11. 6. 2008 Oddaja Zofijinih

Oddaja 11.6.2008

S približevanjem poletja se počasi zaključuje tudi pomladni ciklus oddaj Zofijinih ljubimcev in današnja oddaja bo ena zadnjih v tem delu leta. Zadnji mesec se intenzivno ukvarjamo z vprašanji nacionalizma, zato bomo pomladni ciklus oddaj temu ustrezno zaključili z branjem še drugega dela »Zapiskov o nacionalizmu«, ki jih je leta 1945 za revijo »Polemic« spisal britanski esejist in pisatelj George Orwell. V drugem delu oddaje se bomo podali s filozofijo skozi čas. Danes se bomo posebej zadržali pri indijskem filozofu Bimalu Krišnu Matilalu.

GLASBA:

Zapiski o nacionalizmu

V prejšnji oddaji smo brali del eseja, v katerem Orwell v okviru zmožnosti razišče miselne navade, ki so skupne vsem oblikam nacionalizma. Naslednja stvar, ki se je loti, je razvrstitev teh oblik, česar pa po njegovem mnenju očitno ni mogoče napraviti dovolj izčrpno. Nacionalizem je ogromen subjekt. Svet vznemirjajo neštete prevare, zablode in sovraštva, ki se med seboj križajo na zelo kompleksne načine. Nekatere najbolj usodne izmed njih takrat še niso niti prodrle v evropsko zavest.

V današnji oddaji Zofijinih bomo v drugem delu pričujočega zapisa o nacionalizmu navedli različice nacionalizma, ki so bile v tistem času v ospredju med angleškimi intelektualci.

POZITIVEN NACIONALIZEM

1) NOVI KONSERVATIZEM Predstavniki so na primer Lord Elton, Alan Herbert, George Young, profesor Pickthorn, literatura konservativnega reformnega komiteja in revije kot sta »New English Review« ter »The Nineteenth Century and After«. Resnična gonilna sila novega konservatizma, ki ji daje njen nacionalističen značaj in jo loči od običajnega konzervatizma, je želja po nepriznavanju slabljenja britanske moči in vpliva. Celo tisti, ki ostajajo dovolj realistični in vidijo, da britanski vojaški položaj ni to, kar je včasih bil, težijo k trditvam, da morajo »angleške ideje« – ki so običajno ostale nedefinirane – prevladati svetu. Vsi neo-konservatisti so proti Rusom, včasih pa je glavni poudarek proti Ameriki. Zdi se, da ta idejna šola dobiva temelje med mlajšimi intelektualci, včasih bivšimi komunisti, ki so prestali običajen postopek razočaranja in disiluzije. Anglofob, ki nepričakovano postane divji zagovornik Britanije, je precej pogost vzorec. Pisci, ki ponazarjajo to tendenco, so Frederick Voigt, Malcolm Muggeridge, Evelyn Waugh, Hugh Kingsmill; psihološko podoben razvoj pa je mogoče opaziti tudi pri Thomasu Eliotu, Wyndhamu Lewisu in mnogih njunih privržencih.

2) KELTSKI NACIONALIZEM Velški, irski in škotski nacionalizem se v mnogočem razlikujejo, vendar so si podobni v svoji usmerjenosti proti Britaniji. Člani vseh treh gibanj so nasprotovali vojni, medtem ko so se še naprej imenovali za zagovornike Rusov; še več, tem skrajnežem se je celo posrečilo, da so bili istočasno zagovorniki Rusov in zagovorniki nacistov. Toda keltski nacionalizem ni isto kot anglofobija. Njegova gonilna sila je vera v preteklo in prihodnjo veličino keltskih ljudi, obenem pa ima močan priokus rasizma. Predpostavlja se, da naj bi bil Kelt duhovno nadrejen Saksoncu – Angležu na Irskem – bil bi naj bolj preprost, bolj ustvarjalen, manj vulgaren, manj ošaben, itd. – vendar je običajna lakota po moči skrita pod površjem. En pokazatelj le-te je zmota, da lahko Irska, Škotska ali celo Wales brez pomoči ohranijo svojo neodvisnost in da na ta način niso ničesar dolžna britanski zaščiti. Med pisci sta dobra primera te idejne šole Hugh MacDiarmid in Sean O’Casey. Noben moderen irski pisec, niti veličini Yeats ali Joyce, ni popolnoma brez sledi nacionalizma.

3) SIONIZEM Ta ima nenavadne značilnosti nacionalističnega gibanja, vendar se zdi, da je ameriška različica tega bolj nasilna in sovražna kot britanska. Razvrščam jo med Neposreden in ne med Prenesen nacionalizem, in sicer zato, ker deluje skoraj izključno samo med samimi Židi. Zaradi različnih precej neskladnih razlogov so intelektualci v Angliji glede vprašanja Palestine večinoma zagovorniki Židov, vendar se zaradi tega ne vznemirjajo preveč. Vsi dobrohotni Angleži so tudi zagovorniki Židov v smislu neodobravanja nacističnega preganjanja. Toda vsako dejansko nacionalistično zvestobo ali vero v prirojeno nadrejenost Židov je med ne-židi težko najti.

GLASBA:

PRENESEN NACIONALIZEM

1) KOMUNIZEM

2) POLITIČNI KATOLICIZEM

3) BARVA KOŽE Starokopiten zaničevalen odnos do »domačinov« je močno oslabel v Angliji, prav tako pa so opustili različne psevdo-znanstvene teorije, ki poudarjajo nadvlado bele rase. Med intelektualci se pomembnost barve kože pojavlja le v spremenjeni obliki, in sicer kot vera v prirojeno nadvlado temnopoltih ras. To je danes vedno bolj vsakdanje med angleškimi intelektualci. Verjetno pogosteje izhaja iz mazohizma in seksualne frustracije kot pa iz stika z vzhodnjaškimi in črnskimi nacionalističnimi gibanji. Tudi med tistimi, ki jih rasna vprašanja ne vznemirjajo preveč, imata nadutost in posnemanje mogočen vpliv. Skoraj vsakega angleškega intelektualca bi obrekovali, če bi trdil, da so bele rase nad temnopoltimi, medtem ko bi obratna trditev bila zanj neoporečna, četudi se z njo ne bi strinjal. Nacionalistična vdanost temnopoltim rasam je običajno povezana s prepričanjem, da so njihova seksualna življenja boljša, obstaja pa tudi obsežna mitologija o seksualnih zmožnostih črncev.

4) OBČUTEK PRIPADNOSTI Med intelektualci višjega in srednjega razreda se pojavlja samo v spremenjeni obliki – to je, kot vera v premoč proletariata. Tudi v tem primeru je na intelektualce silen pritisk javnega mnenja. Nacionalistična vdanost proletariatu ter najbolj izprijeno teoretično sovraštvo meščanstva, lahko in pogosto tudi soobstaja, z navadno domišljavostjo v vsakdanjem življenju.

5) PACIFIZEM Večina pacifistov pripada bodisi mračnim verskim sektam ali pa so preprosto človekoljubi, ki nasprotujejo ubijanju in raje ne sledijo svojim mislim preko te točke. Vendar pa obstaja manjšina intelektualcev pacifistov, katerih pravi, čeprav nepriznani motiv, je sovraštvo zahodne demokracije in občudovanje totalitarizma. Pacifistična propaganda se običajno strinja v izjavi, da je ena stran prav tako slaba kot druga, toda če pozorno pogledamo pisanje mlajših intelektualcev pacifistov, lahko ugotovimo, da na noben način ne izražajo nepristranskega neodobravanja, ampak so skoraj izključno usmerjeni proti Britaniji in Združenim državam. Poleg tega praviloma ne obsojajo nasilja kot takšnega, ampak zgolj nasilje, ki se uporablja za obrambo zahodnih dežel. Ruse za razliko od Britancev ne grajajo zato, ker se branijo z vojaškimi sredstvi, nasploh vsa pacifistična propaganda te vrste Rusije ali Kitajske niti ne omenja. Še enkrat poudarjam, da s tem ne gre za trditev, da bi se Indijci morali odreči nasilju v njihovi borbi proti Angležem. Pacifistična literatura je polna dvoumnih opomb, ki, kot se zdi, pomenijo – če dejansko sploh kaj pomenijo – da so politiki kot je bil Hitler bolj zaželeni kot tisti podobni Churchillu in da je nasilje morda opravičljivo, če je dovolj nasilno. Po padcu Francije so francoski pacifisti, ki so bili soočeni z resnično izbiro, ki je njihovi angleški kolegi niso imeli, večinoma prestopili k nacistom. Kot se zdi je v Angliji prišlo do manjšega prekrivanja članstva med nevladno organizacijo »Peace Pledge Union« in britansko skupino fašistov imenovano »The Blackshirts«. Pacifistični pisatelji so poveličevali Carlyla, enega izmed intelektualnih očetov fašizma. Nenazadnje je težko ne verjeti, da se pacifizem, kot se pojavlja med manjšo skupino intelektualcev, skrivaj navdušuje nad občudovanjem moči in krutostjo. Napako so storili, ko so to čustvo pripisali Hitlerju.

GLASBA:

NEGATIVEN NACIONALIZEM

1) ANGLOFOBIJA Med intelektualci je bolj ali manj obvezen zasmehljiv in zmerno sovražen odnos do Britanije, vendar je v mnogih primerih neponarejen. Med vojno je bil jasno prikazan v obupanosti intelektualcev, ki ni popustila še dolgo po tistem, ko je postalo jasno, da sile osi ne bodo zmagale. Mnogo ljudi je bilo očitno zadovoljnih, ko je Singapur padel ali ko so bili Britanci pregnani iz Grčije. Hkrati je vladala izrazita nejevolja do zaupanja v dobre novice, na primer v novice, ki so prihajale iz mesta El Alamein ali v število nemških letal, ki so bila sestreljena v bitki za Britanijo. Angleški levičarski intelektualci v resnici seveda niso želeli, da bi Nemci ali pa Japonci zmagali v vojni, vendar si mnogi niso mogli kaj, da ne bi uživali, ko so videli njihovo lastno državo osramočeno in so želeli verjeti, da bo končna zmaga v rokah Rusov ali morda Amerike, ne pa Britanije. V zunanji politiki mnogi intelektualci sledijo načelu, da je katera koli stranka, ki jo podpira Britanija, v zmoti. Posledično je »prosvetljeno« mnenje v veliki meri zrcalna podoba konservativne politike. Anglofobija je vedno nagnjena k preobratu, iz tega izhaja tisti precej splošen pogled – »pacifist v eni vojni, prepirljivec v naslednji«.

2) ANTISEMITIZEM Sedaj imamo zelo malo dokazov o tem, saj so nacistična preganjanja povzročila, da se je vsak človek, ki je vsaj malo razmišljal, pridružil Židom proti njihovim zatiralcem. Vsakdo, ki je dovolj izobražen, da je že slišal besedo »antisemitizem«, trdi, da je samo po sebi umevno, da je osvobojen njenega vpliva. Prav tako so vse protižidovske opazke skrbno izločene iz vseh vrst literature. Pravzaprav se zdi, da je antisemitizem zelo razširjen, celo med intelektualci, obča zarota molka pa ga najverjetneje samo zaostruje. Ljudje levičarskega mnenja niso neobčutljivi zanj, na njihov odnos pa včasih vpliva dejstvo, da se privrženci Trockega in anarhisti nagibajo k Židom. Toda antisemitizem je bolj vsakdanji ljudem konservativne tendence, ki so osumili Žide, da so oslabili nacionalno moralo in razredčili nacionalno kulturo. Neo-konservativci in politični katoličani so vedno nagnjeni k temu, da vsaj v presledkih popustijo antisemitizmu.

3) »TROCKIZEM« Ta beseda se uporablja zelo ohlapno in lahko vključuje anarhiste, demokratične socialiste in celo liberalce. V tem eseju jo uporabljam za doktrinarnega marksista, čigar glavni motiv je sovražnost do Stalinovega režima. To marksistično teorijo lahko podrobneje preučujete v nepomembnih brošurah ali pa v razpravah kot je »The Socialist Appeal« in ne toliko v Trockijevih delih, ki v nobenem pogledu ni bil človek ene ideje. Čeprav je na nekaterih mestih, na primer v Združenih državah, ta teorija marksizma zmožna pritegniti precej veliko število privržencev in se razviti v organizirano gibanje z lastnim voditeljem, je njena pobuda v osnovi negativna. Privrženec Trockijevih idej je proti Stalinu v enaki meri kot je komunist za Stalina. Tako kot večina komunistov si, bolj kot spremeniti zunanji svet, želi začutiti, da se bitka za prestiž odvija v njegovo korist. V vsakem primeru vlada enaka obsedena fiksacija na eno stvar, enaka nesposobnost oblikovati naravno razumsko mnenje, ki temelji na verjetnostih. Dejstvo, da so zagovorniki te ideje povsod preganjana manjšina in da je obtožba, ki jih bremeni sodelovanja s fašisti, zmotna, ustvarja vtis, da je Trockijeva ideologija intelektualno in moralno v premoči nad komunizmom. Toda dvom ali sploh je kaj razlike, ostaja. Najbolj tipični privrženci so vsekakor bivši komunisti; še več, nihče ne postane privrženec gibanja sam po sebi, ampak privrženci običajno izhajajo iz enega izmed levičarskih gibanj. Za nobenega komunista, razen če iz navade ostaja zvest svoji stranki, ni mogoče zagotovo trditi, da ga ne bodo premamile ideje Trockega. Nasproten postopek se ne pojavlja enako pogosto, čeprav ni nobenega jasnega razloga, zakaj se ne bi.

GLASBA:

V tej zgoraj navedeni klasifikaciji se bo morda zdelo, da sem pogosto pretiraval, posploševal, postavljal neupravičene predpostavke in iz računice izpustil obstoj običajno povsem dostojnih motivov. To je bilo neizogibno, saj v tem eseju skušam osamiti in prepoznati tendence, ki obstajajo v vseh naših mislih ter izpridijo naše razmišljanje. Pri tem ni nujno, da se pojavljajo v čistem stanju oziroma da funkcionirajo neprenehoma. Na tej točki je pomembno, da popravim preveč posplošeno podobo, ki sem jo bil prisiljen prikazati. Torej, posameznik nima nobene pravice domnevati, da je vsakdo ali celo vsak intelektualec okužen z nacionalizmom. Drugič, nacionalizem se lahko pojavlja v presledkih in je lahko omejen. Intelektualec se lahko delno ukloni prepričanju, za katerega ve, da je absurdno, poleg tega pa ga lahko za daljša obdobja prežene iz spomina in se vrača nazaj le v trenutkih jeze ali sentimentalnosti oziroma ko je prepričan, da ne vključujejo nobenih pomembnih ali spornih vprašanj. Tretjič, nacionalistično prepričanje je mogoče v dobri veri privzeti iz ne-nacionalističnih razlogov. Četrtič, v eni osebi lahko soobstaja več vrst nacionalizma, celo takšnih, ki se izključujejo.

Vseskozi sem govoril »nacionalist dela to« oziroma »nacionalist dela ono«, in sicer, da bi na ta način pojasnil, kakšen je ekstremen, komaj zdrav tip nacionalista, ki nima nobenih nevtralnih področij v svojem razmišljanju in nobenega interesa do ničesar, razen borbe za moč. Pravzaprav so takšni ljudje precej običajni, toda niso vredni zločina. Potrebno se je boriti proti takšnim, kot so Lord Elton, Denis Pritt, Lady Houston, Ezra Pound, Lord Vanisttart, Father Coughlin in vsem drugim iz njihovega puščobnega rodu, toda na njihov intelektualni primanjkljaj skoraj ni vredno opozarjati. Tovrstna mono-manija ni zanimiva. Dejstvo, da noben nacionalist tiste bolj fanatične vrste ne zna napisati knjige, ki bi jo bilo po mnogih letih še vedno vredno prebrati, ima določen očiščevalen učinek. Toda, ko posameznik prizna, da nacionalizem ni zmagal povsod, da so še vedno ljudje, čigar sodbe niso v oblasti njihovih želja, vseeno ostaja dejstvo, da o pretečih problemih – Indija, Poljska, Palestina, španska državljanska vojna, moskovski sodni postopki, Ameriški črnci, rusko-nemški pakt itd. – ni mogoče, oziroma se nikoli ne razpravlja na razumni ravni. Elton, Pritt in Coughlin – vsak izmed njih je eno veliko grlo, ki znova in znova tuli isto laž – so očitno skrajni primeri, toda varamo sami sebe, če se ne zavedamo, da smo jim lahko v nepremišljenih trenutkih vsi podobni. Naj določena opomba preseneti, naj bo to ali ono zrno pohojeno in najbolj pravičen in dobrodušen človek se lahko nenadoma spremeni v zlobnega partizana, ki si samo prizadeva preseči svojega tekmeca in je ravnodušen do tega, koliko laži izjavi oziroma koliko logičnih napak napravi. Ko je Lloyd George, ki je bil nasprotnik burske vojne, v spodnjem domu parlamenta naznanil, da so si britanska službena sporočila, če jih je posameznik seštel skupaj, lastila poboj več Burov, kot jih sestavlja celoten narod, se je Arthur Balfour dvignil na noge in zavpil »Lopov!«. Zelo redkim ljudem se takšni spodrsljaji ne morejo zgoditi. Črnec, ki ga je ozmerjala bela ženska; Anglež, ki sliši Američana, kako ignorantsko kritizira Anglijo; katoliški apologet, ki se spominja španske armade; vsi se bodo odzvali na zelo podoben način. En udarec na živec nacionalizma in intelektualne vljudnosti lahko izginejo, preteklost se lahko spremeni in najjasnejša dejstva lahko postanejo zanikana.

GLASBA:

Če nekdo nekje v svojih mislih skriva nacionalistično vdanost ali sovraštvo, so določena dejstva nedopustna, čeprav se ve, da so resnična. Tukaj podajam samo nekaj primerov. Spodaj naštevam 5 vrst nacionalistov, zoper vsakega pa dodajam dejstvo, ki ga je za to vrsto nacionalista, celo v njegovih najbolj skritih mislih, nemogoče sprejeti:

BRITANSKI KONZERVATIVEC: Britanija bo v tej vojni izgubila moč in prestiž.

KOMUNIST: Če Rusiji ne bi pomagali Britanija in Amerika, bi jo Nemčija premagala.

IRSKI NACIONALIST: Irska lahko ohrani neodvisnost le zato, ker jo ščiti Britanija.

ZAGOVORNIK TROCKIJEVIH IDEJ: Ruske množice sprejemajo Stalinov režim.

PACIFIST: Tisti, ki se odrekajo nasilju, lahko to počnejo samo zaradi tega, ker drugi izvršujejo nasilje namesto njih.

Vsa ta dejstva so skrajno očitna, če posameznik ni čustveno vpleten: ampak za tipe oseb, ki sem jih pri vsakem primeru imenoval, so nevzdržni in jih zato morajo odpraviti in si izmisliti lažne teorije o njihovem zanikanju. Vračam se nazaj k presenetljivemu neuspehu vojaških napovedi v pričujoči vojni. Mislim, da drži, če rečem, da so se intelektualci veliko bolj motili o napredovanju vojne kot preprosti ljudje in da so nanje veliko bolj vplivala partizanska čustva. Povprečen intelektualec levičarjev je na primer verjel, da je bila vojna izgubljena leta 1940, da bodo Nemci leta 1942 gotovo opustošili Egipt, da Japoncev nikoli ne bodo pregnali iz zemlje, ki so si jo podjarmili, in da bombardiranje Aglo-Ameriških sil ni napravilo nobenega vtisa na Nemčijo. Tem stvarem je lahko verjel, ker mu sovraštvo do britanskega vodilnega razreda ne dopušča, da bi priznal, da bi britanski načrti lahko uspeli. Ni omejitve neumnostim, ki jih lahko posameznik sprejme za svoje, če je pod vplivom takšnih čustev. Slišal sem na primer drzno priznanje, da v Evropo niso pripeljali ameriških čet zato, da bi se borile z Nemci, ampak da bi uničile angleško revolucijo. Če hoče nekdo verjeti takšnim stvarem, mora pripadati intelektualcem: noben preprost človek ne bi mogel biti tak norec. Ko je Hitler napadel Rusijo, so uradniki ministrstva za informacije razglasili opozorilo, da bo Rusija padla v šestih tednih. Na drugi strani so imeli komunisti vsako fazo vojne za rusko zmago, celo ko so Ruse potisnili nazaj vse do Kaspijskega morja in so izgubili več milijonov ujetnikov. Ni potrebe, da bi še naštevali primere. Bistvo je, da v trenutku, ko so vpleteni strah, sovraštvo, ljubosumje in občudovanje moči, postane čut za realnost zmeden. Kot sem že izpostavil, postane zmeden tudi čut za resnico in laž. Ni nobenega zločina, ki ga ne bi mogli opravičiti, ko ga zagreši »naša« stran. Tudi če posameznik ne zanika, da se je zgodil zločin, tudi če posameznik ve, da gre za natanko enak zločin kot ga je v nekem drugem primeru obsojal, tudi če posameznik v intelektualnem smislu prizna, da ni opravičljiv – še vedno ne more zaznati, da je narobe. Prisotna je zvestoba, zato sočutje preneha delovati.

GLASBA:

Razlog za dvig in porast nacionalizma je veliko preobsežno vprašanje, da bi ga na tem mestu odpiral. Dovolj je, če rečem, da je v oblikah, kot se pojavlja med angleškimi intelektualci, to popačen odsev strašnih bitk, ki so se v dogajale v zunanjem svetu ter da sta njegove najhujše neumnosti omogočila zlom patriotizma in verskega prepričanja. Če posameznik sledi temu teku misli, mu preti nevarnost, da bo speljan v vrsto konservatizma ali v politični kvietizem. Verodostojno lahko na primer trdimo – morebiti je celo res -, da je patriotizem protistrup zoper nacionalizem, da je monarhija zaščita pred diktatorstvom in da je organizirana vera zaščita pred vraževerjem. Oziroma prav tako lahko razpravljamo, da ni možen noben nepristranski pogled, da vsa prepričanja in vzroki vključujejo iste laži, neumnosti in barbarstva – to pa je pogosto razlog, da ostaja povsem zunaj politike. Jaz tega dokaza ne sprejmem, saj v modernem svetu noben, ki se ima za intelektualca, ne more ostati izven politike, v smislu, da se ne bi zanimal zanjo. Menim, da posameznik mora sodelovati v politiki – pri tem uporabljam besedo v širokem pomenu – in da mora imeti prioritete: to pomeni, da mora priznati, da so nekateri razlogi objektivno boljši kot drugi, četudi so posredovani na prav tako slabih predpostavkah. Kar se tiče nacionalističnih ljubezni in sovraštev, o katerih sem govoril, so te del maske večine izmed nas, pa če nam je to všeč ali ne. Če se jih je možno znebiti, ne vem, verjamem pa, da se je možno boriti proti njim in da je to pravzaprav moralni napor. Najprej je potrebno spoznati, kdo posameznik sploh je, kakšna so njegova čustva in šele nato dopustiti neizogibne predsodke. Če sovražiš in se bojiš Rusije, če Ameriki zavidaš bogastvo in moč, če preziraš Žide, če imaš manjvrednostno mišljenje do britanskega vladajočega razreda, se teh čustev ne moreš znebiti samo s premislekom. Lahko pa si vsaj priznaš, da so ta čustva v tebi in jim preprečiš, da bi okužila tvoje miselne procese. Čustveni impulzi, ki so neizbežni in so morda celo nujni za politično delovanje, bi morali biti zmožni obstajati vzporedno s sprejemanjem resničnosti. Vendar to, še enkrat poudarjam, zahteva moralni napor. Sodobna angleška literatura, v kolikor pozna glavna sporna vprašanja našega časa, jasno kaže, kako malo nas je dejansko pripravljenih storiti prav to.

Esej je George Orwell napisal in maja leta 1945 objavil v britanski reviji za filozofijo, psihologijo in estetiko, imenovani »Polemic«. Besedilo je prevedla Irena Krošl. V originalu lahko tekst prebirate na matični spletni strani Georgea Orwella www.george-orwell.org, v prevodu pa na naši matični strani www.zofijini.net.

GLASBA:

Filozofija skozi čas

8. junija 1991 je umrl indijski filozof Bimal Krišna Matilal. Ukvarjal se je s proučevanjem indijskih sistemov logike, predvsem sistemov »njaja-vaišesika«, »mimamsa« in budistične filozofije »Dignage« ter »Darmakirtija«. Uspelo mu je spodbuditi zanimanje za širšo indijsko filozofijo bolj skozi znanstveni diskurz, kot pa skozi ukvarjanje z njeno historično vrednostjo ali pa duhovnim pomenom.

Haribhadra, džainistični zgodovinar indijske misli iz osmega stoletja, je uveljavil shematizacijo hindujske filozofije na šest šol ali »daršan«. Poskusimo s predstavitvijo in opisom posameznih šol hinduizma in budizma, ki jih je proučeval Bimal Krišna Matilal:

Prvi dve omenjeni sta »njaja«, ki zajema logiko z epistemologijo, in »vaišesika«, ki zajema mehanistično in atomistično ontologijo sveta. Gre za šoli z izjemno sorodnimi nazori, ki se lahko pojmujeta tudi združeni v »njaja-vaišesika daršana«. V štirinajstem stoletju pa se iz te dvojne združenosti izloči strožje logično formalizirana »navja-njaja« ali če slovenimo – ”novo dokazovanje”. Filozofsko gledano gre pri stari »njaji« in »navji-njaji« za primerljivo razliko kot je v evropski filozofiji med teistično vadnico sholastične logike in ateističnim formaliziranim logičnim pozitivizmom dvajsetega stoletja. Skratka nekaj, kar vam vzame veselje do branja.

»Mimamsa«, kot tretja omenjena, velja za ultra konzervativno šolo komentatorjev štirih Ved. Kljub svoji konzervativnosti, ki postavlja v ospredje pravilnost ritualov, pa je zgradila zapleten sistem ontološkega realizma, ki socialno bazira predvsem na večnosti kastne ureditve. Teorija negacije oziroma ontologija ne-obstoječih stvari je bila njena specialiteta.

Sankhje in joge tukaj ne bomo posebej predstavljali. Bimal Krišna jih je smatral za ciljno podrejene »advaita vedanti«, ki jo lahko do črke natančno poslovenimo v ”ne-dvojna vednost”. Advaita predstavlja vrh in hkrati zaton hindujske filozofije. ”Vrh”, ker gre za zadnji hindujski filozofski sistem, ki je zapolnil idejno praznino po umiku budizma z indijske podceline v devetem stoletju. ”Zaton” pa predstavlja zato, ker je Advaita prakticirala nekaj podobnega novoplatonizmu, motrenje najvišjega božanstva brez teističnega čustvovanja. Seveda, vsaj tako kot je bil novoplatonizem nevzdržen za verujočega človeka poznega Rimskega cesarstva, ker mu je bilo pač bližje čustveno nabito krščanstvo, je tudi »advaita-vedanta« predstavljala od sveta popolnoma odmaknjeno motrenje »Bramana«, ki ga je tekom stoletij zamenjal čustveno približevanje preko Višnujevih avtarjev, od katerih je indijske množice najbolj privlačil kult Krišne. Šri Čaitanja v najbolj radikalnem pomenu besede.

Hindujska filozofija pa se ne bi zgodila, če ne bi bilo njenega protipola – budizma. Dignaga in Dharmakirti, katerih logiko in epistemologijo, je proučeval Bimal Krišna, predstavljata vrh »abhidarme« kot tudi imensko poznamo sholastiko budistične filozofije. Budistična epistemologija Dignage in Dharmakirtija je imela velik vpliv na hindujsko šolo logike »njaja«, hkrati pa na kasnejšo intelektualno dejavnost tibetanskega budizma. Vulgarno rečeno: kar so Aristotelove Analitike za sholastiko, to so Dharmakirtijeve »Parma…« – ne bomo si več lomili jezika – za tibetanski budizem.

Da zaključimo: konec hindujske filozofije predstavlja prodor Zahoda. Pod to besedo bo Indijec mislil tako na Islam kot evropske kolonizatorje. Zahodni idejno-religiozni kolonializem in imperializem je vse »darsane« združil v enotni anti-intelektualni teistični sinkretizem pod paradigmo »Advaite Vedante«. Intelektualni budizem pa je po umiku na obrobja indijske podceline doživel zaton v tantrični jogi.

Bimal Krišna Matilal je bil eden redkih, ki je indijskega filozofa Vatsjajano razumel v širšem pomenu kot komentatorja »njaja daršane« ne pa zgolj kot avtorja »Kamasutre« z vizualnimi prikazi položajev pri seksu.

GLASBA:

Filozofija skozi čas

4. junija

… 470 pr. n. št. je bil rojen grški filozof Sokrat. Če pa ne na tega, pa na kakšen drug dan. Nespodobno bi bilo, da ga med letom ne bi omenili.

… 1798 je umrl eden največjih pustolovcev, pretkancev, ženskarjev in strastnih bralcev Boecija Giacomo Girolamo Casanova. Spodobno bi bilo, če ga ne bi omenili.

… 1923 se je v Dragotincih rodil škof Vekoslav Grmič. Od l. 1980 je bil naslovni škof. Napisal je več knjig in veliko objavljal v slovenskem in tujem teološkem časopisu. Bil je eden glavnih pobudnikov teoretičnega in praktičnega dialoga med verniki in neverujočimi na Slovenskem na temelju skupnih humanističnih in socialističnih vrednost.

… 1949 je umrl francoski filozof Maurice Blondel.

5. junija

… 8239 pr. n. št. je po izračunih starih Majev nastal svet.

… 1723 je bil rojen škotski ekonomist in filozof Adam Smith.

… 1752 je Benjamin Franklin dokazal, da je strela elektrika in ne božja jeza.

… 1883 je bil rojen angleški ekonomist John Maynard Keynes.

6. junija

… 1415 je bil usmrčen češki reformator in rektor praške univerze Jan Hus. Njegova smrt je povzročila husitske vojne, v katerih so hustiti uporabili nekatere nove strateške rešitve uporabe strelnega orožja na smodnik.

… 1832 je umrl Jeremy Bentham.

… 1887 je bila rojena ameriška antropologinja Ruth Benedict.

… 1935 je bil rojen Tenzin Gjatso, tibetanski verski voditelj dalajlama. Današnji 14. dalajlama je bil izbran l. 1940, star komaj pet let.

… 1949 izide Orwellova knjiga »1984«.

… 1961 je umrl švicarski psihiater in psihoanalitik Carl Gustav Jung.

7. junija

… 1945 je umrl japonski budistični filozof Nishida Kitarô. Med drugim je japonsko budistično misel seznanil s filozofijo zahoda.

… 1954 se je s cianidom ubil Alan Turing.

8. junija

… 632 je v Medini umrl ustanovitelj islama Mohamed, kar v arabščini pomeni slavljeni.

… 1809 je umrl ameriški revolucionar Thomas Paine. S svojimi deli je imel velik vpliv na ameriško in francosko revolucijo.

… 1970 je umrl ameriški psiholog in behaviorist Abraham Maslow.

9. junija

… se obeležuje v krščanski Cerkvi spomin na Svetega Efrema Sirskega, cerkvenega učitelja, ki je deloval v 4. stoletju.

… 1875 je bil rojen angleški fiziolog Henry Dale, Nobelov nagrajenec za medicino l. 1936. Dale je odkril pomembne telesne kemične substance in to, kako te vplivajo na delovanje živčevja.

… 1934 se v risanki »The Wise Little Hen« se prvič pojavi Racman Jaka (Donald Duck).

10. junija

… 1776 je kongres določil Thomasa Jeffersona, Benjamina Franklina, Johna Adamsa, Rogerja Shermana in Roberta R. Livingstona, da napišejo izjavo o neodvisnosti.

… 2003 so v kanadskem Ontariu prvi v Severni Ameriki dovolili poroke istospolnih partnerjev.

Rubriko za vas pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net

GLASBA:

Zofijini ljubimci se za danes od vas poslavljamo. Vabljeni ste, da spet prisluhnete našim prispevkom ob tednu osorej. Do takrat ste vabljeni, da svoja mnenja o oddaji podate na filozofskem forumu www.mislec.net, ali pa jih skupaj s predlogi kaj bi želeli poslušati v naslednjih oddajah, pošljite k nam, na naslov zofijini@yahoo.com. Nikar pa ne pozabite preveriti kaj zanimivega smo za vas pripravili na poučni in družbeno kritični internetni strani www.zofijini.net. Pa srečno!