AVIZO
Marec je po neki precej diletantski logiki mesec ženske. Vsaj v dveh dnevih je ta mesec zaznamovan z slavljenjem ženskosti v takšni ali drugačni obliki. Nekaj dni za mednarodnim dnevom žena in dva tedna pred deklariranim dnevom materinskosti, se bomo Zofijini v prispevku Mitje Godnjavca pozabavali s položajem ženske v antični Grčiji. Sledilo bo poročilo iz predavanja Luke Lisjaka Gabrijelčiča, ki je potekalo v sklopu Delavsko punkerske univerze na temo totalitarizma kot ideološkega antioksidanta. V standardni rubriki Filozofija skozi čas, pa tokrat med drugim zvemo, da je 15. marec tudi dan, ko je prva evropska ženska dobila volilno pravico. Vabimo vas, da prihodnjo uro preživite v naši družbi!
GLASBA:
Položaj antične ženske
Tako imenovana vojna med spoloma poteka po vsej verjetnosti že od pradavnine, zagotovo pa vsaj od antike dalje. V času starih Grkov so nastali zapisi, ki se zelo natančno, lahko bi rekli celo sociološko znanstveno, ukvarjajo z vlogo moškega ter z vlogo ženske v družbi, prav tako pa se bolj ali manj strokovno ukvarjajo tudi z razmerjem med njima. Ti spisi postavljajo na laž zelo razširjeno prepričanje, da je bila antika izrazito moško okolje ter ženskam nenaklonjen čas. Na prvi pogled se morda res zdi tako, toda natančnejše prebiranje nekaj tisoč let starih zapisov utegne prikazati povsem drugačno sliko. Pravijo, da za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna žena. Nek drug pregovor trdi, da podpira žena tri vogale v hiši, podobnih, žensko vlogo poveličujočih pregovorov, pa je še dosti več. Seveda te modrosti niso nastale naključno, v njih se skriva tudi kar veliko zrno resnice.
Moški je glava družine, ženska pa je vrat, ki glavo obrača. Pri antičnih Grkih je ta pregovor zagotovo držal. Vloge med spoloma so bile sicer zelo natančno razdeljene, vendar to vloge žene niti slučajno ne zmanjšuje; žena še zdaleč ni bila možu pokorna, tiha izvrševalka ukazov. Iskati enakopravnost med njima v sodobnem pomenu besede bi bilo seveda naivno; pomembnost ženske ni bila ravno javno razglašana. Ženska se je skrivala v ozadju, bila je kot nekakšen režiser, ki sicer nikoli ne stopi na oder, a se vseeno brez njega ne zgodi tako rekoč nič.
Da, antični Grki so bili nadvse sijajni teoretiki, ki so radi razpravljali o vseh mogočih temah in seveda se niso mogli izogniti niti premišljevanju ter razpravljanju o pravilni ureditvi družine, tako, da bi ta kar se da dobro funkcionirala. Posebno pomemben del razmišljanja je bil premislek o dobrem v vseh pomenih besede. Tokratna tema seveda ne zahteva natančnega poznavanja vseh tovrstnih premislekov in razprav, več kot dovolj bo vzeti en majhen, z odnosi med moškim in žensko povezan košček vprašanja dobrega, ki ga bomo uporabili za to zgodovinsko raziskavo.
Zamisel
Najbolj komplicirana ženska je bližja naravi kot najbolj preprosti moški.
Remy de Gourmont, Literarni sprehodi
GLASBA:
Najenostavnejša definicija dobrega pravi, da je dobro srednja mera med skrajnostmi. Definicija je seveda ohlapna, nenatančna, v praktičnem življenju zaradi svoje širine komajda uporabna, vseeno pa je tudi v tej obliki več kot primerna osnova za razmislek. Kaj bi bila tista srednja mera v odnosu med moškim in žensko, med možem in ženo? Katerim skrajnostim se morata partnerja izogibati?
Zveza zahteva med obema osebama spoštovanje; skrajnosti bi bili tako denimo nekritično privzemanje vseh besed, dejanj ter idej enega od partnerjev, se pravi popolna podreditev. Skrajnost iz druge strani bi bila tako podcenjevanje ter zaničevanje partnerja.
Seveda je imel v antiki glavno besedo moški; zanikati kaj takega bi bilo naivno. Toda v dobro urejeni hiši se vseeno ni moglo zgoditi nič mimo žene.
Življenje ni bilo nikoli preprosto, nikoli ni bilo igra. En sam človek je zmogel le stežka urejati vsa pomembna področja; zaradi razdelitve nalog, katera je prinesla kvalitativne, pa tudi kvantitativne prednosti v življenju, je bila za antičnega Grka edina prava alternativa poroka. Idealni čas za ta korak je bil nekje med njegovim 25 in 35 letom, zanjo pa je bil najboljši čas kako desetletje prej. Razlogi za tako določeno starost so bili predvsem praktične narave. Glavni gospodar je v antiki seveda moški; moški potomec ima pri dedovanju prednost pred potomko, moški je dolžan svojo ženo ter svoj naraščaj preživljati. Moški je glavni stvaritelj premoženja, on ga ustvarja, predvsem on ga povečuje. Vloga ženske pri tem je predvsem pomoč pri vzdrževanju premoženja, prevzemanje fizično manj napornih nalog, poleg tega pa tudi skrb za… Reči, da je morala skrbeti za manj pomembne reči bi bilo povsem napačno, pravilneje bi se njeno vlogo definiralo kot skrb za neposredno manj donosne z družino in zakonom povezane dejavnosti. V grški družini pač razdelitev na pomembnejše in manj pomembne dejavnosti skorajda ni obstajala; za srečno ter zadovoljno, produktivno življenje so morale biti pač opravljene vse stvari in opravljene so morale biti dobro. Da, Grkinja je delovala iz ozadja, bila je kot neke vrste tajnica, katere glavna odlika je, da se je na zunaj niti ne opazi, vsaj dokler svoje delo opravlja dobro, pravilno, odgovorno, v primeru nevestnega ali slabega dela pa se takoj pokaže vsa njena pomembnost; na žalost v tem primeru seveda predvsem negativno. Ravno tako je bilo tudi z gospodinjstvom; v primeru, da se Grkinja v svoji vlogi ni znašla, je gospodinjstvo hitro zapadlo v krizo.
Mož se tudi ni kaj dosti ukvarjal z vzgojo otrok, dasiravno so temu Grki namenjali ogromno pozornosti. To se je denimo zdelo področje, ki se je zdelo razvitejšim antičnim ljudstvom eno najpomembnejših v življenju posameznika, pri tem pa so svojim ženam zaupali do te mere, da se moški v vzgojo skorajda niso vtikali. Razpravljali in teoretizirali seveda so, toda dejansko praktičnih izkušenj s tem področjem moški skorajda niso imeli. Ženske so vzgajale ne samo dobro, temveč odlično, to pa je bil tudi intelektualni temelj grške civilizacije. Ženske so bile praktične izvajalke teoretičnih pogledov svojih mož.
Zamisel
Razbojniki terjajo denar ali življenje; ženske prvo in drugo.
Samuel Butler
GLASBA:
Grki so nadvse radi teoretizirali o katerem koli področju življenja; v antiki pač ročno delo ni bilo pretirano cenjeno. Praktično vsa antična znanost, govor je o znanostih, kot so denimo biologija, medicina, fizika, je predvsem plod teoretičnega razmišljanja, ne pa toliko praktičnega dela ter poskusov. Svobodni Grk si pač s praktičnim delom ni mazal rok, izobraženih sužnjev, ki bi poleg vseh ostali nalog prevzeli tudi izvajanje praktičnih poizkusov, pa pač hitro zmanjka.
Tako so antični Grki z razpravljanjem kaj hitro ugotovili, da je nadvse primerno in praktično, da je žena ob vstopu v zakon nekoliko mlajša od moža. Tako kot osebnost še ni bila popolnoma izoblikovana, nima še močno zakoreninjenih osebnih navad, zaradi česar se dosti lažje prilagodi novemu načinu življenja, novim nalogam, novim pravilom. Grški moški si je ženo na nek način pravzaprav vzgojil, s tem pa se je nanj seveda prenesel tudi velik del odgovornosti za uspeh zakona. Kar je sejal, to je kasneje žel.
Zdi se, da enak proces vzgoje partnerja ali partnerke poteka še danes. Razlika je le ta, da je včasih težko ugotoviti, kateri od zaljubljencev bolj vzgaja koga; ali ona njega ali on njo?
Svoboden odrasel antični grški moški vidi kot najvišjo izmed vseh spretnosti, spretnost vodenja države ter bojevanja. Dober voditelj v lastni hiši, se pravi dober gospodar lastnega doma pomeni, da bo moški lahko tudi dober vodja javnih financ ter javnega življenja. Grki so menili, da je edina bistvena razlika med vodenjem svojega doma in vodenjem države razlika v številu ljudi.
Žena je imela v grški družini posebno vlogo. Odnosi med možem in ženo so bili na nek način vprašanje ekonomije. Za skupno dobro sta se morala oba odpovedati delu svojih siceršnjih navad ter jih prilagoditi skupnemu prebivanju. Sokrat na nekem mestu celo izrecno poudari posebno vlogo ženske pri skupnem vodenju doma.
»Ali je kdo, ki mu zaupaš več pomembnih poslov kot svoji ženi? Kar zadeva mene, menim, da je dobra žena, ki je dobra družabnica, za gospodinjstvo prav tako pomembna kot moški za splošno korist. Tako hiša uspeva, če se dela vse dobro; če pa se postopa slabo, hiša propada.«
Ženska vstopi v zakon mlada, dokaj slabo izobražena, dokaj nevedna. Mož mora torej z ženo vzpostaviti primeren odnos, skozi katerega jo seznani s svojimi idejami glede vodenja gospodinjstva in življenja. V času svoje odsotnosti ali zasedenosti z državniškimi posli lahko prepusti zanesljivi soprogi vso skrb za vodenje skupnega gospodinjstva. Z njo mora moški vzpostaviti primeren in spoštljiv odnos; žena se ga ne sme bati, ne sme stati nekje v ozadju ter biti tiho, temveč mora sodelovati pri vseh pomembnih odločitvah. Seveda je na nek način zgolj izvrševalka moževih idej o poslovodenju, toda to za uspešno opravljanje nalog še zdaleč ni dovolj. Vpeljana mora biti v vse ravni odločanja, razumeti jih mora ter pri odločanju sodelovati, saj bo le tako ob moževi odsotnosti lahko skrbela za svoj dom. Ženi ne sme biti nič v zvezi s hišo prikrito, vpeljana mora biti v vse skrivnosti poslov. Žena tako ni zgolj partnerka, temveč tudi družabnica, ni zgolj delavka, temveč ima položaj so-delavke. S tem seveda prevzame tudi del odgovornosti za družinsko ekonomijo, to pa seveda pomeni, da je avtomatično pridobila tudi neko družbeno moč.
Pri vsem skupaj niti ni tako zelo pomembno kolikšen posreden ali neposreden finančni vložek prispeva kateri od obeh zakoncev; bolj kot za same materialne dobrine gre za način prispevka. Zaradi ženine mladosti gre na začetku skupnosti bolj kot ne za načelno nesorazmerje; mož razmišlja zase, žena pa ne. Sprva misli nanjo in zanjo njena primarna družina, nato to vlogo prevzame mož, žena razmišlja zase šele kasneje. Toda skozi razvoj zveze, torej skozi ženino dozorevanje ter dozorevanje njenega mišljenja, je narava zakonske zveze takšna, da teži izravnavanju tega načelnega začetnega nesorazmerja.
Zamisel
Nestalnost, tvoje ime je ženska!
William Shakespeare, Hamlet
GLASBA:
Moškemu pripada skrb za zunanjost hiše; za obdelovanje polj, obrtniška dela, trgovske posle. Moški je nabiralec; v dom prinaša raznovrstne pomembne predmete. Ženska pa je dom, kraj, kjer se blagostanje kopiči, dolžna vzdrževati. Njena skrb je urejenost doma, urejenost skladišča, ženska je tista, ki kasneje tudi razdeljuje pridobljeno na način, da zalog nikoli ne zmanjka. Mož prinaša dobrine v hišo, žena pa določa njihovo uporabo.
Žena pravi: »Kaj bi imela shraniti, ko bi ne bilo tebe, ki mi prinašaš zaloge od zunaj?«
Mož odgovori: »ko bi ne bilo nikogar, da shrani kar je bilo prineseno v hišo, bi bil kot tisti smešni ljudje, ki natakajo vodo v vrč brez dna.«
Razlog za ženine ravno take vsakodnevne naloge so razlagali z modrostjo bogov; moškim, ki so morali na prostem sejati ter pasti živino so dali tako telo, da dobro prenaša mraz, vročino in hojo, ženske pa v glavnem delajo v zavetju; njihovo telo je manj odporno, prav tako pa so naravi dosti bolj plašne. To njihovo plašnost vidi grški človek kot prednost; zaradi nje je ženska dosti boljša v delih v zvezi s shranjevanjem dobrin. Če ne drugega jih žene strah, zaradi česar dosti bolj skrbno pazijo na zaloge. Skratka, po mnenju ljudstva so bogovi že od vsega začetka žensko naravo in telo prilagodili delu in skrbem znotraj hiše, moškega in njegovo telo pa delom zunaj hiše, vseeno pa je obema del lastnosti skupen. Spreminjati razdelitev tradicionalnih moških in ženskih vlog bi v antiki razumeli kot rušenje božjega reda.
Ženska pa si je pridobila veliko pravic tudi glede bolj zasebnega ter skritega dela zakonskega življenja. Materinstvo še zdaleč ni bilo razlog, zakaj bi se morala žena zgolj pokorno predajati moževi sli. Žena v zakonu nima zgolj dolžnosti; tudi glede posteljnega življenja ji pripadajo določene pravice. Tako je denimo v delu Grčije veljal predpis, da se mora mož najmanj trikrat mesečno ljubiti s svojo ženo, sicer ga lahko žena pred sodiščem tudi toži. To seveda ne pomeni, da je moral biti antični mož zvesti mož; monogamija za moške ni veljala, poročene ženske pa so se je morale strogo držati. To je bilo zaradi hierarhije žensk v hiši; prva je bila vedno žena. Ona je imela pravice in dolžnosti, to ji je dajalo moč in ji omogočilo tudi soodločanje. Zgolj zakonita žena je lahko rodila zakonitega potomca, ga vzgajala ter skrbela zanj. Zgolj zakonita žena lahko odloča o hišnih poslih. Po prepričanju Grkov je tudi zgolj zakonita žena tista, ki lahko nudi telesne užitke prostovoljno ter strastno; vse ostale ženske si lahko moški vzame zgolj bolj ali manj na silo. Spričo tega zakonske nezvestobe mož sicer načeloma niso obsojali, so pa vseeno priporočali čim večjo zvestobo ter vzdržnost kar se tiče ostalih žensk. Ravno tako so bile zakonite žene zaščitene pred potencialnimi nasilnimi tujimi ljubimci. Zapeljevati poročeno žensko je bil eden izmed hujših prekrškov, zaradi česar so se lahko brezskrbno in neovirano gibale v moški družbi tudi brez moževega nadzora.
Grška ženska še zdaleč ni bila zgolj nemočna žrtev grobijanskih, nasilnih ter oblastnih moških. Vsekakor je bil njen položaj v primerjavi z moževim nekoliko podrejen, toda vseeno je bil njihov status v družbi trden in spoštovan. Družba antičnih Grkov ni bila izrazito šovinistična; kolikor je bil lepši spol na določenih področjih prikrajšan, je dobil na drugih področjih vsaj nekaj zadoščenja. Ženske se ni tretiralo kot orodje ali kot manj človek, kot se je to dogajalo denimo v času srednjega veka; Grške ženske so se lahko pohvalile z marsikatero pravico in pridobitvijo, o kateri lahko ženske na nekaterih področjih dan danes zgolj sanjajo. Antična Grčija morda ni bila ravno najbolj možno prijazen kraj za lepši spol, toda vsaj načeloma se je ženski takrat dobro godilo.
Avtor prispevka je Mitja Godnjavec.
GLASBA:
Jingle-dpu
Iz tematskega ciklusa o TOTALITARIZMU Delavsko-punkerske univerze sledi poročilo iz predavanja Luke Lisjaka Gabrijelčiča, z naslovom TOTALITARIZEM KOT KONCEPT IN KOT IDEOLOŠKI ANTIOKSIDANT: KRATEK ZGODOVINSKI PREGLED.
Predavatelj je že na začetku opozoril, da je koncept totalitarizma večplasten in ima dolgo zgodovino. Današnja žurnalistična koncepcija totalitarizma ni edina. Danes namreč velja za totalitarno vse, kar uhaja liberalno-demokratskemu konsenzu. Levičarska kritika takšne rabe besede totalitarizem je upravičena, saj takšen totalitarizem ne razlikuje med revolucionarnimi in organicističnimi programi spremembe sveta in ideološko diskreditira vsako radikalno politično akcijo. To je res danes, a ni bilo vedno tako. Vsa zgodovina pojma totalitarizem ni bila omejena na boj proti prostim radikalom, kot svojo kritiko zlorabe besede totalitarizem strne Žižek.
Pojem totalitarizma je nastal v 20h iz obratnih razlogov – ne iz namenov ideološke diskreditacije, temveč da bi omogočil misliti nove politične realnosti, ki jim klasični koncepti politične teorije niso prišli do živega. Nastanek pojma totalitarizem lahko lociramo v levičarskih kritikah oktobrske revolucije, čeprav takrat ta beseda še ni bila uporabljena. Prav prosti radikali republike sovjetov so bili tisti, ki so prvi začutili tako prelomnost kot problematičnost sovjetskega režima in zato začeli iskati koncept, s katerim bi ga lahko kritizirali z levičarskih pozicij.
Sam pojem totalitarizma se pojavi malo kasneje v Italiji. Uporabljajo ga tako antifašisti kot kritiko fašizma kot fašisti kot obliko samopromocije. A ko se kasneje, v 30h, prvič pojavijo paralele med fašističnim in sovjetskim režimom, se italijanski fašisti odpovejo propagandni uporabi pojma totalitarizem. Te paralele so bolj koristile zahodnim socialdemokratom, ki so se z njihovo pomočjo distancirali od sovjetskega komunizma.
V 30h se tako radikalna levica kot desnica, kljub sovražnosti in medsebojnim razlikam, definirata kot alternativi dekadentni liberalni demokraciji, kar vzpodbudi liberalne mislece k povezovanju obeh pod skupnim označevalcem totalitarizma.
Naslednji preobrat prineseta politika ljudske fronte in španska državljanska in kasneje druga svetovna vojna. V tem času komunisti paktirajo z liberalci proti fašizmu. Komunizem postane del svobodnega sveta, absolutno zlo pa predstavlja le fašizem. Paralele med komunizmom in fašizmom so začasno ukinjene. Skupni boj proti fašizmu v letih po drugi svetovni vojni preprečuje še tako zagretim antikomunistom izenačevanje komunizma in fašizma.
V tem času se totalitarizem iz sredstva za neposredno politično akcijo spremeni v analitično orodje – ne gre več toliko za etiketiranje političnega sovražnika kot za zgodovinsko analizo preteklih družbenih pojavov. Te analize postavijo temelje današnji rabi koncepta totalitarizma, saj pristajajo na liberalno-demokratski konsenz in predvidevajo, da vsakršen poskus preseganja tega horizonta vodi v totalitarizem. Tovrstna literatura je cvetela predvsem v 50h.
Najdlje je v teh prizadevanjih prišla Hannah Arendt. Ta je liberalizem ostro in absolutno ločila od teoretskih in političnih tokov, ki so se združevali v komunizem ali fašizem. Totalitarizem je mislila kot povsem nov zgodovinski pojav, kot radikalno zgodovinsko diskontinuiteto. Njeno delo je nadaljevala ameriška »sovjetologija«, v kateri so evropski intelektualci prepoznali ideološki aparat hladne vojne. S propadom ameriške »sovjetologije« se je v 60h končala tudi zlata doba uporabe pojma totalitarizem.
Totalitarizem se je na teoretsko in politično prizorišče vrnil v poznih 70h in predvsem v 80h, ob krhanju realno obstoječih socializmov. Gre za rabo, ki jo poznamo še danes in ki jo vpeljejo konvertiti in bivši disidenti.
Predavatelj je na koncu ugotovil, da koncept totalitarizma skozi vso njegovo zgodovino spremlja določena dvojnost, razcepljenost med teoretsko in ideološko rabo. Teoretska raba pomeni analizo dejanskih zgodovinskih pojavov, medtem ko ideološka pomeni diskreditacijo političnih nasprotnikov. Prva je legitimna, medtem ko druga ni. Predavatelj je ločevanje med obema prepustil presoji posameznika.
Poročilo iz predavanja je pripravila Ana Jovanović
Posnetke predavanj, ki potekajo v sklopu Delavsko punkerske univerze, lahko poslušate v sklopu oddaje »Ah, teorija«, ki poteka na radiu MARŠ vsak torek okoli 23. ure. Vabljeni k poslušanju!
GLASBA:
Filozofija skozi čas
12. marca
… 417 umrl papež in Avguštinov sodobnik Sv. Inocenc. Na ta dan krščanska cerkev obeležuje spomin na tega svetnika.
… 1685 je bil rojen George Berkeley.
… 1843 je bil rojen francoski sociolog in kriminolog Jean-Gabriel de Tarde.
… 1848 se je na Dunaju začela tako imenovana marčna revolucija, ki je zrušila Metternichovo vlado.
13. marca
… 1733 je bil rojen angleški fizik, kemik in filozof Joseph Priestley.
… 1964 so umorili mlado dekle Kitty Genovese. Moški napadalec jo je več kot 30 minut mučil do smrti vpričo več kot ducat neodzivnih prič. Raziskava, ki so jo izvedli psihologi, je pokazala, da gre za t. i. očividčev efekt.
… 1969 je začela veljati mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije.
… 2002 je v starosti 102 let umrl nemški filozof Hans-Georg Gadamer.
14. marca
… 1879 je bil rojen fizik Albert Einstein.
… 1883 je umrl Karl Marx.
… 1957 je umrl Moša Pijade, revolucionar, publicist, slikar in novinar, soustanovitelj jugoslovanske Komunistične partije. L. 1925 je bil kot urednik glasila Komunist obsojen na 20 let ječe, kjer je prevedel Marxov Kapital.
15. marca
… 1907 je Finska kot prva evropska država volilno pravico razširila tudi na ženske.
16. marca
… 597 pr. n. št. so Babilonci zavzeli Jeruzalem.
… 1998 se je papež Janez Pavel II. opravičil za nedelovanje kristjanov, med drugim tudi duhovnikov, v drugi svetovni vojni, posebej še v holokavstu.
17. marca
… 180 je stoično umrl rimski cesar Mark Avrelij.
… 1291 je bil v duhovniško službo posvečen Duns Škot.
… 1332 je v Kairu umrl arabski znanstvenik, filozof, sociolog, zgodovinar in ekonomist Ibn Haldun. Velja za predhodnika modernih družboslovnih znanosti.
… 1917 je umrl nemški filozof Franz Clemens Brentano.
18. marca
… 1871 je bila ustanovljena Pariška komuna.
… 1871 je umrl škotski matematik, logik in filozof Augustus De Morgan.
… 1980 je umrl psiholog, filozof in humanist Erich Fromm.
Rubriko pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net
GLASBA:
Zofijini ljubimci se za danes od vas poslavljamo. Vabljeni ste, da spet prisluhnete našim prispevkom ob tednu osorej. Do takrat ste vabljeni, da svoja mnenja o oddaji podate na filozofskem forumu www.mislec.net, ali pa jih skupaj s predlogi kaj bi želeli poslušati v naslednjih oddajah, pošljite k nam, na naslov zofijini@yahoo.com. Nikar pa ne pozabite preveriti kaj zanimivega smo za vas pripravili na poučni in družbeno kritični internetni strani www.zofijini.net. Pa srečno!