Plava skozi plave gube in kot plavuti uporablja ušesa. Spominja na slončka Dumba, a ima namesto ust in rilca papagajski kljun. Ne vem, ali je čivava, je pa nasmejan. Skoraj gotovo je moškega spola, čeprav to tu ne šteje. Vmes so marjetice, različnih barv, sam pa je globoko moder kot one gube, dišeče, dobre volje in dolg, kot rečeno, okoli trideset centimetrov. Včasih ima luske, globoko modre kot pigment, ki ga je izumil Yves Klein, zato se zdi, da proge valovijo skozi njega. Kakorkoli, ne vem, zakaj, zatrem ga. S palico ga po glavi. Kri ne brizgne in sploh ni rdeča, niti se ne usuje po čelu, le pri sencih naenkrat zazija gumijasta rjava kaplja, ki se v razpoki med luskami spremeni v razpotegnjen omrtvičen curek, gomazi čez lice in se hitro strdi, kot smola, oči osteklenijo. Srepi v prazen prostor, ki ga
ni ga več … Ko bitje umre, se šele zaveš njegovega telesa. Naenkrat postane težko. Dokler se giblje, presega točko v daljico, ki jo potem zguba v krivuljo in v ploskev, nato pa planjavo končno transcendira v 3D prostor, v katerem je gibko, v naravnem elementu, kot riba v vodi. Živo telo s pirueto hlepenja prestopi materijo. Kar je bilo premično, samohodno, voljno, toplo, plavo, se ohladi, zbledi, ustavi, okameni v brutalnih 100 kg. Bruto. Zbujam se živčen in preznojen, zaspala mi je roka, s katero sem ga po glavi. Zakaj vse to, slutim, vem, žive sanje spoznam nazaj. Ko si skuham kavo, se zgubane misli počasi strdijo v sladkorne kristale, ki jih vsujem v gosto črnino, premešam in pustim, da se usedejo na dno skodelice slabe vesti.