Na robu družbe znanja

V desetletjih po drugi svetovni vojni smo bili priča prehodu industrijskih družb v tako imenovane postindustrijske družbe ali »družbe znanja«, pri čemer so delovno intenzivno industrijo kot paradni konj gospodarstev zamenjale storitve in intelektualni produkti. Gotovo je bila ena tihih predpostavk takega prehoda upanje na posledično vsesplošno izboljšanje položaja delavcev, ki bodo poslej ob koncu delavnika zaprli vrata pisarn, ne da bi se zgarani in umazanih rok vračali domov iz proizvodnih hal. Tudi plače in splošni standard naj bi, premosorazmerno z visoko vrednostjo intelektualnega dela, narasli. Prvi del upanja se je uresničil, če odmislimo dejstvo, da se je z umikom osemurnih služb delavnik raztegnil čez cel dan in da se, posledično, vrata pisarn nikdar ne zaprejo, ker so se preselile v naš dom. Drugi del upanja, sodeč po glasovih vse več mladih izobražencev iz vse Evrope, ne. Nasprotno – z »družbo znanja« je delavskega enostavno zamenjal intelektualni proletariat, številčen, transnacionalen družbeni sloj visoko izobraženih ljudi z negotovo prihodnostjo in zelo skromnimi, pogosto zgolj priložnostnimi zaslužki.