AVIZO
Cenjene poslušalke in cenjeni poslušalci! Priklopljeni ste na frekvenco radia MARŠ in do osme ure bomo z vami Zofijini ljubimci. Za današnjo dozo intelektualnega adrenalina smo vam pripravili prvi del prispevka Howarda Blooma, z naslovom »Resničnost kot privid«. Ne, govora ne bo o halucinacijah in fatamorgani, prav tako ne bomo povedali kaj dosti o Keanu Reevesu, ampak se bomo bolj posvetili temu kako in zakaj sprejemamo neko resničnost kot resnico. Drugi del tega intrigantnega prispevka vam bomo predstavili v naši prihodnji oddaji. Za današnjo oddajo pa smo za vas pripravili še poročilo iz predavanja Aleša Bunte, z naslovom »Kaj preostaja od enega?«, ki ga je pripravila Ana Jovanović, na koncu pa imamo za vas pripravljenih še nekaj resničnih dejstev izpod plašča zgodovine. Vabljeni ste, da si vzamete čas, nam prisluhnete in postavite resnici ogledalo.
GLASBA: X FILES
»RESNIČNOST KOT PRIVID MNOŽIC«
Ste se kdaj vprašali, če je resničnost resnična? Če je to kar vidite res to, ali pa vam morda oči lažejo? Ste se kdaj vprašali, če se morda vaša pamet ne dela iz vas norca? Ste se kdaj vprašali, če je svet okoli vas resničen, ali pa je samo iluzija? Morda pa je svet okoli nas resnično samo nekakšna matrica?
Seveda so vsa malo prej omenjena vprašanja povsem normalna, vsakdo si jih je zastavil vsaj enkrat v življenju, nato pa kaj kmalu zamahnil z roko, rekoč, da so to samo prazne ter nepotrebne blodnje. Verjetno je med nami tudi kar nekaj ljudi, ki niti ne bi upali priznati, da so si v preteklosti enkrat ali večkrat zastavili katero od teh vprašanj, saj se bojijo, da bi jih imela okolica za nekoliko čudaške in skregane z realnostjo. Zaradi pogostosti tovrstnih vprašanj je tak strah sicer povsem odveč, je pa res, da zlahka najdemo trdno oporo v prepričanju, da so v naši okolici tovrstna vprašanja nepotrebna. Kamor koli se ozremo, povsod okoli nas je velikanska množica ljudi, ki se vede povsem normalno, običajno, ki vsaj na zunaj ne kaže nikakršnega dvoma v resničnost resničnosti, obstoj sveta takšnega kot se nam kaže. Skratka, proti kateri koli strani neba pogledamo, vse je videti povsem tako kot naj bi bilo videti.
Ljudje imamo med seboj mnogo skupnega, več kot opazimo in verjetno tudi mnogo več kot smo pripravljeni priznati. Na teh skupnih točkah bazira celotna človeška skupnost, od najmanjše celice, posameznika, preko družine, do srednje velikih struktur, razno raznih skupnosti, pa vse do človeštva nasploh. Ena izmed skupnih točk je tudi svetovna inteligenca, zaradi katere smo vsi ljudje dejansko ljudje, ne glede na geografsko poreklo, barvo kože, jezik, lokalne in osebne navade. Ob podrobnem pretresanju posameznikov pravzaprav zelo hitro najdemo vzorce in podobnosti med navadami, prepričanji ter verjetji sicer povsem različnih ljudi, ne glede na spol, raso, starost. Razlog za to se skriva v kompleksnosti organizacije človeške družbe.
Osnovno pravilo velikih organizacij pravi, da kompleksnejša kot je organizacija, tem bolj razvita komunikacija je potrebna za spodbujanje skupinskega dela. Tako je na primer samo 5 % DNA v vseh rastlinah in živalih, razen v najbolj enostavnih, namenjenih za proizvajanje proteinov. Ostalih 95 % je zaposlenih z organizacijo in nadzorovanjem vzdrževanja telesnih postopkov ali celo samo s prevajanjem skupnih pravil, ki so zapisani v nitkah genov.
Človeška družba ni glede tega nikakršna izjema. Razvitih ima ogromno mehanizmov, katerih edina naloga je skrb za pravovernost njenih članov. Eden tovrstnih mehanizmov je tudi zaznavanje realnosti, ki je tesno povezano z našo okolico.
Zamisel
»Biti tukaj je nekakšna duhovna vdaja. Vidimo namreč samo to, kar vidijo ostali: na tisoče tistih, ki so bili tukaj v preteklosti, in tistih, ki bodo prišli v prihodnosti. Odločili smo se, da bomo del kolektivnega zaznavanja.«
Don DeLillo
GLASBA: SWEET DREAMS
Hočeš nočeš, tako enostavno je. Realnost kot taka preprosto ne obstaja; vedno je določena s strani opazovalca. Realnost je vedno konstituirana, je vedno le nekakšen konstrukt. Človek preko vseh svojih čutil zaznava dražljaje iz okolice; uporablja impulze, katere mu posredujejo vid, sluh, tip, okus ter voh, nato pa vse to povezuje v nekakšno celoto. O tem razmišlja, daje prednost enim zaznavam ter zapostavlja druge. Preko vsega tega pa na koncu razvije neka prepričanja o okolici, o svetu, o realnosti. Duševno zdrav človek v povsem običajnih okoliščinah o skladanju svoje ter objektivne resničnosti niti ne dvomi. Dvom se pojavi šele takrat, ko se eni podatki ne skladajo z drugimi, ali pa takrat, ko se od čutil posredovani podatki ne skladajo s prepričanjem posameznika.
Ljudje se načeloma ne zavedamo kompleksnosti miselnih procesov, ki tvorijo prepričanja posameznika o realnosti. Težavnosti te naloge se je celo znanost zavedela šele ob prvih poskusih sestavljanja stroja, ki naj bi posnemal vsaj najpreprostejše dosežke povprečnega človeka. Največkrat se obstoja čudovitega stroja za naša prepričanja pravzaprav sploh ne zavedamo. Ob vprašanju glede tvorjenja naših prepričanj ljudje ponavadi enostavno zamahnemo z roko ter trdimo, da nam je ta sposobnost enostavno dana. Zdi se nam, da ne delamo nič posebnega, preprosto samo zaznavamo okolico. Se pa zadaj skriva dosti bolj zapleten proces. Izmed množice čutno posredovanih dražljajev moramo izločiti pomembne informacije, saj bi se v nasprotnem primeru človeški možgani dobesedno izgubili med vsemi posredovanimi zaznavami.
Seveda je del selekcije, ki se dogaja v možganih, prirojen. Ni naključje, da se kar 80 % živčnih celic v možganski skorji povezuje med seboj in ne s čutilnimi končiči iz oči, ušes ali z povezavami drugih čutil. Po tem istem principu pa delujemo tudi ljudje. Človeška družba je na nek način podobna možganski skorji, posamezniki pa možganskim celicam v njej. Večino časa ljudje preživimo v družbi drugih ljudi, navezujemo stike ter si izmenjujemo bolj ali manj splošne informacije. Temu bi lahko enostavno rekli napeljevanje birokratskih vezi, ki služijo povezanosti posameznikov v družbo ter delovanju le te. Pravzaprav so raziskovalci dognali, da imajo medčloveške vezi na posameznika dosti večji vpliv kot pa le preprosto upoštevanje čutnih dražljajev. Družba je tako pravzaprav neke vrste izvršitelj skladnosti, ki je izredno iznajdljiv ter neverjetno močan.
Informacije, katere s čuti dobimo iz okolice, so same po sebi surove ter komajda uporabne. Kot že rečeno jih po pomembnosti selekcionirajo možgani, prav tako pa jih tudi združujejo ter predelujejo. Nato se glede na pomembnost informacije shranijo v spomin ali pa jih pozabimo. Ta proces poteka bolj ali manj na nezavedni ravni, neodvisno od posameznika, kar pa samo po sebi še niti slučajno ne pomeni, da je povsem neodvisen od večje ali manjše skupine ljudi, ki sicer obkroža mislečega posameznika.
Spomin je jedro tistega, kar imenujemo resničnost. Razmislite o tem za trenutek. Kaj pravzaprav zdaj slišite in vidite? To oddajo. Stene in pohištvo v sobi, v kateri sedite. Mogoče glasbo ali hrup iz ozadja. Vendar še vedno dobro veste, da obstaja svet izven teh zidov. Prepričani ste, da vaš dom, tudi če niste doma, še vedno obstaja. Čutite lahko vsako sobo, spomnite se, kje je shranjena večina vaših stvari. Veste, kje je zgradba, v kateri delate; veste, kakšne barve je, kako izgleda in kakšen občutek daje. Tukaj so tudi ljudje, ki vam bogatijo življenje – družina, sodelavci, sosedi, prijatelji in celo ljudje, za katere ste veseli, da že leto dni ali več niste z njimi govorili – morda je kateri izmed teh celo zdaj v istem prostoru z vami. Veste tudi, da živimo na planetu, ki se imenuje Zemlja, ki kroži okoli žarečega Sonca in da smo skriti v eni izmed mnogih galaksij. Kje se nahajajo vse te resničnosti prav ta trenutek, ko to poslušate? V notranjosti vašega uma. Spomin je zelo resničen čut za resničnost. Tisto, za kar se možgani odločijo, da bodo »videli« in shranil, postane notranji univerzum, ki se pretvarja, da se lahko razteza skoraj do neskončnosti.
Zamisel
»Navajeni smo svoje oči uporabljati tako, da vidimo tisto, kar so o predmetu, ki ga gledamo, mislili ljudje pred nami.«
Guy de Maupassant
GLASBA: NOFX DIG?
Možgani so več kot samo sito za koristna in nepomembna čustva, saj so močan kontrolor, ki uporablja svoje socialne določitve, da ponovno obdela naša zaznavanja in spomine. Na kratko, možgani imajo sposobnost narediti vsakega izmed nas kakor vtičnico za množice.
Elizabeth Loftus je ena izmed najboljših raziskovalk spomina na svetu in je hkrati ena izmed tistih, ki vedo, kako močno oblikuje množica tisto, kar mislimo, da vemo. V poznih sedemdesetih letih je izvedla vrsto pomembnih eksperimentov. Študentom je pokazala posnetek prometne nesreče in jih nato prosila naj odgovorijo na vprašanje, kako hitro je peljal beli športni avto na podeželski cesti, ko je peljal mimo hleva. Nekaj dni za tem, ko so videli film, so bili ponovno vprašani, kaj so videli. 17 % je bilo prepričanih, da so opazili hlev, čeprav v filmu ni bilo nobenih zgradb. V podobnem eksperimentu so anketirancem pokazali trčenje med kolesarjem in avtomobilom, ki ga je vozila rjavolaska, in jih zatem vprašali o svetlolaski za volanom. Ne samo, da so se živo spomnili izmišljene svetlolaske, ampak tudi ko so jim drugič predvajali film, so težko verjeli, da je to ista nesreča, ki so si jo prej tako slikovito predstavljali. Eden izmed študentov je na to dejal: »Res je čudno, ker imam še zmeraj pred očmi obraz svetlolasega dekleta in ta se ne ujema z njo [s prstom kaže na žensko v filmu] … Res je nenavadno.« Raziskovalka je zaključila, da je v vizualnemu spominu bolj pomembno tisto, kar nam namignejo drugi ljudje, kot pa prizori, ki smo jih dejansko videli na lastne oči.
Čeprav javnost temu ni namenila večje pozornosti do zgodnjih in srednjih devetdesetih let, ko so začeli debatirati o »ponovno priklicanih« spominih spolnega zlorabljanja, so se te raziskave začele že najmanj dve generaciji pred tem. Leta 1956 je Solomon Asch izdal klasično serijo eksperimentov, skozi katere je skupaj s svojimi kolegi pokazal študentom kartice z različno dolgimi črtami. Dve črti sta bili enako dolgi in dve očitno različno dolgi. Neenaki črti sta »štrleli ven« kot košarkaš na zboru ljudi z invalidnimi vozički. Med potekom tipičnega eksperimenta so raziskovalci devetim prostovoljcem povedali, da sta dve očitno neenako dolgi črti pravzaprav enaki in da sta enako dolgi črti v resnici popolnoma različni. In zdaj nastopi zanimivi del eksperimenta. Raziskovalci so peljali naivnega študenta v sobo, kjer so bili ostali sodelavci, in ga navdali z lažnim občutkom, da ta skupina ljudi ne ve o tem kar se dogaja nič več kot on sam. Nato je psiholog, oblečen v bel plašč, razdelil kartice. Vnaprej pripravljene pomagače je prosil, naj glasno odgovorijo, katere črte so enako dolge. Vsak je ubogljivo odgovoril, da sta dve očitno neenaki črti popolna dvojčka. Ko so znanstveniki prosili nič hudega slutečega prišleka, da izreče svojo sodbo, se je le-ta ponavadi strinjal z mnenjem množice. Asch je znova in znova ponavljal ta eksperiment. Ko je izpraševal žrtve pod pritiskom svojih kolegov, se je izkazalo, da so mnogi naredili več, kot da so se enostavno samo strinjali. Svoja dojemanja so namreč oblikovali tako, da so se strinjali z mnenjem večine in ne z dejstvi, ki so jih videli.
Da bi končali to masovno iluzijo, je veliko tistih, katerih zaznavanje ni bilo zavedeno, začelo sodelovati pri hvaljenju cesarjevih novih oblačil. Nekateri so to naredili, ker niso zaupali sami sebi. Prepričani so bili, da je tisto, kar so s svojimi očmi videli, napačno, da je imela prav množica in da jih je zavedla optična prevara. Spet drugi so se dobro zavedali, katere črte so bile podvojene, vendar niso imeli dovolj poguma, da bi to izrekli. Izvršitelji skladnosti so spremenili vse, od vizualnega procesa do samega govora in tako odkrili mehanizem, ki lahko prepriča množice v napačno mišljenje.
Sedaj pa še o drugem eksperimentu, ki nam bo pokazal kako globoko seže vpliv družbe v »živčno mrežo«, skozi katero mislimo. Študentom z normalnim barvnim vidom so pokazali modre diapozitive. Eden izmed pomočnikov v sobi je trdil, da so ti diapozitivi zeleni. 32 % študentov se je na koncu strinjalo, da so diapozitivi res zeleni. Kasneje so anketirancem pokazali modro-zelene diapozitive in jih prosili, da jih ocenijo glede na odstotek modrikaste in zelenkaste barve. Celo tisti, ki v prvotnem eksperimentu niso želeli videti zelene, so izkazali, da je kričeča zelenkasta barva obarvala njihova zaznavanja v sobi. Nove diapozitive so ocenili za bolj zelene, kot bi jih drugače. Ko so jih prosili, da opišejo barvo naslednje slike, so videli, kot so kasneje sami povedali, rdeče-vijolični barvni odtenek, ki ga je pustila zelena barva. Besede enega samega odločnega govorca so torej prodrle v najbolj globoko sfero oči in možganov.
Ampak to je samo vrh ledene gore. Socialne izkušnje dobesedno oblikujejo možgansko morfologijo, saj vodijo povezave v možganih v letih, ko se človekovo življenje najbolj oblikuje in med drugim odločajo, kateri del organa za razmišljanje se bo povečal in kateri pomanjšal.
Drugemu delu prispevka »RESNIČNOST KOT PRIVID MNOŽIC« boste lahko prisluhnili v naši prihodnji oddaji.
Članek Howarda Blooma, »Reality is a shared hallucination« je bil prvič javno objavljen leta 1997 v nemški reviji »Telepolis«. Članek je v originalu ob drugih zanimivih tekstih Howarda Blooma dosegljiv na njegovi spletni strani www.howardbloom.net.
Besedilo je prevedla Veronika Pucko. Za oddajo ga je priredil Mitja Godnjavec.
GLASBA: INTERNACIONALA
Sledi poročilo s predavanja Aleša Bunte, z naslovom »Kaj preostaja od enega?«. Predavanje je potekalo znotraj ciklusa predavanj enajstega letnika Delavsko-punkerske univerze na temo Totalitarizem. Aleša Bunta smo lahko poslušali v četrtek, 17. januarja, v klubu Gromka na Metelkovi.
Predavanje se je začelo z detekcijo stanja in percepcije filozofije v današnjem času, za razliko od stanja filozofije v času totalitarnih režimov. Permanentni očitek, ki se ga simptomatično naslavlja filozofiji, sestoji v tem, da se slednjo obtožuje totalitarnosti mišljenja. Mišljenja, ki si lasti nek nezaslišan vpogled v celoto in ki posledično proizvaja totalitarne politične učinke. Resnici na ljubo, filozofije se danes ne boji več nihče, še najmanj pa oblast. Nasprotno pa so se totalitarni politični režimi dejansko bali filozofije in verjeli v mistično moč besede ter v njene pogubne politične učinke. Toda, temu navkljub, pa vendarle obstaja neka grupacija ljudi, ki se še danes boji filozofije: to je grupacija filozofov samih. Tako se strah pred totalitarnimi učinki filozofije izkaže za narcizem filozofije same.
Če analizi tega stanja sledimo do konca, lahko zaključimo, da se dejanski tožilec filozofije, ki je hkrati tudi glavni profiter te obtožbe, imenuje etika, in sicer, sodobna etika drugosti drugega, sodobna velika tolerantna misel neizbrisljive drugosti našega drugega. Šele na tem mestu intervenira oblast. Sodobna etika je idealen sogovornik ne le desničarskim krogom in njihovi fabuli o boju za ohranitev samobitnosti naroda, temveč prav tako dober sogovornik liberalističnim krogom. Glavna argumenta obsodbe sta dobro znana: iztek Marxove filozofije v stalinizem in Heideggrov nacionalsocialistični angažma. Dokaz, da je obtožba uspela pa je institucionalno stanje filozofije, s kakršno smo soočeni danes. Etika, ki je v resnici zelo marginalna veja filozofije, se, s pomočjo levo-desnih političnih zavezništev, smatra za temeljno filozofsko disciplino.
Namen predavanja je bil vrniti udarec tej ideološki predstavi, in sicer tam, kjer je ta potreben: v polju Platonove filozofije.
V osrednjem delu predavanja je tako predavatelj s pomočjo podrobne razlage Parmenidovega mišljenja Enega, to je Enega, ki je povsem anonimno in ki se ga ne da privatizirati in pa Platonove dialektike enega in drugega, pokazal, da je moč Platonovo ontologijo zoperstaviti sodobni etiki kot obliki religioznega mišljenja. Za Platona namreč eno ni samo bog metafizike, temveč hkrati tudi izvor vsake dosledne ateistične misli. Sled enega kot sled resnice je prav tisti moment, ki Platonu omogoči »denuncirati drugost« kot obliko božje intervencije. S tem je Platon, v bran svojemu vzorniku Parmenidu, postavil dokaz, da izključitev niča ni samo stranski produkt metafizike polne prezence, temveč tudi nujna filozofska operacija, ki postavi ločnico s sofizmom in religioznim dogmatizmom. Naposled, Platonov politični program je reakcija na neko drugo silo, na silo privatnosti kot take. In prav zato nam njegova filozofija v trenju Enega in njegove privacije omogoča misliti razliko med nacizmom in komunizmom.
Če strnemo: nacizem gradi na neki radikalni izključitvi drugega (Žida, Cigana, Slovana). Natančneje, nacistični mi se vzpostavi v kontrastu izključenega drugega. Z izključitvijo drugega pa v isti sapi zavzame njegovo mesto, to je, konstituira takšen mi, ki predvsem ni izključeni drugi. Za razliko od nacizma, pa komunizem drugega sploh ne priznava. Znotraj egalitarnega totalitarizma ni nikogar, ki bi si lahko lastil pravico zasedanja mesta drugega, ni nikogar, ki bi imel pravico biti izključen iz tega, kar velja za vse. Mi, ki je univerzalen, velja za vse, ali pa ga sploh ni.
Predavanje se je zaključilo z diagnozo današnjega demokratičnega sveta. V nasprotju s totalitarnimi režimi, bi lahko dejali, da danes živimo v svetu, kjer smo izključeni vsi. To pomeni, da je, danes izključena sama možnost vključitve kot take.
Poročilo iz predavanja je pripravila Ana Jovanović.
Posnetke predavanj, ki potekajo v sklopu Delavsko punkerske univerze, lahko poslušate v sklopu oddaje »Ah, teorija«, ki poteka na radiu MARŠ vsak torek okoli 23. ure. Vabljeni k poslušanju!
GLASBA: FLOYD THE FEG IMA ČAS
Filozofija skozi čas
10. februarja je minilo 750 let odkar so Mongoli leta 1258 uničili Bagdad. Mesto so požgali do tal, ubili pa so več kot 10.000 ljudi. Mongoli vojaško niso bili nikoli najštevilčnejši. Presenečala so njihova brutalnost, vojaška disciplina in organiziranost ter mobilna taktika, ki so omogočali premagovanje mnogo številčnejših nasprotnikov. Bagdad je bil samo eno od končnih opustošenj Džingiskanovega vnuka Hulaguja. Pol stoletja prej pa je Džingiskan zavzel, zmasakriral, opustošil in poslal za nekaj stoletij nazaj v čas, vladavino Kvarazmin, obsežno perzijsko vplivno kulturno območje, ki je segalo od Perzijskega zaliva do Kaspijskega morja in Afganistana. Mongolija s komaj približno milijon prebivalci je imela komaj kaj več ljudi kot pa Bagdad z zaledjem. Kar pa je odločilo, je bila izjemna okrutnost Mongolov, ki je tudi več kot 100 krat številčnejšim nasprotnikom zlomila voljo, da bi se sploh upirali.
V tem času je bila arabska filozofija, ki se je napajala iz helenistične preteklosti, že več kot stoletje in pol stvar preteklosti. Po Al Gazaliju, ki je živel na prelomu z enajstega v dvanajsto stoletje, islamski svet ni poznal omembe vrednega filozofa. Francoski raziskovalec islamske misli Henry Corbin (izgov. Onri Korben) se s to izjavo morda ne bi strinjal. Toda filozofija, v kateri prevladujeta anti-racionalizem in mistika, se le stežka imenuje filozofija.
Leto 1258 je nekako tudi leto, ko se krščanska Evropa začne učiti od islamskih filozofov, najbolj od Averroesa. Intelektualni razvoj je v islamski Španiji šel svojo pot in na razvoj, oziroma stagniranje kasnejše islamske misli ni vplival. Je pa močno vplival na krščanski svet. Okoli leta 1200 sta istočasno delovala filozofa Averroes in pa Maimonides. Slednji je bil judovski rabin. Kar pa ponovno ni naključje. Konec dvanajstega in prvo polovico trinajstega stoletja lahko imamo za vrhunec intelektualnega sodelovanja med Muslimani, Judi in Kristjani. Vsaj kar zadeva prevajalsko šolo v Toledu v krščanski Kastilji, ki jo je lokalno sponzoriral toledski nadškof. Leta 1258 je namreč bila islamska Španija že stisnjena na gorsko enklavo v Sierra Madri – Granado. Bagdad, intelektualno in duhovno središče vzhodne polovice islama, pa so za več stoletij nazaj vrgli Mongoli.
V stanju ogroženosti islamske civilizacije ni bilo več prostora za racionalen argument. Radikali, predvsem anti-filozofski in ultra-puritanski »hanbaliti« ter teokratično organizirani mistiki sufiji, so si izključno s sklicevanjem na Koran, hanbaliti s prisilo avtoritete, sufiji z mistiko srca, pridobili monopol nad izražanjem misli v islamskem intelektualnem prostoru. Ni naključje, da filozofi, ki izhajajo iz krščanstva ali pa sekulariziranega ateizma post-krščanskega sveta, pogosto bolje razumejo racionalistične islamske filozofe, kot pa muslimani sami. Zato Averroesa bolje poznamo v latinizirani obliki, kot pa v arabski.
Mongolsko zavzetje Bagdada leta 1258 predstavlja simbolični konec nekega za filozofijo pomembnega obdobja, ki pa se je za muslimane dejansko končalo že kakšno stoletje prej.
GLASBA: WALKING IN MY SHOES
Filozofija skozi čas
13. februarja
… 1633 je rimskokatoliška inkvizicija v Rimu zaprla italijanskega astronoma Galilea Galileja, ker je znanstveno dokazoval prednost Kopernikovega heliocentričnega sistema.
… 1787 je umrl hrvaški matematik, fizik, astronom in filozof Ruđer Josip Bošković.
… 1901 je bil rojen avstrijsko-ameriški sociolog Paul Felix Lazarsfeld.
… 1955 so v Izraelu našli štiri od sedmih zvitkov iz Mrtvega morja.
… 1956 je umrl poljski logik, matematik in filozof Jan Łukasiewicz.
14. februarja
… 1975 je umrl angleški biolog, filozof in pisatelj sir Julian Sorell Huxley.
15. februarja
… 399 pr. n. št. so Sokrata obsodili na smrt.
… 1564 se je v Pisi rodil italijanski matematik in filozof Galileo Galilej.
… 1748 je bil rojen angleški pravnik in filozof Jeremy Bentham.
… 1781 je umrl nemški dramatik in filozof Gotthold Ephraim Lessing.
… 1861 je bil rojen britanski matematik in filozof Alfred North Whitehead.
16. februarja
… 1497 se je v Brettnu rodil nemški reformator in humanist Philipp Melanchthon.
… 2005 postane veljaven mednarodno pravni dokument »Kjotski protokol«.
17. februarja
… 1600 so v Rimu kot heretika javno sežgali filozofa Giordana Bruna.
… 1856 je umrl nemški pesnik in mladoheglijanec Heinrich Heine.
… 1986 je umrl indijski filozof Džidu Krišnamurti.
18. februarja
… 3102 pr. n. št. se je v skladu z astronomsko razpravo Surja Sidhanta pričelo obdobje »kali juge«.
… 1201 se je v Tusu, provinci Korasan v današnjem Iranu rodil arabski filozof, matematik, astronom, teolog in zdravnik Nasir Ad-Din Al Tusi.
… 1546 je umrl Martin Luther.
… 1836 je bil rojen indijski filozof in reformator Ramakrišna. Že pred Gandijem se je zavzemal za odpravo kast in versko strpnost; obsojal je vsako vrsto nasilja.
… 1838 se je na Moravskem rodil nemški fizik in filozof Ernst Mach.
…1982 je papež Janez Pavel II. dovolil dominikancem, da liturgično častijo renesančnega slikarja Janeza iz Fiesola, bolj znanega kot Fra Angelico. Deloval je v prvi polovici 15. stoletja, že za njegovega časa pa so bili prepričani, da veljajo njegove slike, ki se idejno črpajo iz tomistične etike in estetike, za angelsko ne pa človeško delo. Fra Angelico je poznal dosežke znanstvene perspektive in bil med prvimi, ki je v krajinah izrazil globino pogleda.
… 1987 – izide znamenita 57. številka Nove revije.
19. februarja
… 1473 se je v Torunju rodil poljski astronom Nikolaj Kopernik.
Rubriko pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net
V kolikor ste redni obiskovalec omenjenega filozofskega foruma vas bo morda zanimalo obvestilo, da bo v soboto 16. februarja v Ljubljani ob 17.00 tradicionalno vsakoletno srečanje forumašev. Za podrobnosti o srečanju preverite že omenjeni forum www.mislec.net. Računamo na to, da se vidimo.
GLASBA: BAD RELIGION (RODE FRANCLJ)
Vsak ima svojo in ob enem je ena sama. Resnica namreč. Zato vam podajamo nekaj izzivov. Preverite ali je internetna stran www.zofijini.com resnično tako necenena, kot vam obljubljamo, pobrskajte po forumu www.mislec.net in se prepričajte da niste edini, ki razmišljate s svojimi možgani in na koncu največji izziv tudi za vas: pišite nam na zofijini@yahoo.com in nas soočite s svojimi pripombami ali morda pohvalo. Mi smo tukaj, da podpremo vaše mnenje, vi ste vabljeni, da izrazite svojo resnico!
Od vas se do naslednje srede poslavljava: bralec ženskega in bralec moškega spola.