V današnji oddaji želimo predstaviti spis, ki bo v kratkem, ako mu bodo bogovi naklonjeni, zagledal luč sveta v obliki objave. Gre za psevdoaristotelsko delo z naslovom O vrlini (Peri aretes), vse do 16. stoletja napačno pripisovan Aristotelu. Ker ta minikatalog vrlin, kot bi ga lahko tudi imenovali, deluje kot nekakšna kvintesenca antičnih pogledov na vrlino, naj nam torej služi kot priložnost za to, da kakšno rečemo še o vrlini (arete) v grški filozofiji nasploh, tem moralnem konceptu, ki je tako usodno zaznamoval ne samo filozofske etične koncepcije, ampak tudi krščansko miselnost, v katero smo stoletja vpeti in z njo dihamo, priznali to ali ne.
Pojdimo takoj in medias res ter si poglejmo, takole za pokušino, začetek omenjega spisa, iz katerega veje nekakšen didaktični duh, ki je očitno vodil njegovega avtorja, domnevno peripatetičnega učitelja iz okoli 1. stoletja našega štetja. Kratkemu citatu torej, ki sledi, bo sledila elementarna predstavitev pojma vrline, nato pa še spisa, s katerim smo začeli. S tem bomo tudi zaključili našo današnjo oddajo. Pozovimo torej k besedi neznanega avtorja in njegovo obravnavo vrlin in slabosti:
Dobre stvari zaslužijo hvalo, slabe zavračanje. K dobrim nas napotevajo vrline, k slabim slabosti. Občudovanja vredni so tudi vzroki vrlin ter tisto, kar jih spremlja ali iz njih nastane, torej njihov učinek1, njihova nasprotja pa so vredna zavračanja. (1249a26-1249a30)
Po Platonovi domnevi je duša tridelna, vrlina razumnega dela je razsodnost (phronesis), čustvenega umirjenost (praotes) in pogum (andreia), želelnega zmernost (sophrosyne) in obvladanost (enkrateia), medtem ko so vrline celotne duše pravičnost (dikaiosyne), osvobojenost (eleutheriotes) in velikodušnost (megalopsychia). Slabost razumnega dela je nerazumnost (aphrosyne), čustvenega razdražljivost (orgilotes) in strahopetnost (deilia), želelnega razuzdanost (akolasia) in šibka volja (akrasia), medtem ko so slabosti celotne duše nepravičnost (adikia), neosvobojenost (aneleutheria) in malodušnost (mikropsychia).2
Razsodnost je vrlina razumnega dela, ki pomaga v tem, kar vodi do sreče. Umirjenost je vrlina čustvenega dela, vzpodbujajoča nas k odvračanju od jeze. Pogum je vrlina čustvenega dela, ki nas dela trdne ob strahu pred smrtjo. Zmernost je vrlina želelnega dela in nas naredi neodvisne od slabih ugodij. Obvladanost je vrlina želelnega dela glede na naše krotenje želje, ki vodi k slabim ugodjem, s pomočjo premisleka. Pravičnost je vrlina celotne duše, ki razdeljuje glede na tisto, kar komu pripada.3
Osvobojenost je vrlina duše, usmerjajoča naše izdatke k odličnim stvarem.4 Velikodušnost je vrlina duše glede na našo sposobnost prenašanja srečo in nesrečo ali čast in nečast.5
Nerazumnost je slabost razumnega dela in je vzrok slabega življenja.6 Razdražljivost je slabost čustvenega dela glede na tisto, kar nas spravi v jezo. Strahopetnost je slabost čustvenega dela glede na strah, zlasti tisti pred smrtjo. Razuzdanost je slabost želelnega dela, ko uživamo v neprimernih ugodjih.7 [ibka volja je slabost želelnega dela v sprejemanju neprimernih ugodij takrat, ko jih premislek odklanja. Nepravičnost je slabost duše, ko želimo zase več od tega, kar nam je pripadajoče. Neosvobojenost je slabost duše, ki nas sili iz vsega kovati dobiček. Malodušnost je slabost duše glede na našo nesposobnost sprejemanja srečo in nesrečo ter čast in nečast. (konec citata)
Začnimo z majhnim uvodom v problem vrline. Vrlina, grško arete, v grški tradiciji izvorno pomeni moč in pogum (torej neko notranjo psihološko silo) ozdraveti, bolj nasplošno za zmožnost in naravnanost narediti nekaj, povzročiti nek ergon. Zato so Grki govorili o vrlini neke rastline ali nekega zdravila, torej njihovem učinku. Vrlina je torej učinek in tako pravi učinki, erga, kažejo na vrlega človeka. Tukaj ne gre za moderni kontekst, ko je vrlo vsako moralno dejanje oz. dejavnost dobrega, vrlina pa bodisi izenačena s srečo (utilitarizem, pragmatizem), ki hkrati fungira kot preizkusni kamen moralnih kvalitet.
Če je pri Platonu vrlina vselej izraz dispozicije, ki napoteva k dobremu življenju (tega pa dobimo s pomočjo vedenja Dobrega, tj. sledenjem ideji Dobrega), pa bo pri Aristotelu arete prej rezervirana za tisto, kar pomaga k realizaciji prave narave nečesa ali nekoga. Vrlina konja je, da hitro in dobro teče, medtem pa se bo človekova vrlina vselej vzpostavljala s pomočjo razuma in presoje, po pravilu srednje mere.
Glavni protagonist in lik nauka o vrlinah je bil nedvomno Sokrat. Osnovni etično’moralni princip delovanja je zanj delovanje v skladu z vrlino (arete), oz. neko dobro delovanje (eupraksia). Kdor ima torej vpogled v pravilno delovanje, v to, kar je dobro, lahko tudi temu ustrezno ravna in nujno tako tudi deluje. Se pravi, da ne obstaja noben razkorak med etično zahtevo in delovanjem, ampak eno pogojuje drugo, in vrlina bo v opisana kot nekaj, kar je učljivo, ker ravno temelji na vedenju, znanju. Temu pravimo etični intelektualizem, moralnost je po Sokratu dosegljiva z umom.
Vrlina je definirana kot episteme, kot znanost, to je kot vednost o tem, kar je prav in kaj ne. Pravilno in moralno lahko deluje le človek, ki na pravilen način pozna stvari oz. kdor pozna samega. Samo spoznanje po Sokratu zadostuje, da dobro tudi počnemo, s tem pa nam znanost jamči dostop do sreče.
Pravilno poznavanje stvari, se pravi dela, posla, ki ga nekdo opravlja, je prav tako episteme (episteme je znanost čevljarstva, bojevanja, vsaka spretnost, PRISTOJNOST). Po drugi strani pa se Sokrat, eksplicitno, ravna tudi po delfskem imperativu Spoznaj samega sebe (gnothi seauton), ki si ga je Sokrat vzel za sebi lastnega. Eno spoznanje (gnosis), eno znanost (episteme).
Vrlina je, kolikor je vedenje, vedno povezana z vedenjem dobrega, tako da vrlo dejanje implicira poznavanje, vedenje dobrega (agathon). Dobro pa je pri Sokratu vedno mišljeno kot neko praktično realizabilno dobro, kajti dobro je za Sokrata tisto, kar je koristno (ophelimon). [ele pri poznem Platonu in Aristotelu bo pojem dobrega zadobil neko občost, pri Platonu z idejo dobrega. Vedenje dobrega se vedno dogaja z neko izbiro, saj človek izbira med dobrim in slabim, med različnim moralnimi pozicijami, in kolikor se odloči za dobro, se je odločil za vrlo dejanje, za dejanje v skladu z vrlino. Ta izbira se vrši s pomočjo t.i. razsodnosti (phronesis), ki človeku omogoči, da med različnim opcijami dobrega, manj dobrega, slabega izbere svojo, ta je pa tista, ki vsebuje nek smoter, nek cilj (telos).
Smotrno dejanje pa je po sokratski etiki vedno dobro dejanje, kajti dobro predstavlja smoter človekove dejavnosti. Končni rezultat teženja k dobremu, človekove vrline pa je osebna sreča ali blaženost (eudaimonia). Vrlo dejanje torej po Sokratu ni samo smotrno in dobro, človek ne samo da hoče in izbira dobro, ampak mu takšno ravnanje prinaša individualno srečo (se pravi srečo, ki jo lahko doseže samo vsak sam), vendar to srečo prinaša ne naključno posamezno dobro dejanje, ampak kontinuirano delovanje/delanje dobrega. To pa je po Sokratu mogoče samo s filozofijo, se pravi z raziskovanjem samega sebe in oz. znanostjo, ki nudi vpogled v vrlino.
Sokratski pojem vrline bo kasneje kritiziral Aristotel, saj po njegovem znanost, vedenje, še ne prinaša vrlosti. Znanje človeka zgolj oskrbi za razlogi, z logosom, ta pa se nahaja v mišljenju. Povedano še drugače: znanost še ne nudi zadostnega razloga, da bi človek res tudi bil vrl. Vrlina bo zanj neka drža, lastnost (heksis) v delovanju v skladu z umom (logos). Aristotel bo razlikoval med etičnimi in dianoetičnimi vrlinami. Za etične je značilno, da stojijo na sredini med dvema ekstremnima hotenjema, človeku pa se ponujajo s pomočjo razsodnosti. Takšne so v bistvu platonsko-sokratske vrline poguma, zmernosti, pravičnosti (pogum bo med plašnostjo (deilia) in neustrašnostjo (aphobia), zmernost bo med neobčutljivostjo (anaisthesia) in razuzdanostjo (akolasia). ELLEIPSIS – MESOTES – HYPERBOLE (pomanjkanje, sredina, pretiranost).
Dianoetične vrline pa izhajajo iz pravilne drže razuma (dianoia) v spoznavanju in delovanju. To so npr. um, znanost, modrost, umetnost, najvažnejša pa je teorija.
In zdaj nazaj k citiranemu besedilu našega peripatetika. Pričujoči spis je bil v antiki deležen zgolj enega poimenovanja: Aristotelous peri aretes. Standardna berlinska edicija, ki jo je uredil Bekker, ga v svojem drugem volumnu prinaša pod naslovom Peri areton kai kakion, kar je sicer prevod dela, ki se je prijel v renesančnem obdobju (De virtutibus et Vitiis) in v katerem je danes morebiti bolj znan.
Prva omemba teksta sega do tretjega stoletja našega štetja (gre za fragment, ki je bil najden v Memphisu, katalogiziran pod PRossGeorg I 22), besedilo pa je v petem stoletju najprej citiral oziroma ga v celotu navedel Stobaj v svojem Florilegium III.i.194, nekaj kasneje pa tudi Andronik, pri katerem je naslov drugačen – Peri pathon (O duševnih stanjih).
Srednji vek je prinesel manuskriptu karseda veliko slave, tako da se je do leta 1529, ko beležimo prvo tiskano izdajo v Parizu, nabralo nepričakovano veliko različic prepisov, pa tudi prevodov, recimo arabščino, sirščino in armenščino. Verjetno je bil malokateri antični tekst, ki ji običajno imenujemo za sporne (dubii) deležen tako zelo razvejane recepcije. Prva vključitev v tiskano izdajo Aristotelovih del je sledila l. 1539 v Baslu, v drugi izdaji Opera omnia iz leta 1531, bolj znani pod imenom “Erasmova izdaja”.
Pruska akademija z Bekkerjevo izdajo Aristotela jo je v svoj korpus vključila l. 1831 pod paginacijo od 1249a26-1251b38, vendar je treba omeniti, da gre za apokrifno verzijo prejšnjih objav. Temu tekstu je šele leta 1884 sledila Susemihlova izdaja s kritičnimi opombami, nato pa je ponovno preteklo veliko časa do Rackhamovega angleškega prevoda l. 1936 v Loeb classical library, kjer ga najdemo v zvezkih posvečenih Aristotelu, skupaj z Atensko ustavo in Evdemovo etiko. Sodobni in skorajda edini komentar spisa prinaša Schmidtov prevod v nemščino (Aristoteles: Uber die Tugend, Berlin 1965), kar je vsekakor manj, kot bi smeli pričakovati.
Antični spis “O vrlini” zanesljivo ni napisal Aristotel, prav tako očitno pa je tudi, da njegov avtor ni imel intence velikega filozofa imitirati.
Vendar ni skoraj nobenega dvoma, da je moral spis napisati nekdo, ki prej pripada peripatetični šoli in manj Akademiji. K temu ne napotuje samo vsebina spisa, saj njegova komentatorska narava nedvomno aludira na Nikomahovo etiko, temveč že sama zgradba tega eseja, ki nakazuje sistematičen, strogo strukturiran in “analitičen” slog, oddaljen od sokratske hevristične metode in platonskega “eksoteričnega” pristopa.8
Peri aretes, nekakšen minikatalog vrlin (hai aretai) in slabosti (hai kakiai), smemo razumeti kot kratek sinopsis Platonovega in hkrati Aristotelovega nauka o vrlini, narejen s strani neznanega interpreta peripatetske šole. Čeravno bomo v njej zastonj iskali klasično filozofsko relevanco in preštevali argumente, pa je zanimiv že kot pričevanje, ki želi sistematizirati teorijo o vrlini obeh največjih mislecev klasičnega obdobja antike. To naredi na dokaj nenavaden način, kot da bi ga bolj zanimala sistematika vrlin. Tako je mogoče, da so bile ambicije pisca pedagoške, ker se spis v svoji tekstovni okleščenosti, manku literarnih fines ter zgolj suhoparnem naštevanju vrlin in njihovih učinkov bere kot nekakšen priročnik za šolsko rabo. Po drugi strani pa je treba formo besedila pripisati tudi peripatetični zahtevi po jasni klasifikaciji. Spomnimo se samo na Aristotelovega učenca Teofrasta (371-287) in njegov “klasifikatorični” pristop, kar zadeva bodisi biološko raziskovanje rastlin ali opis tipov človeških značajev.
Naštejmo še nekaj značilnosti našega spisa:
1. Spis vsebuje segmente tako platonske kot aristotelske etike, iz obeh pa naredi nek kompromis. Ne upošteva torej aristotelske nadgradnje, temveč oba segmenta jemlje za enakopravna.
Razlike med obojima so naslednje: avtor bo pripisal Platonu razsodnost in ne modrost kot tisto, ki vlada razumnemu delu duše.
2. Analiza vrlin ne sledi običajnemu nauku o mesotes pri Aristotelu, kjer se vrlina nahaja med dvema skrajnostima, ki sta slabi, vsaka po svoje, temveč preferira dualno formo: vsaki vrlini priredi in poišče njeno negativno nasprotje.
3. Vrline so katalogizirane v tri skupine, glede na Platonovo tripartitno delitev duše. Prvi, razumni del, ima svojo edino vrlino v razsodnosti in svojo edino slabost v nerazumnosti. Drugi, čustveni del, ima svoji vrlini v umirjenosti in pogumu, slabosti pa v razdražljivosti in strahopetnosti. Tretji, želelni del, je vrl po zmernosti in obvladanosti, njene slabosti sta v razuzdanosti in šibki volji. Duša v celoti ima svoje vrline v pravičnosti, osvobojenosti in velikodušnosti, med slabostmi pa so naštete nepravičnost, neosvobojenost in malodušnost.9
4. Analiza vrlin je sistematično podkrepljena z naštevanjem učinkov, praktičnih proizvodov in konsekvenc posameznih tipov vrlin. Naj omenimo, da vrlina tukaj fungira natančno kot “pozitivna psihološka karakteristika”, nič več in nič manj, natanko v funkciji tega, kar je Teofrast imenoval za karakter v svojih “Značajih”.
Z moderne psihološke perspektive je esej Peri aretes zanimiv še zlasti kot poskus psihološke tipologizacije značajskih potez, fascinantno pa ob tem, če razmišljamo z moderne, sinhrone perspektive, ostaja predvsem troje: najprej to, kako lahko nekaj, kar ima status psiholoških karakteristik, ostaja kot stalno, univerzalno in “eterno” v sistemu pestrega in kompleksnega psihičnega dogajanja, s tem pa “števno” in fenomenalno natančno določljivo; drugič: kako lahko ti značajski vzorci proizvedejo vselej podobne tipe obnašanja oz. učinke (erga), ki sem nam, iz zgodovinske distance, še zmerom kažejo kot aktualni in uporabni za današnjo rabo; tretjič: kako je lahko psihologija tako dobro utemeljena v metafizični spekulaciji, začenši s Platonom, torej v filozofiji sami.
Ob koncu naše oddaje prisluhnimo še enkrat besedilu našega spisa:
Učinki vrline nasploh so naslednji:
– skrb za odlično stanje duše, njeno mirno in urejeno gibanje, usklajenost vseh njenih delov, zaradi česar se zdi, da je dobra duša model vzorne politične ureditve.10
Ostali učinki vrline so še:
– početje dobrega tistim, ki si ga zaslužijo
– ljubezen do dobrih ljudi
– sovraštvo do slabih ljudi
– ne biti nekdo, ki kaznuje ali se maščuje, temveč nekdo, ki je milosten, pomirljiv in odpuščajoč.11
Z vrlino gredo skupaj dobrodušnost, poštenost12, premišljenost, zaupanje v prihodnost in zadovoljstvo s preteklostjo13, hvalevredne pa so tudi stvari kot prijateljstvo do družine, do prijateljev, bližnjih, tujcev, ljudi nasploh in do dobrih stvari.
Učinki slabosti so nasprotni, tako da jim pripadajo vse nasprotnosti. Karkoli je učinek slabosti ali ji pripada, je vredno zavračanja. (konec citata)
Upajmo, da vam je današnja oddaja vsaj deloma vzbudila zanimanje za antične moralne koncepcije, približala stanje gršega duha in platonski ter aristotelski nauk o vrlinah.
Z vrlinimi pozdravi se tako od vas za danes poslavljamo.
Besedilo in prevod Boris Vezjak