Avizo
V torek 4 maja smo Zofijini gostili predavanje doktorja Matjaža Vesela z naslovom »Kaj je kopernikanska revolucija?«.
V današnji oddaji Zofijinih ljubimcev bomo po taktih omenjenega predavanja ugotavljali vlogo in pomen revolucije, ki jo je Nikolaj Kopernik z svojim odkritjem, da Zemlja ni center sveta, vnesel tako v znanstveno kot vsakodnevno mišljenje.
V poenostavljenih pregledih zgodovine znanosti Kopernika običajno predstavljajo kot očeta moderne astronomije in sodobnega znanstvenega pogleda na svet, ki se mu je končno uspelo osvoboditi zgrešenih načel antične in srednjeveške znanosti. Kopernik naj bi se otresel predsodkov, odprl oči in prvi podal dejanski opis zgradbe takrat poznanega univerzuma. Ko pa se zares lotimo branja Kopernika, kmalu spoznamo, da je Kopernik vse kaj drugo kot moderni znanstvenik.
Konec leta 2003 je izšel skupaj z izvirnim latinskim besedilom slovenski prevod prve knjige znamenitega Kopernikovega dela »O revolucijah nebesnih sfer«, ki je prvič v originalu izšla leta 1543. V njem Kopernik zagovarja slavno tezo, “da se Zemlja giblje, Sonce pa je negibno sredi vesolja”.
Prevod spremlja obsežna in poglobljena študija Kopernikovega dela izpod peresa Matjaža Vesela z naslovom: Revolucije Kopernikovih revolucij: gibanje Zemlje in vidik pojava. V njej Vesel, ki je tudi avtor prevoda, podrobno in natančno razčleni Kopernikovo argumentacijo za gibanje Zemlje in Kopernikovo delo umesti v zgodovinski kontekst razprav znotraj takratne znanstvene in naravoslovne tradicije.
Kot ugotavlja Vesel v spremni študiji »je Kopernik z epistemološkega vidika prej konservativec kot revolucionar« Tudi matematično-tehnični aparat za opis gibanja nebesnih teles je pri Koperniku skorajda enak kot pri Ptolemaju. »Kopernik vidi in opazuje nebesne pojave, kot sta jih videla in opazovala Aristotel in Ptolemaj, vendar jih ne razume na isti način.« Kje se torej skriva resnični presežek Kopernikovega dela, ki je tako močno vplival na razvoj idej po letu 1543, da odslej nič več ni bilo tako kot prej?
Kopernik je kot prvi pokazal, da se lahko – v nasprotju s prepričanjem Aristotela – tudi astronomija, ki je bila takrat računska veda, uporabi za izgradnjo kozmologije oziroma za ugotavljanje, kakšno je vesolje »zares«. »Koperniku ne gre toliko za to, da bi podal fizikalne argumente za svoj sistem, ampak za to, da naredi idejo gibanja Zemlje sprejemljivo in ne popolnoma nekompatibilno z razumnimi pogledi o naravi.« Kopernik astronomije ni imel za od filozofije manj vredne vede, kot je bilo v tistem času uveljavljeno prepričanje. Za Kopernika je bilo jasno: Zemlja se giblje, ker matematika nebesnih gibanj tako zahteva! »Ker je s pomočjo gibanja Zemlje mogoče odpraviti dve, z njegovega vidika bistveni pomanjkljivosti ptolemajske astronomske tradicije (ekvant in določeno arbitrarnost v ureditvi univerzuma), mora biti gibanje Zemlje tudi dejansko mogoče.«
Vendar je bilo takšno realistično razumevanje matematične astronomije nekaj povsem novega. Za takratne mislece je bila matematika preveč abstraktna, da bi bila relevantna za pojasnjevanje narave. In prav tu se skriva bistvo Kopernikove revolucije: bil je prvi, ki je matematičnemu modelu bolj zaupal kot neposrednemu izkustvu.
GLASBA: Apollo 440 – Dude Descending A Starcase
Nikolaj Kopernik se je rodil 19. februarja 1473 v pruskem Torunu (ki je takrat spadal pod Poljsko) v premožni družini trgovcev in mestnih veljakov. Ko je imel komaj deset let mu je umrl oče, zato je zanj od takrat naprej skrbel vplivni stric Lukasz Watzenrode, ki je kmalu postal ermelandski škof. Nikolaj (kasneje je polatinil svoje ime v Nicolaus Copernicus) je med letoma 1491 in 1494 študiral svobodne umetnosti na univerzi v Krakovu, potem pa, ne da bi diplomiral, odpotoval v Italijo, kjer je na bolonjski univerzi spoznaval kanonsko pravo. Tam je živel na domu profesorja matematike Domenica Marie de Novare, ki je bil eden prvih kritikov natančnosti Ptolemejeve Geografije. Ob njem je prvič opazoval nebesni pojav (okultacijo zvezde Aldebaran z Luno 9. marca 1497) in se navdušil za atronomska vprašanja. Med odsotnostjo s Poljske mu je stric priskrbel dobro plačano službo kanonika fromberške katedrale, s katero je bil denarno dobro preskrbljen.
Vendar ni bil lenuh. Med letoma 1501 in 1505 je v Padovi študiral medicino in leta 1503 hkrati še doktoriral iz kanonskega prava na univerzi v Ferrari, ker so bili tu stroški nižji kot v Bologni. Na Poljsko se je vrnil leta 1506, kjer je postal osebni zdravnik in tajnik svojega strica. Opravljal je še manjše obveznosti v katedrali in se udeležil nekaj diplomatskih misij. Leta 1515 je sodeloval v komisiji petega lateranskega koncila za reformo koledarja. Ukvarjanje z astronomijo še zdaleč ni bila njegova glavna strast. Naredil je le nekaj opazovanj, da bi lahko natančneje izračunal položaje planetov na podlagi starih meritev in tabel. Kljub temu pa je kmalu po letu 1510 uvidel, da je ptolemejska geocentrična astronomija nezadovoljiva, in postal prepričan, da je Zemlja le eden izmed planetov, ki krožijo okrog nepremičnega Sonca.
Kopernik se je dobro zavedal revolucionarne in verjetno heretične narave takih trditev. Svoje ideje pa je vseeno že leta 1512 zbral v manjši knjižici De Hypothesibus Motuum Celestium a se Constitutis Commentariolus, vendar je ni objavil (prvič je izšla šele v 19. stoletju), zato je krožila le med njegovimi zaupanja vrednimi prijatelji. Georg Joachim von Lauchen (poznan tudi kot Rheticus) ga je vseeno uspel prepričati, da je začel pripravljati večje in bolj podrobno delo, ki je kasneje izšlo pod naslovom De Revolutionibus Orbium Coelestrum (O vrtenju nebesnih teles).
Knjigo je verjetno končal že leta 1530 saj so se novice o njeni vsebini hitro širile po kontinentu, čeprav je še ni nameraval objaviti. Orise njene vsebine je leta 1533 predstavil celo v Rimu pred papežem Klementom VII., ki delu ni nasprotoval. Leta 1536 je dobil celo uradno prošnjo iz Rima za natis knjige, a je še vedno odlašal. Šele po letu 1540 je uspelo Rheticusu ostarelega in bolnega Kopernika prepričati, da knjigo končno natisne. Rheticus je rokopis odnesel v Nüremberg, a je moral zaradi osebnih obveznosti pred natisom knjige nujno v Leipzig, zato je nadzor nad tiskanjem prepustil Andreasu Osianderju. Kopernik v predgovoru h knjigi, ki jo je posvetil papežu Pavlu III., ni sklepal kompromisov, ampak je naravnost povedal, kaj misli. O ptolemejskih astronomih je med drugim zapisal:
“Njihovo ravnanje je bilo podobno, kot če bi nekdo po raznih krajih zbiral roke, noge, glavo in druge ude, ki so sami po sebi skladni, a ne ustrezajo enemu samemu telesu niti se ne skladajo drug z drugim, in tako sestavljeni skupaj namesto človeka tvorijo nekakšno pošast.”
Njegov model naj bi se od starih matematičnih poskusov formalizacije gibanja planetov bistveno razlikoval:
“In tako sem po postuliranju gibanja, ki ga v tej knjigi pripisujem Zemlji, po mnogih in dolgih opazovanjih odkril, da če tudi za gibanje drugih planetov prevzamemo krožno gibanje Zemlje, ki zamenja revolucijo vsake zvezde, iz tega logično sledijo ne le vsi njihovi pojavi, temveč postanejo relativne pozicije, velikost zvezd in njihovih orbit ter sam nebes tako tesno povezani, da ne moremo ničesar spremeniti v kateremkoli njihovem delu, ne da bi s tem povzročili zmedo pri drugih delih in v celem vesolju.”
Tako drznih stališč pa se je ustrašil nadzornik tiskanja Osiander in na svojo roko knjigi napisal dodatni predgovor, v katerem trdi, da Kopernikova hipoteza nima nobene zveze z resnično zgradbo sveta, temveč je le ena od matematičnih metod za računanje. Spotoma navrže celo nekaj dokazov, da je vsakršna drugačna interpretacija nerazumna:
“Za te hipoteze pa ni nujno, da so resnične ali verjetne. Nasprotno, če le priskrbijo z opazovanji skladen račun, je to povsem dovolj… Je sploh kdo, ki se ne zaveda, da bi iz takšne predpostavke nujno sledilo, da bi bil videti premer planeta v perigeju štirikrat, njegovo telo pa celo šestnajstkrat, večje kot v apogeju? … Ker imamo za opis istega gibanja včasih na voljo različne hipoteze (naprimer ekscentričnost in epicikel za Sončevo gibanje), bo astronom za svoj prvi izbor vzel tisto, ki jo je najlaže doumeti. Filozof bo mogoče raje iskal podobnost z resnico. Vendar noben od njiju ne bo razumel ali dognal karkoli gotovega, če to ne bo imelo vira v Božjem razodetju.”
Predgovor je sklenil z udarnim stavkom:
“Da le ne bi kdo po naključju za resnične sprejel v druge namene zamišljene ideje in zapustil to študijo še večji nevednež, kot je bil takrat, ko je vanjo vstopil. Zbogom.”
GLASBA: Tenacious D – Tribute
Knjiga je prišla iz tiska marca 1543 in Kopernik jo je ravno še uspel videti na smrtni postelji dan, preden je 24. maja umrl. Kljub drznim trditvam, pa so knjigo cerkvene oblasti prepovedale in postavile na Indeks šele leta 1616, ko je njene ideje začel širiti Galileo Glalilei, kjer je ostala do leta 1835.
Kopernikovo dolgo odlašanje z natisom knjige lahko pojasnimo tudi z možnimi dvomi o vsebini pri njem samem, saj napovedi z njegovim modelom (v nasprotju z ustaljenim mnenjem) niso bile niti enostavnejše niti natančnejše od starih Ptolemejevih. Problem se je skrival seveda v načinu gibanja planetov, ki so se še zmeraj premikali samo po krožnicah, tak model pa nikakor ni uspel dovolj dobro napovedati leg. Da bi prišel vsaj do enako natančnih napovedi kot s pomočjo starih modelov, je moral tudi on uvesti ekvante in epicikle, ki pa so “lepoto” njegovega novega sistema močno skazili. Sonce tako v njegovem heliocentričnem sistemu sploh ni bilo postavljeno v središče sveta (vesolja), ampak je bilo iz centra malo zmaknjeno (ekvant).
Racionalnih razlogov za izbiro med geocentričnim Ptolemejevim in heliocentričnim Kopernikovim sistemom sveta tako ni bilo. Izbira je temeljila bolj na osebnem svetovnem nazoru posameznika, kot pa na čisti znanstveni osnovi. Kopernik v De Revolutionibus razlaga:
“V središču vsega pa je Sonce. Kdo bi, dejansko, v tem najsijajnejšem templju postavil svetlobo na drugo ali na boljše mesto, kot je mesto, od koder bi lahko hkrati razsvetljevala celoten tempelj? Zato ni napačno, da ga nekateri ljudje imenujejo luč sveta, drugi njegovega duha, spet drugi njegovega vladarja. Trismegistos [ga imenuje] vidni Bog, Sofoklejeva Elektra vsevidni. Tako Sonce, ki kraljuje na kraljevskem prestolu, nedvomno vlada nad družino zvezd, ki ga obkrožajo.”
Nekaj novih argumentov za heliocentrizem je kasneje dodal še Galileo, tehtnico pa sta prevesila šele Kepler in Newton
GLASBA: Moloko – The Only Ones
Knjiga O revolucijah nebesnih sfer, v kateri Kopernik zagovarja tezo, »da se Zemlja giblje, Sonce pa je negibno sredi vesolja«, sodi v majhno skupino tistih znanstvenih del, ki so imela, kljub temu da je njihov predmet neko partikularno znanstveno področje, univerzalen domet. S Kopernikom se je dejansko spremenilo vse – toda ne v vsem. Kopernikovo ime je bilo dolgo časa sinonim za radikalno revolucijo v astronomiji. Po tem »vulgarnem triumfalističnem pogledu«, je Kopernik revolucionar, ki je odločilno in v celoti prelomil z načeli srednjeveške in antične znanosti; ki je uničil končni Aristotelov in Ptolemajev univerzum in ga nadomestil z neskončnim svetom zvezd; ki je na podlagi obširnih izračunov uničil popolne kristalinske sfere, ki so od antike naprej nosile planete okoli Zemlje; in ki je, nenazadnje, z drzno potezo radikalne poenostavitve zmanjšal nerodno število osemdesetih (ali nekaj podobnega) epiciklov, ki jih je vpeljal Ptolemaj, da bi lahko napovedal položaje planetov, na štiriintrideset.
Že nekoliko podrobnejše branje Kopernikovega dela pa po Veselovem mnenju pokaže popolnoma drugačno podobo. Tu ni težko najti elementov, ki očitno kažejo na to, da je Kopernik z epistemološkega vidika prej konservativec kot revolucionar. Tako je danes bolj ali manj široki javnosti jasno, da Kopernik uporablja tradicionalni tehnični aparat ptolemajske astronomije, ki vključuje ekscentre, deferente in epicikle, epicikle na epiciklih itd.; da še vedno verjame v trdne nebesne sfere, katerih naloga je prenašati naokoli nebesna telesa; da njegova teorija ne napoveduje položajev nebesnih teles nič bolje kot Ptolemajeva; da s tem, ko odpravlja Ptolemajev mehanizem ekvanta, sicer odpravi nekaj epiciklov, da pa doda nove, tako da njegov planetarni sistem ni nič manj zapleten kot ptolemajski; daje njegov univerzum sicer večji od Ptolemajevega, da pa je še vedno končen; da je njegova fizika še vedno zakoreninjena v aristotelizmu visoke sholastike, četudi nekoliko transformira nekatere že obstoječe koncepte itd. Pa tudi Kopernik sam sebe nima za revolucionarja. Prav nasprotno, njegov namen nikakor ni »preobrniti celotno znanost astronomije«, kot naj bi ga že leta 1539, torej štiri leta pred izidom Revolucij, v znamenitih »Govorih za omizjem« (Tischreden} obtožil Luther, temveč jo želi zgolj obnoviti – obnoviti na pravih, izvirnih temeljih, na načelih in aksiomih antične astronomije, ki jih, v Kopernikovi interpretaciji, krši tedaj prevladujoča ptolemajska astronomska tradicija. Vendar mora za dosego tega cilja, če želi obnoviti astronomijo na njenih pravih, izvirnih načelih, žrtvovati neko drugo temeljno predpostavko (skoraj) vse dotedanje astronomije in kozmologije, to je mirovanje Zemlje sredi univerzuma, in v astronomijo vpeljati nov in za vse tedanje artikulacije vednosti nesmiseln koncept gibanja Zemlje.
GLASBA: Cesaria Evoria – Saudade
Kaj se torej v vsem spremeni s Kopernikovo tezo, »da se Zemlja giblje, Sonce pa miruje sredi vesolja«? Ali njegove Revolucije (nebesnih sfer) dejansko prinašajo kaj revolucionarnega?
Kopernikovo delo, kljub vsem tradicionalnim elementom in kljub njegovim konzervativnim namenom obnoviti astronomijo na podlagi pravih, izvornih načel astronomije, v določenih točkah dejansko pomeni radikalen prelom s tradicionalnim pojmovanjem astronomije. Kopernik predvsem z vpeljavo koncepta gibanja Zemlje v astronomijo doseže nujno, trdno in harmonično povezavo posameznih »delov« univerzuma, česar v ptolemajski tradiciji ni bilo. Kot se danes strinja večina zgodovinarjev in filozofov znanosti, je temeljna točka, v kateri Kopernikov sistem presega Ptolemajevega, dejstvo, da je sposoben, kot pravi Koyre, »pojasniti urejeno načelo, ki vlada univerzumu, tj. ujemanje razdalj planetov od Sonca z njihovo periodo revolucije.«
Nič manj pomembno ni dejstvo, da Kopernik, s tem ko na podlagi astronomskih izračunov vpelje v znanost gibanje oz. različna gibanja Zemlje, kljub fizikalnim in kozmološkim oviram ruši tedaj v njej obstoječo hierarhijo. Kozmologija oz. filozofija narave je tradicionalno »višja« znanost od astronomije in je kot taka tudi edina legitimna za odločanje o vprašanju gibanja Zemlje in ustroju univerzuma. Ko Kopernik v astronomskem delu zagovarja tezo, da se Zemlja giblje, Sonce pa miruje sredi sveta, torej krši načelo delitve in hierarhično urejenost znanstvenih disciplin, vzpostavljenih v srednjem veku, obenem pa se zoperstavi instrumentalističnemu razumevanju astronomije, ki ga je, brez njegove vednosti, kot očala, skozi katera je treba brati »0 revolucijah nebesnih sfer«, bralcem ponudil Osiander.
Vpeljava gibanj Zemlje v astronomijo pa ima še druge, širše in mogoče celo bolj radikalne posledice. Tako Kopernik kot tudi vsa pred- in pokopernikanska astronomija ima za svoj predmet pojave, natančneje nebesne pojave oz. fenomene. V primeru nebesnih pojavov je pojav, fenomen tisto, kar je videti na nebu. Astronomija je torej znanost, ki se primarno ukvarja s tistim, kar je videti na nebu in se, kot pripominja eden sodobnih popularizatorjev astronomije, »razlikuje od ostalih znanosti v tem, da se za svoje raziskave bistveno zanaša na sposobnost videnja.«
In kaj – astronomsko relevantnega – je videti na nebu?
S prostimi očmi lahko opazimo, da se nebesna sfera, če ohranimo terminologijo Kopernikove dobe, suče okoli osi, ki poteka s severa na jug, in da se giblje z vzhoda na zahod. Ravno tako vidimo, da nekatere zvezde, natančneje »tavajoče zvezde« oz. planeti, glede na »sfero zvezd stalnic« spreminjajo svoje položaje in da se včasih gibljejo naprej in včasih nazaj, ter bliže in stran od Zemlje.
Kopernikov opis tega, kar je videti na nebu, tako tu kot še na mnogih drugih mestih v preostalih knjigah 0 revolucijah (ne pa vedno), izhaja iz gledišča naravne zavesti, ki te pojave opazuje iz mirujoče Zemlje v središču univerzuma. Nebesni pojavi, kot so uzrti z geocentričnega in geostatičnega izhodišča, predstavljajo opazovalčev »neposredni vtis«. Gibanje »neba« je vsakodnevno opazljiva, neposredno čutnozaznavna evidenca, katere predpostavka je negibna Zemlja, umeščena v središče univerzuma. To »naravno« in neposredno izkustvo človeških sposobnosti čutil vida ter zaznavanja prostora in gibanja se ohranja tudi v vsakdanjem jeziku – Sonce vzhaja in zahaja itd. -, obenem pa gledišče z Zemlje kot središča vsega vzbuja povezavo v občutenju med individuum in vesoljem. Človek je kot negibni tečaj, okoli katerega se vrti vse, del te celote. Ta »sensus communis«, obče čutno zaznavanje oz. zdrava pamet v videnju univerzuma je ohranjen v različnih inačicah aristotelovsko-ptolemajskih kozmologij in astronomij, katerih bistveni element je, da ohranjajo identifikacijo tistega, kar vidimo na nebu, z dejanskim stanjem oz. resnico univerzuma. Aristotel in za njim Ptolemaj, kot najbolj prominentni figuri tega pogleda na svet, ohranjata to, na neposrednem čutnem zaznavanju, na videnju utemeljeno podobo sveta, podobo, ki implicira neposredno in posredno identifikacijo tistega, kar je videti (pojava, fenomena) in resnice.
GLASBA: Emilyana Torrini – Wedensday Child
Aristotela kot izvirnega avtorja te podobe je seveda mogoče kritizirati, da v posameznih argumentih iz De caelo (O nebu), v katerem je ta podoba univerzuma razdelana do najmanjših podrobnosti, pojavi in opazovanja igrajo razmeroma majhno vlogo, vendar pa je predpostavka vse njegove argumentacije, »neposredna vizija sferičnega in geocentričnega univerzuma«. Aristotelov temeljni argument za tezo, »da Zemlja miruje sredi univerzuma«, je namreč »odvisen od njegovega nauka naravnih gibanj in naravnih mest prvin.« Ta teorija naravnih gibanj in mest prvin sublunarnega (zemlja, voda, zrak, ogenj) in supralunarnega sveta (eter) pa temelji, kljub temu, da daje Aristotel v De caelo v svojih dokazih posameznih zidakov svojega kozmosa prednost logiki in kljub »očitnemu nezaupanju v opazovanja«, na »viziji sveta, ki je morala biti za Aristotela neposredna očitnost. Aristotel izhaja na začetku razprave iz enostavnih črt in likov, da bi tako določil enostavna gibanja in na podlagi teh izpeljal enostavna telesa. Tako določi krožno gibanje kot tisto, ki kroži okoli središča, premo pa kot tisto, ki gre navzgor ali navzdol, pri čemer je gibanje navzdol tisto, ki doseže središče, gibanje navzgor pa tisto, ki se od središča oddaljuje. In četudi je videti, da so te definicije razvite v abstrakciji, da je razmišljanje deduktivno, dejansko ni tako. Aristotel namreč identificira pot navzgor z gibanjem ognja in zraka, pot navzdol pa z gibanjem vode in zemlje. To sklepanje pa kaže, navkljub svojemu deduktivnemu videzu, da je Aristotelovo izhodišče »vizija sferičnega univerzuma, v katerem zaseda negibna Zemlja središče, katere središče je zopet razumljeno kot referenčna točka za definicijo enostavnih gibanj.«
Ta »peripatetična« podoba sferičnega univerzumaje tudi v svoji utemeljitvi krožna. Zamolčana predpostavka (sferični univerzum, v katerem zaseda negibna Zemlja središče), na kateri temelji na videz abstraktna dedukcija posameznih zidakov, iz katerih je zgrajen ta svet (teorija naravnega gibanja, teorija naravnih mest prvin, teorija teže in lahkosti), je dokazana na podlagi teh zidakov, ki temeljijo na njej. Aristotelova fizikalna teorija, s katero podpira geocentrični in geostatični univerzum je sama razvita na podlagi te zamolčane predpostavke, s katero potem interpretira posamezne opazljive pojave. Ker je zemljo »videti pri miru v središču univerzuma in tudi gibajočo se proti središču, sklepa Aristotel, da ima zemlja vedno in povsod tendenco, da se giblje proti svojemu naravnemu mestu (središču univerzuma), in da se tedaj, ko ga doseže, umiri. Aristotel predpostavlja, da je tisto, kar je res za posamezen del zemlje, res tudi za Zemljo kot celoto, tako da velja, da se posamezni deli zemlje, tudi če bi Zemljo premaknili na mesto, ki ga zaseda Luna, ne bi gibali proti njeni celoti, temveč proti mestu, kjer je sedaj. Podobno kot je za zemljo mogoče opaziti, da po naravni poti vedno pada navzdol, je mogoče videti, da pada navzdol tudi voda, ter da se zrak in ogenj vedno dvigata navzgor.
Aristotel torej zgolj prevaja neposredno opazljive pojave v teorijo. Vendar jih v teorijo prevaja na podlagi zamolčane predpostavke, ki jim sploh daje smisel. To pa pomeni, če preskočimo na bolj abstraktno raven, da ima koncepcija statične, negibne Zemlje, okoli katere krožijo nebesna telesa, posredno in neposredno podporo v neposrednem čutno-zaznavnem videnju. Geostatična in geocentrična koncepcija temelji na neeksplicirani predpostavki, ki izenači, če lahko nekoliko poenostavim, neposredno videnje in vedenje. Vednost je odvisna od videnega, ki pa je določeno s perspektivo, z glediščem, od koder vidimo (in vemo). V aristotelovsko-ptolemajski teoriji je to gledišče »naravne«, »čutnozaznavne«, »zdravorazumske« zavesti, ki je umeščena na mirujočo Zemljo v središču vesolja. Mirujoči opazovalec, človek (ali človeštvo), umeščen na mirujočo Zemljo, je tečaj, okoli katerega se vrti in suče celoten Univerzum. To gledišče je geocentrično in s tem antropocentrično. Kriteriji razlikovanja med videzom in resnico nebesnih pojavov pa so utemeljeni na »viziji sveta, ki je morala biti za Aristotela neposredna očitnost.«
S Kopernikom ta »neposredna očitnost« izgine. V homogenem univerzumu, v katerem ločnica med sublunarno in supralunarno sfero ne obstaja več, v geometriziranem prostoru sfer oz. krogel, za katere (načeloma) veljajo isti zakoni in pravila, v univerzumu, kjer je tudi Zemlja eden izmed planetov, vlada univerzalen zakon relativnosti zaznavanja gibanja. To pa pomeni, da v tem univerzumu, na podlagi tistega, kar vidimo (pojavov), ne moremo presojati o gibanju ali mirovanju. 0 gibanju Zemlje ne moremo sklepati niti na podlagi opazovanja pojavov »na zemlji in v zraku« niti na podlagi opazovanja nebesnih pojavov. 0 tem lahko presojamo samo, če izstopimo iz neposrednega čutnega zaznavanja. Za Kopernika neposredno, čutnozaznavno videnje ne more določati vedenja, temveč nasprotno: vedenje je tisto, ki določa videnje. Kopernik ne sprejema diktata telesa, temveč pokaže, da je tisto, kar vidimo, vedno odvisno od tega, kar vemo, da aristotelovsko-ptolemajska podoba sveta nima na sebi nič naravnega, zunajteoretskega, da je ne podpira neko nevtralno čutnozaznavno izkustvo. Po Koperniku teorija (v modernem pomenu besede) določa videnje, in ne obratno, kakor pri Aristotelu in Ptolemaju, ko prek različnih posredovanj na koncu vemo tisto, kar neposredno vidimo. V gibanje Zemlje ga ne prepriča čutnozaznavni pogled, »oko telesa«, temveč pogled na univerzum z »očmi razuma«, ki jih vodi in legitimira astronomija.
GLASBA: Silje Nergaard – Be Still My Heart
Heliocentrizem zagotavlja »abstraktno mišljenje«, geocentrizem »neposredno človeško izkušnjo«. Vemo, da Sonce, planeti in zvezde ne vzhajajo in zahajajo, temveč da se Zemlja vrti okoli lastne osi. To vemo, vendar tega ne izkusimo in ne moremo izkusiti. Tega ne more neposredno izkusiti niti znanost – lahko pa to misli. Isto velja za heliocentrizem. Subjekt astronomske znanosti se mora postaviti zunaj naravno danega gledišča na pojave, in s te »nenaravne« pozicije opazovati in reflektirati, kar vidi z naravne pozicije. Kaj je resnica in kaj pojav, lahko določi samo na podlagi kriterija teoretske konstrukcije, ne pa na podlagi čutnozaznavne evidentnosti. Medtem ko je geocentrični univerzum narejen po meri »naravnega« človeka, ki je v neposrednem izkustvu povezan z Zemljo in nebom v celoto, je heliocentrični univerzum univerzum astronoma matematika, ki se vzpostavi prek ločitve mišljenja od živega, neposrednega izkustva.
To dominacijo abstraktnega mišljenja nad neposrednim izkustvom pri Koperniku je v »Dialogo sopra i due massimi sistemi del mondo« izpostavil že Galileo Galilei:
»Ne morem dovolj občudovati odličnosti uma tistih, ki so to sprejeli in vzeli za resnično in ki so z živahnostjo razuma tako prisilili svoje čute, da so lahko dali prednost temu, kar jim je povedalo razmišljanje, pred tem, kar so jim kar najbolj jasno nasprotno kazale čutne izkušnje.«
Kopernik vidi in opazuje iste nebesne pojave, kot sta jih videla in opazovala Aristotel in Ptolemaj, vendar jih ne razume na isti način. Nekatera pojavna gibanja nebesnih teles so namreč navidezna, so zgolj videz, katerega resnica – različna gibanje Zemlje – je običajnemu pogledu skrita. Tak je pojav gibanja neba, ki ga »peripatetična« tradicija vidi kot dejansko, resnično stanje stvari, za Kopernika pa je videz, iluzija, katerega resnica je sukanje Zemlje okoli osi. Tudi pojav neenakomernosti pojavnega gibanja planetov, ki se gibljejo naprej, zaustavijo, pomaknejo nazaj in potem spet naprej, je razumljen kot učinek, kot pravi Koyre, »perspektive, ki je rezultat gibanja opazovalca samega«. Kopernik tako seveda ohrani tradicionalno disparatnost resnice in videza pojava, vendar je ta ločnica na konceptualni ravni utemeljena drugače kot v aristotelovsko-ptolemajski tradiciji. Namesto neposredne evidentnosti, ki je temelj peripatetične kozmologije, vzpostavi Kopernik teorijo, v kateri je odločilno »oko duha«: pojav je podvržen pogledu duha in ne čutnozaznavnemu pogledu. To pa pomeni, da je tudi gledišče, ki omogoča uvideti resnico pojava, teoretično konstruirano. Objektivnost nebesnih pojavov, ki je v »peripatetični« tradiciji v zadnji instanci utemeljena na »neposredni očividnosti, je pri Koperniku vzpostavljena prek dvojne negacije neposredne očividnosti: najprej prek opazovanja in refleksije pojavov čutnozaznavnega pogleda opazovalca, ki se giblje z Zemljo okoli njene osi, in drugič prek opazovanja in refleksije čutnozaznavnega pogleda opazovalca, ki se giblje skupaj z Zemljo okoli Sonca. Ta koncept pojava, ki ga imenujejo »racionalni pojav«, se manifestira z dveh vidikov: »v razmerju gibanje – mirovanje ali opazovalec – opazovano, ki ga Kopernik razume kot temelj razmišljanja, in v vzpostavitvi nekega osrednjega razumnega opazovalca, ki je različen od središča zemeljske percepcije, ki se umesti na Sonce in ki mu posojamo racionalen pogled.« Lahko bi torej rekli, da se Kopernik z »očmi razuma« prestavi na Sonce, od koder se mu pokaže objektivna urejenost univerzuma. Bistvo znamenitega obrata v človekovem razumevanju univerzuma in tudi njegovega mesta v njem, ki mu je Kopernik preko Kanta za vselej »posodil« svoje ime je lepo povzel Leibniz:
»Samo z očmi razuma se lahko umestimo v gledišče, ki ga oči telesa ne zasedajo in ga ne morejo zasesti. Če obravnavamo, na primer, tek zvezd, od koder stojimo na naši krogli Zemlji, dobimo čudovito zamotano strukturo, ki so jo astronomi zmogli šele v zadnjih nekaj tisočletjih zvesti na nekaj gotovih zakonov, ti zakoni pa so tako težki in zmedeni, da naj bi kralj Alfonz Kastiljski, ko je dal narisati tabele nebesnih gibanj, da bi zapolnil pomanjkanje natančne vednosti, dejal, da bi bil v primeru, če bi bil on svetovalec Boga, svet napravljen bolje.
Kakorkoli že, potem ko je bilo končno odkrito, da moramo umestiti naše oči na Sonce, če hočemo pravilno gledati nebesna gibanja, in da je rezultat tega, da je vse prečudovito lepo, potem uvidimo, da sta bila domnevni nered in zamotanost napaka našega razumevanja in ne narave.«
S tem, v dvojnem smislu retro pogledom na mišljenje in znanost Zofijini končujemo današnjo oddajo.
Z novimi dogodivščinami iz sveta uma in mišljenja vas bomo ponovno kratkočasili ob tednu osorej.
Za danes pa se od vas poslavlja ekipa Zofijinih…