Že dlje časa nazaj se mi je pripetila zadeva, na podlagi katere se mi je kasneje utrnilo razmišljanje na temo zadeve (ali bolje, koncepta), ki je danes vsepričujoča, pogled nanjo pa zakriva neko temeljno dejstvo, ki ga nameravam znova obuditi. Na vseh ravneh je namreč govora o samozavesti. Le-to potrebujejo učenci in dijaki za uspešen nastop pred razredom, biznismani se morajo z njo poukvarjati in jo razviti že iz preprostega razloga, ker bodo na takšen način prepričali več strank, jih pritegnili v posel, prav tako pa je takšna logika razvidna na ljubezenskem področju: “Samozavest in pamet,” je kot odgovor na vprašanje, kaj se ji zdi najprivlačnejša karakteristika na nasprotnem spolu, navrgla neka moja sošolka. Konsekvence tega so jasne. Kdorkoli se bo izkazal za neodvisnega, suverenega, zmožnega jedrnatih odgovorov in reakcij ter popolnoma odpornega na kakršenkoli konflikt, bo zaželen, privlačen. V odgovor na takšne družbene norme se je – po raznih Cosmopolitanih, Playboyih in ostalih nonsensih – že našlo polno taktik, kako ta ideal doseči; zbrali so se psihologi in terapevti iz vsega sveta in navrgli polno tehnik – od dihalnih vaj, meditacije do preprosto vaje pred ogledalom.
Naj na tem mestu bežno omenim zadevo, o kateri sem spregovoril v začetku. Nek – na videz – zelo samozavesten, privlačen in spoštovan znanec, ki se v družbi znajde popolnoma suvereno, me je ob naključnem srečanju popolnoma presenetil – določena moja karakteristika (transfer, predpostavka vednosti, verjetje v nezaprečenega Drugega, ki vodi v vzpostavitev le-tega v ljubezenski objekt, bi bil v tem primeru pravi namig za bralce psihoanalize) ga je pripravila do tega, da se mi je popolnoma podvrgel, pričel delovati kot ubogljiv, priden proletarec, ki bo z največjim veseljem akumuliral presežno vrednost svojemu gospodarju. To razkriva vso dvoumno in nesmiselno razsežnost današnjega govora o samozavesti, saj sta sam trud in hrepenenje po samozavestnem delovanju protislovna. Želja po samozavesti danes namreč ni nič drugega, kot želja po ustrezanju družbenim normam, želja po konformnosti, dosegu svojega idealnega jaza, ki se oddaljuje v nedogled. Ta težnja pa v sebi razkriva notranjo razcepljenost takšnih posameznikov. Ne želijo si izpasti bedasto, ničvredno in nasploh neustrezno; v kolikor bi prišlo do takšnega izkustva, bi se namreč zrušili. Tovrstno “samozavestno delovanje” je zato predvsem videz, ki skuša pregnati tesnobo in zakriti notranje občutke lastne mizerije.; to pomeni, da je po svojem bistvu nevrotično.
Kdorkoli si danes prizadeva za doseg tovrstne identitete, mu tako lahko položimo na srce zgolj eno. Nikakršne dihalne vaje, meditacije, joga ali realitetne terapije vam ne bodo zagotovile suverenosti v medosebnih odnosih. Rešitev je v takšnem primeru pravzaprav paradoksalna: znebiti se je potrebno same želje po samozavesti, same težnje po kazanju (saj se vendarle gre prav za to, ali ne?) svoje večvrednosti, neodvisnosti in neranljivosti. Če že govorimo o kakršnemkoli izhodu, potem gre tega iskati in najti v afirmaciji želje po nebiti – zares suverenim ljudem je pravzaprav vseeno, kaj so, vseeno jim je ali so samozavestni ali ne, ali so pametni in na zunaj privlačni ali zgolj prijazni. Njihov kredo je kredo ne-identitete oz. negativnosti, ki gre takole: “Sem nič in prav to tudi želim ostati, saj so vsa ostala prizadevanja iluzorična in ne vodijo nikamor. Identiteta je nemožna.”