Bili smo nič, bodimo vse!

»Že več mesecev gnijem doma. Življenja v Ljubljani si ne morem več privoščiti, služb ni, najemnine so drage. Prošnje pošiljam vsak dan, tudi v tujino, ampak povsod zahtevajo izkušnje. Ne vem, kaj me čaka.« Takšne in podobne stvari slišim vedno, ko srečam prijateljico ali prijatelja, ki se je bil po večletnem življenju in študiju v Ljubljani prisiljen preseliti nazaj v domači kraj. Kljub vsemu je, potem ko ni več nobenih drugih možnosti, za večino zadnji izhod v sili še vedno podpora staršev ali drugih sorodnikov.