Od vas, Britancev, ne pričakujemo nič posebnega, prosimo vas le, da ne kupujete izdelkov iz Južne Afrike in tako prenehate podpirati apartheid.« Leta 1959 je Julius Nyerere, kasneje prvi predsednik Tanzanije, pozval prebivalstvo Velike Britanije k bojkotu južnoafriškega gospodarstva. Bojkot je kmalu postal ena osrednjih strategij mednarodnega civilnodružbenega gibanja proti apartheidu v Južni Afriki, katerega cilj je bil končati sistem rasnega ločevanja v državi. Podporniki gibanja se niso zavzemali le za gospodarski bojkot, temveč tudi za kulturnega, športnega in akademskega. Leta 1980 so resolucijo o kulturnem, akademskem in drugih vrstah bojkota sprejeli tudi v Združenih narodih.
Čeprav analize različno ocenjujejo vlogo mednarodnega gibanja pri padcu apartheida, Desmond Tutu, južnoafriški nadškof in Nobelov nagrajenec za mir, opozarja, da demokracija v Južni Afriki »ne bi bila mogoča brez podpore ljudi po svetu, ki so spodbujali svoje vlade in korporacije k umiku podpore režimu z nenasilnimi sredstvi, kot sta bojkot in umik investicij.«
Devetega julija 2005 je več kot 170 nevladnih organizacij, sindikatov, akademikov in drugih predstavnikov palestinske civilne družbe – po vzoru gibanja proti apartheidu v Južni Afriki – pozvalo organizacije in ljudi po vsem svetu k bojkotu, umiku investicij in sankcijam proti izraelski državi, dokler ne bo ta v celoti priznala pravic Palestincev in začela ravnati skladno z mednarodnim pravom. To je bilo leto dni po objavi svetovalnega mnenja meddržavnega sodišča, ki je izraelski zid na Zahodnem bregu označilo kot nezakonit. Na osnovi tega poziva je nastala mednarodna kampanja BDS (bojkot, dezinvesticije, sankcije), ki so jo v devetih letih podprle številne akademske, športne, kulturne in človekoljubne organizacije po vsem svetu. Kampanji so se pridružili tudi sindikati, cerkvene organizacije, podjetja in prepoznavni posamezniki – južnoafriški nadškof Desmond Tutu, intelektualci Naomi Klein, Stephen Hawking, Noam Chomsky; glasbeniki Roger Waters, Pixies itd. Vsem podpornikom kampanje je skupna zavezanost nenasilju in trem ciljem, na katerih poziv temelji: končati okupacijo vseh palestinskih ozemelj in porušiti zid, prepoznati temeljne pravice arabsko-palestinskih državljanov Izraela do popolne enakopravnosti in podpreti pravico palestinskih beguncev, da se vrnejo v svoje domove.
Podporniki se zavedajo, da je BDS kampanja in nič več kot to; torej, da je strategija mednarodnega pritiska, ki mora voditi k politični rešitvi, nikakor pa ni rešitev sama po sebi. Zato si tudi niso enotni o tem, kakšna bi morala biti ta rešitev, čeprav mnogi dvomijo v pot vedno padlih mirovnih pogajanj in v idejo dveh držav. Namen kampanje je predvsem končati podporo izraelski politiki okupacije in apartheida, s konkretnimi akcijami pa odpreti tudi prostor za palestinsko zgodbo, ki pogosto ostaja skrita in neslišana.
Evropsko prijateljstvo z Izraelom
Izrael je v svetu uspešno zgradil podobo demokratične države in pod na videz objektivnimi dejstvi modernizacije skriva rasistično ideologijo sionizma. S tem opravičuje politiko okupacije in apartheida tako na zasedenem palestinskem ozemlju kot tudi znotraj lastne države. Podobo, ki jo Izrael uživa v svetu, je nazorno opisal odhajajoči predsednik evropske komisije Barroso ob svojem nedavnem obisku v Izraelu: »Vsak obiskovalec Izraela je osupel nad dinamično in navzven usmerjeno naravo države ter njene ekonomije, mešanico modernosti in tradicije ter dinamične civilne družbe. Izrael je globalna znamka.« Niti besede ni bilo slišati o izraelski okupaciji, represiji in diskriminaciji, ki ni usmerjena le proti Palestincem, temveč tudi proti afriškim in azijskim migrantom ter ustvarja ogromne razlike tudi med judi samimi.
Izraelska represija ne sloni le na neposredni uporabi sile, temveč tudi politični in finančni podpori, ki jo prejema od mednarodne skupnosti, še zlasti ZDA in Evropske unije. EU je eden ključnih izraelskih trgovinskih partnerjev, saj sprejme 20 odstotkov celotnega izraelskega izvoza. Med Izraelom in EU je podpisan sporazum o prosti trgovini, ki omogoča brezcarinsko trgovanje. Izdelki iz nezakonitih naselbin (izraelske vasi in mesta na Zahodnem bregu, nezakoniti po mednarodnem pravu) so iz tega sporazuma sicer izvzeti, vendar pa trenutno nobena direktiva ne onemogoča uvoza teh izdelkov. Nevladne organizacije v poročilu Trading Away Peace opozarjajo, da je evropski uvoz iz nezakonitih naselbin petnajstkrat večji od uvoza palestinskega blaga. EU uvaža predvsem kmetijske pridelke, kot so datlji, agrumi in zelišča, pa tudi kozmetiko, tekstilne izdelke in igrače. Mnogi od teh izdelkov so narejeni v nezakonitih naselbinah.
V slovenskih trgovinah najpogosteje najdemo agrume in avokado, kozmetiko ahava ter podjetje Sodastream, ki prodaja aparate za gaziranje pijač. Vsi ti izdelki so povezani z nezakonitimi naselbinami, prodajajo pa se pod oznako »poreklo: Izrael«, čeprav ne izvirajo z mednarodno priznanega ozemlja izraelske države. S tem prihaja do zavajanja potrošnikov glede izvora izdelkov in tako mnogo potrošnikov s svojimi nakupi nevede podpira kršitve človekovih pravic. In to kljub obstoju leta 2005 sprejete evropske direktive o nepoštenih poslovnih praksah, ki naj bi ščitila potrošnika in kjer med zavajajočimi praksami omenjajo tudi napačno navajanje izvora izdelka.
Na kritike o slepem sodelovanju z Izraelom se evropske institucije rade pohvalijo, da so največji donator razvojne pomoči Palestini, saj ji letno namenijo skoraj 300 milijonov evrov. Toda celo evropska komisija je nedavno opozorila, da je v letih 2002 do 2012 Izrael uničil za 49,2 milijona evrov razvojnih projektov, pri katerih so EU ali njene države članice prispevale več kot polovico (skoraj 30 milijonov). Svetovna banka ocenjuje, da bi razvoj palestinskega kmetijstva na samo dodatnih treh odstotkih zemlje v jordanski dolini palestinski ekonomiji prinesel več kot milijardo dolarjev na leto. Evropska politika do Bližnjega vzhoda je v tem pogledu izredno shizofrena, s trgovanjem z izraelskimi naselbinami, s čimer jim podaja legitimnost in podporo, pa EU – vključno z vsemi svojimi članicami, tudi Slovenijo – spodkopava lasten trud in investicije v mir na Bližnjem vzhodu.
Nič ni nepomembno
V samo devetih letih je kampanja pridobila globalne razsežnosti in sprožila številne bojkote, dezinvesticije ter posledično izgube dobička. Na primer: prodaji izdelkov podjetja Ahava, ki proizvaja kozmetiko iz Mrtvega morja in ima sedež v nezakonitih naselbinah, se je v Veliki Britaniji odreklo že večje število trgovcev. V britanskem trgovskem podjetju The Co-operative Group ter nizozemskih trgovskih verigah Aldi in Hoogvlit so prekinili poslovanje s podjetji, povezanimi z naselbinami. Univerza v Oslu ter nekatere v Veliki Britaniji so prekinile pogodbe z britanskim varnostnim podjetjem G4S (prisotnim tudi v Sloveniji), saj je eden večjih dobaviteljev varnostne opreme in varnostnih storitev v izraelskih zaporih, s čimer je posredno vpleteno v mučenje in nezakonito zapiranje Palestincev. Največja družba za upravljanje pokojninskih skladov na Nizozemskem, PGGM, je umaknila vse naložbe v petih največjih izraelskih bankah, ki imajo podružnice na zasedenem Zahodnem bregu; vodstvo prezbiterijanske cerkve v ZDA je konec junija letos sprejelo odločitev o umiku vseh investicij iz podjetij Caterpillar, Hewlett-Packard in Motorola Solutions, ki prek svojega sodelovanja z Izraelom podpirajo okupacijo. Julija 2014 je dvanajst članic EU, med njimi tudi Slovenija, objavilo sporočilo poslovnim subjektom, v katerem opozarjajo na tveganja, povezana z ekonomskimi in finančnimi aktivnostmi v naselbinah.
Kljub temu je med slovenskimi vladnimi institucijami tema o spornih izraelskih izdelkih pogosto neznanka, vsa s tem povezana vprašanja se prelagajo z enega urada na drugega. Po mnenju marsikaterega političnega odločevalca je Slovenija premajhna in gospodarska izmenjava med Izraelom in Slovenijo prešibka, da bi bilo namenjanje pozornosti tovrstni tematiki lahko pomembno. Toda, kot je opozoril izraelski aktivist Ronnie Barkan, ki se je maja mudil v Sloveniji: »V kolikor Slovenija spoštuje mednarodne pogodbe, ki jih je podpisala, je vseeno, ali gre za majhno ali veliko državo. Slovenija je članica EU, in če EU z nekritičnim nadaljevanjem poslovanja z Izraelom krši svoje lastne direktive in mednarodno pravo, je del tega tudi Slovenija.« Ravno na to želijo opozoriti aktivisti in organizacije s kampanjo BDS v Sloveniji, v okviru katere delajo na ravni ozaveščanja, pozornost pa namenjajo tudi analizi sodelovanja med Izraelom in Slovenijo. Pred časom so podporniki kampanje sprožili peticijo proti prodaji agrumov znamke Jaffa v Mercatorjevih trgovinah, kar je sprožilo molk s strani trgovske verige, ni pa ostalo neopaženo pri izraelskih lobijih. Kot kaže, nič ni nepomembno.
Spremeniti je treba strukturo
Zaradi vedno večjih razsežnosti je kampanja BDS v svetu postala tarča številnih kritik, ponekod celo kazenskih pregonov. V Izraelu, kjer so se izraelski podporniki pozivu BDS pridružili v okviru gibanja »Boycott from Within«, so s sprejetjem zakonskega dopolnila leta 2011 kriminalizirali pozivanje k bojkotu, izraelski premier Benjamin Netanjahu pa je BDS opredelil kot strateško grožnjo. Aktivisti BDS so se znašli na sodišču tudi v Franciji in Avstraliji. Kampanji se pogosto očita antisemitizem, a kot je povedala tiskovna predstavnica odbora BDS Rafeef Ziadah, se kampanja zavzema proti vsakršni diskriminaciji, vključno z antisemitizmom. Ob tem Ronnie Barkan dodaja, da kampanja BDS ni usmerjena proti Izraelcem, temveč proti kriminalni izraelski državi in njenim institucijam. »Kadar pozovemo k bojkotu izraelskih umetnikov ali akademikov, to ni zato, ker so iz Izraela, temveč zato, ker po svetu potujejo s podporo in v imenu izraelske države.«
Sodelovanje in dialog v današnjem svetu sta seveda izrednega pomena za ustvarjanje kulture miru. Vendar se je treba vprašati, ali sta apartheid in okupacija lahko temelj takšnega dialoga. Kot je povedal brazilski filozof in pedagog Paulo Freire: »Če struktura ne dovoljuje dialoga, potem je treba spremeniti strukturo.« Izrael je zgrajen na politiki izključevanja, tako znotraj lastne države kot zunaj nje; odnos med Izraelom in Palestino pa je odnos okupacije in kolonizacije. Ravno zaradi tega temeljnega neravnovesja pozicije moči se mirovna pogajanja vsakič znova sprevržejo v farso. Dialog je lahko prava pot, se je pa treba vprašati, ali je vedno lahko tudi začetek.
Barbara Vodopivec, mag. kulturne in razvojne antropologije, podpornica gibanja BDS