Keber

Orion z Betelgezo počasi leze za Pohorje, nad Ptujem vstaja Škorpijon z Antaresom. Zvezdosled čedalje bolj najavlja pozno pomlad in začetek poletja. Voziva se v črnem spuščenem chevroletu, pomaknem šipo in vlažen zrak z njiv vdre v kabino. Veter češe kodraste lase, medtem ko skušam s čikom zadeti odprtino premikajočega se zraka med šipo in vrati. *TOK. Z glasnim pokom se čez vetrobransko steklo razmaže majski hrošč. Zakolne, brizgne tekočino za čiščenje šip in vklopi brisalce, ki začnejo odstranjevati packo iz bele sluzi, rjave krvi, olesenelih poklopcev in členjenih trzajočih nožic, medtem ko sam štrcam po gumbu za pomik stekel, da bi šipo zaprl hitreje od tovarniških nastavitev. Čez nekaj sekund je šipa brezmadežna, kot bi bila nova, kabina pa polna svežega vonja, ki spominja na kolonjsko vodico. Tehnološki napredek je omogočil, da se elegantno in predvsem hitro znebimo nevšečnih posledic telesne smrti drugih, ki – kot nekje pravi Heidegger – edini umirajo, dokler sem jaz živ.