Preporod individualnosti v renesančnem humanizmu (od Petrarke do Christine de Pizan)

Ob premišljevanju o modernem človeku in njegovem življenjskem svetu ne moremo mimo slovite teze spoštovanega švicarskega zgodovinarja Jacoba Burckhardta (1818–1897), ki je v svojem magistralnem delu Renesenačna kultura v Italiji zapisal, da je srednjeveški človek bival »zgolj kot plemensko bitje, ljudstvo, stranka, korporacija, družina ali v kateri drugi kolektivni obliki«, nasprotno pa se je moderni človek ovedel lastne individualnosti in pričel živeti kot svet in sebe spoznavajoči »duhovni individum«. Individualnost, ki jo lahko v grobem razumemo kot zavest o samem sebi, kot odkritje svoje lastne notranjosti in duševnih zmožnosti, prepoznanje intrinzične vrednosti v sebi ter občutenje sebe kot posameznika in ne le kot pripadnika svoji skupnosti, je ena temeljnih ustanovnih prvin modernega človeka in modernega sveta. Moderna individualnost, je trdil Burckhardt, se začne v renesančni Italiji, kjer »kar zamrgoli izrazitih osebnosti. Prekletstvo, ki je dotlej ležalo na človeškem individuu, se zlomi in odpade; na tisoče posameznih obrazov zaživi in se neomejeno razmahne.«