JEAN-CLAUDE MILNER: STRUKTURALIZEM. Liki in paradigma. Prevod: Katarina Rotar, Mladen Dolar, Eva D. Bahovec, Alenka Zupančič. Krtina. Ljubljana. 2003
Milnerjevo delo, ki poskuša v tekočo misel zajeti raznoliki stoletni razvoj strukturalizma, je v originalu izšlo leta 2002. Gre za izbor avtorjevih besedil iz različnih obdobij. Poglavja zato bolj kot ne ločeno obravnavajo temeljne avtorje strukturalne lingvistike od Saussurja in Benvenista do Jakobsona, ter temeljne nosilce razširjenega strukturalizma od Barthesa do Lacana, ki jih podnaslov knjige povzema pod pojmom »likov«. Drug pojem iz podnaslova, »Paradigma«, pa se hkrati pojavi kot naslov zadnjega poglavja, in poskuša prav v skladu s svojim naslovom povzeti idejo celotnega razvoja strukturalizma, ki ga Milner imenuje kar strukturalistični program. Program kot nekaj, kar sistematično vodi k postavitvi in uveljavitvi neke nove znanosti, ki ni zgolj nova znanost, temveč hkrati znanost z novo paradigmo.
Milner takole predstavi svoje delo v predgovoru: »Pod tem imenom (strukturalizem, o.p.) ponavadi združujemo dve bistveno različni entiteti. Na eni strani je to raziskovalni program, ki so ga znanstveniki razvijali od konca dvajsetih do konca šestedestih let; zanj je značilno določeno število hipotez in propozicij; konča se leta 1968. Na drugi strani je to gibanje dokse, ki ob glavne akterje raziskovalnega programa uvršča druga, včasoh slovita, imena, ki ne izhajajo iz tega programa. To gibanje se je razvilo v šestedesetih letih in v veliki meri zaznamuje to obdobje. Nanj vpliva maj ´68, vendar se v čedalje bolj okosteneli obliki nadaljuje do sredine sedemdesetih let.« (str.7) Milner se večinoma drži predstavitve najprej omenjenega raziskovalnega programa in tudi vsi t.i. »liki«, ki jih predstavi, so temeljni predstavniki le-tega.
Ena temeljnih tez, ki se ohranja v programu strukturalizma je teza o jeziku kot družbenem fenomenu, ki predstavlja mesto srečanja med kontingentnostjo in nujnostjo. Kot pravi Milner: » Kontingentnost zakonov indoevropščine dokazuje, da pred seboj nimamo naravnega fenomena; njihova nujnost dokazuje, da pred seboj nimamo fenomena, na katerega bi lahko učinkovale samovolje posameznikov. Ime, ki hkrati osvetljuje obe danosti, je prav družba.« (str.48) To srečanje med nujnim in naključnim je tudi osrednji motiv Milnerjeve obravnave strukturalizma. Na koncu, v Paradigmi, zato razvije celostno primerjavo strukturalizma kot znanosti in zgodovinskega prototipa znanosti, tj. galilejske znanosti. Ali je torej strukturalizem znanost in če je, za kakšno znanost tukaj gre? To je avtorjevo osrednje vprašanje.
Zgodovina naše misli je prežeta z določenim dualizmom, ki pa predvsem v zadnjih dveh stoletjih pričenja izgubljati svojo jasnost in utemeljenost. Gre za klasično dvojnost narave in družbe ali narave in kulture ali narave in dogovora oziroma nomosa in še bi lahko naštevali imen za to dvojico. Milnerja tukaj zanima predvsem en parameter, ki služi opredelitvi te dvojnosti. In sicer nujnost kot temeljni predikat, ki ga pripisujemo vsemu, kaj nosi oznako narave ali naravnega, in je prav nasprotno ni mogoče pripisati kulturi ali družbi oziroma njunim elementom.
Vse, kar je narava ali je naravno, je v tem dualističnem pogledu nujno, kar pomeni, da je nujno takšno kot je, da se nujno dogaja tako kot se dogaja, da nujno producira posledice kakršne pač producira ipd. Nujnost je torej eden temeljnih predikatov narave in zato je mogoče k naravi kot predmetu spoznavanja pristopati samo z naravoslovnimi, t.i. galilejskimi znanostmi, ki so po svoji definiciji prav to: zmožne so spoznavati nujnost. V tem oziru se skozi vso zgodovino dogaja nekakšna diferenciacija znanosti, pri čemer se iz obsega, ki ga določa pojem znanosti, vse bolj izločajo tiste discipline, ki se ne ukvarjajo s proučevanjem in spoznavanjem t.i. naravnih nujnosti. Ta diferenciacija je rezultirala v današnji delitvi zanosti na naravoslovne, družboslovne in humanistične, pri čemer se pojem znanosti vse bolj pogosto uporablja za označevanje zgolj naravoslovnih znanosti v najožjem pomenu, torej znanosti fizike in kemije ter njunih derivatov. Znanstvenik v pravem pomenu besede je danes samo še tisti, ki spoznava nujne zakone narave. Medtem ko pa so tisti, ki se ukvarjajo s proučevanjem kulturnega oziroma družbenega, samo znanstveniki v prenesenem pomenu besede, kajti njihov predmet spoznanja je nekaj povsem kontingentnega in zato tudi spoznanja družboslovcev in humanistov ne morejo biti nujno resnična spoznanja, temveč zgolj začasna, parcialna, kontingentna spoznanja družbene raznolikosti in naključnosti. Skratka: ker družbeni zakoni niso nujni zakoni, tudi družboslovna spoznanja niso nujno resnična oziroma niso prava spoznanja. Seveda v primerjavi z nujnim spoznanjem nujnih zakonov narave.
Vendar pa zgodovina tudi temu dualizmu ne prizanaša: v zadnjih dvesto letih se namreč tako dualizem med naravo in družbo, kot tudi njegova hrbtna stran, tj. dualizem med naravoslovnimi in družboslovnimi znanostmi, počasi razbija. To se dogaja predvsem na podlagi tistih disciplin, ki poskušajo pokazati, da tudi družbeno in kulturno življenje ter dogajanje vsebuje določene nujne zakone oziroma pravila, kar pa hkrati seveda pomeni tudi to, da so družboslovne znanosti zmožne in primorane spoznavati določene nujne zakone. Seveda v tem primeru ne govorimo o nujnih zakonih narave kot je npr. zakon gravitacije, ampak o nujnih zakonih družbe in kulture, ki so precej drugačni zakoni, a zato prav nič manj nujni; hkrati pa tudi za znanosti, ki jih proučujejo, velja, da so prav tako stroge znanosti kot toliko čaščene naravoslovne znanosti.
Strukturalizem v vsej svoji razsežnosti in v vseh svojih različicah je vsekakor prototip družboslovnega pristopa, ki je v dvajsetem stoletju veliko doprinesel k temu paradigmatičnemu preobratu. Milner je takole opisal svojo fasciniranost nad novimi dognanji: »Kako je mogoče, da lahko ljudje z odnosi, ki jih vzpostavljajo med seboj prav tam, kjer se izmaknejo naravi, vzpostavljajo pravila, ki jim nastopajo kot prav tako nujna in neizogibna, kakor naravni zakoni? Ta problem je zastavil Adam Smith; zgodovinarji 19. stoletja, Marx, Durkheim, lingvisti, Freud in toliko drugih zastavljajo isti problem. /…/ Strukturalistični program na ta problem odgovarja s strukturo: struktura omogoča razumeti povezavo kontingentnega z nujnim in kako je mogoče, da je neko pravilo ljudi vse do neločljivosti podobno nekemu naravnemu pravilu.« (str. 55) In dalje dodaja: »Da bi bila človeška pravila – pa naj jih imenujemo strukturalna ali družbena – enako prisilna kakor zakoni narave, morejo in morajo biti nema pravila. Se pravi subjektom, ki jih prisiljujejo, morajo biti popolnoma neznana, ne samo kar zadeva njihovo vsebino, ampak tudi kar zadeva njihov obstoj. Od tod izhaja, da delujejo kot naravni zakoni, čeprav v njih ni nič naravnega.« (prav tam) Iz tega Milnerjevega povzetka lahko razberemo, kako nujna družbena pravila niso tista pravila, ki jih poznamo na zavedni ravni, kot so pravni zakoni ali eksplicitne moralne postavke, temveč so ta pravila nezavedna in neznana in se pojavljajo v takšnih družbenih institucijah kot je npr. jezik, ali prepoved incesta, ali načini iniciacije, ali nezavedno predpisane oblike spolnosti in še bi lahko naštevali. Teh pravil ne poznamo, a se jih kljub temu držimo ter skladno z njimi izvajamo svoje dejavnosti. Pa ne zato, ker se v svoji svobodi tako odločamo, temveč zato, ker smo v to prisiljeni s temi družbenimi in kulturnimi pravili kot nujnimi in zato neizogibnimi zakoni. To, o čemer tukaj govorimo, je prav paradoksalno nujnost, ki si jo sami sebi svobodno ustvarjamo ljudje.
Kako je torej s strukturalizmom kot znanostjo? Je postal galilejska znanost? In, ali je družba zato postala narava? Ne. Milner takole zastavlja omenjeni vprašanji: »Vse kaže, da obstajata le dve možnosti: – bodisi ohranimo galilejsko definicijo znanosti in modificiramo meje physei, tako da physei dodamo sektorje, ki so prej veljali za thesei; – bodisi modificiramo definicijo besede znanost in dopustimo, da je mogoče to besedo razumeti v nestrogem pomenu; drugače rečeno, odpovemo se galilejski definiciji znanosti.« (str. 173) In takole odgovarja: »Kot raziskovalni program je strukturalizem posegel natanko v to vprašanje. Njegova veličina je v tem: postavil je tezo, da dilema ne obstaja. V svoji doktrini je zagovarjal in v svoji praksi je pokazal, da so celotni segmenti tega, kar so vselej pripisovali thesei, lahko objekt neke znanosti v galilejskem pomenu besede. Ne da bi zato – in v tem je edinstvena novost – ne da bi bila zato thesei zvedena na physei. Še več, privilegirani objekti demonstracije so bili prav objekti, ki so dotlej tvorili razliko človeka do narave: jezik, sorodstvo, poroka, miti, pravljice, kuhinja, obleka, oprava itn.« (prav tam)
Največji doprinos strukturalizma je torej v tem, da je pokazal, kako se dvojici narava/družba in nujno/kontingentno v nasprotju s tradicionalnim prepričanjem sploh ne prekrivata. Odločno se je postavil nasproti dvema pošastima sodobnosti: na eni strani pozitivni znanosti, ki želi vse razumeti kot determinirano vesoljstvo, na drugi strani pa poskusom opredelitve vsega družbenega in kulturnega kot nevrednega znanstvenega zanimanja. Hkrati pa nam ponuja izhodišče za poskus povsem novega razumevanja pojma svobode kot diametralno nasprotnega temu novemu pojmovanju nujnosti kot nujnosti, ki jo proizvajamo ljudje.
Prvič objavljeno v reviji Dialogi 1-2/2007, str. 108