AVIZO
Kljub temu, da smo po bitki vsi z lahkoto generali, si vseeno priznajmo. Še pred skorajda nekaj dnevi se nam je zdelo povsem nemogoče, da bi imela lahko Amerika črnega predsednika. Ali da bi imela predsednico. In nato so prišle strankarske volitve, z njimi pa presenečenje. Na eni strani starec, na drugi pa… Kaj je huje, ženska ali črnec, pardon, politično korektno: Afroameričan? Hudiča, izbira je res težka… Toda kot ne prvič povedano, najboljša reklama za demokratski, glede izbire kandidatov tako rekoč deviantni tabor je bil ravno predsednik Bush. Trenutek je bil pravi; če se v volilnem letu 2008 ne bi zgodil zgodovinski premik, potem se ne bi zgodil še desetletja, morda stoletja. In na mesto prvega svetovnega voditelja je stopil Barack Husein Obama.
In kdo hudiča so ti črnci, ki se nenadoma kar silijo v politiko, še ne ravno dolgo tega pa so bili ne drugo, temveč tretjerazredni državljani?
GLASBA
Rasna segregacija v ZDA ni bila zgolj politične narave; ena od največjih svetovnih zablod se je uspešno prebila v vse pore družbe, postala pa je celo del čisto resne znanosti! No, khm, skoraj čisto resne. Kot boste tekom oddaje lahko slišali, so se z dokazovanjem večvrednosti ter manjvrednosti različnih ras ukvarjali zelo resni znanstveniki, le metode, ki so jih pri svojih raziskavah uporabljali so bile nekoliko neznanstvene.
Toda za začetek nekaj zanimivih citatov, ki bojo delno prikazali stanje duha v ZDA v 18. in 19. stoletju.
»Enakost črncev! Nesmisel! Do kdaj bo v božji vladavini, ki je dovolj veličastna, da je ustvarila in vodi univerzum, goljufi prodajali tako nizkotno demagogijo, kot je ta, in norci stresali dovtipe o njej?« Abraham Lincoln v zasebnem pismu.
»Bušmanovi možgani… vodijo v smer opic… Vsaka človeška rasa ima svoje mesto, tako kot ga imajo nižje živali.« Charles Lyell, oče sodobne geologije.
»Ženske brez sramu, prsi dajejo obilo mleka. Moški so leni in se mažejo z maščobo.« Carl Linne, znanstveni opis afriških prebivalcev.
Rasno razlikovanje sta podpirali dve pomembni znanstveni veji, ki sta se ukvarjali s proučevanjem človeške vrste. To sta bila monogenizem in poligenizem. Da, to je bil čas, ko se je darwinova evolucijska teorija šele začela dobro uveljavljati na znanstvenem področju, je bila pa še daleč od splošno sprejetega dejstva. Tako so v tistem času razliko med monogenizmom ter poligenizmom razlagali s pomočjo Adama. Monogenisti so trdili, da ima človeštvo enoten izvor; vse rase izhajajo iz enega Adama, razlike med njimi so nastale kasneje, poligenisti pa so trdili, da ima vsaka rasa svojega začetnika ter da so različne rase pravzaprav različne vrste ljudi. Tretji blok so bili abolicionisti, ki so trdili, da smo vsi najprej ljudje, rase pa so med seboj enakopravne. Razlike med pripadniki različnih ras so pripisovali prilagoditvam posameznim podnebjem ter lokalnim značilnostim, trdili pa so tudi, da so vse rase enako sposobne, razvite ter da bi morale biti med seboj enakopravne. Razlik v kulturni in politični razvitosti niso uporabljali kot dokaz manj ali večvrednosti, temveč so jih pripisovali raznim naključjem ter sreči in nesreči. Njihova trditev je bila, da lahko vse rase ob enakih pogojih dosežejo enako stopnjo razvoja, zato so zagovarjali enakopravnost. Na žalost so bili abolicionisti v 18. in 19. stoletju bolj redke ptice, še posebej v politiki.
GLASBA
Znanost je utemeljevala vrednostno rangiranje med rasami tako s pomočjo teorije kot tudi s pomočjo čisto fizikalnega proučevanja razlik med ljudmi. Zanimivo je, da so se znanstveniki pogosto posluževali celo estetskih kriterijih, pravzaprav bi jih lahko mirne duše obtožili celo zlorabe umetnosti. Pri zagovoru svojih rasističnih trditev je zanimiva vnema, ki so jo kazali, spregledati pa ne gre niti nekritičnosti pri uporabi teorij in izsledkov drugih znanstvenikov. Teh pogosto niso posebej preverjali, temveč so jih, če so jim šli seveda na roke, enostavno vgradili v svoj tako imenovani znanstveni sistem. Morton, v svojem času najznamenitejši zbiralec človeških lobanj, je nekoč izjavil: »Kako naj verjamemo, da so se rase tisoče let tako hitro spreminjale, od takrat pa tri tisoč let sploh ne? Človeške rase so morale biti ločene že od začetka.«
Za pojasnilo naj dodam, da je Morton datiral pristanek Noetove barke na gori Ararat 4179 p. n. št, pojav egipčanske civilizacije pa je postavil tisoč let kasneje. In v skladu z Biblijo naj bi bili vsi ljudje od vesoljnega potopa dalje potomci Noetovih otrok.
Nato je poskušal svojo relativno razvrstitev ras postaviti na znanstvene temelje. Ugotovil je, da so temnopolti na egipčanskih slikah vedno prikazani kot sužnji ali sluge, to pa je bil zanj gotovi znak, da so od nekdaj igrali svojo odgovarjajočo biološko vlogo.
Še ena taka značilna ugotovitev je takrat veljala; namreč, da so črnci že od antike dalje igrali svojo vlogo sužnjev, kot dokaz za to so služila iz tistega časa ohranjena umetniška dela; predvsem slike. Ob tem je znanstvena srenja mirno zamolčala, da so bili temnopolti v antični Evropi zajeti v vojnah, prav tako pa so zamolčali dejstvo, da so v izvirni afriški umetnosti, se pravi predvsem na slikah, vsi vladarji temnopolti.
GLASBA
Zanimivo je, da so zagovorniki manjvrednosti temnopoltih pogosto prihajali navzkriž z uradnimi cerkvenimi dogmami. To se je še posebej pogosto dogajalo poligenikom, se pravi zagovornikom teorije o popolno ločnem izvoru različnih ras. Zanje je bilo značilno, da noben, vsaj vodilni znanstveniki ni bil ateist, so bili pa sicer pripadniki različnih ver. Tako glavna tarča njihovih napadov presenetljivo niso bili zagovorniki rasne enakopravnosti, temveč duhovniki; zagovarjanje različnega izvora človeških ras je bilo v očitnem nasprotju z Biblijo ter enim samim Adamom. To je bil tudi eden glavnih razlogov, da se poligenija ni nikoli razširila kot popularna teorija; ne med znanstveno srenjo, še manj pa med sužnjelastniki. Teh je bilo seveda največ na ameriškem jugu, ki je bil od nekdaj zna po dveh rečeh; negativnemu odnosu do nebelih ras ter po poudarjeni pobožnosti. V dilemi komu verjeti, znanosti ali Bibliji je seveda zmagala Biblija, toda to za rangiranje ras ni pomenilo kakih posebnih težav. Celo v Bibliji je bilo moč najti obilo dokazov za večvrednost belcev. Degeneriranje temnopoltih pod Hamovo kletvijo je bila za sužnjelastništvo stara in priljubljena opora.
Z rangiranjem ras se nista ukvarjala zgolj biologija ter vera, s tem vprašanjem se je ukvarjala tudi čisto prava medicina. Nek zdravnik je celo odkril vzrok za manjvrednost temnopoltega prebivalstva; njihove, po njegovem manjše umske sposobnosti je pripisal bolezenskemu stanju, pomanjkljivi dekarbonizaciji oziroma pomanjkljivemu izločanju ogljikovega dioksida v krvi. Temu stanju je podelil celo strokoven izraz, disestezija oziroma napačno dihanje. In seveda se je kot vsak dober zdravnik trudil iskati zdravilo zoper to. Prisluhnimo njegovemu receptu:
Jetra, kožo in ledvice je treba spodbuditi k dejavnosti…da bodo pripomogli k dekarbonizaciji krvi. Najboljše sredstvo za stimulacijo kože je: prvič, da bolnika dobro umijemo s toplo vodo in milom; potem ga naoljimo in olje dobro utremo z udarci širokega usnjenega pasu; potem damo bolniku kakšno težko delo na čistem zraku in soncu, da bo prisiljen razširiti pljuča, kot je sekanje drv, cepljenjetnal ali žaganje z verižno ali ročno žago.
GLASBA
Prej je bilo omenjeno, da so se za dokazovanje večvrednosti bele rase posluževali vseh načinov; tudi estetike. Ena izmed močnejših linij argumentacije je potekala s primerjavo lepot bele rase nasproti vsem ostalim:
»Kje še najdemo raznovrstnost potez in popolnost izraza; te dolge, valujoče, mile kodre;to dostojanstveno brado, rožnata lica in koralne ustne? Kje to plemenito držo? Na katerem drugem koncu Zemlje bomo našli to zardevanje, ki prekrije mehke poteze ljubkih evropskih žena, to znamenje skromnosti in rahločutnosti? Kje razen v nederjih evropske ženske, dve tako polni in snežnobeli polobli s škrlatnima vrhovoma?«
To ni bil zaljubljeni izliv kakšnega pesnika, to je bila čista tako imenovana znanstvena argumentacija večvrednosti bele rase.
No, pa da ne bomo delali krivice resnim znanstvenikom omenimo še nekaj metod, s katerimi so čisto empirično dokazovali manjvrednost enih nasproti drugim.
Priljubljena metoda bioloških primerjav je bilo merjenje volumna možgan. To je potekalo tako, da so v lobanje stresali gorčična semena, nato pa izmerili njihov volumen. Težava te metode je v neenaki velikosti semenk ter v njihovem neenakomernem razporejanju v danem volumnu, poleg tega so gorčična semena stiskljiva. To je treba poudariti zato, ker se je s tem na veliko manipuliralo, čeravno večkrat tudi nezavedno.
Nezavednost manipuliranja je izhajala iz čiste podzavesti; znanstveniki so postavili neko teorijo, nato pa je dostikrat v navdušenju niso nekritično pretresali, temveč so iskali zgolj njeno potrditev, tudi na račun povsem očitnih napak. Tako so naprimer pri merjenju volumna možgan v lobanjo natresli semenke; te so se v danem volumnu razporedile tako kot pač so se. Če je bila pod vprašanjem nebelska lobanja, potem so jo pogosto po napolnitvi s semenkami le malo potresli, tako da se seme ni kaj dosti lepše razporedilo v volumnu in ga je bilo porabljeno neprimerno manj. V primeru merjenja lobanje belca pa so jo po napolnitvi močneje stresali, v svojih opisih eksperimentov dostikrat niti niso skrivali, da so poskušali semenke še dodatno potlačiti in s tem povečati njihovo količino. Razlika v volumnu, ki so jo tako izmerili je bila lahko tudi več kot 80cm3.
Kasneje so ugotovili, da gorčična semena niso dovolj zanesljiva zaradi velikih razlik v velikosti ter zaradi stiskljivosti; uporabljati so začeli šibre velikosti BB. S tem so izgubili možnost manipuliranja z dodatnim tlačenjem semenk v lobanje; torej je bilo treba iznajti drugačno metodo manipuliranja. Med seboj so začeli primerjati volumen lobanje nekoč postavnih belih moških ter lobanje nižjerastlih žensk iz drugih ras. Je treba omeniti, katera rasa je po tej metodi prikazala največji možganski volumen?
GLASBA
No, da ne bomo omenjali zgolj bioloških raziskav, z dokazovanjem manjvrednosti drugih ras so se povsem znanstveno ukvarjali tudi psihologi, denimo s testi inteligenčnega kvocienta ali s testi pismenosti. Ti so bili seveda primerno prirejeni, denimo na naslednji način: »Belec hodi sede. Kateri način transporta uporablja?« Pravilni odgovor je bil seveda kolo, na katerem je človek sedel, toda hkrati imitiral gibanje nog pri hoji. Belci so na tako vprašanje vglavnem odgovarjali pravilno, med tem ko denimo Indijanci, kateri nikoli niso obiskali mesta ter videli kolesa nekako niso bili uspešni pri takem vprašanju, s tem pa seveda tudi na IQ testu.
Podobno je bil sestavljen test pismenosti, s katerim so dokazovali nesposobnost temnopoltih za obiskovanje šol. Testirali so pismenost večje skupine belcev ter večje skupine temnopoltih. Belci so se večinoma izkazali za pismene, odrezali so se vsaj pričakovano dobro, med tem, ko je bila stopnja pismenosti med temnopoltimi porazno nizka. Ta test so nato uporabljali kot znanstven dokaz za nesposobnost temnopoltih za obiskovanje šol, hkrati pa so zamolčali eno drobno, toda verjetno ne ravno nepomembno dejstvo: belci, ki so v testu sodelovali so imeli za seboj vsaj nekajletno osnovno šolanje, med tem ko temnopolti sodelujoči večinoma nikoli niso prestopili šolskega praga, saj šolanje zanje ni bilo obvezno, pravzaprav je bilo onemogočeno, skorajda prepovedano.
GLASBA
Volitve v Združenih državah Amerike so vedno nek poseben dogodek, tako za ZDA kot tudi za ves preostali svet. Izraz »svetilnik sveta«, ki ga za svetovnega hegemona radi uporabljajo je morda pretiran, vsekakor pa dogodki tam vplivajo na celotno oblo, tudi na nas, ki smo tu. Znan je rek, da »ko kihne Amerika, se prehladi cel svet«. Včasih so ti prehladi prijetni, kolikor je Amerika sporna je treba tudi priznati, da je v mnogočem vseeno izboljšala svet, drugič pa utegne biti kihanje skrajno mučno; s svojim neodgovornim ravnanjem je denimo s finančno krizo nalezla cel svet.
Letošnje ameriške predsedniške volitve so bile tako prelomen dogodek za večino človeštva. Pomenilo se možnost preloma z osovraženim predsednikom Bushem, kateremu je v neverjetno kratkem času uspelo zapraviti ves dober ugled lastne države, pozitvne misli v zvezi z njimi pa so kar splesnele ob gnevu, ki smo ga čutili zaradi brezpametnih bushevih potez. Tako pravzaprav niti ne preseneča, da je demokratska stranska naredila neverjetno potezo; volilcem je ponudila na izbiro na eni strani žensko, na drugi strani črnca. Na prvi pogled se je zdelo, da so naredili demokrati politični samomor iz zasede; na ene same volitve so ponudili dva popolnoma nesprejemljiva kandidata, postavili so ju nasproti izkušenemu politiku, ki je skorajda prototip predsednika. Pogumna poteza, ni kaj, lahko bi ji rekli, da je že kar malo nora. Toda glej ga zlomka, ko se je prvi šok polegel in ko je bilo pravzaprav jasno, da se bo za najvišji položaj na svetu potegovala prva ženska, se je zgodil nov preobrat. Na najvišji stol bo neposredno ciljal prvi afroameričan, edina zadeva, ki je lahko hujša od neposredne pretedentke.
Tretji šok pravzaprav niti ni bil več kakšen šok, priznajmo, pravzaprav smo vsi pričakovali, da bo zmagal Barack Husein Obama, človek, ki se bo vpisal v zgodovino ob bok Lincolnu, Washingtonu, Keneddyju, pa tudi Nixonu. Vsekakor upamo, da bo njegovo ime bliže prvim trem kot slednjemu, vsekakor pa zgodovina do tega možaka ne bo ravnodušna.
Posebej predstavljati prvega temnopoltega predsednika verjetno ni potrebno; o njem je bilo povedano, napisano in predstavljeno tako rekoč že vse. Poznamo njegovo družinsko življenje, njegova politična kariera je bila secirana do obisti, dokaj dobro poznamo tudi njegov način razmišljanja. Dobro, v podrobnostih nas bo najbrž presenečal še nekaj časa, toda vseeno daje občutek, da bi bil lahko naš znanec iz sosednje ulice. Temnopolt, a vendar.
Vseeno gre ponovno omeniti njegovo najbolj opazno značilnost; pripravil je že toliko presenečenj, da presenečenje sploh ni več presenečenje. Preseneča pravzaprav samo še takrat, ko ne naredi nič presenetljivega, nepričakovanega, drznega.
Spomnimo se, njegov prvi podpisani odlok je bil odlok o humanizaciji in kasnejšem zaprtju vojaškega zapora v zalivu Guantanamo. Prvi predsedniški intervju, ki ga je dal za katero koli tujo televizijo, je bil namenjen arabski mreži. Resda se ni aktivno vmešal v izraelsko – palestinski spor, je pa pokazal pripravljenost na pogovore s Teheranom, ponudil jim je korenček, ni pa pozabil niti na palico. No, tudi njegovemu predhodniku ne moremo očitati skrivanja palice, pravzaprav kar bejzbolskega kija, po korenček pa na bližnjo tržnico nikoli ni skočil. Nenazadnje se moramo nujno obregniti tudi ob Obamov odnos do Kitajske; eno najpomembnejših gospodarstev sveta je začel obravnavati kot pomembnega partnerja in ne kot podrejeni tretji svet. S tem je tako pobožal kitajski ponos, hkrati pa je dal vsaj neko upanje na prijetnejše ter pravičnejše odnose med svetovnimi centri moči. Tudi Evropa je dobila svoje priznanje pomembnosti; priznajmo, lepo je bilo videti njegov umik spornega člena v ameriški protikrizni zakonodaji, kateri je zapovedoval kupovanje ameriškega blaga. Evropa, pa tudi nekateri drugi deli sveta so skočili v zrak, češ da gre za nedovoljeni protekcionizem domače proizvodnje, Obama pa je sporni člen nemudoma umaknil. Trgovinska vojna je bila odpovedana, mi pa smo se po dolgih osmih letih končno počutili kot ameriški partner in ne zgolj kot satelit; še posebej je bil ta občutek močan v državah članicah koalicije voljnih.
Skratka, Barack Obama Husein je vsekakor človek tektonskih premikov; zaenkrat se kaže v tej luči in le upamo lahko, da bo tako tudi ostalo. Konec koncev je po dolgem času ponudil roko sprave Muslimanom po celem svetu, kateri so bili marsikdaj povsem upravičeno negativno razpoloženi in tudi sovražni do ZDA.
Tako lahko kot poklon muslimanski skupnosti štejemo njegovo uporabo srednjega imena na inavguraciji; ni se predstavil kot Barack H. Obama, temveč s polnim imenom, kot Barack Husein Obama. Pogumno in predvsem spravno dejanje, vredno vse pozornosti in v današnjem, politično raztreščenem svetu vsega spoštovanja vredno dejanje. Bo Amerika s tem končno ponovno postala država vseh državljanov? Tako vernih kot tudi nevernih, kajti agnostiki ter ateisti so bili letos prvič eksplicitno omenjeni v prvem predsedniškem nagovoru?
Ni kaj, Obama je vsekakor prevetril ameriško politiko, vprašanje je le, ali bo to zgolj rahel vetrc ali bo pravi orkan; vsekakor pa bomo od leta 2008 dalje dosti bolj pozorni na metuljev efekt v politiki, podcenjevanja navideznih outsiderjev bo vsekakor manj. Pričakovanja so izjemna, obljube tudi; le upamo lahko, da ne bo izjemen tudi glavobol po treznenju ob koncu njegovega mandata. Vsekakor pa je moralni potencial novega predsednika izjemen; primerjajo ga s samim simbolom, Martinom Lutrom Kingom in držimo pesti, da ne zaman.
Sicer pa še ena šala, ki bolj kot na svojo šaljivost kaže na spoštovanje, katerega si je s svojo umirjenostjo in realnostjo prislužil med Slovenci.
»Kako je s testisi gospoda Baracka?«
»Nič posebnega, oba ma!«
GLASBA
Na Gimnaziji Ptuj, s katero že dlje časa plodno sodelujemo, so dijaki v sodelovanju z Amnesty International Slovenja in pod budnim mentorskim vodstvom profesorice filozofije Vide Otič, pripravili kratek radijski prispevek o zaprtih v ameriškem vojaškem zaporu v Guantánamu. Dijaki v prispevku z namenom »slišati glas nekoga, ki mu je glas odvzet« berejo poezijo tamkajšnjih zapornikov. Na ta način želijo vzbuditi solidarnost do ljudi, ki so jim kršene osnovne človekove pravice.
PRISPEVEK
GLASBA
Zaključila se je še ena oddaja Zofijinih ljubimcev na radiu Marš. Ob tednu osorej boste lahko poslušali posnetek predavanja, naše glasove pa ponovno čez štirinajst dni. Vabljeni tudi na www.zofijini.net, komentarje, pripombe, želje pa napišite na zofijini@yahoo.com. Štirinajstega bomo še posebej veseli morebitnih ljubezenskih pisem, saj veste, ego pač. Nasvidenje!
Avizo