Med številnimi podtikanji, da bi ga utišali, je bilo tudi to, da ljudje nočejo več na Brezje zaradi njegovih “političnih” pridig. Če bi bilo kaj na tem, bi letos morale množice preplaviti Brezje, pa se to ni zgodilo, obisk je bil menda za pol manjši kot takrat, ko je govoril on.«
Dr. Ocvirk pravilno kritizira odsotnost korelacije med obiskovalci in Rodetovimi nastopi. A se moti, saj svojo kritiko utemelji na argumentativni prevari. Povedati želi tole: »Kadar Rode politično pridiga na Brezjah, pride malo ljudi. Letos Rode tam ni (politično) pridigal. Torej ne bo prišlo malo ljudi.« Če to parafrazo formuliramo, ima takšno obliko: Če A, potem B. Ne A, zato ne B.
Sklepanje je očitno zmotno – prevari pravimo »zanikanje antecedensa«. Vzemimo drug primer: Če si filozof, potem se ti ljudje posmehujejo. A nisem filozof, zato se mi ne posmehujejo. Napaka je v tem: ni nujno, da si zasmehovan le, če si filozof. Ali pa: Če sem metropolit, potem kupim audi. A nisem metropolit, torej nisem kupil audi. No, seveda je veliko ljudi z audijem, ki niso metropoliti.
GLASBA: Michael Franti & Spearhead – Crazy, Crazy
Strukture vsakdanjega življenja – mogoče in nemogoče
(materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem od 15 do 18 stoletja)
…po eseju iz istoimenske knjige Fernanda Braudela
Preteklost iz današnje pozicije pogosto gledamo kot nekaj, kar nas določa, omejuje v naprej zastavljene vzorce in nam tako onemogoča delovanje v relativizirani brezpomenski družbi široke potrošnje, v kateri delamo na razlikah, v resnica pa postajamo drug drugemu vse bolj podobni. S tem zanikamo tisto dragoceno družbeno zapletenost, ki je zahrbtna posledica številnih ciljev, ki jih je zastavila zgodovina in ki jih je svoj čas želel filozofsko razčleniti strukturalizem. Nekako v tej smeri, čeprav veliko bolj s poudarkom na nevsiljeni zgodovinskosti, se je težavnega odkrivanja nenavadnih vsakodnevnih razmerij ekonomije in civilizacije lotil, leta 1985 umrli francoski zgodovinar in soustanovitelj francoske šole za socialno in ekonomsko zgodovino civilizacije, Fernand Braudel. V zgodovinopisje je vnesel drugače mučno spojitev parazgodovinskih razprav – o demografiji, prehrani, oblačenju, stanovanju, tehniki, denarju, mestih – ki so po navadi med seboj ločene in obravnavane v opombah tradicionalnih besedil. In čemu? V bistvu zato, da bi začrtal območje delovanja predindustrijskih gospodarstev in jih zajel v vsej njihovi globini.
Ali ne obstaja skrajna točka, skrajna meja, ki zamejuje celotno človeško življenje in ga obdaja kakor z bolj ali manj širokim pasom, ki ga je vselej težko doseči in še težje preseči? Taka meja se v slehernem in tudi v našem času vzdiguje med mogočim in nemogočim, med tem, kar lahko ne brez težav dosežemo, in tistim, kar ostaja ljudem zaprto, včeraj zato, ker so imeli nezadostno prehrano, ker jih je bilo premalo ali preveč (za vire, ki so jih imeli na voljo), ker njihovo delo ni bilo dovolj donosno in ker so naravo šele komaj začeli obvladovati. Te meje se niso od 15. do konca 18. stoletja niti malo spremenile. In tudi ljudje se niso povzpeli do vrhunca svojih zmogljivosti.
Ob tej počasnosti, ob tej negibnosti se malce zaustavimo. Kopenski prevoz, na primer, je že zelo zgodaj vseboval prvine, ki bi dovoljevale, da bi se izpopolnil. Hitrost se je tu ali tam res povečala, bodisi zaradi zgraditve sodobnih cest ali izboljšanja vozil za prevoz blaga in potnikov ali zaradi uveljavitve poštnih postaj. In vendar je napredek postal vsesplošen šele okoli leta 1830, se pravi tik pred revolucijo železnic. Šele tedaj se je kopenski prevoz povečal, postal reden, se pospešil in se naposled demokratiziral – in šele tedaj je bila meja mogočega dosežena. Prevoz pa ni edino področje, kjer naletimo na tako zapoznelost. Prelom, novosti in revolucije na široki črti mogočega in nemogočega, se je navsezadnje pokazal šele v 19. stoletju, ko se je ves svet zamajal v temeljih.
Zmota Karla Marxa je bila, da je verjel, da je ekonomija pogoj za tehniko; v resnici pa je nasprotno.
Marcel Mauss, Priročnik za etnografijo
GLASBA: Ay Amor
Vse to pomeni za obravnavano temo precejšnjo enotnost: dolga je namreč pot onkraj zložnosti in navad, s katerimi nas obsipava današnje življenje. Vodi nas na neki drug planet, v neko drugo človeško vesolje. Zlahka bi lahko odšli v Ferney k Voltairu in, domišljija pač nič ne stane, na dolgo in široko kramljali z njim, in sploh ne bi bili hudo presenečeni. Na ravni miselnosti so ljudje 18. stoletja naši sodobniki; njihov duh in njihove strasti nam ostajajo dovolj blizu in se nam ne bi zdeli tuji. Če bi nas pa ferneyski gospod zadržal za nekaj dni, bi nas najmanjša podrobnost vsakdanjega življenja in celo njegova skrb za osebno nego močno presenetili. Med njim in nami bi zazijale pošastne daljave: večerna razsvetljava, ogrevanje, prevoz, prehrana, bolezni, zdravila … Za takšno potovanje se je torej treba otresti stvarnosti, ki nas obdaja, in se napotiti proti toku stoletij in odkriti zakonitosti, ki so svet predolgo zaklepale v dovolj slabo razjasnjeno negibnost, če pomislimo na neverjetne spremembe, ki so nujno morale slediti.
Ko sestavljamo seznam mogočega, pogosto naletimo na t.i. materialno civilizacijo, kot jo lahko poimenujemo. Mogoče namreč ni omejeno zgolj navzgor; omejeno je tudi navzdol, in sicer z gmoto tiste druge polovice proizvodnje, ki se v celoti nikakor noče pridružiti gibanju menjav. To materialno življenje, vsepovsod navzoče, buhteče in ponavljajoče se, poteka v znamenju ustaljenih navad: človek seje pšenico, kakor jo je od nekdaj sejal; seje koruzo, kakor jo je od nekdaj sejal; brana riževo polje, kakor ga je od nekdaj branal; plove po Rdečem morju, kakor je od nekdaj plul … Trdovratno navzoča požrešna preteklost enolično golta krhki čas ljudi. In pahljača te mirujoče zgodovine je neznanska: kmečki živel, se pravi 80 do 90 odstotkov svetovnega prebivalstva, ji v veliki večini še zmerom pripada. Zelo težko bi bilo seveda natančno določiti, kje se ta zgodovina neha in kje se začne pretanjeno in dejavno tržno gospodarstvo. Ne moremo je, jasno, ločiti od gospodarstva, kakor se ločita voda in olje. Poleg tega se zmerom ne moremo nepreklicno odločiti, ali je ta ali oni dejavnik ali to ali ono dejanje na tej ali na oni strani meje. In materialno civilizacijo je treba, prikazati hkrati z gospodarsko civilizacijo (če smem tako reči), ki se je dotika, jo moti in jo kot njeno nasprotje pojasnjuje. Da pa taka meja obstaja, z vsemi neznanskimi posledicami, je brez slehernega dvoma.
GLASBA: Oscar Brown jr. – Brother Where Are You
Dvojna skala (gospodarska in materialna) je v bistvu posledica večstoletnega razvoja. Materialno življenje med 15. in 18. stoletjem je podaljšek neke stare družbe in starega gospodarstva, ki sta se hudo počasi in neopazno spremenili in sta nad sabo, ob uspehih in pomanjkljivostih, o katerih lahko samo ugibamo, polagoma ustvarili višjo družbo, ki jo zato seveda nujno nosita na svojih plečih. In zgoraj in spodaj sta od nekdaj živela v sožitju, pri čemer se je obseg tega ali onega lahko v neskončnost spreminjal. Ali se ni materialno življenje v 17. stoletju v Evropi razbohotilo na račun zaostajanja gospodarstva? In tako živita skupaj na tej in na oni strani po naravi nenatančne meje pritličje in prvo nadstropje, zgornje napreduje, spodnje zaostaja. Neka vas, ki sem jo dobro poznal, je še leta 1929 živela tako ali skoraj tako kakor v 17. ali 18. stoletju. Zaostajanja so bodisi nehotena ali namerna. Pred 18. stoletjem tržno gospodarstvo ni moglo ujeti in po svoje zgnesti neznanskega infragospodarstva, ki sta ga pogosto varovali oddaljenost in zakotnost. Kadar pa danes, nasprotno, obstaja širok izsek zunaj trga, zunaj »gospodarstva«, gre prej za korenito zavračanje kot pa za slabosti ali nepopolnosti trga, ki ga urejata država ali družba. Končni izid pa je vselej lahko samo enak.
Kakor koli že, sožitje spodnjega in zgornjega nadstropja nalaga zgodovinarju jasno dialektiko. Kako naj razumemo mesto brez podeželja, denar brez neposredne menjave, večkratno bedo brez večkratnega razkošja, bel kruh bogatih brez črnega kruha revnih…?
Upravičiti moramo naposled še zadnjo izbiro: nič več in nič manj kot to, da smo v območje zgodovine vpeljali vsakdanje življenje. Je bilo to koristno? Potrebno? Vsakdanjost, to so drobna dejstva, ki se v času in prostoru komaj kaj poznajo. Bolj ko zožite prostor opazovanja, prej se boste znašli v okolju materialnega življenja: veliki krogi po navadi ustrezajo veliki zgodovini, trgovanju na daljavo, mreži nacionalnih ali mestnih gospodarstev. Kadar zožite opazovani čas na drobne odlomke, dobite ali dogodek ali posamično dejstvo; dogodek je ali naj bi bil enkraten; posamično dejstvo se ponavlja in ko se ponavlja, postane splošnost ali boljše struktura. Preplavlja družbo v vseh njenih nadstropjih in opredeljuje nenehno obnavljajoče se načine bivanja in delovanja. Včasih sta dovolj anekdota ali dve, da se prižge lučka in opozori na način življenja. Neka slika kaže Maksimilijana Avstrijskega pri mizi, okoli leta 1513; z roko brodi po krožniku; približno dve stoletji kasneje palatinska princesa pripoveduje, kako je Ludvik XIV. ukazal svojim otrokom, ko jim je prvič dovolil k mizi, naj jedo tako kot on in pri tem uporabljajo vilice, kakor jih je naučil neki zelo vnet vzgojitelj. Kdaj je torej Evropa iznašla oliko pri mizi? Gledam japonska oblačila iz 15. stoletja in podobna odkrivam tudi v 18. stoletju, in neki Španec pripoveduje o pogovoru z nekim japonskim dostojanstvenikom, ki se je čudil in celo zgražal, ker so se Evropejci v razmiku nekaj let zmerom prikazali v povsem drugačnih oblekah. Norost mode je ozko evropska. Je vse to brez koristi? Ob opazovanju drobnih pripetljajev in opazk s popotovanj nam družba razkriva svoj obraz. Način, kako človek v različnih nadstropjih družbe je, se oblači in stanuje, ni nikoli nepomemben. In taki trenutki pričajo tudi o nasprotnostih in razlikah med posameznimi družbami, in vse niso zgolj površinske. Igra je zabavna, in obnavljanje takih podobic se mi nikakor ne zdi jalovo.
Nemara občutek za zgodovino loči dobre ekonomije od slabih.
John Keneth Galbraith, Iz programa BBCja
GLASBA: Sarge Gainsbourg & Brigitte Bardot – Bonnie And Clyde
Morda je bilo nekoliko nespametno na pragu jeseni, enega najbolj mračnih in temačnih letnih časov začeti z temo kot je smisel življenja, a morda je to vprašanje danes ljudem že tako odmaknjeno, da njene negativnosti nasploh ni več zaslediti. A tudi, če ne želimo povsem slediti filozofski tradiciji, je to vprašanje vedno eno tistih ključno filozofskih, ki išče svoj napoj v resnici in končno razsvetljenje v filozofa budečem spoznanju.
Upamo, da se nam v tovrstnem kreativnem nemiru ponovno pridružite ob tednu osorej.
Za danes pa svoj delavnik zaključujemo….